(brez naslova)

Ko sem bil hodža

Presunljiv avtobiografski roman Damirja Ovčine pripoveduje o bratomorni vojni, ki smo jo iz neke »varne« oddaljenosti spremljali sredi devetdesetih. Pripoveduje predvsem o Sarajevu, o soseski Grbavica in o ljudeh, ki so tam preživljali nekaj let vojnih grozot in muk.

Sarajevo je nekaj posebnega in to ve vsak, ki ga je kdaj obiskal. Sam sem imel smolo, da sem ga videl (in še to po službeni dolžnosti in zelo na kratko) šele nekaj let po končani vojni, ko so bile brazgotine in rane še dobro vidne in odprte. In čeprav sem se v mesto zaljubil zaradi številnih pesmi, ki so ga opevale in mnogih anekdot, ki smo jih slišal iz ust glasbenikov, igralcev in drugih umetnikov, še vedno težko rečem, kaj je na njem tako posebnega. Nekaj ima, kar Ljubljana zame nima. Nek čar, privlačnost. In srečo sem imel, da sem ga lahko obiskal in spoznal še enkrat pred nekaj leti – Sarajevo se je že spreminjal v neko hočemo-biti-Evropa prestolnico z modernimi stavbami in urbanostjo, ni pa še podlegel arabskemu pritisku, o kakršnem mi govorijo znanci, ki so tam pogosteje. Bašćaršija, lokali, uličice, Miljacka in vse v Sarajevu ima neko pristno dušo, da se v mestu počutiš domače, pa čeprav si tam prvič. Nimam pojma, kako ga danes doživljajo tisti, ki so ga recimo videli v sedemdesetih, osemdesetih in seveda kako so doživljali razkroj tega posebnega mesta v času vojne.

Zagotovo se bodo slednji lahko še bolj poistovetili s pisanjem Damirja Ovčine v njegovem čislanem in večkrat nagrajenem romanu Ko sem bil hodža, v katerem spremljamo zgodbo 19-letnika, ki ga ljubezen v nepravem trenutku popelje na napačno stran mesta in kjer obtiči. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Član delovnega voda, ki je skrbel predvsem za odnašanje in skromen pokop trupel muslimanov ter »praznjenje« njihovih stanovanj. In čeprav ni bil nikoli opredeljen kot musliman, je znal povedati ravno prav verzov iz Korana, da je pokojne dostojno pospremil ter si prislužil vzdevek Hodža. Daleč od idile, a obenem tudi od smrti. Vse dokler ni dobil drugega, manj prijaznega in človeškega delovodje in Hodža je bil kmalu postavljen pred preizkušnjo. Nekaj nečloveškega mu je dalo moč in pogum, da je opravil s srbskimi vojaki in zbežal v zatočišče, kjer je z veliko mero strahu in ljubezni nekaj let (!) skrivaje čakal na konec vojne. Morije.

Slog pisanja je nenavaden. Sprva zelo faktografski, kot bi brali telegrame. Kratki stavki, z le nekaj besedami. Naštevanje, kaj, kdaj in kje. Brez konkretnih imen, bolj ali manj z vzdevki. Večkrat je jasno poimenovan le Bolgarija, strah in trepet Grbavice, črnogorski Srb s pravim imenom Veselin Vlahović. S Hodžo se sprehajamo po ulicah, doživljamo opustošenje sosesk in mesta, ropanje, ugrabitve, umore in še kaj. A ne iščite podrobnosti. Tudi po ulici Franceta Prešerna se sprehodimo in v drugem delu izvemo za koncert slovenske glasbene skupine z nemškim imenom. Ovčina ostane pri preprostih zapisih. Nočem si niti predstavljati knjige, v kateri bi bila do zadnje podrobnosti opisana vsa posilstva, vse rane, izmaličena telesa. Dovolj je opis strahu, jok, solze, strah … dovolj je prebrati vse to, kar je čutil on v vseh teh letih.

Šele v drugi polovici knjigi, tisti, kjer je dogajanje časovno mnogo bolj zgoščeno in kjer je bil glavni junak obsojen na skrivanje in čakanje, ali ga bodo odkrili, začnemo spoznavati še drugo plat. Ljubezen do mlade srbske vrstnice, ki je skrbela za bolno babico, njune redne seksualne igrice, ki spet nikoli ne prestopijo meja osnovnih opisov (ali dobrega okusa), kar pri bralcu – kot vse ostalo, še toliko bolj prebudi radovednost, kaj se jima je pletlo po glavah in kaj se je dogajalo, zgodilo. Ona je tista, ki skrbi, da je čist in sit, da mu je toplo, če je to le mogoče (sarajevske zime so nekaj, kar je treba doživet, da bi človek vedel, kako mrzlo je lahko tam), ki zavaja srbske vojake, ki ga na koncu niti iščejo ne več in ona je tudi tista, ki mu iz knjižnice nosi različne knjige, ki jih on željno prebira, se iz njih uči in raste. Ruščina, cirilica, angleščina, izgovarjava in pisava, proza in poezija, razvijanje lastnega sloga, vse skupaj pa zaznamovano še s stalno telesno vadbo, ki jo skozi leta stopnjuje in človek nenadoma začne razdalje med soseskami v Sarajevu spoznavati prek števila sklic, trebušnjakov in počepov. Koliko in toliko vsega, da je ohranil zdravo pamet v povsem norih časih in predvsem dočakal konec vojne.

Razgaljeno Sarajevo, raztrgano in razcefrano. Izmaličeno, a nikoli uničeno. Ker Sarajevo je več kot le mesto. (Z Valterjem ali brez). In prav knjiga Ko sem bil hodža to še kako dobro pokaže in dokaže. Osupljivo in presunljivo branje.

Založba Sanje, 2020

Reči, ki jih ne razumem

Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?

Cvetka Sokolov je odlična pisateljica, saj ji uspe tudi v povsem običajne zgodbe za otroke zelo pretanjeno vplesti močan nauk, ki bo dal misliti tako otrokom kot odraslim oz. staršem. In pisati take knjige ni lahko. Napisati knjigo kot je Reči, ki jih ne razumem, je še posebej zahtevno. Priznam, da sem se kot starš treh otrok nekajkrat zgrozil. Prebledel in se vprašal »Ali to res kdo počne svojemu otroku?«. Pa sam vem, da imam slabe trenutke, ko povzdignem glas, zagrozim s kakšno zaušnico in otroke za kazen pošljem se ohlajat v kot ali pa pospravljat njihovo razmetano sobo.

Zgodba je preprosta. 10-letni Oto beži pred Aleksom in se zateče v stanovanje 7-letne Aline. Otroka, ki sta takorekoč soseda, pa se ne poznata, a si od prvega trenutka dalje zaupata. Alina v Otu vidi nekoga, ki jo razume in ji pomaga ter je predvsem, ne bo kaznoval. Oto v prvi vrsti pri Alini dobi zavetje med begom. A se kaj kmalu izkaže, da je to zavetje podobno tistemu, ko sta Janko in Metka med iskanjem poti domov prišla do hiše stare čarovnice. Alina je namreč prestrašena, saj je za vsako stvar, ki jo naredi narobe ali slabo oziroma je ne naredi, kaznovana. Kaznuje svoje igrače, ki so izmaličene in kaznuje sama sebe. Seveda vse do trenutka, ko pride domov njena mama in jo kaznuje (še) ona. Ker kazen mora biti! Oto beži in se skriva, pred mamo in Aleksom, ki je njegov pravi oče, čeprav ni njegov biološki oče. In da bi jima dal vedeti, da mu ni prav, ker se razhajata in to celo tako, da ju njegova čustva sploh ne zanimajo, se odloči pobegniti.

In da bi pomagal Alini, ker mu je seveda jasno, da se otrok ne sme kaznovat na način, kot to počne njena mami, se odloči s seboj vzeti še deklico. Kar se zdi sprva zelo preprosta naloga, ki se hitro zaplete, pa spet postane nekoliko bolj izvedljiva, a na srečo njun bega in skrivanje ne trajata prav dolgo. Cela zgodba se pravzaprav odvije v dveh dneh in eni noči. Kako se razplete, boste presodili sami. Koga in kaj boste prepoznali, je ravno tako vaša stvar. Dejstvo pa je, da otrok ne gre podcenjevat, ne glede na starost, saj vse, tudi naše stiske in težave, ponavadi doživljajo še bolj intenzivno kot mi. In mi kot starši ali odrasli, jih moramo pri tem v prvi vrsti poslušat in razumet.

Poseben pečat knjigi vtisnejo tudi ilustracije Milanke Fabjančič. Tu so sicer povsem prikupni in simpatični otroci, ampak tisto, kar prikaže drugo plat oz. morda pogled, kot je domač otrokom, pa so ilustracije staršev. Visoki, grozeči, strašljivi, dahlovsko-pinkfloydovski liki, včasih zgolj kot preteče sence in spet drugič prikazni nočnih mor. V nobenem primeru pa ne starši, kot si jih otroci zaslužijo, torej varen pristan in zatočišče.

Založba Miš, 2020

Zapisi o živčnem planetu

Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč je podnaslov in če ga spojimo z naslovnico, na kateri svet ali pa malce zmeden obraz (emoji) obkrožajo ikone vsega digitalnega nujnega zla, vam bo najbrž kar hitro jasno, o čem bo govorila knjiga.

Matt Haig je avtor uspešne knjige Zakaj je vredno živeti, v kateri je opisal svoj boj z depresijo, takorekoč najbolj pogosto duševno boleznijo tega časa, opisal pa je tudi sesutje sveta in življenja. Zapisi o živčnem planetu so na nek način nadaljevanje, po drugi strani pa nadgradnja. Avtor se še vedno spopada s številnimi demoni, a je v boju veliko uspešnejši, saj ve, s čim se bori in kako se boriti. V knjigi natrosi tako cel kup zanimivih citatov, znanstvenih dokazov, rezultatov raziskav in seveda kopico lastnih opažanj in duhovitih opazk.

Pa vseeno se boste ob prebiranju spraševali »kaj«, »kako«, »zakaj«, vzklikali »aha, saj sem vedel« in »to je pa nemogoče«, prijeli se boste za glavo, kdaj pa kdaj na debelo požrli, zmajevali in odkimavali, na koncu pa boste morali priznati, da ima avtor prav. Planet je postal živčna razvalina in mi z njim. Mi smo ga naredili takšni, in sebe tudi. Obsedeni smo z lastno podob in tem, kako nas vidijo in doživljajo drugi. Pravzaprav nam je postalo bolj vseeno, kaj si sami mislimo o sebi in svojih vrednotah, ciljih, željah kot kaj si o vsem naštetem mislijo drugi. Seveda zato, ker vse to ves čas vestno komuniciramo – preko družbenih omrežij, blogov in vlogov, takšnih in drugačnih sporočil in vsak prost trenutek izkoristimo, da preverjamo odziv.

Pa je naše življenje zaradi tega lepše, boljše? Po prvem všečku si želimo drugega, petega, desetega, stotega in po prvem komentarju enako, pa čeprav se hitro lahko zapletemo v trolovske vojne in tako v nedogled. Ne znamo se prebudit in ne znamo zaspat brez misli, kje je naš mobilni telefon in na njem vse naše življenje. Pa s tem ni mišljeno podatki o naših bančnih karticah, vsa mogoča gesla in še kaj, ampak naš dostop do svetovnega spleta in družabnih omrežij. Tam je življenje, tisto je življenje. In če se temu življenju za trenutek kolcne, če je objava spregledana ali skritizirana, če je všečkov in srčkov manj od želenega (pričakovanega, zahtevanega) ali – ojoj!, da se slučajno sesuje kakšen server … ALARM!!! Konec sveta se bliža!

In potem se čudimo, zakaj hodimo v službo kot živčne razvaline, naši otroci pa zvesto sledijo, ker starši so seveda njihov zgled. Oziroma – otroci so naše ogledalo. Naslednjič, ko jih boste kritizirali, negodovali, jih kaznovali, le pomislite, po kom se zgledujejo in ali mar ne počnete tudi sami isto? Avtor dejansko dokaže, kako mobilne naprave in družbena omrežja vplivajo na nas, na naše telo in psiho. Slabo, to nam je seveda jasno. Pa to niti ne bi bilo nujno, če bi se jih naučili uporabljati omejeno in jih obvladati, ne da one obvladujejo nas in naša življenja. Seveda svetuje, kako se zoperstaviti vsemu temu. Ne narediti konec, ampak omejiti. In izboljšati kakovost življenja.

Ker na koncu smo pomembni mi ali kot piše avtor – pomislimo na stvari, ki nas resnično osrečujejo in brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Priznam, da je to dvorezen meč, saj si dandanes večina ne zna predstavljati življenja brez pametnega mobilnega telefona. Ampak, recimo, da jih še deset let nazaj nismo imeli, vsaj ne tako pametnih in vsemogočnih. In kaj nam je manjkalo? Nič. Danes imamo vse in nimamo nič. Nimamo več miru in nimamo časa. Zato, ker čas, ki ga imamo, zapravljamo za stvari, ki jih nimamo in ljudi, ki jih ne poznamo. Ki jim ne pomenimo kaj več kot številko, podob na zaslonu. Mar ne bi tega dragocenega časa, ki ga imamo, ker je to edini čas, ki ga imamo na tem svetu, porabili za tisto in tiste, ki nam nekaj pomenijo.

Ljudje smo danes bolj odvisni od elektronskih impulzov, kot pa od bitja lastnega srca, vdiha in izdiha, objemov in poljubov. Tipkamo in ne govorimo. Kdaj ste zadnjič začutili tisti prvotni ritem vašega koraka, med hojo ali tekom? Kdaj ste se zadnjič zazrli v nebo in iskali oblike v oblakih ali pa ponoči preštevali zvezde? Se spomnite, kdaj ste zadnjič hodili po dežju brez dežnika in v lužo skočili brez slabe vesti? Poslušali veter, bučanje valov, žvrgolenje ptic? Si ogledali film in se ob njem iskreno zjokali ali pa od srca nasmejali? Seveda pa vseh vaših xy prijateljev in sledilcev ve, da ste si nek film ogledali in kakšno oceno ste mu prisodili, kaj ste zraven jedli in pili ter kje ste kupili vaš zadnji televizor. Evolucija? Včasih se je res treba vprašati, v katero smer se razvijamo … morda smo zlezli z dreves, se zravnali, ampak vse bolj smo podobni ovcam, ki jih vodi pretkan pastir. Ker, ne, ne vodi nas v varno stajo, ampak v prepad.

Naredite konec temu, dokler je še čas. Preden bo prepozno.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Gremo mi v tri krasne

Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.

Gremo mi v tri krasne nekaj pove že z grafiko v naslovu – črka o je namreč oblikovana kot znak za prepoved, v njem pa se skriva mobilni telefon. In te »tri krasne«, kamor se pisana druščina najstnikov odpravi, je pravzaprav tabor za zdravljenje različnih sodobnih odvisnosti. Taki tabori resnično obstajajo kot obstaja tudi ustanova, ki se s tovrstnimi odvisnostmi ukvarja – Logout. V knjigi je v nekem delu, v katerem sem – iskreno povedano, žal prepoznal tudi lastnega sina; opisano kaj naj bi se zgodilo ustanovitelju tega društva oz. ustanove in skozi kakšne težave je šla njegova družina.

V zapisanem bo marsikateri starš prepoznal lastnega otroka. Starši najstnikov se dandanes soočamo z marsičim in v veliki meri z odvisnostmi oz. težavami, kot si jih recimo naši starši niso znali niti predstavljati. Internet, igranje računalniških iger, pretirana uporaba mobilnega telefona, zasvojenost z družbenimi omrežji, prenajedanje ali po drugi strani hujšanje in obsedenost z lastno podobo, ki je ukrojena po podobi trenutnih zvezdnic družbenih omreži itn. Vsak otrok ima svojo zgodbe, svoje razloge zakaj, svoje stiske in zato je težko reči, da se vsako težavo rešuje na enak način. Ne gre, ker si tudi starši v vzgoji nismo enaki, bo pa bralcu hitro postalo jasno, da se te težave lažje rešujejo in razumejo, če se z njimi spopada nekdo, ki je dal ta »pekel sodobnih odvisnosti« tudi sam skozi.

Nataša Konc Lorenzutti v ospredje postavi Valentino in Uroša, ki so ju bralci že lahko spoznali v knjigi Avtobus ob treh, kjer se je avtorica spopadla z drugo tematiko (bolezen in smrt, nov partner oz. starš, …), vrne tudi lik Tineta, Uroševega prijatelja in druščino »odvisnežev« pošlje v hribe. Seveda brez mobilnih telefonov ali kakršnekoli druge sodobne »navlake«, ki kroji njihov vsakdan.

Uroš ima težave s pretirano uporabo mobilnega telefona in nenehnim igranjem iger na računalniku, kar s seboj prinese obilo težav – učnih in vedenjskih, k vsemu skupaj pa prispeva tudi dejstvo, da se Uroš še ni povsem sprijaznil s smrtjo očeta in maminim novim partnerjem Milošem. Valentina po drugi strani se spopada z motnjami hranjenja, zaradi katerih je nekaj tednov preživela v bolnišnici, bila takorekoč na robu smrti, tudi njo pa pestijo družinske težave – očetovi izbruhi, jeza, izginotja (enemu smo priča tudi v knjigi), vse skupaj pa je povezano z njegovim lastnim otroštvom in odnosom, ki ga je imel z očetom.

Kaj kmalu spoznamo še ostale like, ki nosijo s seboj vsak svojo zgodbo, težavo, odvisnost. Uroš se po sili razmer, a z izrednimi nihanji v doživljanju »prijateljskega razmerja« poveže z Blažem, strastnim violinistom, ki doživlja napade panike, Valentina pa s Pavlo, ki ima še bolj izrazite motnje hranjenja kot ona sama, ki so povezane še s samopoškodovanjem. Blaž se zagleda v Valentino, kar Uroša malce postavi na stranski tir, a naša glavna junaka vse bolj ugotavljata, da z njima v bistvu niti ni tako hudo kot z mnogimi drugimi sotrpini. Uroš spozna celo, da ga je mama navadila marsičesa, kar ti v življenju prav in zaradi česar je tvoje življenje lepše. Valentino sicer obremenjuje notranji glas, drugi jaz, hudiček, ki ji ne da miru in iz nje izvabi vse najslabše, a spet do nekega trenutka, ko premaga vse to in postane večja, boljša in močnejša.

Ves čas tako spremljamo boj najstnikov – s seboj, svojo odvisnostjo oz. odtegnitvijo, z avtoritetami v podobi treh vodij tabora, kjer prednjači predvsem vodja Peter, tu je potem še njihova svetovalka, ki se izkaže kot glas razuma in seveda dinamika skupine. Fantje in punca, najstniki – tu so simpatije, komunikacijske težave, nerazumevanje težav (ali resnosti le-teh) drugega in že preprosto dejstvo, da morajo biti nekje, čeprav je z njimi vse v najlepšem redu. Vsi od prvega do zadnjega so prepričani, da nimajo težav in da se jim godi krivica, da imajo težave zgolj njihovi starši, ker so stari, zateženi in nimajo pojma.

Knjiga je namenjena najstnikom, učencem zadnje triade in morda tudi srednješolcem, saj je opisanih odvisnosti med njimi morda celo največ. Vsekakor jo v branje priporočam tudi staršem – vsem tistim, ki si mečejo pesek v oči in se prepričujejo, da je vse v najlepšem redu. Najbrž ni in najbrž ne delate panike za prazen nič. Če je vaš otrok šestnajst ur na dan buden in od tega 12 ur preživi s telefonom v roki ali pa zjutraj ne more vstati, ker je od zgodnjega večera do srede noči na računalniku/konzoli igral igre, ni v redu. In če se vaša hči pred vašimi oči suši, ker nič več ne je in je obsedena s tem, kaj nosi in kako se liči, obenem pa zatrjuje dani lepa in da je debela, tudi ni ok. In seveda vsi tisti starši, ki vedo, da se z njihovim otrokom nekaj dogaja, pa morda ne prepoznajo znakov in opozoril (našteti so v prejšnjih stavkih, dodajte pa še neprespanost, slabši učni uspeh, agresivne izpade, nezmožnost ločevanja realnega od virtualnega, ekstremna nihanja razpoloženja ipd.).

Ukrepajte, preden bo prepozno. V knjigi boste našli kar nekaj primerov, kako zelo narobe je lahko vse skupaj.

Založba Miš, 2020

Laži

Prvenec Britanca T. M. Logana je v žanr kriminalnih romanov vnesel nek nov, svež veter in tako niti ni presenetljivo, da je bil pred dvema letoma največja uspešnica svojega žanra, kar je sploh za debitantski roman v preverjeni družbi piscev, izjemen dosežek.

In kaj je tisto, kar Laži dela tako zelo posebne in drugačne? Prvo, kar je očitno, da je v vlogi žrtve moški. Pa tu ne govorimo o moškem, ki postane žrtev, ker so ga ubili in potem spremljamo pripoved, kaj je do nesrečnega dogodka privedlo. Tudi ne govorimo o moškem, ki bi odkril truplo svoje žene ali otroka in se odločil vzeti pravico v svoje roke. In tudi ne o prevaranem moškem, ki odide na pot samoodkrivanja, da bi izvedel, zakaj je prav on prevaran in kako naj svoje na videz popolno življenje spet vrne v prave tirnice.

Joe Lynch, glavni junak tega neodložljivega romana, je, kot bi rekli Američani “average Joe” – srečno poročen moški s solidno službo, brez pravih skrbi za prihodnost, obenem tudi brez ambicij in živi v popolnem in varnem mehurčku. Družina mu je na prvem mestu – je zgleden oče sinku Williamu in 100% zvest in predan svoji lepi ženi Mel, ki pa svojih profesionalnih ambicij ne skriva. V nasprotju z možem jih postavlja na prvo mesto …

In potem, potem se zgodi! Joe je nehote priča ostremu sporu svoje žene z družinskim prijateljem Benom, nakar se z njim spre še on in Ben obleži. Joe pade v vrtinec laži, prevar, sumničenj, spletk, prevar, preobratov in razkritij. Življenje ne bo nikoli več, kot je bilo. Joe je očitno prevaran, zato dvomi vase, sprašuje sebe in ženo, sprejema sklepe in kompromise, oprošča in daje vtis, da ima dovolj potrpljenja in ljubezni, da bo konec srečen. Predvsem se trudi razumeti obnašanje in dejanja svoje soproge. Zakaj? On ima družino na prvem mestu – predstavlja mu življenje, njej je vseeno. In kar je bilo nekoč idila, je postalo nočna mora.

Tisto, kar roman (tudi) dela drugačen, je odlična vključenost družbenih omrežij. Lažni profili, zloraba le-teh, potem so tu lokacije, fotografije, zapisi, ki so ali pa niso verodostojni, ampak tako, kot je preprosto marsikaj odkriti, je enako lahko veliko ponarediti in prikriti. Verjemite, ko boste knjigo prebrali – ali pa morda že vmes!; boste šli preverjat nastavitve svojega telefona in družbenih omrežij – komu je dovoljeno kaj videti, kakšna so vaša gesla, kje vas je moč slediti in še kaj. Ne, tudi za vas po tej knjigi ne bo nič več, kot je bilo.

Tisto, kar bo vsaj zahtevnejše bralce odvrnilo, je slabo razvit lik Mel, ki je vseeno najpomembnejši stranski lik in še ena v oči vpijoča siva cona – njun zakon. Pravzaprav skozi cel roman izvemo bolj ali manj to, kar sem opisal – kako se v zakonu počuti on in kako na zakon gleda ona, kaj več od tega pa ne izvemo. Vsekakor bi nekoliko globlje poznavanje njunega odnosa, dinamike osvetlilo dogajanje. Ali je avtor to storil nalašč ali gre pač začetniški pristop, ki ga bo Logan v prihodnje še izpilil, saj bodo pričakovanja po novem romanu zagotovo silna, bomo še videli. Poleg tega se na trenutke zdi, da se je avtor malce na silo trudil vzpostaviti neko napetost, a je teh delov morda preveč in dramaturški lok tako prepogosto niha …

Kljub naštetim pomanjkljivostim ali pač slabostim, je knjiga dovolj napeta, da jo boste res težko odložili, dokler ne pridete do konca. In konec …

Učila International, 2019

Velikih pet za življenje

Knjiga Velikih pet za življenje ni ena tistih knjig, ki bi jo sicer bral. Tudi kupil je ne bi. Knjig o »duhovni rasti«, »kako postati boljši jaz« pač ne berem, niti ne razumem ljudi, ki jih. Omenjeno knjigo sem dobil v paketu #knjigameseca in to ob biografijah Eltona Johna in Steva Jobsa. Dveh velikih vodij, samosvojih ustvarjalcev, posebnežev … zakaj je bila torej poleg še ta knjiga? S podnaslovom Spoznajte najboljšega vodja, kar recimo vsaj za Jobsa vemo, da ni bil.

In sem šel brat. Bolj iz radovednosti in priznam, tudi zato, ker sem imel v življenju vseeno opravka s kar nekaj odličnimi vodji, nekaj povprečnimi in tudi nadvse obupnimi. Vsaj moja zadnja izkušnja z zares obupnim vodenjem je celo taka, da je ta človek rad prebiral tovrstne knjige, jih citiral. Tako kot lahko jaz preberem še tako vrhunsko knjigo o tem, kako lahko sam zgradim hišo, pa imam težave že z dokaj preprosto menjavo WC-kotlička. Recimo, da moraš nečemu verjet in tako tudi živet, da lahko o tem učiš druge. Ali jih vodiš.

Zanimalo me je, ali jaz prav razumem vodenje, saj sem to področje tudi študiral, iz vodenja projektov celo diplomiral. Kdo je dober vodja in kakšen je? Enoznačnega odgovora (vsaj zame) ni, saj je to zelo odvisno od tega, kakšno ekipo ljudi mora voditi ta človek. Priznam, da sam nisem človek, ki bi ga bilo preprosto voditi, kar pa niti približno ne pomeni, da dobremu vodji ne zaupam in sledim. To vam bodo povedali mnogi moji sodelavci in pa tudi nadrejeni. Hej, celo v obdobju, ko sem bil samostojni podjetnik in na nek način sam svoj šef, sem imel probleme s svojim nadrejenim in podrejenim, torej s samim seboj.

In v knjigi Velikih pet za življenje sem se prepričal, da pomen »dobrega vodenja« in »vodenja« kot takega razumem mnogo bolje, kot mnogi vodje / nadrejeni, s katerimi sem se srečal v življenju. In ko sedaj pogledam na nekatera podjetja, kjer sem bil deležen slabega vodenja in so vodje ostali, jaz pa ne – ta podjetja v večini primerov životarijo ali pa jih ni več. Dobro, kakšno podjetje je ugasnilo tudi iz drugih, povsem objektivnih razlogov. In tudi ko se pogovarjam s prijatelji, znanci (ali neznanci), bo takih podjetij vse več. Pa to ne le zato, ker so vodje kot vodje nesposobni in ne znajo voditi, ampak ker ne verjamejo in posledično ne verjamejo njim.

Neka zelo preprosta filozofija je v tej knjigi, ki vam jo priporočam v branje, če ste morda na poklicnem ali pa celo osebnem razpotju. Bistvo vsega je, da ste srečni. Srečni pri delu, ki ga opravljate, zaradi dela, ki ga opravljate in na način, kot ga lahko opravljate. Enačba, ali je seštevek stroškov in truda večji ali manjši od rezultata, je sicer nenavadna, a ključnega pomena. Pot ali cilj? Od vas je seveda odvisno, s čim se bolj obremenjujete in kaj postavljate na prvo mesto. Postavljate na prvo mesto plačo, odnose ali delo oz. rezultate le tega? Seveda je pomembno, da je vse tako, kot si želite, kar je seveda v veliki meri odvisno od vas. In če menite, da za neko delo preprosto niste »rojeni«, iščite drugo rešitev. Seveda je lahko govoriti in verjemite, da tudi sam zelo dobro vem, kako je biti brez službe. Dvakrat sem ostal brez službe zaradi groznih odnosov in predvsem obupnega vodenja. Počutil sem se nekoristno, nesposobno in bil na dnu. In če danes pogledam nazaj na obe izkušnji, eno celo zelo nedavno, se je vse zgodilo z razlogom. In bi se prej ali slej.

Dober vodja je tisti, ki bo poskrbel za kulturo v podjetju in ki bo glavni zgled. Dober vodja zaupa svojim podrejenim, da bodo svoje delo opravili v predpisanem roku, na dogovorjen način in pač kot je treba. Sicer ni nobenega smisla, da je taka oseba sploh v podjetju, saj naredi več škode kot koristi. Ampak lastnost dobrega vodje je tudi to, da prepozna potencial v podrejenem, ne pa, da ga avtoritarno nadzira na vsakem koraku in mu diha za vrat.

Življenjska krivulja je sestavljena iz vzponov in padcev, pri večini ljudi pa poteka v ravni liniji. Predstavljajte si, da bi se ta življenjska krivulja ves čas vzpenjala, kar bi dejansko pomenilo, da ste se nekaj naučili iz vzponov in padcev in da boste prej ali slej tudi po padcu na višji točki, kot ste bili nekoč na vrhuncu. Slab vodja pa poskrbi, da vaša življenjska (ali pač profesionalna) krivulja ne gre naravnost, ampak celo pada. In že zaradi tega je ta knjiga vredna branja, da boste prepoznali slabe vodje in tudi svoj potencial oziroma možnosti.

Aha, še to – knjigo je napisal John. P. Strelecky, ki je svetovalec v številnih uspešnih podjetjih, osebe in podjetja, dogodki v knjigi pa so povsem izmišljeni. Razen očitnih. Oprah Winfrey obstaja, recimo. Thomas Derale pa v resnici ne obstaja. Tudi Joe Pogrete ne. Boste pa zagotovo v knjigi prepoznali sebe. V čigavi podobi, pa veste ali boste izvedeli sami. In nikakor vam ne želim prodajati nobene filozofije, gre zgolj za vpogled in način razmišljanja. Na koncu se seveda odloči vsak sam.

Učila International, 2019

Tole bo bolelo

Nekdaj zdravnik, danes scenarist za humoristične serije. Zdi se, da se šale pišejo kar same. Sem pa tja tudi kakšna za vse ljubitelje črnega humorja. Adam Kay, avtor “skrivnega dnevnika mladega zdravnika”, je imel v času svojega zdravniškega vsakdana, več kot dovolj navdiha, da je vse skupaj zapisoval in izdal v tej zares smešni, pa čeprav bridko resnični knjigi o zdravstvu v Veliki Britaniji. Ja, vzporednice s Slovenijo boste zlahka povlekli (Marko Pokorn in Naša Mala Klinika), lahko pa se veselite tudi TV nadaljevanke, ki jo BBC že snema.

Adam Kay je začel pisati (skrivni) dnevnik kot pripravnik, prenehal pa ni niti, ko je napredoval na položaj zdravnika sekundarija in bil potem mladi ginekolog. Čeprav je bore malo časa preživel doma s svojim partnerjem, trpel za pomanjkanjem spanca in obenem pomagal nešteto bolnikom ter na svet spravil več kot tisoč otrok. Ob hektolitrih kave in kilogramih nezdrave hrane se je nekajkrat selil, se zadolževal in med vsem tem ugotavljal, da ima parkirni avtomat na bolnišničnem parkirišču višjo urno postavko od njega. No, lep čas je več od njega zaslužil celo običajen delavec v restavraciji s hitro prehrano.

Ne, zdravniški poklic ni lep in utopične sanje o čudoviti karieri v beli halji se kaj hitro razblinijo. Velik pritisk, nemogoči delavniki, izjemna odgovornost, slabo plačilo in misija nemogoče, da bi imel človek ob vsem tem neko normalno življenje. Vsaj prvih 10 ali 15 let ne. Zakaj potem? Zato, ker verjame v plemenitost poklica, vsem preprekam navkljub.

Kay je v svojih dnevniških zapisih včasih kratek in faktografski, spet drugič zelo podroben in tudi nazoren. V večini primerov zabaven in duhovit, nemalokrat se boste prijeli za glavo, saj se ne boste mogli načuditi človeški neumnosti. Tu pa tam boste nejeverno zazijali, ko boste prebrali, kako izgleda njihov delovnik in s čim vse se morajo spopasti ter kolikokrat presežejo meje človeškega. No, odgovor je približno tolikokrat, kot ljudje presežemo meje normalnega. Torej prevečkrat.

Treba pa je izpostaviti tisto najbolj pomembno in sicer zakaj se je Kay sploh odločil za objavo dnevniških zapiskov svojega oz. zdravniškega vsakdana? Leta 2015 je britansko Ministrstvo za zdravje mladim zdravnikom skušalo vsiliti novo kolektivno pogodbo, s katero bi jim še bolj zvezali roke in poslabšali delovne pogoje, nakar so se zdravniki (upravičeno) odločili za stavko, vladni propagandni stroj pa jih je obtožil pohlepa … Kay je imel mačehovskega ravnanja države dovolj, kot je razvidno iz dnevniških zapisov, pa se je moral – ne prvič!; spopasti tudi s smrtjo pacientke, ki je ni težko povezati tudi s kadrovsko podhranjenostjo in preobilico dela. Dnevnik se zaključi z odprtim pismom ministru za zdravje.

Bolelo vas bo – jokali boste predvsem od smeha, tu pa tam utegnete kakšno solzo potočiti tudi, če se boste prepoznali v kakšni zgodbi. Saj veste, da je tudi v uvodu omenjena Naša mala klinika nastala na podlagi mnogih resničnih prigod iz slovenskega zdravstva. Takrat seveda nihče ni želel biti Velepičeva, po drugi strani pa se nihče tudi ne želi videti kot Debevc, sestra Franja, doktor Muc ali pa Veso Lola Ribar. Prepričani smo, da boste na delo zdravstvenih delavcev (od sester do zdravnikov in kirurgov ter vseh drugih, ki jih srečujete na hodnikih zdravstvenih ustanov) odslej gledali drugače. Za začetek se jim večkrat nasmehnite in jim namenite besedo pohvale in zahvalo.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Berem, da se poberem

Knjiga Mihe Kovača z zanimivim naslovom ima podobno zanimiv podnaslov – 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. Torej, knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi, predvsem pa tisti, ki ne berejo radi in ki so prepričani, da je branje dolgočasno, zanj nimajo časa in od njega ne bodo imeli nič.

Miha Kovač ima ogromno izkušenj s knjigami – fizičnimi in digitalnimi. Ne le, da jih bere, ampak jih (očitno) tudi piše, takorekoč cela njegova družina je tako ali drugače vpeta v in med knjige, poleg tega je bil dolga leta tudi urednik na naši največji knjižni založbi. No, pa ne le to – zadnjih pet let je sodeloval v obširni mednarodni raziskavi Eread Cost v družbi kar 180 strokovnjakov s celega sveta, glavna tema pa je bila seveda vpliv digitalnega na klasično. Tisti, ki Miho poznate, veste, da je brez dlake na jezik, iskriv in duhovit in da stvari pove tako, kot pač so. In ta knjiga ni na noben način obračunavanje z družbenimi omrežji, e-knjigami in vsem tistim, kar nas vsakodnevno spremlja. Ne, avtor prizna, da je seveda tudi sam uporabnik vsega današnjega nujnega zla. Ob tem pa poudarja, izpostavlja in osvetljuje, zakaj klasične, torej tiskane knjige ne smejo in ne bodo kar tako izumrle in kaj branje prinaša s seboj.

Mimogrede, tudi sam uporabljam vse našteto nujno zlo. Nenazadnje – članek pišem na računalnik, objavil ga bom na spletni strani in ga med vas delil prek družabnih omrežij, elektronske pošte, mnogi pa ga boste prebrali kar na zaslonu svoje nepogrešljive mobilne naprave. Mobilne naprave, ki je, sploh v zadnjih letih, resnično postala najbrž največji in najpomembnejši izum in ga na nek način lahko postavimo ob bok kolesu, ognju (dobro, ni ravno izum), parnemu stroju, elektriki itn. Takorekoč vse, kar se dogaja, imamo lahko nemudoma ne le na dosegu roke, ampak tipke.

Še preden boste začeli knjigo brati, vas čaka 10 razlogov, zakaj NE beremo knjig v digitalnih časih:

nimamo časa,
knjige so predrage, v knjižnicah pa so knjige, ki nas zanimajo, pogosto izposojene,
raje gledamo serije,
knjige nas ne zanimajo,
na pametnem telefonu najdemo vse, kar nas zanima,
v prostem času raje hodimo po trgovinah in se družimo s prijatelji,
družbeni mediji so zakon,
v poplavi knjižne ponudbe se ne znajdemo,
knjige so iz nekih drugih časov in,
branje knjig je prenaporno.

Za nekoga, ki knjige bere, jih piše in piše o njih (tokrat govorim o sebi, pa za Kovača velja podobno, le da je pri pisanju in objavljanju seveda uspešnejši), so našteti razlogi neumnost. In če kdaj, se je to pokazalo tako v prvi polovici leta in ko smo morali biti doma. Starši smo zgroženi ugotavljali, da naši otroci ne znajo pisati, ne razumejo najbolje prebranega besedila, nimajo sposobnosti obdržati fokusa za več kot 15 minut in se zdaj, pol leta kasneje, spopadamo s prekomerno težo otrok (vsaj tisti, ki se niso gibali in so priporočila o ostajanju doma vzeli čisto dobesedno) in spletno odvisnostjo (spet vsi tisti, ki so otrokom za ljubi mir pustili popolno svobodo nad uporabo mobilnih naprav). Ampak – imeli smo res veliko časa, ki ga nismo mogli preživljati niti s prijatelji in še manj v trgovinah, pravljati nenujnih nakupov, družbeni mediji so bili polni enih in istih lažnih ali pa zastrašujočih novic, serije smo si pogledali in … doma se knjižne police šibijo pod težo še neprebranih knjig. Govorim na splošno, čeprav priznam, da smo se tudi pri nas doma soočili in se še soočamo z marsikaterim od zgoraj naštetih problemov.

In kako nam knjige in branje pri vsem skupaj lahko sploh pomagajo? Avtor nam ponuja 10 (po mojem skromnem mnenju odličnih) razlogov za branje knjig v digitalnih časih, pa tudi sicer:

če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več,
če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh,
če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona,
če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina,
če bereš, lažje razumeš druge ljudi,
otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši,
med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci,
branje je napor, a je lahko tudi užitek,
branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov,
z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

Kimam in se strinjam. Sam sem knjižni molj od malih nog in če se je skozi leta spreminjalo dobesedno vse, se dve stvari nista nikoli spremenili – obožujem knjige in glasbo. Lahko rečem, da si brez tega ne znam predstavljati življenje. Oboje mi je predstavljalo zatočišče, tudi beg, včasih celo pred samim seboj. In zato, ker sem prebral toliko (različnih) knjig, sem, kar sem. In menim, da sem dober človek. Razgledan, empatičen, dober sogovornik, poslušalec, razumem marsikaj in na različne načine, se znam prilagajat in obenem vztrajat. Knjige so resnično naše okno v svet – v preteklost, sedanjost in prihodnost. Knjige nam na marsikateri »zakaj« ponudijo »zato« in lahko celo več kot enega in tudi kadar smo prepričani v »svoj zato«, lahko v knjigah srečamo nov »zakaj« in tako odkrivamo, raziskujemo dalje. Včasih ne le s pomočjo knjig, ampak tudi s pomočjo pametnih naprav, spleta, prek »klepeta« z nekom na drugi strani sveta, ki ga najbrž ne bomo nikoli spoznali v živo, a nam je spet odprl povsem nov pogled na nek »zakaj« ali »zato«.

Mislim, da je bil George R. R. Martin tisti, ki je izjavil, da bralci živijo 100 življenj, nebralci pa le eno. In v bistvu je to. Kovačeva knjiga Berem, da se poberem je lahko odlično izhodišče, polno utemeljenih, celo znanstveno podprtih razlogov, zakaj brati. Včeraj, danes, jutri, za vedno. Za bralce in nebralce, starše, učitelje in še koga. Predvsem za tiste »pametnjakoviče«, ki mislijo, da so pojedli pamet celega sveta, pa včasih ne ločijo niti med »zakaj« in »zato«. Za tiste, ki ne znajo živet niti svojega življenja, kaj šele, da bi drugim pridigali o tem, kako živeti. Berite!

Založba Mladinska knjiga, 2020

Ljubljena

Knjiga Simona Orača je poskrbela za kar nekaj zmede – berem kriminalko, ljubezensko zgodbo, mehko erotično zadevo, skupke nabranih vtisov ali šund? Berem kot bralec ali urednik (kar seveda nisem)? Knjigo, ki naj bi bila roman, sem prebral hitro in še vedno pravzaprav ne vem, kaj sem bral.

Zgodba je razmeroma enostavna in tipična – na eni strani imamo Jana, ki se ukvarja z ne preveč zahtevnimi »kurirskimi« opravili za lokalnega mafijca Zarca (oziroma Žarka). Ima dekle Isabello, a ni povsem prepričan, kakšno je njuno razmerje in kam ju vodi. Tu je potem še Iza, fatalka v krempljih drugega mafijca Erika, ki ga obnori, a z izjemo »gratis polovičke« sta lahko le prijatelja. No, Jan se na Izin predlog na neki točki odloči, da bo oba mafijska šefa opeharil za nekaj deset tisoč evrov denarja in pobegnil. Z Isabello. Pot ju vodi v Romunijo, prek Moldavije in Ukrajine do Kazahstana in nato namesto na Novi Zelandiji pristaneta na Japonskem. Kjer Jan prepozna Shira, ki je bil pred mnogimi leti na študentski izmenjavi v Sloveniji in je bil eden od mnogih tipov (najbrž pa res edini Japonec), ki je redno spolno zadovoljeval njegovo mamo. Shiro jima pomaga, ampak jima v bistvu ne in da bi nekako preživela na Japonskem, se začneta ukvarjat s snemanjem pornografskih filmov. Ti postajajo vse bolj uspešni, a na neki točki ima Jan dovolj in Isabello dobesedno proda Japoncem in odide domov. Konca vam ne izdam, a vseeno upam, da ste ugotovili, za kako zmedeno in z vseh koncev nabrano pripoved gre.

Prvo vprašanje, ki si ga bo moral bralec zastaviti je, ali sta morda Iza in Isabella ena in ista oseba, saj avtor ustvarja nekaj zmede tako pri dialogih kot opisih in nekaj časa to dejansko ni jasno. Vsi vemo, da mafija ne oprošča, niti za nekaj sto, kaj šele za nekaj deset tisoč evrov, še manj pa, če sta vpletena kar dva mafijska šefa. Droge, ki so na voljo kar na vsakem koraku. Policija, ki te spusti, kljub temu, da vejo, da imaš ponarejene dokumente. Bežanje, ponarejeni dokumenti, skrivanje, umori, zaslišanja, … tu so potem stranski liki, ki so in niso pomembni. Mafijski šef Erik, ki je med drugim poskrbel za umor Janovega brata Klemna, bi moral biti nekako glavni negativec, ampak ne. V vlogo glavnega negativca bi morali pravzaprav označiti Jana, ampak tu sta Isabellina starša, pa Janova mama in še kdo. Pri dojemanju zgodbe tudi ne pomagajo stalna nihanja med Janom in Isabello oziroma Janom in Izo, saj se prvi trenutek neizmerno ljubijo in noro potrebujejo, že v naslednjem hipu pa so na robu pretepa, umora in pobega.

Liki so zelo površinski in z izjemo posameznih iztočnic, si ne moremo ustvariti jasne slike, kdo so in kaj so. Jan je nekaj časa prikazan kot neustrašen in samozavesten moški, ki se je uprl mafiji in ki ima vajeti popolnoma v svojih rokah, po drugi strani pa se prevečkrat zdi, da bi ga odpihnila že prva sapica resnega nasilja. Dvojnost. Podobno velja za Isabello, ki ga en trenutek noro ljubi in bi zanj storila (in dejansko stori) vse, že v naslednjem hipu je ona tista, ki vodi igro in postavlja pogoje. Njena končna preobrazba je sploh neverjetna. Avtor pogosto prevečkrat napove, kaj se bo zgodilo in v bralcu sicer vzbudi pričakovanje, ampak potem včasih na vse skupaj kar nekako pozabi, poleg tega je vse skupaj tudi terminsko zelo nedosledno. V enem stavku potrdi, da sta prvih nekaj dni počela zgolj to in to, a že v naslednjem stavku opisuje prvo noč in potem naslednji dan. Paranoja, ki je zaobjeta v enem stavku in nam ne pove nič. Kje je strah? Pravzaprav se nisem mogel znebiti občutka, da je avtor še najmočnejši pri opisovanju erotičnih trenutkov, ki jih v knjigi ne manjka (poklon seriji 50 odtenkov?) in zna res dobro pričarata vse trenutke naslade in orgazmov, ampak po drugi strani – koliko knjig s podobno vsebino in brez prave vsebine je na tržišču? Ogromno.

Vse skupaj se dogaja zelo hitro, brez nekih pravih povezav in zaključkov. Okostje brez mesa.

Simon Orač, s.p., 2020

Živi pesek

Psihološka (mladinska) kriminalka Živi pesek bi bila zlahka povsem resnična zgodba, saj pripoveduje o množičnem streljanju na srednji šoli v najprestižnejši stockholmski četrti. Nekaj, kar se je včasih zdelo tako zelo daleč in neverjetno, pa vsi dobro vemo, da se svet spreminja. A še bolj kot o streljanju, knjiga pripoveduje o sodnem postopku, najstništvu in stanju v družbi.

Avtorica Malin Persson Giolito se je pred pisateljsko kariero posvečala odvetniškemu poklicu. No, med nosečnostjo in prav na predbožični večer pa so jo iz odvetniške pisarne nepričakovano odpustili in odločila se je napisati svojo prvo knjigo. Roman o odvetnici, ki jo med nosečnostjo odpustijo, je bil uspešen in kmalu je ugotovila, da lahko od pisanja dobro živi in obenem dela tisto, kar jo zelo veseli.

Knjiga Živi pesek ima sicer zelo brezkompromisen začetek, saj smo nemudoma vrženi v pokol množičnega streljanja na stockholmski srednji šoli, kjer – kot je največkrat v praksi; nimamo pojma, kaj se dogaja. Kdo in zakaj? Potem pa, kot bi avtorica potegnila ročno zavoro in vse se nenadoma ustavi … spoznamo sedemnajstletno Majo, ki v varovanem ženskem zaporu čaka na začetek sojenja. Maja je tista, ki je obtožena brutalnega pokola, ki ga je sicer začel njen fant Sebastian, ampak – ona je bila tista, ki je ustrelila njega. In svojo najboljšo prijateljico Amando. A vendar še sama ne ve, zakaj in kako je do streljanja sploh prišlo, kdo je streljal in na koga? Veliko vprašanj, najpomembnejše pa je – ali je Maja žrtev ali pač zločinka oz. morilka? Morda pa zgolj kolateralna škoda nesrečnih naključij?

Maja se začne med urami premišljevanja v zaporniški celici spominjati – kako se je začelo njuno prijateljstvo z Amando, kako je njeno življenje na glavo postavil Sebastian, kakšni so bili odnosi v razredu, na šoli in tudi doma. Vzporedno spoznavamo razvpito odvetniško ekipo, ki brani Majo in slovi po tem, da se ukvarja z nemogočimi primeri, a ni še nobenega dobila. Njihov cilj je seveda prikazati Majo kot žrtev, ki se je znašla na nepravem kraju ob nepravem času, z neprimernimi ljudmi. Prepletanje trenutnega dogajanja in spominov skrbi za to, da ste ves čas branja v napetosti in pričakovanju ter da začnete počasi povezovati niti. Nenavadno odraščanje Sebastiana, ki je imel po zaslugi očeta milijarderja od nekdaj vse, kar si je želel. No, skoraj vse – želel si je ljubečo družino, starša, a je to nadomeščal z dragimi potovanji, alkoholom, drogami in ne ravno zglednim slovesom. Maja vse bolj podrobno razlaga o tem vrtincu živega peska, v katerega se je ujela in iz katerega ni bilo več preprostega izhoda. Ali je bil izhod pokol? Načrtovano streljanje v njenem razredu, ki je bil tik pred maturo? Ali je bila ona morilka, sostorilka, žrtev, opazovalka?

Bralec se bo težko odločil. Jaz sem težko odločil. Pa ne, ali mi je knjiga všeč ali ne, ampak ko si postavljen v položaj razsodnika. To pa ni ena tistih knjig, ki se opredeli in strogo zagovarja svoj prav, katerikoli prav. Glavna junakinja je hkrati tudi antijunakinja in njena dejanja so vse prej kot hvalevredna. Lahko zapišem, da starši, ki bodo knjigo prebrali, ne bodo želeli, da bi jo prebrali njihovi najstniki. Lahko je razumljena povsem narobe. Starši pa seveda želimo otrokom najboljše in sem sodi tudi izločanje vse slabe vplive iz njihovih življenj. Želimo jih nadzorovati, ves čas vedeti, kje so in s kom, kaj počnejo. In tudi to nikakor ni dobro.

Knjiga Živi pesek je po eni strani krut prikaz realnega stanja in po drugi strani malenkost pretirava v soočanju z najstniškimi težavami. Vsekakor se boste med prebiranjem vprašali, kam se pogreza današnja mladina in kam družba? In če se boste sprva še spraševali, kdaj se bo v knjigi kaj zgodilo, se bo vam v glavi veliko dogajalo še po prebrani zadnji strani. Preberite, razmislite in se pogovarjajte!

Založba Mladinska knjiga, 2019