(brez naslova)

Guinness World Records 2021

Guinnessovi rekordi so me vedno privlačili. Spomnim se TV-oddaj in posnetkov. Dah jemajočih in neverjetnih rekordov. Ali pač tistih bizarnih in nemogočih, npr. najdaljši nohti. Rekord je rekord, prevečkrat pač »pet minut slave«.

Potem sem z leti ugotovil, da so ti rekordi oz. priznanje lahko zelo dragi. Vsa birokracija, odobritve, sodniki, vpisi in priznanja … Kaj ni dovolj, da človek naredi nekaj res izjemnega, včasih celo edinstvenega in neponovljivega? Mora poleg vsega odrekanja in truda še plačati? Ja, mora. Ampak to niti ni tema tega zapisa. Tema je sveža slovenska izdaja Guinness World Records 2021 knjige, ki me je navdušila z naslovnico. Barvit, raznolik in razgiban kolaž v stilu posterjev, na katerem imate grafično prikazane npr. glasbene skupine, ki jih morate potem pravilno poimenovat. Tukaj je kup elementov in podrobnosti, ki seveda zelo površno namignejo, kaj vse nas čaka v knjigi. Zanjo je odgovoren Rod Hunt, ki mu je uspelo na naslovnico stlačiti kar 200 rekorderjev!

Vodilo pri izboru rekordov je tema Odkrij svoj svet in poleg tega, da so šli ustvarjalci oz. organizatorji res v temeljito odkrivanje vsega (ne)mogočega na svetu, so ob koncu vsakega poglavja dodali rekorderje v dvorani slavnih, večina je seveda zelo zanimivih osebnosti ter piko na i postavili res na konec. Pozivajo vas namreč, da tudi vi v posebnih izzivih postanete nekaj posebnega, torej rekorderji. Sicer pa so za objavo v tej izdaji obravnavali skoraj 33.000 prijav z vsega sveta, kar pomeni približno 90 rekordov na dan. Lahko rečemo, da je korona res ustavila svet, ne pa tudi poskusov podiranj rekordov.

Treba se je zavedati, da tu niso le človeški rekordi, ampak je morda tista najbolj prepričljiva rekorderka mati Narava, pa čeprav se bo kdo spet spotaknil ob dejstvo, da so v knjigi s pač zelo edinstvenimi rekordi planeti našega osončja, posamezne geološke značilnosti planeta Zemlja, nenavadni ali ekstremni vremenski pojavi, ampak hej – v času, ko govorimo in se zavedamo globalnega segrevanja, so vsekakor tudi ti rekordi pomembni in jih je treba prepoznat ter se zavedat vsega, kar prinašajo s seboj.

Ste recimo vedeli, da povprečno velik oblak kumulonimbus tehta toliko kot potniško letalo airbus A380? Ali pa, da imajo žirafe zgolj sedem vratnih vretenc – torej enako kot ljudje? Rekordno ali pač (naravno oz. evolucijsko) neverjetno? Meja je tanka, dojemanje pa odvisno od opazovalca. In če pomislimo, da se je cela zgodba začeli pisati tako, da je nekaj posameznikov zanimalo, katera lovna ptica v Evropi je najhitrejša in od leta 1955 do danes se je v glavah porodilo še mnogo takšnih in drugačnih vprašanj ter obenem tudi domislic.

No, slovenska izdaja je seveda pomembna ali pač zanimiva tudi zaradi slovenskih rekordov – v aktualni izdaji je vpisanih 18, pet novih, preostali so starejšega datuma, a še vedno držijo. S čim novim se torej lahko ponašamo Slovenci? Jadranka Smiljić in Anita Kac sta v Slovenj Gradcu recimo postavili rekord v kvačkanju, saj sta brez prestanka kvačkali kar 28 ur in 5 minut. Igor in Gal Okić sta prvi oče in sin, ki sta na isti tekmi v ragbiju zaigrala za reprezentanco in sicer lani na tekmi proti Slovaški, ki so je Slovenija prepričljivo dobila. Potem imamo tu še najhitreje pretečeni Londonski maraton s hula hop obročem, kar je sicer leta 2012 uspelo Sashi Kenney in sicer v času 5:05:57, bili pa smo tudi del (ženske) ekshibicijske nogometne tekme, na kateri je bilo zbranih največ narodov in sicer 53. Slovenijo sta zastopali sodnica Tjaša Misja in pomočnica sodnice Sara Mask. Tisti medijsko najbolj odmeven pa je zagotovo rekord Alenke Artnik in sicer najgloblji prosti potop s stalno obtežitvijo z dvojno plavutjo in sicer kar 92 metrov.

In ker se na tej strani največ ukvarjam s knjigami, nekaj malega pa tudi z glasbo, sem pobrskal za morda najbolj zanimivimi rekordi na teh dveh področjih:

največ zaporednih knjig, prepoznanih po prvem stavku in sicer je 15-letni britanski šolar Montgomery-Everard Floyd decembra 2019 pravilno prepoznal kar 129 knjig po njihovem prvem stavku, februarja letos pa vse skupaj nadgradil še z rekordom za najhitrejši čas prepoznave 10 knjig po njihovem glavnem liku – 11,15 sekunde,
Taylor Swift ima recimo rekord za največji letni zaslužek – 185 milijonov USD, še vedno drži rekord (sicer iz leta 2018) za turnejo z največjim izkupičkom v zgodovini ZDA in sicer 266, 1 milijona USD, poleg tega je imetnica rekorda za največje skupno število osvojenih Ameriških glasbenih nagrad – ima jih 29,
do časa zaključevanja knjige sta Shawn Mendes in Camilla Cabello držala rekord za največkrat pretočno predvajano skladbo (Senorita) na spotifyju in sicer so do 26. februarja 2020 (približno osem mesecev po izidu) zabeležili več kot milijardo predvajanj, v skupnem merilu pa je rekord v lasti Eda Sheerana, saj je bila njegova skladba Shape of You pretočena skoraj 2,5 milijardokrat, za rekord v največjem številu pretočno predvajanih skladb v zgolj 24-ih urah (skoraj 11 milijonov), pa rekord med moškimi spet drži Ed Sheeran, s pomočjo Justina Bieberja in skladbe I Don’t Care, medtem ko je na ženskem delu zmagovalka Mariah Carey s skoraj 12 milijoni zlajnane All I Want For Christmas
ima pa Ed Sheeran še en kar neverjeten rekord in sicer je njegova Divide turneja v dobrih dveh letih zaobjela kar šest celin, 255 nastopov si je ogledalo skoraj 9 milijonov obiskovalcev (najštevilčnejše občinstvo na glasbeni turneji – najbrž do takrat, ko bo Bob Dylan zaključil s svojo Never Ending turnejo, ki traja (najbrž rekordnih) 32 let), v blagajno pa je prinesla 776.2 milijona USD
in mogoče še kotiček za tiste z ostrejšimi ušesi – skladba Fear Inoculum skupine Tool je z 10 minutami in 21 sekundami najdaljša pesem, ki se je uvrstila na Billboard Hot 100 (na 93. mesto), video Bohemian Rhapsody je najstarejši glasbeni video z milijardo ogledov na youtubeu – posnet v samo štirih urah novembra 1975, je milijardo ogledov dosegel julija 2019 oziroma v starosti 43 let in 254 dni in še ena – sloviti Abbey Road se je po 49 letih in 252 dneh vrnil na vrh uradne britanske lestvice albumov – 31. januarja 1970 se je z vrha poslovil po kar 17 tednih kraljevanja, na vrh pa se je znova zavihtel 10. oktobra 2019.

Rekordov, takšnih in drugačnih ne manjka. Žal jih vsaj o knjigah med hitrim pregledom veliko več nisem našel, pa čeprav seveda tudi tu obstajajo najdebelejše, najmanjše, najstarejše, največkrat prevedene in najbolj prodajane ter z vsemi temi uspehi povezani rekorderji med avtorji, liki ipd.

Guinness World Records je zanimivo in kratkočasno branje, izhodišče za kakšen zabaven domač kviz in seveda morda spodbuda, da se tudi sami lotite kakšnega zanimivega rekorda. Osebno bi si želel – glede na to, da gre za slovensko izdajo, ampak je izdajatelj najbrž omejen s pravili lastnika licence; da bi bili slovenski rekorderji zbrani na enem kupu in da bi kakšnega bolj zanimivega morda tudi predstavili malo bolj na široko.

Učila International, 2020

Veš, mašina, svoj dolg

Esad Babačić je drugačen, poseben. Zanimiv. Starejši se ga boste spomnili iz punk novovalovskih časov in skupine Via Ofenziva, tisti malce manj starejši po stranskem liku desetnika v kultnem Outsiderju, mnogi ga poznate kot pesnika, pisca, razmišljujočega človeka, ki je imel svoj čas celo svojo radijsko oddajo, ki jo še vedno vsi poslušajo, pa čeprav je že dolgo ni več na sporedu. Z Esadom bova šla zdaj enkrat na tisto kavo, za katero se dogovarjava »še sto let«, preden se komu od naju kaj zgodi …

Esada sem, če dam na stran vse to in izpostavim tisto, česar še nisem omenil, spoznal, ko smo bili v eni od mojih prejšnjih služb medijski sponzorji akcije Verjemi v svoj koš. Takrat mi je dal priložnost, da sem obnovljeno košarkarsko igrišče v Fari na Dolenjskem za nekaj minut delil z Goranom Dragićem, enim naših najboljših košarkarjev vseh časov. Občasno se srečava, poklepetava o tem in onem in greva vsak na svoj konec.

V poletnih mesecih, ko sem mu čestital za rojstni dan in sva se že ne vem katerič začela dogovarjat za kavo, na katero še vedno nisva šla, je izšla tudi njegova zbirka esejev Veš, mašina, svoj dolg. Prebral sem jo in še večkrat jo bom. Niti ne vem, kaj naj vam rečem. Tisti, ki poznate Esada, njegov način pripovedovanja in razmišljanja, knjigo najbrž že imate in jo z veseljem prebirate. Vsi drugi pa … morda se odpravite na kakšno punk turo z njim, zavrtite si Proleterja, Mrtve igralce ali pa poglejte dokumentarec Vsak otrok je lep, ko se rodi. Prepričan sem, da boste prej ali slej v roke vzeli tudi tole zbirko esejev.

Eseji o takorekoč vsem. Vsem tistem, kar prevečkrat spregledamo, preslišimo, o čemer sploh ne ali pa nočemo razmišljati. Prerez mnogih desetletij. O raznašalcih časopisov, kot je bil njegov oče in ki te je z dostavljenim časopisom »ubil do naslednjega jutra«. Tako kot zapisuje že davno zbledele, prebeljene ali pa izginule grafite, s tako lahko pripoveduje o junakih in dogodkih, ki so bili vedno odrinjeni nekam na stran. O večnih talentih, ki niso nikoli zares zasloveli. Vsaj ne v vsem svojem sijaju. O Roku Petroviću in Draženu Petroviću, dveh športnih velikanih, ki sta imela svet na dosegu roke, pa jim je kruta usoda to preprečila. O Branetu Bitencu, pesniku in pevcu skupin Berlinski zid in Otroci socializma, ki ga, tako kot verz iz pesmi Možgani na asfaltu »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, ljudje bi hodili mimo in se naslajali. Kreten bi rekli in se naslajali, kreten bi rekli in se naslajali!«, pogosto omenja. Z razlogom.

Seveda ne gre mimo punka in novega vala, »prekletih« članov Ekaterine Velike, Dunaja, Berlina in Splita, mehkega ć-ja v svojem priimku, mimo dobljenih in izgubljenih tekem, nikakor ne more brez domačega Vodmata, blokov, ulic, klopic in igrišč. Košarke. Akcije Verjemi v svoj koš. Verjemi. Verjemi v svoj koš, Luka je neverjeten esej, ki se vam bo vtisnil v spomin in čez dvajset let boste brskali po knjižnici, kdo je že zapisal nekaj res modrega o novem košarkarskem Mozartu?! Esad je bil. Tako kot je napisal čudovit esej o Kobeju Bryantu Črna mamba je rekla: Grem in kot je se je v drugih esejih ničkolikokrat poklonil nesmrtnemu Draženu. Žoge so okrogle, različnih barv in oblik, a za Esada se vidi, da je ena in edina prava tista za košarko. Ker verjame. Je verjel, pogosto naivno, romantično. Pesnik, pač.

Med nizanjem spominov je lahko zelo preprost, človeški, vsakdanji, proletarski (ali pač delavski) in spet drugič neverjetno filozofski, umetniški. Poezijo prelije v prozo, lahkotno, brez naprezanja. In tako kot uživamo ob košarkarskih čarovnijah Luke in Gogija, tako lahko uživamo ob prebiranju teh besedil. Okruški nekega časa in duha, včasih pozabljenega in drugič izpostavljenega, dandanes v očeh mnogih tedanjih akterjev predrugačenega, zlorabljenega. Vsi tisti, ki so bili na barikadah za boljše jutri, da bi se jutri lahko pet minut sončili v slavi, danes pa se prostituirajo.

Ampak ne Esad. On ima hrbtenico. Konec koncev je prav on napisal Zavčevo biografijo Trdobojec. Trd je boj, kdo je zmagovalec in kdo poraženec, se pogosto ne ve. Strah nas je. Strah poraza, zmage. Strah, da bi kdo na nas kazal na prstom ali kot lepo zapiše »pošten človek se v časopisu znajde samo enkrat«. Česa vse nas je strah in zakaj? Strah je tako ali tako v nas samih. Esej o trenutku – naravnost nepozabno branje. In kaj so trenutki proti večnosti? Ali pač – koliko je vredna večnost, če v njej ni niti enega, življenja vrednega trenutka?

Cankarjeva založba, 2020

Siddharta – Id20

20 let je minilo lansko leto od izdaje zagotovo enega najboljših prvencev v zgodovini slovenske glasbe, s katerim so nase opozorili znanilci nove dobe in zvoka rock glasbe – Siddharta. Dvajset let, nekaj ključnih kadrovskih menjav in mejnikov kasneje so prvenec ne le ponovno izdali, ampak tudi posneli. Rezultat?

Leta 1999 Siddharta niso bili več novo ime na sceni, saj so imeli za seboj že lepo število koncertov in tako, kot so se takrat otepali primerjav s Heroes del Silencio, so se jih kasneje z Rammstein in Laibach, a vseeno so takrat začrtali neko smer in v naš prostor vnesli svežino. Seveda me bodo nekateri potegnili za ušesa, češ o kakšnih znanilcih nove dobe govorim, saj so imeli recimo Big Foot Mama takrat zunaj že tretjo ploščo. Big Foot Mama so izšli iz zapuščine Sokolov, torej zelo bazičnega rock’n’roll zvoka, medtem ko so Siddharta krenili v neko povsem drugo smer. Saksofon takrat ni bil ravno običajen inštrument v rock glasbi, svoje pa so seveda naredila tudi besedila, recimo, da so bila takrat še ljudsko filozofska, a vseeno drugačna.

Poleg še danes prisotne četverice Tomi Meglič, Boštjan Meglič, Primož Benko in Tomaž Okroglič Rous (v času snemanja prvenca je imel status gostujočega glasbenika), sta bila tedaj v skupini še basist Primož Majerič in saksofonist Cene Resnik. Plošča je najprej izšla pri založbi McMillan, a so fantje po sporu z založnikom odšli na založbo Multimedia ter ploščo izdali še enkrat, z dodatno pesmijo Stipe.

Dvajset let kasneje imajo Siddharta za seboj enega najveličastnejših dogodkov – razprodan bežigrajski stadion, devet studijskih albumov (z vštetim Silikon Delta, a brez »izštekanih«, koncertnih itn.), ničkoliko koncertov, nagrad in priznanj, pa tudi kakšen neuspeh (naskok na tujino, ne najbolj uspešen poskus zavzetja stoženskega stadiona). Že med snemanjem albuma Nord, ki po mojem mnenju ostaja njihov najboljši in najbolj dodelan album, se je skupini pridružil izkušeni basist Jani Hace, leta 2008 pa odide še saksofonist Cene Resnik. Menjali so se producenti, management, založbe, ampak tisto čvrsto jedro ostaja. In če priznam, da me nista navdušili niti Ultra ali Infra, razmeroma hladen pa sem ostal tudi pri zadnji studijski plošči Nomadi, sem bil res radoveden, kaj lahko storijo s ploščo Id. Predvsem sem se bal, da je ne bodo »pokvarili«, saj kot rečeno – plošča je odlična.

Ploščo so šli tudi tokrat snemat s producentom Dejanom Radičevićem, ki je sodeloval že na snemanju prvenca, tisto ključno pa je – plošča je posneta v živo! In glasba gre v žilo. Kitare hrumijo, bas je gromski, saksofona ob kombinaciji subtilnih in izrazitih klaviatur ne boste pogrešali, Tomijev glas pa je seveda zrelejši in odločnejši. Zvok je, blago rečeno – brutalen. Plošča, ki je ne moreš in ne želiš poslušati drugače kot na glas, zelo na glas!

Bistvena razlika? Bas kitara oziroma Jani Hace. Pomislite na Cream in Jacka Brucea, ki je znal kitaro predstaviti kot solo inštrument. In to ob njegovem veličastvu Ericu Claptonu. Zavrtite si Weather Report z Jacom Pastoriusom, kakšno ploščo Stanleyja Clarka ali Marcusa Millerja, prisluhnite Hawkwind z Lemmyjem ali brez. Pomislite na razliko v zvoku na ploščah Metallice, glede na to, kdo je igral bas kitaro. Na eni strani imate dva tehnična mojstra, Cliffa Burtona in Roberta Trujilla ter na drugi strani sicer izjemnega Jasona Newsteda, ki ni slab basist in resnici na ljubo tudi priložnosti za dokazovanje ni dobil, a vseeno. Lahko bi še nekaj prostora namenil zapisovanju ključnih basistov v zgodovini rock glasbe, kamor vsekakor sodi tudi Jani Hace. Basist, ki dela razliko. (V Sloveniji jih je ob Janiju še nekaj, da ne bom komu delal krivice, čeprav na njegovi ravni po mojem mnenju ne.)

Prisluhnite posameznim delčkom, majhnim zvočnim draguljem v Pot v X in Siddharta, ki je prerojena mojstrovina sama po sebi, pa vrhunskemu solo vložku v Le Mavrica, ki ga lahko postavite ob bok največjim, neverjetni dimenziji zvoka v skladbi Farmer, pa »Steve Harris podpori« v Črnobelo, malenkostnim čarovnijam v Lunanai (brez Vlada Kreslina, seveda) in …, funky razigranim linijam v Nespodobno Opravilo ter še poplavi drugega, kar bo kdo z ostrejšimi ušesi in tehničnim znanjem glasbe seveda kirurško seciral in analiziral.

Takorekoč ni skladbe, kjer ne bi slišali ali vsaj začutili drugačnega bas zvoka. Koliko enih skritih zvokov je to, ki se jih sploh ne zavedate, a če jih vzamete stran, dobite nekaj osiromašenega. Večplastnost, skrbni poudarki, kakšen solo izpad, ne le »sobivanje« z bobni, ampak enakovreden inštrument in zlitje v to zares veličastno celoto.

Id20 je plošča in je zvok, iz katerega bi morali Siddharta izhajati v prihodnje. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič slišal tako razigrano in iskreno ploščo, za katero imaš občutek, da so jo posneli mulci pri dvajsetih, v katerih vre ogenj rock’n’rolla in ki se jim, domače rečeno, j**e za vse, želijo pa s to ploščo spremeniti svet. Vse velike skupine, po katerih se radi zgledujejo v načinu razmišljanja in delovanja, so se na neki točki začeli vračati h koreninam – na svež način, a vseeno h koreninam. To je tisto, kar je prepričalo na prvo poslušanje in dejstvo je, da so tu pesmi, ki bodo ostale in se jih bomo spominjali še dolga leta. Id je odlična plošča, ki pravzaprav ne potrebuje sprememb, a je vseeno zares vznemirljivo slišat to osveženo in obogateno različico, tj. Id20. Koncerti Siddharte me niso nikoli navduševali, a če se v bližnji prihodnosti odločijo tole ploščo odigrat v celoti, jih grem z veseljem poslušat.

Nika Records, 2020

Evforija

Evforija Petre Vladimirov je posebna knjiga in o tem, kako in zakaj, pove že njen podnaslov. 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja. Mogoče zato, ker to ni le še ena knjiga o teku, pa tudi zgodba o premagovanju fizičnih in psihičnih meja, ampak knjiga o življenju. Življenje pomeni iti naprej, ne glede na vse padce in prepreke. Življenje pomeni pobrati se, dvigniti glavo in iti naprej.

Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, je sicer zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja. In tako Evforija ni le knjiga o spopadu z eo najtežjih tekaških preizkušenj, ampak vzporedno tudi pripoved o tem, kako iz Kranja na morje, natančneje v Piran, ženeš skupino problematičnih najstnikov, peš. Približno 170 kilometrov, kjer vidiš skoraj vse lepega in posebnega, kar nudi Slovenija. S kakšnimi preprekami in težavami se soočiš tam, kako jih rešuješ in kako ti dajejo moč za siceršnji vsakdan, ki je vse prej kot preprost.

V prostem času teče, turno smuča in vesla. Potuje. Tek je očiščenje in način življenja in ko je na »običajnih« tekih izpopolnila svoje življenje, si je vedno znova zadajala nove in večje izzive. Med njimi tudi Evforija (izvirno Euforia dels cims oz. Evforija vrhov), 233-kilometrska preizkušnja v Pirenejih, v žepni državici Andori. Že sam zemljevid na prvih straneh vas osupne, kako lahko ena država na takem majhnem področju ponudi toliko neverjetnih vzponov in resnično zahtevno preizkušnjo. Eno najzahtevnejših, ne le v Andori. Tudi ne v Evropi, ampak kar na celem svetu. Pot ni označena in tekači so odvisni od GPS-sledi. 20 tisoč višinskih metrov navzgor (in seveda tudi navzdol) so posledica kar petih vzponov na 2900 metrov (torej nad višino Triglava) in kar 32-krat (!) nad 2500 metrov, kar preseže vse slovenske dvatisočake. Strmi odseki, prepadne poti, ferate, veter, mraz, dež.

Leta 2017 se je Petra tja odpravila prvič in zaradi zloma noge (od treh kamnov ji je en zlomil mečnico, druga dva pa sta ji poletela mimo glave, ko se je na srečo sklonila, da bi pogledala, kaj je z nogo!) kaj hitro tudi zaključila. In če bi komu drugemu ne ravno preprost zlom noge ne le vzel, ampak kar ubil voljo in željo že do teka, kaj šele do tako ekstremnih preizkušenj, Petra ni te vrste človek. Leta 2018 se je – tudi tokrat s partnerko in sotekačico Žano Andreevo, vrnila. Poravnat račune, končat zgodbo.

233 kilometrov, v petih dneh. Zdi se nemogoče.

Avtorica pot opisuje brez olepšav. Sami začutimo žulje na podplatih, odrgnine na stegnih, iščemo grmovje, kjer bi se lahko olajšali, uživamo v čudovitih razgledih, se zbegano orientiramo po brezpotjih in upamo, da nam na nogo (ali glavo) ne prileti kakšna skala. Zlahka (ker papir pač prenese vse, človek veliko manj) postanemo del te ekstremne karavane, se hahljamo ob zabavnih dialogih in dovtipih, obujamo spomine na takrat grozno težke, zdaj pa smešno lahke treninge, si predstavljamo imenitne obroke, o katerih lahko le sanjamo in smo na koncu veseli, srečni, ponosni, pač – evforični, ko pridemo v cilj. Pa čeprav je cilj, kot v duhu Nejca Zaplotnika, pravi avtorica »… le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot.«

99 ur, 37 minut in 22 sekund. Nepredstavljivo.

Po drugi strani, ko pomisliš, da je to storil nekdo, ki ima za seboj pretečen Velebit, maraton po zamrznjenem Bajkalskem jezeru pri -12 stopinjah Celzija, 260-kilometrski tek v 76 urah po morskem dnu Bele puščave v osrčju Sahare, se ne boji Himalaje, kot tudi ne divjih poti po gorah Rusije, Kirgizije in Tadžikistana, pa še bi lahko našteval. In s tem seveda ne zmanjšujem niti zahtevnosti Evforije in še manj veličine dosežka, ampak predvsem opozarjam, da to pač ni nekaj, kar se odločiš z danes na jutri.

Evforija pač ni le tek. Plezanje in plazenje, tudi po vseh štirih, tek in hoja, ješ bolj malo, spiš še manj. Oziroma nič. Hitro se izgubiš in težje spet najdeš. Vsaka napaka je lahko usodna – trenutek nepozornosti, napačen korak. Govoriš, preklinjaš, se prepiraš, duhovičiš, se tolažiš in spodbujaš. Včasih potrebuješ čas zase in spet drugič nujno potrebuješ nekoga blizu. Še kako pomembno je v takih trenutkih poleg mirne glave ohraniti tudi smisel za humor. Sodeč po prebranem, ga avtorici ne manjka.

Evforija je preizkušnja, zelo podobna življenju. Preizkušnja za telo in duha.

Založba UMco, 2019

Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Jakob J. Kenda je zanimiv človek in če bi pred nekaj leti zanj rekli, da je v prvi vrsti prevajalec in pohodnik, nikoli pa pisatelj, se je v zadnjih letih vse to prepletlo. Tik pred izidom je namreč njegova nova knjiga o ponovnem odkrivanju slovenske (planinske) transverzale, ta čas pa lahko njegov izbrušen način pisanja in razmišljanja spoznate v tej imenitni knjigi, v kateri je zelo osebno popisal svoje popotovanje po 3500 kilometrih dolgi Apalaški poti.

Slovita Apalaška pot ne nosi zaman naziva »mati vseh poti«, saj je tako zaradi dolžine kot tradicije in zahtevnosti vsekakor na vrhu seznama izzivov vseh tistih, ki radi hodijo. 3500 kilometrov prek 14 ameriških zveznih držav na vzhodni obali, seveda so v ospredju sloviti Apalači in za kar 142 kilometrov vzponov (kar je enako 16 vzponom na Everest z nivoja morske gladine). Pešpot je vse prej kot prijazna do še tako izkušenega popotnika, urejenih naselbin ni na nekaj kilometrov, ampak bolj na nekaj dni in v divjini lahko srečaš marsikoga in marsikaj.

Zakaj bi se torej družinski človek, ki ima urejeno življenje in vse pod nadzorom, odpravil na takšno pot? Resnici na ljubo se na tovrstne poti in romanja ljudje odpravljajo v iskanju nekega višjega smisla oz. samih sebe. Podobno, kot sem pisal v opisu knjige Evforija – tudi to pač ni nekaj, za kar se odločiš z danes na jutri, v nahrbtnik zmečeš tisto najbolj nujno, kupiš letalsko vozovnico in greš. Avtorju nabiranje kilometrov seveda ni neznanka in po prebranem je možno sklepati, da si je pač v življenju postavil zares velik izziv, večji od česarkoli doslej.

In prav zato, ker je njegovo življenje urejeno in ima smisel, ta knjiga ni toliko odkrivanje samega sebe (čeprav tudi zelo osebnih misli in zapisov ne manjka, predvsem v tistem obdobju, ko sta ga obiskala otroka), ampak odkrivanje Amerike. Popolne države, v kateri se cedita med in mleko in ki je zibelka demokracije. Ne, tudi takšnih direktnih zapisov v knjigi ne pričakujte. Pričakujte realen zapis o Ameriki, ki je nekaj povsem drugačnega od turističnih vodičev, do zadnje podrobnosti izpiljenih promocijskih filmov ali scenaristično popolnih resničnostnih šovov. To je Amerika!

Pričakujte iskren prvoosebni zapis in pogled na Ameriko, kot jo lahko vidi in spozna le tisti, ki jo je videl, spoznal in doživel na tak način. Apalaška pot je bolj potopisni roman kot tipičen obračun s samim seboj in življenjem. Avtor je imel možnost spoznati in posledično razgaliti Ameriko na nesenzacionalističen način – stanje duha, običaje n navade (predvsem popotniške in življenjske) ter seveda ljudi, ki jih je na svoji poti srečeval. Zelo samostojna in drugačna popotnica Marnie, pa abrahamovec Bullet in Kevlar, če omenim le tiste, ki so tudi v knjigi pustili pečat in od katerih bi vsak od njih lahko dobil svojo knjigo. Težko bi našel bolj zanimive in predvsem pristne ljudi, ki so se kazali v dobrem in slabem, predvidljivem in nepričakovanem.

Tako, kot jo je dobil oziroma si jo napisal Jakob J. Kenda oziroma Šulo Zverina, kot si je svoje apalaško-popotniško-gorjansko ime prislužil s pomočjo otrok, obreda in sopotnikov ter seveda svojega karakterja. In ne glede na vse težave, s katerimi se je spopadel na večmesečni poti, je avtor (p)ostal zanimiv, kulturen, čuječ in prijeten bratsko-očetovski lik, s katerim bi šel človek prav z veseljem pohajat. Po Sloveniji, Evropi, Ameriki ali pa kar po svetu.

Veselim se že prihajajoče knjige o Transverzali …

ISPO, 2018

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri)

Če v lanskem letu niste opazili vsaj kakšnega zapisa na temo knjige Ne sprašujte za pot, s podnaslovom Blodnik po Istri oziroma tistim družbeno sprejetim #blodnik, imate sedaj seveda odlično priložnost, da to popravite. Knjiga je imela odlično izpeljano promocijo in če česa, sem se bal, da se okoli knjige ustvarja prevelik halo in da bo knjiga en velik dolgčas.

Tri avtorice – Teja Kleč, Tamara Langus in Agata Tomažič, za nameček pa še ilustratorka Milanka Fabjančič, bi pravzaprav lahko potrdile vsaj tisti pregovor o babicah in kilavem detetu. Kakšen bolj zloben bralec pa bi bil lahko celo prepričan, da bo po branju knjige, ki so jo zakuhale štiri ženske, nad njim ves čas deževen oblak, ki ga bo spremljal na vsakem koraku. Pa ni tako, niti približno.

Teja Kleč je grafična oblikovalka, Tamara Langus komunikologinja in strokovnjakinja za družbena omrežja, Agata Tomažič pa novinarka in pisateljica. Obenem so prijateljice, ki rade potujejo, odkrivajo in se zabavajo. In ko so na neki točki v Červarju, ki ga imamo seveda vsi v spominu iz časov sindikalnih prikolic in dopustovanj, ugotovile, da Slovenci ob vsaki priložnosti res vzklikamo »Istra je naša!«, ampak v resnici Istre sploh ne poznamo. Z izjemo zloglasnih turističnih kampov, kakšnega nočnega kluba, kjer smo izpovedali prvo (počitniško) večno ljubezen in seveda obujanja spominov na čase, ko je bila Istra res še naša in so tja drle reke Slovencev.

Mnja, torej Istra je veliko več kot Umag, Poreč, Novigrad, Mareda, Červar, Plava laguna, Stella Marris in kar je še teh istrskih zvezd stalnic, ki jih zna našteti vsak, rojen nekje do leta 1990. Vsi vemo, da je morje toplo, ni pa čisto. Ravno tako vemo, kako je s higieno v kampih in pod katero drevo postaviti šotor. Nekomu nekje ždi celo spomin na kakšen fin obrok v ustrezno oglaševani restavraciji ob cesti in potem se neha. Ko boste prebrali #blodnik, boste pravzaprav spoznali, da je Istra vse drugo, samo to ne. Tisti prav duh Istre, tiste najbolj nore zgodbe se pravzaprav skrivajo v notranjosti polotoka.

In prav te neznane kraje so šle v roku leta dni obiskovat, spoznavat, odkrivat, o njih razmišljat in zapisovat Teja, Tamara in Agata. Vsaka v svojem slogu, s svojim videnjem in čutenjem. Izgubili boste občutek za čas in ne boste vedeli, ali ste v letu 2020 ali morda 1973, 1985 oziroma enkrat nekoč. Oprema se ne spreminja, ljudje tudi ne, ponekod z izjemo denarne valute niti jedilniki ne. Kar ni nujno slabo. Ni pa tudi vedno dobro. Ampak Istra je nek duh, nekaj drugačnega, kar boste morda doživeli še v kakšni ribiški vasici v Dalmaciji, pa vendar ne toliko vsega.

#blodnik je zabavno branje. Poučno. Izvedeli boste kaj o naravi, zgodovini in kulturi. Mimogrede vam bo postreženo s kakšno avtohtono jedjo ali pijačo, na stenah boste prepoznavali obraze (lokalnih) junakov. Včasih vas bo domišljija popeljala nekam daleč stran. Tudi avtorice so se izgubile – tako in drugače. V sanjarjenjih, alkoholni omami, nepričakovanem razvratu (malce pesniškega pretiravanja), razmišljanjih in nepričakovanih pustolovščinah. Včasih pa celo na poteh, ker jih na zemljevidu ali navigaciji pač ni. Čeprav so.

#blodnik je klasika. In če bi vam moral priporočiti eno knjigo za na dopustniško branje (ne nujno v Istri), bi bila to ta. In če bi med stanjem v nekajkilometrski koloni na istrskem križu ali pač tam nekje, želel kaj brati med prestavljanjem iz prostega teka v prvo predstavo ter premikanjem za tri metre, bi bila to prav ta knjiga. In potem bi najbrž poiskal prvi možni izvoz in šel iskat kakšnega od opisanih krajev.

Društvo za dolgovezenje, 2019

Srebrna krila

Drugi del nove serije Camille Lackberg je tu – Faye se vrača. Odkrivanje preteklosti, ko je bila Faye še Mathilda, presenetljivi preobrati znotraj njenega Revengea in seveda imeniten nastavek za tretji del.

Faye, ki se je v prvem delu Zlata kletka uspešno osvobodila iz rešetk zlate kletke, kamor jo je zaprl njen mož Jack, domiselno in brezkompromisno prevzela in na noge postavila lastno uspešno podjetje Revenge, živi v (skoraj) popolnem svetu. Mama in hči sta živi, pa čeprav za to nihče ne ve in tudi ne sme izvedeti. Revenge se pripravlja na širitev v ZDA in nadaljevanje uspešne zgodbe. Jack je v zaporu, njegov zvesti prijatelj in pomočnik Henrik je ostal brez vsega. Faye ima vse, oziroma vsaj tako misli.

Na nek način se zdi, da se je Faye iz zlate kletke preselila v nek utopičen, nedotakljiv in nadvse udoben fotelj, v katerem bo ona uživala življenje in zajemala sladkosti z veliko žlico. V tipični avtoričini maniri nam tu pa tam postreže s kakšnim pikantnim erotičnim vložkom, da malo razburka pripoved, čeprav se seveda lahko vprašam, ali ne stori tega vsakič, ko tempo malo pade. Takrat se Faye zgodi nekaj vznemirljivega, drugačnega, da malo pozabi na vse skupaj.

No, ta nadvse udoben in celo hedonističen fotelj pa začne Faye razpadati. Ves čas prisoten strah, da bo nekdo izvedel, da sta mama in njuna hči živi, pa čeprav odlično skriti. In ta strah se le še okrepi, ko začne policija preiskovati okoliščine tiste usodne noči, ko naj bi Jack umoril obe dve. Naslednja tarča je Revenge, ki je očitno tik pred sovražnim prevzemom in Faye koleba – ali vse skupaj preprečiti ali se zadovoljiti z bogastvom, ki ga ima. Dolgo časa ne more odkriti, kdo stoji za prevzemom in je ob razkritju seveda zelo presenečena ter obenem odločena, da Revenge ostane njen. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, iz zapora pobegne njen bivši mož, Jack. Ne sam, temveč je z njim na begu tudi njen oče.

Vse to v Faye odpre nove stare rane. Spomini, ki jo popeljejo nazaj v Fjallbacko in v katerih se spominja tako očetovega nasilja in sprva tesnega zavezništva z bratom, ki pa se sčasoma sprevrže v stalne spolne zlorabe. Iz njene omare tako pade še nekaj okostnjakov, ki se jih bo avtorica zagotovo lotila v kateri od naslednjih knjig. Na srečo ima Faye ob sebi novega ljubimca oziroma kar novo ljubezen v podobi popolnega Davida, ki pa ima le eno težavo – ženo Johanno, ki se ne želi ločiti. In če je David sprva njen varen pristan v vse bolj razburkanem življenju, podivjani valovi kmalu začnejo pljuskati vse naokrog.

In nastopi čas za žensko moč. Faye se mora še enkrat več obdati s podobno krhkimi, a obenem odločnimi ženskami, kot je ona sama. Rešiti sebe, mamo in Julianne, rešiti Revenge in njihova življenja ter kariere. In če je bilo ob koncu prvega dela povsem jasno, da se je zgodba komaj dobro začela, je tudi ob koncu drugega zelo jasno, da so se stvari komaj dobro začele zapletati. Mestoma predvidljivo branje, zapletanje in razpletanje, ki pa je napisano z ravno pravo mero suspenza, da knjigo težko odložiš in da te seveda zanima, ali se zgodba odvija v pričakovano smer ali tako glavno junakinjo kot bralca, čaka še kakšno presenečenje. Pustite se presenetiti!

Učila International, 2020

Metallica – S & M 2

Dvajset let kasneje. Metallica in Simfonični orkester San Francisco. Na strani enih ni več basista Jasona Newsteda in pri drugih Michaela Kamena, dirigenta, skladatelja in aranžerja. No, zagotovo se je spremenilo tudi nekaj članov orkestra, ampak tisto bistveno je čas – 20 let.

Tisto prvo sodelovanje simfonikov in Metallice je bilo konec devetdesetih vsekakor presenetljivo. Po neverjetnem uspehu plošče Metallica (oziroma Black albumu), ki je terjal svoj davek predvsem v zasebnih življenjih vseh štirih članov, sta sledili žanrsko precej drugačni in v tistem trenutku med oboževalci nemalokrat zasmehovani Load in Reload. Sledila je še obogatena izdaja predelav Garage Inc. In kmalu zatem S & M. Metallici takrat ni bilo lahko – po vseh očitkih, da so se prodali, postarali in omehčali ter niso več heavy metal, so se odločili za precej drzen korak, s katerim bi takrat dokazali predvsem, da na glasbo gledajo zelo široko in da se ne ustrašijo nobenega izziva. Na srečo so imeli na drugi strani izjemnega sogovornika v Michaelu Kamenu, ki je imel obilo izkušenj v rock in pop glasbi. Toliko bolj pa so se morali truditi, da bi takrat prepričali člane orkestra, da si zaslužijo igrati z njimi. Morda se spomnite prizora v spremljevalnem dokumentarnem filmu, kjer James Hetfield razlaga, kako se je povezal z ogromnim, lasatim in bradatim moškim, za katerega je bil prepričan, da igra timpane, pa se je na koncu izkazalo, da je harfist. Glasba, spoj heavy metala in simfonične glasbe, je v tistem trenutku (in tako je še danes) zvenel zelo dobro, dodelano, ni pa bilo tiste prave medsebojne kemije, ki bi poskrbela za presežek. Takrat je šlo bolj za to, da Metallica dobijo oporo oz. obogateno glasbeno spremljavo v podobi simfoničnega orkestra, kot pa da vse skupaj zveni kot neka celota. Tudi dve novi in posebej za to priložnost napisani skladbi, No Leaf Clover in –Human nista šli prek teh meja.

Dvajset let kasneje. Lars Ulrich v spremljevalnem tekstu lepo zapiše, da so oni dvajset let starejši, člani orkestra pa stari približno enako, okrog štirideset in da gre za veliko ljudi, ki so z njihovo glasbo odraščali in se starali. Člani simfoničnega orkestra si sedaj želijo igrati z njimi. In to se sliši takorekoč v vsaki odigrani noti! Michael Kamen je leta 2003 umrl in na njegovo mesto in v njegove čevlje sta po sili razmer stopila dva – Michael Tilson Thomas (sicer tudi glasbeni vodja orkestra, ki pa je moral kmalu po začetku sodelovanja na operacijo srca) in Edwin Outwater (odlični dirigent, ki čuti sleherno zaigrano noto), ne gre pa niti mimo Brucea Coughlina, ki je še malce nadgradil Kamenove aranžmaje in seveda ustvaril nove.

Moj recept za poslušanje in uživanje – najprej sem prisluhnil obema ploščkoma, ob primerni glasnosti seveda in užival. Potem sem si šel koncert še pogledat. Ostrmel, ostal brez besed. Toliko enih stvari, ki sem jih slišal, pa jih v bistvu nisem. Ker so se zlile v celoto. Podrobnosti, ki so pravzaprav vsako pesem dvignile na višjo raven. Čudoviti začetki, pa neverjetni prehodi, solistični vložki, poigravanje med skupino in orkestrom! Vsa glasba, ki smo jo lahko slutili ali pa slišali v naši domišljiji, je sedaj tu – odigrane do note natančno in na pravem mestu.

In če je bilo za ene pesmi že od prvega sodelovanja jasno, da zvenijo dobro in da seveda lahko zvenijo še boljše, smo sedaj dobili potrditev tega. Nisem si sicer mislil, da lahko For Whom The Bell Tolls zveni tako noro dobro in tako kot je mene osupnil odličen orkestralni uvod v The Day That Never Comes in me na stol dobesedno pribil veličasten zaključni spopad, sem prepričan, da je skoraj 100-članski orkester ostal brez besed ob koncu The Memory Remains, ko je zadonelo iz 17.000 grl v takrat novo odprtem Chase Centru. Naslednje veliko presenečenje je zagotovo The Outlaw Torn, ena tistih pesmi, ki dokaže, kako podcenjene so pesmi iz zloglasnega Load / Reload obdobja – že osnovna zgradba pesmi je odlična, ustrezno dramatična in kompleksna in ko jo dopolni orkester …

Po »odmoru« na sceno stopi orkester, najprej z izvedbo Scythian Suite, v kateri boste slišali ogromno veličastnih heavy metal nastavkov, skupaj z Metallico pa nato odigrajo še The Iron Foundry, o kateri ravno tako ne bi izgubljal besed. Vidi, čuti in sliši se, da je orkester v teh klasičnih vodah bolj domač, a zagotovo so tudi tovrstne skladbe in izvedbe most in vez, da se lahko zgodi S & M 2. Potem pa The Unforgiven III, še ena tistih pesmi, za katero so mnogi mnenja, da bi bilo boljše, če je ne bi bilo. Zakaj so v zmoti, vam bo zgolj ob spremljavi orkestra dokazal James Hetfield. Preprosto: mojstrovina. In če smo čisto na začetku slišali skupen poklon Cliffu Burtonu v The Call of Ktulu, nas proti koncu čaka še en poklon pokojnemu in nikoli pozabljenemu basistu, ki ga je pripravil Scott Pingel, basist orkestra. (Anesthesia) – Pulling Teeth zveni kot … no, kot pravi naslov. Le da je to »puljenje zob«, v katerem človek uživa skoraj z vsemi čutili.

V sklepnem delu vas bodo zagotovo navdušile tudi Wherever I May Roam s fantastičnim violinskim uvodom, pa One, kjer tokrat za teatralno vojno kuliso namesto posebnih učinkov tokrat poskrbi orkester in pa zaključna Enter Sandman. Joj, pa ne spet in Kako mi gre pa ta komad že na živce (nekako ob bok Nothing Else Matters) so pogosto slišane pripombe, ampak – prisluhnite in potem sodite.

Metallica so letvico tokrat dvignili v neslutene višave. Upam si trditi, da se S & M 3 ne bo zgodil in seveda tudi koncertne turneje z orkestrom ne bomo dočakali, ker je to preprosto logistični in finančno prezahtevno. (v tem trenutku so logistično prezahtevni že običajni koncerti) Vsekakor pa je to nekaj tako posebnega, da bi si z izjemo teh nekaj tisoč srečnežev, ki so si koncert lahko ogledali v živo, najbrž to želel v živo doživet vsak oboževalec glasbe. Dokazali so, da je njihova glasba brezčasna, takorekoč klasika in da jo je mogoče postaviti ob bok največjim stvaritvam v zgodovini glasbe. Ponavadi so besedila tista, ki sporočajo, tokrat pa mislim, da je že samo sodelovanje, ta res tesen in iskren preplet tega nekoč skoraj nezdružljivega, tisto ultimativno sporočilo. Glasba je nad vsem. In zares si težko predstavljam katerokoli drugo skupino iz recimo bolj ekstremnega žanra (ali pa nekega povsem mainstream), da lahko podobno sodelovanje izpelje na tako dovršen način. Tukaj ni prostora za napake – ali si ali pa pač nisi. In vsi, ki jim bodo poskušali slediti in ustvariti nekaj podobnega ali boljšega, se morajo zavedati, da morajo biti preprosto najboljši in brez napake. Vsak lahko najame orkester, z njimi po notah odigra koncert in odide domov. Ali pa ustvariš mojstrovino, imenovano S & M 2. Prepričan sem, da sta tako Cliff Burton kot Michael Kamen nekje preprosto navdušena nad slišanim …

Pripis: že samo dejstvo, da po skoraj štiridesetih letih izredno uspešnega delovanja, številnih tragedijah, nesoglasjih in osebnih težavah ter pri (skoraj) šestdesetih, skupina lahko še vedno razmišlja tako izven okvirjev in preseže vse (ne)mogoče, potrjuje tisto zguljeno, da so Metallica največja skupina na svetu. Pustimo žanre ob strani. Največji. Predanost, strast, ljubezen do glasbe, spoštovanje do oboževalcev … četudi je vse skupaj »samo posel«, je iskren.

Blackened, 2020

Skrivno društvo KRVZ

Pripadam generaciji, ki se je zabavala ob prebiranju Ingoličevega Tajnega društva PGC in zelo sem vesel, da ima današnja mladina, tudi moji otroci, možnost brati nekaj podobno zabavnega, vznemirljivega in domačega. Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič je vsekakor roman, ki bi z veseljem prebirala aktualna generacija in še kakšna za njo.

In najprej še kratko pojasnilo. Pri pisanju o otroški oz. mladinski literaturi sem vedno v precepu, saj gre v večini primerov za knjige, ki niso namenjene staršem oz. odraslim. Kar seveda ne pomeni, da jih ne bi smeli brati. Pri kakšni prav posebej izpostavim, da bi bilo odlično, da bi jo prebrali vsi. Za Skrivno društvo KRVZ sicer težko rečem, da sodi v to kategorijo, čeprav bodo tudi odrasli v njej izvedeli marsikaj zanimivega, se ob prebiranju zabavali in ugibali skupaj z glavnimi junaki ter imeli vsekakor kakšno izhodišče za pogovor s svojimi nadobudneži. No, kaj si o knjigi mislim sam, v nadaljevanju, lahko pa povem, da sta jo prebrala dva od treh otrok v našem gospodinjstvu in da jima je bila zelo všeč.

Črt in Vid ter dvojčka Iza in Kaj so četverica, ki nas popelje po ljubljanskih ulicah. Tisti splošno znanih, kakšni skriti in pozabljeni in celo po kakšni takšni, kjer se skriva ali pa vsaj sliši zmaja. Najprej Črt zagleda senco, za katero je prepričan, da gre za zmaja. In če kdo, potem mu bo verjel najbolj prijatelj Vid, ki pa ima zanj ravno tako skoraj nekaj neverjetnega. Iza in Kaj sta namreč odkrila skrivnostni zemljevid, za katerega sprva ne vedo, kam jih lahko odpelje.

Izkaže se, da v nek skrit in seveda skrivnostni svet, ki se ga morda spominjajo le še njihove babice in dedki. V neko drugačno Ljubljano, kjer so še res živeli zmaji in ko je bilo še moč najti rastlino, ki zmajem omogoča dolgo življenje. Korak za korakom, ulico za ulico, uganko za uganko in seveda skrivnost za skrivnostjo, da o težavah in nevarnostih sploh ne začnem, druščina odkriva in razkriva pozabljeno. Predvsem pa morajo poskrbeti, da bo ljubljanski zmaj Lintvern preživel. Glede na to, da je avtorica knjigo začela pisati že pred desetletjem, je očitno slutila, da bomo v letu 2020 iskali zdravilo za preživetje (ne zmajev, ampak ljudi). Bralec kmalu pozabi, kdaj in kje so mladi junaki, v danes ali včeraj, ampak jim zgolj sledi, predvideva in ugiba ter drži pesti, da jim bo uspelo.

Duhoviti dialogi, poplava referenc, kjer utegnejo mlajši bralci potrebovati pomoč staršev in zelo tekoča pripoved, ki bo bralce vsekakor prikovala za knjigo. In seveda – ključno ostaja tudi vprašanje, kaj za vraga pomeni KRVZ?!

Založba Mladinska knjiga, 2020

Zlata kletka

Camilla Lackberg je ena najbolj priljubljenih skandinavskih pisateljic v kriminalnem žanru, kar glede na res močno konkurenco ni preprosto. Tisto, kar jo morda dela še toliko bolj posebno, je vsekakor dejstvo, da piše kriminalke, ki jih rada bereta oba spola. Dober zaplet, še boljše razvita zgodba, nekaj mehke erotike je skoraj pravilo in dokaj nepredvidljiv zaključek. Po seriji, kjer se je posvečala predvsem umorom oz. zločinom v Fjallbacki, pa je nastopil čas za nekaj novega.

In to kako zelo novega, saj serija nosi naslov Faye, kar nam da vedeti, da bo glavna junakinja tokrat ženska. Sprva se sicer ne zdi tako, pa čeprav obe pripovedi, torej danes in nekoč, spremljamo skozi njene oči. Faye je bila uspešna, perspektivna in ambiciozna ženska, a nato spozna Jacka, se noro zaljubi, pozabi na svojo kariero in se posvetu zgolj in samo njemu, nato pa še njuni hčerki. Jack seveda ni angelček in vse bolj se kaže, da ima tudi Faye dolgove in grehe iz preteklosti (odraščala je v Fjallbacki) in počasi se vse začne kopičiti.

Pojem »zlate kletke« je seveda znan. Imaš pravzaprav vse, kar ti srce poželi, a si še vedno zaprt. Jack je res premožen, postaven, ima kar nekaj seksualnih fantazij (ideje dobiva med skoraj obsedenim gledanjem spletne pornografije), ki skrbijo za začinjeno spolno življenje in seveda skrbi za to, da je njuno življenje polno prestiža. Le Faye mora biti popolna gospodinja, brezhibna žena in vedno prisotna mama. Življenje, ki si ga dandanes želi malokatera ženska.

In potem Jack Faye izda. Faye seveda do spoznanja, da je ljubezen lažna, pride takorekoč po naključju, ki bo presenetilo celo bralca. In seveda se vprašaš, kaj se bo zgodilo, kako bo šla zgodba naprej. Enako stori Faye, ki ne ve. Moževa izdaja jo dobesedno ohromi. Mož, ki mu je v zadnjih letih posvetila svoje življenje in zaradi katerega je pozabila na lastne potrebe, ji je storil nekaj tako podlega in nizkotnega. In če je človek dolga leta vajen razkošnega življenja, ko mu kaj veliko pravzaprav ni treba delati, potem pozabi delati vse. Pozabi razmišljati.

Faye potrebuje nekaj časa, da najprej sestavi sebe in v tem slikanju psihičnega okrevanja je Lackbergova res močna in prepričljiva. Bralec (ali pač bralka) se zlahka prepozna v vsej nemoči in brezupu, ko se lahko le sesedeš in čakaš, da te bo kdo pobral. In potem prideš do spoznanja, da okoli tebe ni ničesar in nič in da se boš moral pobrati kar sam. Se pobrati, zaživeti na novo in – maščevati. Udariti tam, kjer najbolj boli. Faye začne sedaj sestavljati druge koščke, tiste, za katere je mislila, da jih je v letih popolne zakonske otopelosti pozabila. Pa ni. Odlično ji gre. Parfum na naslovnici se z razlogom imenuje Revenge by Faye.

Kako se roman razplete, vam seveda ne izdam, vam pa lahko zaupam, da je pred kratkim izšlo nadaljevanje Srebrna krila …

Učila International, 2019