(brez naslova)

Vaške ptice

Gašper Krajnc me je z Mestnimi pticami prijetno presenetil in nestrpno sem pričakoval nadaljevanje – Vaške ptice, ki so izšle prav v času knjižnega sejma. Seveda nisem čakal, saj sem bil radoveden, v katero smer bo avtor zapeljal zgodbo o risarju Ambrožu.

Mestne ptice so bile zanimiv poklon Ljubljani, številnim prebivalcem in njihovim zgodbam, seveda pa z rdečo nitjo – Ambroževo ustvarjalsko blokado, delom za oglaševalsko agencijo, iskanjem samega sebe in varnim zavetjem na Koroškem. Logičen naslednji korak je bila sprememba okolja – iz mesta na vas, iz Ljubljane na Koroško, mestne ptice zamenjajo vaške.

Ambrož ima še vedno težavo – ustvarja risoroman, a založniki želijo, da to ni le zgodba o pticah, potrebuje še neko spremljajočo zgodbo, širši okvir, kontekst. Tokrat ne le, da lahko pričakujete veliko dialogov v koroščini, ampak bo veliko tudi nemškega. Ambrož v okvirju najde risbo ptice, za katero se zdi, da predstavlja družinsko zapuščino in odpravi se na pot raziskovanja. Domov, na Koroško. Jasno je, da risba ni dedkova, čeprav je celo življenje risal prav ptice. Čigava je?

Skozi pogovore z domačini in sorodniki Ambrož počasi spoznava tudi prikrite in zamolčane dele družinske zgodovine, ki segajo v čas druge svetovne vojne ter nemške okupacije. Seveda so tu tudi partizani in vsakdanji boj za preživetje – kaj bodo zahtevali Nemci in kako jim ne ugajati preveč, da se ne boš znašel pod drobnogledom ponosnih Korošcev in partizanov, ki te utegnejo (upravičeno) razglasiti za nacističnega kolaboranta, obenem pa poskrbeti za dom in družino in ne končati v nemški uniformi ali pač v taborišču? Hkrati želiš ostati zvest sam sebi, svojim načelom in svojemu rodu.

Zgodba o pradedku Ambrožu, ki je skrbel za domačijo in otroke. Pa o njegovem sinu, Ambroževemu dedku Avgustu (oziroma Gustiju) in njegovemu starejšemu bratu Ivanu. Nezgrešljiva vloga pripade nemškemu majorju Pabstu, ki mladega Avgusta izbere za raznašanje pisem iz Vindišgradca do Guštanja in ga za delo nagradi – s čudovito risbo. Partizanom kurirsko delo mladega Avgusta seveda ne uide, a ko vmes poseže starejši brat Ivan, pride do nesreče. Sosed Pobržnik je še kako presenečen, ko vidi slovito risbo slavčka, ki je Avgustu predstavljala svetinjo in prav on je tisti, ki Ambrožu osvetli družinsko dogajanje med vojno.

Dve zanimivi sporočili … prvo iz ust majorja Pabsta, ko mlademu Avgustu izroči risbo slavčka in mu reče, da ptica res ni resnična, je pa svobodna in naj mu prinese srečo. Polno simbolike. In ko se ob nesrečni bratovi smrti Avgust odloči, da bo risbo vrgel v peč, mu babica pove, da bo bolečina ostala vse dokler bodo ptice pele. Ptice ne bodo pozabile in tudi ne bodo nehale peti.

Moram priznati, da sem Mestne ptice prebral lažje in tudi sporočilo – čeprav večplastno; je bilo nekoliko bolj na dlani. Vaške ptice sem bral večkrat, iskal, razmišljal … druga svetovna vojna je v ogromno – lahko najbrž rečem kar vsaki; slovenskih družinah pustila sledi, ki jih ni mogoče izbrisati. Delale so se napake, ki jih osemdeset let kasneje pač ni mogoče popraviti. Naslednjim generacijam je bilo marsikaj zamolčano, ostali so grdi pogledi, stisnjena usta in zamere, ki so jih mnogi nesli s seboj v grob. Sledi, ki ne izginejo in rane, ki ne nehajo boleti.

Vaške ptice se zdijo risoroman o soočanju s prav takšnimi sledmi in ranami. Stranskih zgodb in nekakšnih vinjet tokrat ni. Ambroževa zgodba danes in predvsem zgodba njegovega dedka Avgusta v času druge svetovne vojne. Neprijetne zgodbe, ki jih je težko poslušati, še težje razumeti in predvsem najtežje jih je sprejeti. Težko rečem, da je Ambrož našel mir, nenazadnje gre za drugi del trilogije. Kakšne ptice še lahko pričakujemo? Morske, tuje?

VigeVageKnjige, 2022

Postaja Enajst

Kanadsko-ameriška avtorica Emily St. John Mandel je napisala zanimiv in preroški roman, ki utegne koga spomniti na Pandemijo Jane Vagner – začetek 21. stoletja, nenavaden virus, ki pogubi, hja, okrog 99 % svetovnega prebivalstva in človeštvo prisili v povsem drugačen način razmišljanja in obstajanja.

Ob vseh knjigah, ki se v zadnjih letih pojavljajo in so tako ali drugače povezane z epidemijo covida-19, obstajajo tudi knjige, ki so o kakšni uničujoči pandemiji ali pretresu sveta pisale že pred mnogimi leti, a so nenadoma postale aktualne. Oči teme Deana Koontza in sredine osemdesetih, enako velja za Deklino zgodbo Margaret Atwood, seveda Orwellovi klasiki 1984 in Živalska farma in že omenjeno Pandemijo, če jih omenim zgolj nekaj. Postaja Enajst je bila ustvarjena leta 2014, ko se nam o covidu-19 niti sanjalo še ni, s tem, da v knjigi med prebivalstvom bliskovito kosi gruzijska gripa in ob kateri se covid-19 zdi kot šala – dva dneva umiranja in tretji dan smrt. Zdravila, cepiva, zaščite ni. Če nisi imun oz. nimaš neznanske sreče, umreš.

Ampak kar je pri Postaji Enajst najbolj zanimivo – pandemija gruzijske gripe ni glavna zgodba. Pravzaprav zgolj stranska. Zgodb je več, dogajajo se v preteklosti in sedanjosti in seveda se na koncu domiselno povežejo. Tu je igralec Arthur Leander, ki se uvodoma zgrudi med uprizoritvijo Kralja Leara in pravzaprav napove pohod gruzijske gripe. Z njim v zaodrju je deklica Kirsten Raymonde, ki nemo spremlja igralčevo umiranje na odru, v njenem nahrbtniku pa se skriva eden od le desetih izvodov prvih dveh delov Postaje Enajst, ki ji ga je Arthur podaril. Njegova druga žena Elizabeth s sinom Tylerjem je na poti iz Jeruzalema v New York, pomembno vlogo bosta oba igrala v prihodnje. Tu je še Clark Thompson, Arthurjev dolgoletni prijatelj in zaveznik, ki se zadnji dna pred velikim izbruhom z letalom odpravi v Toronto, a tja ne prispe. Letalo prizemljijo v kraju Severn, na tamkajšnjem letališču. Seveda to ni edino letalo …

Pomembna (lahko bi rekli kar naslovna) zgodba je že omenjena Postaja Enajst. Kaj je sploh to? Risoroman (in vsekakor odlična ideja za stransko izdajo), ki ga ustvarja ena (prva) od Arthurjevih žena, Miranda Carroll in kjer pripoveduje nenavadno zgodbo o vesoljski ladji (Postaja Enajst), ki je ušla skozi črvino, a je poškodovana in na kateri se odvijajo boji med tistimi, ki se želijo vrniti na Zemljo (ki so jo zavzeli »nezemljani«) in tistimi, ki iščejo drugačno rešitev, pomembno vlogo pri vsem skupaj pa ima Podmorje. Osebno si vsekakor želim, da bi bilo o samem risoromanu v romanu še več.

Vse omenjeno se odvije nekje v začetku 21. stoletja, večina dogajanja pa se odvija dvajset let kasneje. Pripovedi posameznih junakov in junakinj sicer spremljamo tako v obdobju pred pandemijo kot potem v letih, ko se je štetje začelo dobesedno iz nič. Glavna junakinja postane Kirsten, s tetoviranima dvema nožema (dva ubita človeka) in članica Potujoče simfonije, ki z vozovi in konji potuje po severovzhodu ZDA (Velika jezera), uprizarjajo različna Shakespearova dela, igrajo klasično glasbo in se predvsem trudijo preživeti. Umetnost je tista, ki jim nudi zaščito, zatočišče in navdih za naprej.

Potem imamo tu letališče v Severnu, kjer so tam prisotni (v času izbruha dobesedno ujeti) potniki, zaposleni, piloti in drugo osebje osnovali nekakšno kolonijo. Med glavnimi je Clark Thompson, ki ustanovi Muzej civilizacije, v katerem je shranjeno in predstavljeno vse tisto, brez česar si dandanes naših življenj ne znamo predstavljati, zanje pa je vse postalo neuporabno – pametni telefoni in druge pametne naprave, čevlji z visoko petko, časopisi in knjige, potni listi, kreditne kartice ipd. Tistim, ki so bili v času izbruha otroci ali celo dojenčki in so izbruh gruzijske gripe preživeli, je vse to seveda ostanek nekih minulih, praviloma pozabljenih časov. Za tiste, ki so se na letališču rojevali v času po izbruhu in tam odraščali, pa dobesedno muzejski artefakti, katerih delovanja in pomembnosti si ne znajo predstavljati. Še kako pomembno vlogo igrata tudi Elizabeth, versko vse bolj obremenjena Arthurjeva bivša žena in njun sin Tyler, ki po mamini smrti odide neznano kam. In postane vodja verskega kulta, ki prinaša luč, strah, uničenje in smrt. Odnaša otroke (deklice) in ženske ter jih spreminja v žene. Vodja, ki samega sebe poimenuje Prerok.

Nekateri se spominjajo, drugi so pozabili, tretji se želijo spomniti in skoraj vsi želijo pozabiti. Grozo in strah na obrazih tistih, ki so umirali – staršev, bratov in sester, žena, otrok, prijateljev. Zgodbe se prepletajo in knjigo boste težko odložili iz rok, dokler ne prideta do konca. Osebno bi si od konca sicer želel nekaj več, saj se mi vse skupaj zdi kar preveč odprto in nastavljeno za nadaljevanje. Tri pikice namesto pike.

Knjiga sama po sebi nas pahne v povsem drugačen način razmišljanja in je tu zelo podobno Pandemiji. Svet se dobesedno ustavi – vse oblike transporta, trgovine, ni elektrike, tekoče vode, telefonskih linij, interneta, ničesar. Ne le svet, življenje se ustavi. Kar je ostalo, je porabljeno. Ni ljudi, ni ničesar, kar bi omogočalo neko »normalno« življenje. In ko ljudje spoznajo, da to ni stvar tednov, mesecev ali recimo leta, ampak bo odslej pač tako. Tisti starejši se spominjajo marsičesa. Za nameček je tudi svetovno prebivalstvo takorekoč na minimumu in ker ni pretoka informacij (ki nam je danes tako samoumeven), nihče ne ve, kaj se dogaja. Brali in gledali smo Deklino zgodbo in si takega življenja nismo predstavljali, pa nismo bili daleč. In ko beremo (ter da, tudi gledamo, Postaja Enajst je HBO-jeva serija) tole postapokaliptično pripoved, si ne znamo predstavljati takšnega uničenja. Pa se nam je covid-19 zdel (in je tudi bil) nekaj najbolj groznega, kar se je zgodilo naši generaciji in kar lahko postavimo ob bok katerikoli resni (vem, nobena ni smešna) vojni z mnogo žrtvami, ponesrečenci in vsemi tistimi, ki trpijo posledice.

Želim pa si, da bi se po prebranem zavedli, koliko imamo. Veliko in preveč. Kako zelo samoumevne si jemljemo nekatere stvari, pa lahko kaj hitro ostanemo brez. Bi znali živeti brez njih? Naši otroci ali pa recimo tisti, mlajši od 25 let? Brez mobilnih telefonov, (skoraj zastonj) interneta, plačilnih kartic in dosegljivosti skoraj vseh živil vsak dan v letu? Brez medijev, filmov, glasbe, knjig? Postaja Enajst, kjer da že sam naslov, ki je naslov risoromana, vedeti, kako pomembna je umetnost, v vseh oblikah. Treba jo je spoštovati, gojiti, širiti, vzdrževati, ustvarjati. O njej pisati in se pogovarjati, jo priporočati, deliti. Utegne zveneti nenavadno, ampak jo imeti z vsem srcem rad.

Sanje, 2022

Navijaj v sebi

Druga zbirka esejev Esada Babačića nadaljuje tam, kjer je prva – Veš, mašina, svoj dolg, končala. Košarka, glasba, Vodmat, proleterstvo, obujanje spominov na kolege pisatelje in pesnike, negotovost in še kaj. Vse v mojstrskem besedoslovju, nekajkrat pa še dopolnjeno z udarnimi verzi.

O Esadu Babačiću napisati kaj, kar še nisem … ne, to ni nekrolog in bom na tej točki nehal. V času, ko smo čakali tole zbirko, je Esad poskrbel za tri, takorekoč spregledane – Zamenite mi glavo, antologijo slovenske punk poezije, uredil in izdal je zbirko pesmi in zapisov prijatelja Braneta Bitenca z naslovom Kri in pred kratkim izdal še antologijo slovenske športne poezije z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks. Priznam pa, da vse tri berem nekoliko težje, pa čeprav gre pogosto za dela vrhunskih pesnikov, pisateljev, športnikov, modrecev … Esadova dela berem z lahkoto (čeprav mi dajo vedno znova misliti) in užitkom (čeprav sem mu, Hercegovcu, kar malo slovensko »fovš«, ker moj materni jezik obvlada veliko boljše od mene). Vesel in ponosen pa sem, da ko ga srečam na ulici, noben od naju ne rabi umikati pogleda, ampak si seževa v roko in padeva v debato, ki bi jo mogla, pa je še vedno nisva uspela zaključiti ob pivu.

Krog se je vsekakor zanimivo sklenil, ko je Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg, prejel Rožančevo nagrado za najbolj esejistično zbirko. Prav Rožanc je bil tisti, ki ga je Esad občudoval – na igrišču, med pogovori, ustvarjanjem in seveda je z veliko mero zanimanja prebiral njegova dela. Če hočeš obvladati jezik, potem se uči od največjih, kajne? No, o Rožancu je tudi tokrat zapisanega veliko. Malo manj se tokrat posveča Branetu Bitencu, kultnemu ustvarjalcu številnih slovenskih punk klasik, ki je bil v svojih delih še kako preroški. Precej pozornosti gre še enemu prekmalu izgubljenemu mojstru slovenske besede – Alešu Debeljaku. Mogoče mi je o njih težko pisati – nisem jih poznal, brati sem jih začel sedaj, zaradi Esadovega pisanja, ki je polno občudovanja in spoštovanja. Veliko tega, kar dandanes tudi v kulturi, v družbi pa sploh, manjka.

Tisti, ki mu – vsaj meni se tako zdi, tokrat odmeri največ prostora, je Branimir Johnny Štulić. (Razmišljal sem – dati v oklepaj njegovo ime ali njegov vzdevek? Rojen kot Branimir, Jugoslavija ga pozna kot Johnnyja. Naj bo brez oklepajev in naj bo v oklepaju ta tok misli) Glasbenik, pesnik, kitarist, za katerega mi je znanka nekoč rekla, da je »bruhal svoje verze« in ni mislila na bruhanje v smislu izločanja neželenega v telesu, ampak o bruhanju v vsej svoji silovitosti in kako to dejanje razgali človeka. In ko sem imel srečo, da sem prišel do trojnega koncertnega vinila Ravno do dna Štulićeve Azre, so se mi te besede zgolj potrdile. Štulić je bil res genij, v tri minute trajajočih pesmih (današnji radijski format) je povedal toliko enih modrosti, pustil kopico neprekosljivih verzov, energijo in sebe. Kdo ve, kaj vse bi imel za povedat, če se ne bi v začetku devetdesetih odločil, da ima glasbe in razpadajoče Jugoslavije dovolj in odšel na Nizozemsko. Kaj bi imel o bratomorni vojni in vseh spremljajočih nesmislih za povedat v Skopju rojeni Štulić, sin očeta vojaka JLA? Mnogo tega je povedal v svojih literarnih delih, a glasbeno je Johnny umolknil. Azra ne bo nikoli. Esad s številnimi verzi in mislimi skrbi za to tudi v Navijaj v sebi in tudi sami se boste lahko prepričali, koliko ene globine in širine je v Štulićevih besedilih.

Esad seveda ne more mimo domačega in ljubega Vodmata, odnosa z očetom, dela v pekarni Žita, kjer je nastalo besedilo njegove znane pesmi Proleter, Slovana, Kodeljevega in številnih obrazov z ulic ter seveda, mimo košarke. Čakam, da se bo Esad odločil zapisati zgodbe ljubljanskih neznancev, košarkarjev, ki so igrali na ulici, igrali kot Čosić, Kičanović, Daneu, Dalipagić, Žorga, Polanc, brata Petrović, Čutura, Paspalj, Bodiroga in drugi. A s to razliko, da so košarko igrali na ulici in da jih razen ustnih statistih in spoštovanja po vseh teh desetletjih, ne pozna nihče več. Vsi, ki smo kdaj igrali ulično košarko (in ne le v Ljubljani) vemo, kaj pomeni lokalno igrišče, čast in spoštovanje, kje so se kalili najboljši »trash-talkerji« in kje si se naučil pobrati po padcu ali udarcu.

In ko enkrat pridemo do košarke, ne moremo mimo nesmrtnega Dražena Petrovića, nepozabnih jugoslovanskih generacij, ne moremo mimo Eurobasketa 2017, borb naših košarkarjev za olimpijske igre v Tokiu in nikakor ne moremo mimo Luke Dončića. »On se igra košarko« zapiše Esad in način, kako piše o Luki, je čista poezija. Mogoče bi LeBrona Jamesa, najboljšega igralca zadnjih let, lahko primerjali z odlično naoljenim strojem, ki večer za večerom surovo prikazuje moč (in znanje). Mehaničnost Laibacha, udarnost in ognjevitost Rammsteinov in natančnost Siddharte. Luko bi jaz osebno primerjal recimo z dvema mojstrskima pesmima – Bohemian Rhapsody ali pa Stairway to Heaven. Že ko ga vidiš stopiti na igrišče, veš, da je na njem nekaj več in da boš priča mojstrstvu. Občasno zastrižeš z ušesi, ker se je zgodilo kaj nepričakovanega in nenavadnega, ampak vse skupaj se razvija in nima le enega, ampak kar več vrhuncev in ko je vsega skupaj enkrat konec, si brez besed. V tebi vrvi od občutenj, ki jih niti opisati ne znaš. Na nek način se ti zdi enkratno in neponovljivo, a hkrati komaj čakaš, da bo poslušal/gledal znova, ker boš spet odkril nekaj novega.

In zgoraj opisano na nek način velja tudi za zgodbe, eseje Esada Babačića. (v enem od zapisu se domiselno – kako pa drugače?!; igra z besedami, čeprav predmeta besedotvorje na fakulteti še ni opravil, ampak nekam bo moral prej ali slej zapisati tudi zvezo »Esad, ki piše, je esejist«) Vsakič, ko jih bereš, opaziš nekaj novega, zanimivega, drugačnega. Ko jih bereš z določeno časovno distanco in se spominjaš določenih stvari, jih boš znova videl drugače. Morda, ampak res morda, se tokrat v pisanju določene tematike sicer ponavljajo in nadaljujejo iz Veš, mašina, svoj dolg, kar se bo čez čas najbrž izkazalo za zanimivo, ampak … Esad ima v sebi toliko zgodb, modrosti, filozofij, vedenja in dojemanja družbe in okolice, da bi v zapisih zlahka izstopil iz nekih pričakovanih okvirjev. In kot mu vedno zapišem – »veselim se nadaljnjega branja«.

Cankarjeva založba, 2022

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje.

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Goga, 2022

Stop igra

Jaka Tomc je napisal knjigo, mimo katere ne bi smeli iti. Knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti, pomisliti in pogledati, kakšna je igra (življenja), v kateri smo glavni igralci mi sami. Stop igra je knjiga o precej zoprnem bolezenskem (duševnem) stanju, ki pa jo boste prebrali na dušek.

Na naslovnici boste na vrhu našli napis »Avtor uspešnice Manični poet«, kar vsekakor drži, čeprav bi Jaka lahko med uspešnice navedel tudi katero drugo, uspešnejšo knjigo – npr. 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah ali celo Začetek konca in Iluzija resničnosti. Ampak kar se tudi v Stop igri sooča s pravzaprav identično tematiko kot v Maničnem poetu, je zapis najbrž kar na mestu. In ne moremo mimo podnaslova – »Moje življenje z bipolarno motnjo«.

Kaj je bipolarna motnja? Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko težav v življenju, značilna pa je po tem, da se pri človeku z motnjo izmenjujejo obdobja veselega in evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in pomanjkanja energije, z drugo besedo depresija. Posamezne epizode lahko trajajo po več tednov, značilno pa je, da depresivne epizode trajajo veliko dlje in so pravzaprav tudi nevarnejše.

Kaj našteto pomeni v praksi? Da recimo v stanju hipomanije lahko (skoraj dobesedno) premikate gore, se zlepa ne utrudite – lahko kuhate, pospravljate, ustvarjate, hodite, ste družabni in v središču pozornosti, naredili bi dobesedno vse (in ste v to tudi prepričani, včasih celo odločeni kaj takega storiti), potem pa kot bi vam nenadoma zmanjkalo baterij. Ne postopoma, ampak lahko kar naenkrat. Iz 100 % na 0 %! Takrat padete v depresijo in najbrž vam je to stanje mnogo bolj znano – potrtost, žalost, dvom vase in v svoje delo, samomorilnost, apatičnost, brezvoljnost in totalno pomanjkanje energije. Kup nesreče, dobesedno.

Na neki točki se človek lahko teh padcev (ali vzponov) in nevarnosti, ki pridejo z vsem skupaj, začne zavedati. In poišče pomoč. Pomoč poišče na psihiatričnem oddelku, kjer ima praviloma že kartoteko oz. zgodovino in tam ostane, dokler zdravniki ne presodijo, da osebo lahko »spustijo« nazaj v normalno življenje. Nikoli pa pravzaprav ne vedo, za kako dolgo.

Jaka v Stop igri piše o vsem tem – o težavah, s katerimi se je spopadal on sam in težavah, ki so jih imeli njegovi bližnji, pa tudi znanci, prijatelji, celo popolno neznanci. Vključil je zapise in spomine prijateljev in sorodnikov, skozi leta in različna obdobja ter intenzivnosti obeh stanj. Zanimivo je brati njegova lastna opažanja, dnevniške zapise, spremljanje stanja in zapisovanja vsega, kar se mu je zgodilo oz. česa se spominja. Knjiga ni pisana kronološko, ampak je tudi oblikovno narejena tako, da ne boste imeli težav, kdaj berete o katerem obdobju, poleg tega boste lahko primerjali razlike skozi leta. Mogoče bo kdo pomislil na film Kraljevi ribič, drugi na Čudoviti um, tretji na Let nad kukavičjim gnezdom. Tako noro (hm, morda ne najbolj primeren izraz?!) oz. neverjetno se zdi vse skupaj. V knjigi ne manjka zdravniških izrazov, izpisov kartotek, naštevanja zdravil in odmerkov, kjer bi laičnemu bralcu prišel prav kakšen slovarček z neko osnovno razlago.

Pri knjigi me ni tako zelo osupnilo to, da sem stvari lahko povezal s filmi, pa celo z žal že pokojno družinsko prijateljico, za katero sedaj lahko trdim, da se je spopadala z bipolarno motnjo. Ne, kar prestrašilo me je to, da sem v opisanem prepoznal tako nihajoča stanja starejšega sina in tudi samega sebe. Pri obeh se mi sicer zdi, da je mnogo bolj prisotna ta maničnost, ko se preprosto ne znava ustaviti, zadihati in kakšno stvar narediti malo bolj premišljeno, umirjeno in tudi temeljito. Hipno navdušenje, številne (tudi nemogoče) ideje, drvenje sem ter tja, nezmožnost ustaviti se, pa čeprav za potrebe uživanja v doseženem …

In če zaključim … Stop igra je vse tisto, kar bi moral biti Manični poet. In ne, ne gre za nadgradnjo, saj je zgodba povedana drugače, zdi se, da celo skozi oči drugačnega človeka. Stop igra je avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanja z bipolarno motnjami – manijami in depresijami. Življenje niti približno ni preprosto, a kot zapiše Jaka, je lahko »v redu«. Prebrali in spoznali (mogoče tudi prepoznali) boste veliko o sprožilcih, znanilcih, posledicah, reševanju sveta (in samega sebe), pisanju svetovne uspešnice, ljubezni, uspehih in neuspehih, veselju in žalosti. In seveda vsem vmes – o hospitalizacijah, padcih in vzponih, remisijah in terapijah. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da je »biti v redu« točno to – v redu. Nič več. Nič manj, a za nekoga z bipolarno motnjo je to lahko ves svet. Celo življenje, biti v redu.

Proksima, 2023

Dom za umret

Dom za umret je avtobiografski roman Alison Bechdel in ima zanimiv opis – družinska risotragedija. Smrt očeta, odnos do mame, zaljubljenost v gledališče in predvsem literaturo ter, morda tisto najpomembnejše – lastna spolna usmerjenost. Tudi približno ne preprosto čtivo.

Dom za umret nosi izvirni naslov Fun House, upam pa, da v slovenskem prevodu dočakamo tudi nadaljevanje Si ti moja mama? oziroma Are You My Mother. Ne preseneča me, da so za prevod našli (ali pač izbrali) Boštjana Gorenca – Pižamo, ki je spreten pri prevajanju besednih poigravanj in ohranjanju večpomenskosti izrečenega oz. zapisanega. Ogromno citatov velikih literarnih del, umestitev v celoten kontekst, samoizpraševanja, dialogi in seveda spremljajoče besedilo.

Tokrat res ne morem zapisati, da je zgodba preprosta, ker ni. Risoroman je razdeljen na sedem delov, sedem sicer povezanih zgodb, ki korak za korakom razgaljajo družino Bechdel – Stari oče, stari umetnik, Srečna smrt, Tista stara poguba, V senci cvetočih deklet, Kanarčkasto rumeni voz smrti, Idealni soprog in Antijunakovo potovanje.

Že uvodoma spoznamo, da je bila vez med Alison in njenim očetom zelo krhka, pa vseeno tesnejša kot med njo in mamo. Najbrž je bila bolj krhka le še tista med staršema, seveda z razlogom. Oče, ki je podedoval mrtvašnico, bil obseden z obnavljanjem razpadajočega (ne govorim o truplih!), čiščenjem hiše, skrbjo za bogato založeno domačo knjižnico in skoraj obsedenim ukvarjanjem z vsem, razen z lastno družino, je bil prikrit homoseksualec. V bežne ali nekoliko bolj intenzivne odnose se je zapletal tako z znanci in prijatelji, moškimi varuškami v hiši, pomočniki in še kom. Mama oz. žena je to vedela. Otroci ne, čeprav se jim je marsikdaj marsikaj zdelo nenavadno, čudno.

Alison je morala oditi od doma, da je začela spoznavati sebe, svojo lastno spolno usmerjenost in seveda se ji sprva ni zdelo najbolj »naravno«, da je naklonjena istemu spolu. Prebirala je avtorje, ki o bili odkrito ali prikrito homoseksualno nagnjeni oziroma so o tem pisali – Camusa, Joycea, Wildea, Prousta, Faulknerja, Fitzgeralda, Kiplinga, Dahla, Homerja in celo Shakespearja. Priznam, mogoče je vse skupaj malce iztrgano iz konteksta, a ko boste prebirali risoroman, se vam bodo odprla neka nova obzorja. Dom za umret je na nek način tudi literarna kritika, polna odkritij, razodetij in marsikatero delo (in avtorja) postavi v drugačen kontekst. Recimo Dahlovo otroško Jakec in breskev velikanka.

Ali je moral Alison umreti oče (na precej nenavaden način), da se je osvobodila spon »normalnega« in najprej sebi, nato pa še mami priznala, da je homoseksualka oz. lezbijka? Spomnil sem se na film Rocketman, biografijo Eltona Johna, ko vendarle zbere pogum in mami prizna, da je homoseksualec, na kar mu mama odgovori, da je to vedela že dolgo časa in da si je izbral zelo samotno življenje. No, Alison se prepušča (spolnim) fantazijam, prebira lezbično literaturo in eksperimentira z ženskami. Prizori so nazorni (če boste dali risoroman morda brati svojim najstnikom) in prav je tako. Zakaj bi se v letu 2022 skrivali za neko politično korektnostjo, pa hkrati glasno zagovarjali LGBTQ+ pravice?

Seveda skozi risoroman in njene spomine bralec ugotavlja, da je bila v Alison očitno že od nekdaj prisotna naklonjenost istemu spolu – oblačenje v moška oblačila, fantovske pričeske, nobenega vzdihovanja za moškimi zvezdniki, ampak skrito (no, ne očetu) občudovanje nekoliko bolj »možatim« ženskam. (prizor mimo katerega ne boste mogli in kjer vam bo zagotovo jasno, o čem pišem je, ko se Alison zagleda v vse prej kot privlačno ali ženstveno voznico vlačilca). Brez predsodkov in stereotipov, čeprav se avtorica z njimi pogosto in redno srečuje, Dom za umret je, brez olepševanja in romantiziranja, brutalno iskren.

Dom za umret je eden najbolj zahtevnih risoromanov, ki sem jih bral in o katerih pišem. Primerjam ga lahko z obema v slovenščino prevedenima deloma Nine Bunjevac – Očetnjava in Bezimena. Glavne teme so tesne prepletene, po šestnajstih letih od izida še vedno zelo aktualne in pogosto označene kot »tabu«. Ne le, da je vsebinsko poln, odlično je tudi ilustriran in fantastično preveden. Skratka, resnično eden tistih risoromanov, ki jih je ne le vredno, ampak ki jih morate prebrat.

VigeVageKnjige, 2022

Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami je mojster besede, kar vedno znova v svojih premišljenih in dodelanih romanih, tokrat pa se v prevodu predstavlja z zanimivo zbirko kratkih zgodb, katerih rdeča nit je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995.

Murakami je zbrane zgodbe objavljal pod skupnim naslovom Po potresu v mesečniku Sinčo, zadnjo zgodbo pa je napisal prav posebej za to zbirko. Potres v Kobeju je rdeča nit, ni pa neposredno središče zgodb – včasih vzrok nadaljnjih dogodkov, drugič zgolj nekaj postranskega, vsekakor pa tisto, kar je tako ali drugače zaznamovalo (nenavadne) zgodbe in usode junakov zgodb.

NLP nad Kuširom pripoveduje zgodbo o Komuri, uspešnim prodajalcem v avdiofilski trgovini, ki ga nekega dne zapusti žena. Ženo so novice o katastrofalnem potresu v Kobeju dobesedno prikovale pred TV sprejemnik, že tako ne najbolj povezana partnerja se dokončno odtujita in Komura nekega dne ob povratku iz službe pričaka ženino poslovilno pismo. Pa sedaj? Odide na kratek dopust, sodelavčevi sestri odnese nenavaden (skrivnosten) paket in zdi se, da se bo v »love hotelu« intimno zapletel tako s sodelavčevo sestro kot njeno prijateljico. Vmes sliši zgodbo o NLP-ju nad Kuširom, medvedu, se sooči z lastnimi občutenji, pride do konca neke poti in je pripravljen na nov začetek.

Krajina z likalnikom pripoveduje zgodbo o Džunki, Keisukeju in Mijakeju, prvem od neobičajnih trikotnikov, kjer se avtor ukvarja z medgeneracijskimi razlikami, pomenu ognja in kurjenju kresov na plaži. Zanimivi dialogi, razlike med glavnimi akterji in nenavadna privlačnost.

Naslovna Vsi božji otroci plešejo prinaša zgodbo o Jošiji, njegovi versko fanatični mami in nenavadni usodi obeh akterjev. Izvemo, kako in zakaj je njegova mama postala verski fanatik in zakaj je Jošijin oče kar sam Gospod. No, pa se nekega večera zgodi, da Jošija opazi osebo, za katero na podlagi mamine izpovedi sklepa, da bi pa dejansko lahko bil njegov resnični oče. Zasleduje ga in izgubi spred oči. Najde mir v sebi in se pomiri z demonom očeta, ki ga ni? Mogoče.

Za zgodbo Tajska bi lahko sklepali, da je glavna junakinja Sacuki, a se bolj zdi, da je to njen voznik, turistični vodič in nekakšen glas razuma, Nimit. Sacuki se v tednu samote v Bangkoku sooča tako z izgubo ljubljenega očeta, ki jo je navdušil nad jazz glasbo kot tudi z ne najbolj prijetno ločitvijo od moža, ki je prisegal na opero. Nimit Sacuki tik pred slovesom odpelje v odročno vas k stari gospe, ki zdravi človeške duše in napoveduje sanje. Sacuki s seboj nosi težak bel kamen, ki ga bo, če bo vse storila prav, požrla velika zelena kača in lahko bo živela naprej.

Edina zgodba, ki je prežeta z nadnaravnim oz. fantazijskim, je Žabec, ki je rešil Tokio. Pri uspešnem in neizprosnem izterjevalcu poplačila bančnih oz. zavarovalniških kreditov Katagiriju, ki se ga bojijo tako jakuze kot mafija, se nekega dne pojavi ogromen žabec, ki se predstavi kot Žabon. Presenečenemu in zadržanemu Katagiriju predstavi zgodbo o potresu, ki bo prizadel Tokio in ga bo povzročil velik deževnik, ki ga je prebudil potres v Kobeju in s katerim se morata spopasti. Žabon se bo z njim boril, Katagiri pa mu bo vlival zaupanje, samozavest in moč. Žabon, da bi dokazal svojo pristnost, resničnost in tudi moč, poskrbi za hipno ureditev težavne zadeve, s katero se spopada Katagiri, a na večer, ko bi se morala glavna akterja dobiti in spopasti z Deževnikom, Katagirija na ulici ustrelijo. Naslednjega dne se prebudi v bolnišnici, kjer ga presenetijo z novico, da ni bil ustreljen, ampak je zgolj padel v nezavest. Znova se pojavi Žabon, Katagiriju pove zgodbo o (skoraj) uspešnem boju z Deževnikom in, umre. Ali je Katagiri vse skupaj zgolj sanjal? Od kod potem številne literarne reference in seveda urejen primer v službi? Kaj je bil Žabon v resnici in koga je predstavljal gneva in okrutnosti polni deževnik?

Pa še zadnja, dvodelna zgodba Medena pita. Na eni strani imamo še en nenavaden trikotnik, ki ga sestavljajo srednješolski prijatelji Sajoko, Džunpei in Takacuki. Skozi pripoved se nam izpiše njihova tesno prepletena zgodba, polna iskrenega prijateljstva, ljubezni in obžalovanja. Džunpei je tisti, ki hrepeni po Sajoko, a okleva, saj mu je prijateljstvo pomembnejše in prehiti ga Takacuki, se s Sajoko poroči in nato postaneta starša deklici Sari. Takacuki se od Sajoko loči in gre živet k ljubici, a vsi vpleteni živijo v nekakšnem odnosu.

Džunpei, relativno uspešen pisatelj, je tisti, ki s Sajoko in Saro preživlja veliko časa, še vedno s potlačenimi čustvi. Vmes se vpleta zgodbo o medvedu Masakičiju, odličnem nabiralcu (in prodajalcu) medu ter sprva razbojniškim medvedom Tonkičijem, ki je odličen lovec lososov. Medveda se sčasoma spoprijateljita, njun odnos pa je pred največji preizkus postavljen, ko se lososi uprejo in ne želijo več plavat v reki, kjer lovi Tonkiči in ker ta ne želi izkoriščati prijatelja, odide. Zgodbo Džunpei pripoveduje Sari, ki se ponoči prebuja iz nočnih mor, v katerih ponjo prihaja Potresnik … Pravljica, polna prispodob, s katero se Džunpei pravzaprav spopada s lastnimi strahovi in občutenji, ima srečen konec.

Murakamijeve zgodbe, kot vedno, prinašajo zelo razgaljen vpogled v nam precej neznano japonsko družbo in kulturo. Kako drugačna je ta kultura, smo se lahko prepričali recimo tudi ob zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, kjer so nas japonski nogometaši, strokovni štab in njihovi navijači zagotovo presenetili. Murakami nam vsekakor omogoči tudi pogled z neke druge, lahko rečemo kar temnejše ali pa vsaj malo bolj skrivnostne plati. Zgodbe pogosto nimajo nekega jasnega zaključka in kot bralec sem se prevečkrat vprašal, kaj mi želi avtor sploh sporočiti? In to je zame osebno vsekakor manjko, pa čeprav so zgodbe odlično napisane in bralca držijo v pričakovanju. Ampak ker ni nekega zaključka, tudi pričakovanje izpuhti v oblaku novih vprašanj.

Cankarjeva založba, 2022

A si lahko vsaj enkrat tiho

Ivana Djilas je umetnica na številnih področjih – poznamo jo kot režiserko in scenaristko, aktivistko, avtorico zanimivega izpovednega romana Hiša, mamico dveh fantov in ženo še enega vsestransko nadarjenega umetnika, Boštjana Gombača. In pravzaprav o vsem tem govori njena nova, še mnogo bolj izpovedna knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho.

V knjigi Hiša se je Ivana ukvarjala s tisto tipično težavo, ki je (oz. še vedno) prizadene številne mlade pri nas – kako priti do lastne nepremičnine, odplačevati predvsem nore obresti na kredite in se sprijazniti, da si se precenil in da moraš ljubljen dom zapustiti in iskati kaj drugega. Vmes je nanizala tako profesionalne kot osebne izzive, s katerimi se je spoprijemala v tem času, a glavna junakinja je bila hiša. No, tokrat lahko rečem, da je glavna junakinja vsekakor Ivana. Njeni boji in spopad z vsakdanom, ki ni preprost. In seveda bi o teh bojih kot mnogi drugi lahko molčala in bojevala bitke sama (in z bližnjimi), a ne – odločila se je napisati knjigo. Najbrž bodo mnogi (bližnji) najbrž rekli, da bi bila pri nekaterih zadevah pa res lahko tiho.

Knjiga se začne z uvodnikom Grege Repovža, urednika Mladine, kjer Ivana sicer redno objavlja kolumne in mnoge so – čeprav rahlo prilagojene; tudi izvor zgodb, ki so zbrane v knjigi. A v uvodniku Repovž piše o tem, kako se je prav Ivana pred sedmimi leti v Makedoniji soočila z migrantsko krizo, ki je za seboj potegnila marsikaj. Pisala je o njej, seveda in še o marsičem drugem. In njeno pisanje se človeka mora dotakniti, ker se v marsičem prav vsak od nas najde. Z oznakami, stereotipi, lažmi, nemočjo nad našim zdravstvenim, socialnim ali šolskim sistemom, krediti, vzgojo, partnerskim odnosom, delom, v katerem uživaš, a ti komaj omogoča preživetje in še bi lahko našteval.

Začnem seveda lahko nekje na začetku. Ivana Djilas je migrantka. Najlepše obdobje svojega življenja je preživljala v Beogradu, kjer je določen politik začel vojno s sosednjimi državami in proti kateremu so kasneje potekale demonstracije – ne nekaj tisoč, ampak na ulicah Beograda se je zbralo skoraj milijon ljudi! Spremembe so bile neizbežne. A zgodilo se je tudi bombardiranje Beograda (in drugih srbskih mest), redukcije elektrike, ogrevanja in splošen strah. Ogromno ljudi je odšlo, čeprav so se mnogi leta kasneje vrnili. Ivana je odšla, v Slovenijo k očetu, in ostala. Migrantka, čefurka za nameček. Ona razume in o tem govori, glasno.

Zgodil se je covid-19 in zgodili so se številni ukrepi, ki so zagotovo najbolj prizadeli prav umetniški sektor. Sektor, v katerem delujeta tako kot ona, kot njen mož. Ni predstav, ni koncert, ni ničesar. Treba pa je živeti in preživeti. Treba je bilo opozoriti, da v vseh teh ukrepih mogoče manjka zrno soli (oziroma zdrave pameti). Ivana si vsekakor ni želela še enkrat doživeti Beograda konec devetdesetih, represije in krize. Pa jo je. In za nameček je bil njen otrok ena od številnih žrtev tistega neslavnega policijskega posredovanja s policijskim topom, kjer je bil v vodo primešan solzivec. Migantka, čefurka, levičarka, prekarka. Ona to ne le razume, ampak to živi.

Med poglavji oziroma zgodbami, ki so se me osebno najbolj dotaknile, so bile zagotovo tiste, povezane s starševstvom. Tvegana posvojitev otroka iz Gane, kjer sem se spomnil na knjigo zakoncev Rozman Srce bije v dvojini in sreča, ko je v njihovo življenje vstopil Ruben. Sreča in skrb, seveda. Kaj vse se lahko zgodi, ko čefurka posvoji črnčka?! In potem še sreča, čeprav z nekaj medicinske pomoči, ko sta se Ivana in Boštjan razveselila še čisto svojega otroka, Kolje. A Kolja se je rodil mnogo prezgodaj in dolgo časa so trepetali (in se borili) za njegovo življenje. Borijo se še danes, saj ima status otroka s posebnimi potrebami in po lastni izkušnji z odraslo osebo, ki živi s posebnimi potrebami, vam lahko povem, da jim ni lahko. Država se do njih obnaša zelo mačehovsko, vsak dan je borba za osnovne pravice in človek težko verjame, da je njihov položaj v družbi, v 21. stoletju, resnično tako slab in potisnjen nekam daleč stran, stran od oči. Ni prav! In pomembno je, da se na to opozarja. Tako kot je pravilno, da se opozarja na različna nadlegovanja in diskriminacije, ki jih otroci doživljajo v vrtcih, šolah, na javnih mestih in pravzaprav vsakdan. Povzetek mailov, ki jih je Ivana pošiljala različnim osebam, skupki misli in razmišljanj … človeka preprosto pretrese in ga ne more, sploh pa ga ne sme pustiti hladnega.

In potem pridemo do še enega (od mnogih zanimivih poglavij), ki se jih Ivana dotakne v A si lahko vsaj enkrat tiho. Gibanje #metoo in številne zlorabe, ki so se (in se še vedno!) dogajajo ženskam, sploh na področju kulture oz. umetnosti. Zlorabe, ki jih mogoče nekoč nihče ni dojemal kot take, pa čeprav so bile. Spomini, ki privrejo na dan, ko bereš in poslušaš zgodbe drugih, pa se spomniš lastnih, izpovedi kolegic in prijateljic, spomniš se nelagodnih dogodkov v javnosti, ko si nelagodje nespretno skrival s smehom. Veliko preveč tega. In ja, Ivana bi lahko bila vsaj enkrat tiho, kot ji je svetovala mama, a tudi tokrat ni bila. Ker je vsem etiketam navkljub odgovorna in samostojna ženska, ki se zaveda, da se krivica, ki se danes dogaja nekomu drugemu, lahko jutri krivica, s katero se bo spopadala sama.

Zgoraj omenjeno seveda ni vse, kar boste v knjigi lahko prebrali. Vsekakor pa so to teme, ki so ostale v meni po nekaj prespanih noči. Knjiga, v kateri se boste našli – ženske, moški, mladi in stari, starši, poročeni, samski, tisti brez otrok, zdravi in »bolni«, Slovenci in »neslovenci«; pač vsi. Vsekakor moram omeniti še odlične fotografije Petra Uhana, ki dopolnjujejo to raznolikost in pestrost Ivaninega predvsem družinskega življenja. Ivanin pripovedni slog je iskren, brez dlake na jeziku in prežet s humorjem, pa čeprav občasno z nekaj pelina. Kratko in jedrnato bi lahko rekel, da s svojimi zapisi zadene žebljico na glavico. Glas vseh nas. Glas, ki ga je treba širiti in podpreti.

Goga, 2022

Jan Pančur in pustna gobokalipsa

Obljubljeno, storjeno – napovedoval se je drugi del in dobili smo ga. Jan Pančur se vrača – po tem, ko je razkrinkal in preprečil veliko testeninsko zaroto in posledično rešil svet, je v drugi knjigi postavljen pred nov izziv. Glavno vprašanje pa je, kaj imajo skupnega gobe, pust in apokalipsa?

Morda še niste slišali za Jana Pančurja, čisto običajnega šolarja in Amalijo Pelinšek, profesorico, znanstvenico in superzlobnico? Potem letos niste opazili prvega knjige iz serije o Janu Pančurju, Jan Pančur in testeninska zarota, ki jo je ustvaril Krister P. Jansson, obogatil pa priznani ilustrator Jure Engelsberger. Napako seveda lahko popravite, še bolje pa bo, če junaka in njegove knjižne prigode priporočite svojim otrokom – tam od druge triade dalje bodo navdušeni, fantje sploh.

Prvega dela ne bomo obnavljali, a kar je pomembno tudi za nadaljevanje – Jan Pančur je s prijatelji rešil svet. Ogrožala ga je s superzlobnim načrtom v prvi vrsti Amalija Pelinšek, ob sebi je imela tri zveste (a ne najbolj bistre pomočnice) – Frigido Hladnik, Gizelo Repenšek in Nuško Ritoliznik. Jan je imel ob sebi prijatelje, tudi čisto nove in nepričakovane – razredničarko Krizantemo Otožnik, hišnika Ferdinanda Hloda (ki je sicer tudi volkodlak) in kuščarja Srednjega Ajmohta (sicer vladarja planeta Otemnelec). Za podrobnosti morate seveda prebrati knjigo, najbrž pa vam je jasno, da je zlobni četvorki načrt spodletel in bile so izgnane na zelo oddaljen in osamljen planet nekje v vesolju. Seveda z namenom, da nikdar več ne pridejo ne na Otemnelec, še manj pa na Zemljo.

Ampak dovolj je en zmeden pilot po imenu Zordon Bobrs, ki bi moral peljati vatlove cepljivke (vrsta gobe) na uničenje na planet Andromeda 23 (edini planet, kjer uničujejo te zares nevarne gobe), ki se izgubi in pristane na tistem osamljenem planetu, kjer živi Zemljin superzlobni kvartet in bolj ali manj cele dneve kriči ter snuje maščevanje proti Janu Pančurju. Izkoristijo priložnost, klepetavega šoferja in se z vesoljsko ladjo najprej odpeljejo na Otemnelec. Brez boja (in žrtev) osvojijo Otemnelec, a vsaj Srednjemu Ajmohtu uspe pobegniti in zgolj upa, da bo ob strogem nadzoru uspel sporočiti na Zemljo, kaj tokrat naklepa Pelinškova.

Nov načrt Amalije Pelinšek je še enkrat več naravnost odličen, skoraj popoln – tokrat se bo najprej lotila Jana Pančurja, zagospodarila njegovemu umu in si nato podjarmila svet. Planet Zemljo, nato še druge planete in naposled celo vesolje. V rokah ima trideset kozarcev najnevarnejših gob v vesolju, ki se ob dotiku s prstjo začnejo nemudoma rasti in planet zelo hitro požrejo oz. spremenijo v črno luknjo. Le kdo bi upal tvegati in ne ubogati ukazov Amalije Pelinšek, bodoče gospodarice vesolja.

In ker je pred vrati pust in se je prejšnji načrt s testeninami izjalovil, je treba tokrat uporabiti nekaj še bolj privlačnega, nekaj, čemur se za pusta ne moremo upreti. Ah, seveda, krofi. V slasten marmeladni krof, imenovan kar superkrof A, namenjen Janu, podtaknejo zombičip (spet!), ki naj bi Janu posesal možgane oziroma ga napravila zvestega služabnika Amalije Pelinšek (spet!). Nato bodo njihovi roboti z Otemnelca v prijazni gesti po celem svetu raznosili škatle slastnih krofov in jih delili med ljudi. In vsem se bo nekam v možgane prisesal zombičip in poslušali ter ubogali bodo zgolj in le Amalijo Pelinšek. Preprosto? Izi pizi.

Sledi seveda ampak.

Ampak vse ne gre po načrtu. Nuška Ritoliznik ne opravi svoje naloge in pozabi zamenjat baterije v nevtrinskem polisaharidnem nevtralizatorju in v zgodbo se nepričakovano vplete rdečerepa veverica. Na Zemljo se uspe prežarčiti tudi Srednjemu Ajmohtu, a po spletu naključij skupaj s Krizantemo in Ferdinandom (zaročencema, sicer) padejo v roke zlobnemu supertriu. (Ne, ni napaka!) In tako kot ima svoj načrt Amalija Pelinšek, ga ima seveda tudi Jan Pančur. Pa še nekdo tretji. Kako bo Janu pri vsem skupaj pomagal vrtalnik? In kaj imajo za bregom naenkrat nenavadno prijazni in ustrežljivi Janovi sošolci, »bullyji« Nejc, Klemen in Jure? Usoda Zemlje je zelo negotova.

Nadaljevanje ne razočara. Mogoče so dialogi za odtenek manj zabavni, vsekakor pa toliko bolj zabava (super)jeza glavnih zlobnic. Vsaj za odraslega bralca utegne biti pojasnjevanja nekaj preveč, a knjiga odraslim niti ni namenjena. Pogrešal sem Janovega prijatelja Marka, se pa, čeprav v zelo minimalnem obsegu, nadaljuje ljubezenska zgodba med Janom in Mojco. Pozabite na marmeladne krofe, vroča čokolada je tista prava stvar. Mogoče bo pa to naslednja ideja Amalije Pelinšek, kako si podjarmiti vesolje? Z vatlovimi cepljivkami je pač konec, sploh ker je razodeta skrivnost, kako jih najbolj učinkovito uničiti.

Namig? Policijski narednik Flajs in inšpektor Mrak nista najbolj zadovoljna, da se morata v Močivju ukvarjati z ukradenimi električnimi skiroji in tricikli. Zaželita si, da bi naslovnice časopisov po vsem svetu pisale o zločinih v Močivju. Ampak to je menda druga zgodba. Ali pač tretja?

Jan Pančur opravičuje moja pričakovanja, da smo dobili novo (mladinsko) literarno zvezdo. Tisti običajen šolar, ki se skriva v vsakem od naših šolarjev in se bori proti superzlobi okoli nas. Zanimivo in napeto branje, domišljeni junaki, zabaven zaplet, polno malih, a pomembnih nalog sklepni spopad s superzlobcem, iskrivi dialogi, veliko humorja in zelo malo staršev ter brez nekega moraliziranja! Le kako Jan Pančur otrokom ne bi bil všeč?

Didakta, 2022

Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Goga, 2022