(brez naslova)

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh

Dan Podjed je mogoče najbolj znan slovenski antropolog in je istočasno izdal dve knjigi – pričujoči roman in še znanstveno podporo z naslovom Krizolacija: znanstveno branje o izoliranih ljudeh.

Dana Podjeda sem imel ravno v dneh, ko je knjiga izšla, priložnost osebno spoznati in z njim izmenjati nekaj stavkov, spoznati, da imava mnogo skupnih pogledov in tudi vrednot, me je pa potem še presenetil z zanimivim in duhovitim predavanjem o krizolaciji. Kaj je krizolacija? Recimo temu stanje družbe (ne samo človeka), ko se zaradi krize izolacije znajde v krizi. Saj se še spomnite covida19, kajne? Predavanje je bilo tedaj sicer mnogo bolj naslonjeno na znanstveno-raziskovalni del krizolacije, tako da se mi zdi, da je tudi druga knjiga vredna branja.

Nimam pojma, če sem kdaj že napisal kakšen članek takole, da sem želel najprej zapisati ključno misel (kar je na koncu zneslo skoraj celo stran) in šel šele potem pisati o dogajanju v knjigi? In sedaj razmišljam, če je sploh pomembno.

Dan Podjed nam v uvodnih poglavjih predstavi življenja v nekaj, očitno izoliranih, stanovanjskih enotah. Različni ljudje, različne zgodbe. Petčlanska družina, razklana. Par brez otrok, v začaranem krogu alkohola in medsebojnega nasilja. Starejši par, kjer je ona dobesedno na smrtni postelji. Posameznik, ki dneve dobesedno preživi na stolu (tudi po svoji bivalni enoti se premika z njim), za računalnikom, oblečen v plenico. In dve mladenki, ki se razkazujeta in služita z uresničevanjem spolnih fantazij predvsem moških. So vas morda že preplavili spomini? So delčki takšnega življenja, ki smo ga imeli med leti 2020 in 2022, (p)ostali del vašega življenja?

Vse, prav vse, se dogaja v njihovih bivalnih enotah. Vse, kar potrebujejo, dobijo prek posebnega predala v neprebojnih vratih. Hrano, pijačo, oblačila, pripomočke, igrače, zdravila … seveda morajo dobrine plačati s krediti, ki jih služijo na tak ali drugačen način. Vse, kar morajo storiti, storijo in delajo na daljavo, virtualno, prek računalnikov. Nimajo pojma, kje so, kakšen je svet zunaj in kdo so ljudje, ki živijo v isti »zgradbi« z njimi.

Vse dokler se zdravstveno stanje hčerke petčlanske družine drastično ne poslabša (vnetje slepiča) in najprej njena starša, potem pa še vsi ostali, mora začeti iskati rešitev. In potem vidimo, da vse ni tako kot so oni mislili, tudi bralca vsekakor čaka (neprijetno) presenečenje ali dve. Spoznamo tudi Zbor, kako in zakaj je prišlo do te nove svetovne ureditve in … kaj naj rečem?

Tam zunaj so ljudje (ali še boljše podjetja), ki vedo, kaj počnemo. V vsakem hipu. Kakšne so naše potrebe in želje. Zloglasni veliki brat, zlovešči digitalni panoptikum, nekdo/nekaj, kar lahko označimo z besedo Vsemogočni. Resnično pomembne stvari in osebe v našem življenju so popačene, vrednote popolnoma izkrivljene in včasih nimamo pojma, kaj naj. No, takrat dobimo ustrezen signal, ki nas (seveda podzavestno) usmeri. In potem se čudimo, da smo v krizi?! Seveda smo, v krizi družbe in človeštva kot takega.

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh me je pretresla bolj, kot sem sprva uspel priznati. Po prebrani prvi polovici sem slabo spal in imel naslednji dan polno glavo. Lahko torej rečem, da mi je Podjed z zapisanim zlezel pod kožo. Druga polovica ne popušča, čeprav sem naslednji dan vseeno zaspal nekoliko lažje. Seveda se vsi spomnimo covida19, vsi smo dali čez izolacije in krize, eni večje in drugi manjši in tako ali drugače se bo vsak od nas našel v zapisanem.

Naravnost zastrašujoč je tisti del, ko Podjed predstavi Zbor in da vam pretirano ne pokvarim branja – Zbor sestavlja šestnajst najmočnejših in najmogočnejših, najvplivnejših in najpomembnejših. Bolj ali manj vam bo jasno, kdo so in zakaj so, kjer so. Oziroma naj bi po Podjedovi viziji nekoč tam bili. IN zakaj je zastrašujoče? Zato ker se zdi tako prekleto verjetno in mogoče, celo preroško.

Po drugi strani pa se zdi – kot ugotavlja tudi Igor Harb v spremni besedi Kdo še potrebuje Orwella?; da smo vse to nekje že videli in prebrali. Pa naj bo to 1984, Krasni novi svet, Gospodar muh, vsekakor Trumanov show, na nek način celo Deklina zgodba in še bi lahko naštevali fantastične in distopične romane, ki so nastali v – pozor, pozor! – zadnjih 100 letih. Zaključek Krizolacije me je spomnil na mojo lastno zgodbo Življenje je …, kjer predvidim popolno vodeno, kontrolirano, mehanizirano in takorekoč nečloveško družbo leta 2692. Pa se je tudi meni, podobno kot Podjedu, v zgodbi zgodil kratek stik. In ne, zgodbe nisem napisal med ali po covidu19, ampak kakšnih 20 let nazaj. Ne vem, morda ljudje, ki gledamo na svet malo drugače, vemo, da zaenkrat plačujemo zgolj davek, končni račun – ko bi nemogoče visok; pa še pride.

Seveda, po drugi strani je vredno razmislit, kaj lahko storimo? Veliko, pravzaprav. Spremenimo svoje navade za začetek. Predvsem tiste, ki so povezane z nekontroliranem objavljanjem vsega mogočega na družbenih omrežjih in hranjenjem trolov. Namesto novic beremo knjige. Namesto vplivnežem zaupamo lastni pameti in šestemu čutu. Namesto všečkov delimo objeme in poljube (za začetek zgolj in samo tistim, ki jih poznamo, seveda) in poskrbimo zase – za lastno zdravo pamet in dobro počutje. Kot sem včeraj prejel lepo misel – »bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu«.

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh je zanimivo, poučno, oči odpirajoče branje. Fantastično vsaj zame ne. Najbolj me je zmotilo, da se mi zdi, da je avtor notri preprosto »nametal« preveč, čeprav po drugi strani – tako nekako bo najbrž videti, ko se bo svet okoli nas začel podirati. Iz omar bodo popadali vsi okostnjaki, na površje priplule najbolj grozljive in pozabljene pošasti … ali pa naša čustva, zamere in še kaj. In nenadoma se lahko zavemo, da roman ni le »kaj bi bilo, če bi bilo«, ampak »kaj bo, ko bo …«. Pretresljivo, resnično (čeprav fantazijsko) in – preprosto vredno branja in razmisleka.

2024, Cankarjeva založba

Glej ga, Součka!

Jurij Souček je ena tistih nespornih slovenskih igralskih legend, ki si zasluži biografijo. Ali kot je zapisano uvodoma in kot je to lepo ubesedila Součkova soproga, Milena Morača: »vzvratna vožnja v času.«

Jurija Součka ni več z nami, zapustil nas je 17. januarja letos, v 95. letu starosti. Pri pisanju in oblikovanju knjige je bil še kako dejaven in zato bo mogoče kakšen stvar vseeno zapisan, kot da je še z nami. Ker pravzaprav je – moja generacija se ga bo spominjala kot glas številnih risank – od Palčka Davida do Pipija in Melkijada, če me spomin ne vara tudi Maksipsa Fika, za Jakca in čarobno lučko ter tistega godrnjavega in vedno zaspanega (češkoslovaškega) medveda sem izvedel v knjigi, pa se ju dobro spomnim, bil je »kriv« (kot režiser) za nepozabnega Palčka Smuka in še bi lahko našteval. Ne, v gledališču ga nisem nikoli videl, pa čeprav je bil odrskim deskam zvest in zaprisežen s sleherno celico svojega telesa. In takih je malo. In zaradi vsega, kar je Jurij Souček naredil za gledališče (za veliko večino boste izvedeli prav v tej knjigi), bo zagotovo vedno živ.

Tovrstne biografije so seveda vedno problem – eno je, da se človek, ki ima za seboj 90+ let plodnega, ustvarjalnega življenja, sploh še spomni stvari za nazaj. Arhivi so in niso. Problem se pojavi, kaj povedati in morda še bolj česa ne. Souček je menda slovel kot človek brez dlake na jeziku, kar mu je nakopalo obilo težav, a se v pravzaprav avtobiografiji ne spušča v neke davne in pozabljene spore, zamere, podtikanja itn. In tako spet že v uvodu zapiše, da so številne gledališke anekdote tako legendarne, da se pripovedujejo iz generacije v generacijo in jih boste v tej knjigi zaman iskali. In priznam, da sem bil sprva nad mogoče kar skopostjo posameznih odlomkov ali pa tega, kako je kakšno stvar zgolj nastavil in jo v naslednjem stavku tudi zaključil, kar nekoliko razočaran. Potem sem vseeno prišel do nekega spoznanja, da bi – če bi želel vse zapisati in opisati; najbrž lahko napisal vsaj deset takšnih knjig. In porabil ničkoliko časa, da bi dobil vsaj načelna privoljenja ljudi, ki so v knjigi omenjeni, da se ne bi še naslednje generacije tožarile.

Tako da, Glej ga, Součka! ni biografija, kot je recimo Rac Petre Pogorevc, tudi ni Cavazza Vesne Milek (prvič je bila izdana 2011 in morda bi sedaj Cavazza tudi kaj spremenil, dodal, izpustil, gre pa – da ne bo dvoma; za odlično biografsko izpoved) in je morda še najbolj podobna Veliki igralski družini Poldeta Bibiča. In tisto, kar je neizpodbitno – vsi štirje omenjeni so oboževali in živeli gledališče, Souček najbrž najbolj, saj ga ni pretirano potegnilo niti v televizijo (vsaj ne kot igralca), niti v film.

Jurij Souček se je leta 1929 rodil češkim staršem in je zase trdil, da je – Ljubljančan. V gledališče in tudi opero se je zaljubil že kot otrok, bil aktiven (kot gledalec in amaterski recimo nastopač) v času druge svetovne obdobje, ko je bil del OF, pri šestnajstih pa je že prvič postal oče. Privlačnost odrskih desk je v njem živela tudi med delovnimi brigadami, služenjem vojaškega roka in čeprav so imeli starši zanj začrtano povsem drugačno poklicno pot in je sprva celo tajil, da obiskuje tedaj še AIU (Akademijo za igro in umetnost), je na neki točki vendarle stopil iz omare. Postal igralec.

Imena sopotnic in sopotnikov na dolgi življenjski in poklicni poti bodo nekaterim bolj, drugim manj znana. Mene je recimo presenetila informacija, da je Vinko Globokar igral v spremljevalni zasedbi Edith Piaf, da je tudi Ingrid Bergmann začela v gledališču in kakšen skopuh je bil Veno Pilon. Tudi na igralsko profesijo ali izobraževanje se ne spoznam dovolj dobro, da bi poznal številne (porodne) krče, s kakršnimi se je naše gledališče ukvarjalo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Seveda je pa o tem zanimivo brati, saj gre za takorekoč zgodovino ter razvoj gledališča in igralstva pri nas. Skozi vse male in velike (r)evolucije, izzive, premike in odmike od zakoličenega in ozkoglednega …

Jurij Souček je tu premikal meje! Trmasto in pogosto na račun lastne priljubljenosti, a z namenom gledališče narediti boljše, večje, bolj prepoznavno, živo, prilagojeno času. On je bil tisti, ki je začel k sodelovanju vabiti slikarje, kiparje, tesarje in druge, da so sooblikovali podobo odra in posameznih predstav. Zavedal se je, kako pomembna je glasba in je k sodelovanju pritegnil najboljše glasbenike tistega časa – med drugim že omenjenega Globokarja, pa mojstre Adamiča, Robežnika in Sepeta, Eldo Viler in druge. Izobraževal se je na področju gledališča – predvsem v Franciji, pa tudi v drugih vzhodnoevropskih državah, sodeloval in se učil ter izmenjeval izkušnje. Resnično se po prebranem lahko vprašamo, kakšno bi dejansko bilo gledališče v Sloveniji brez Jurija Součka?

Pa ni bilo le gledališče – viden oz. slišan pečat je pustil tudi na radiu in pri sinhronizaciji risank. Ves čas se je zavedal, da nobenega občinstva, sploh pa ne otrok, ne gre podcenjevati in da moraš k vsakemu delu pristopiti maksimalno osredotočeno in profesionalno. Ob približno 150 vlogah v gledališču in nešteto priznanjih in nagradah v knjigi morda za pet vlog zapiše, da so mu pa res uspele in je z njimi zadovoljen. Popolnoma drugače kot danes, ko avtorji ali pa igralci/glasbeniki (pač umetniki) vedo, da nekaj ni najboljše in se že vnaprej izgovarjajo. Tako ne preseneča, da ni bil zadovoljen s trenji v domači Drami in da je pravzaprav ves čas iskal in ustanavljal različne stranske gledališke in umetniške projekte, kjer je pravzaprav zaradi samega sebe utiral pot, zasluge pa so pogosto pobirali drugi.

Dolgo je zdržal in kar neverjetno je, koliko tega se je zapisalo. Pa še enkrat – tu ni pogrevanja nekih pozabljenih zamer, razkrivanj, podtikanj – bolj ali manj dejstva. In kot je iskren pri vsem drugem, je iskren tudi pri svojem zasebnem življenju – spoštljiv do bivših žena in iskreno ljubeč do operne dive Milene Morača, s katero sta bila skupaj štiri desetletja. Za nekatere stvari v življenju se je vredno potruditi, le najti jih je treba.

In če so Radka Poliča – Raca pogosto označevali kot »enfant terrible«, ne vem, kako bi označili Jurija Součka. Občutek imam, da bi se on sam želel ogniti oznakam kot so »vizionar«, »revolucionar« in podobno, pa čeprav je bil vse to. Rad in ponosen je bil na to, da je bil Ljubljančan. Igralec, režiser, prijatelj, mož, oče, dedek. In vse, kar je počel, je počel z veliko ljubezni.

Beletrina, 2024

V poznem poletju

V trenutku, ko sem prebral »Ime mi je Ivana. Živela sem štirinajst poletij, to pa je zgodba o zadnjem«, sem vedel, da me čaka pretresljivo in najbrž tudi hipnotično branje. Nisem se motil.

Magdalena Blažević je priznana in tudi mednarodno uveljavljena pisateljica, ki se je rodila v Žepču v Bosni in Hercegovini. Tako ne preseneti niti uvodni zapis in posvetilo »Prebivalcem vasi Kiseljak v spomin na 16. avgust 1993« in ko sem šel – po tem, ko sem knjigo prebral, malo raziskovat, še več sem pa razmišljal, sem prišel do spoznanja, da pravzaprav za samo knjigo ni pomembno. Zgodil se je vojni zločin. Za čas vojne, ki je sama po sebi zločin. Med drugimi, premnogimi je umrlo tudi nedolžno 14-letno dekle, kar je spet zločin posebne vrste in … ker vem, da mnogih (vojnih) zločincev za čas življenja ne doleti niti približno zaslužena kazen, iskreno upam, da so našli svoje mesto v katerem od Dantejevih krogov Pekla.

In naj že sedaj povem, da V poznem poletju ni knjiga, ki bi jo prebrali in odložili. Nikakor. Če je v vas kanček človečnosti, empatije …, boste o njej še nekaj časa razmišljali. In prišli do spoznanja, da ste brali neverjetno lepo knjigo. Jaz ne vem, kako avtorici uspeva – mislim, uspeva ji mojstrsko in naj na tem mestu izpostavim še prevajalko Đurđo Strsoglavec; vse te vojne grozote, smrt, teror, strah, nočne more in razblinjanje sanj, opisati na tako čudovit način. Med samim razmišljanjem nisem mogel mimo Doerrjeve Vse te nevidne svetlobe, pa Življenja vilinov Barberyjeve, Šehićeve Knjige o Uni, katerokoli knjigo še ene mojstrice čudovitega pripovedovanja še tako krutih stvari Elif Shafak, seveda Benignijevega filma Življenje je lepo.

Ko čutiš, vohaš, vidiš, tipaš … živiš.

Kaj povedati o sami zgodbi? Pripoveduje jo 14-letna Ivana, ki v mali bosanski vasici živi s starši (oče je šel v vojsko) in mlajšim bratom, starimi starši (dedek veliko preveč pije, babica je bogaboječa), teto in sestrično Dunjo (njena najboljša prijateljica) ter številnimi stranskimi liki. Seveda slutimo, da se bo nekaj zgodilo, lahko bi uporabil verz »vazduh trepti kao da nebo gori« in samo vprašanje je kaj, mogoče tudi kako. Nekaj spominjanja na čas, ko nihče ni verjel, da je vojna sploh možna, na neko idilo preprostega kmečkega življenja, reko Bosno, čudovito naravo in življenje, za katerega ne veš, kako lepo je, dokler ga ne izgubiš. Dobesedno.

Ker potem se zgodi tisti pozno poletni dan … ljudje so pripravljali ozimnico iz tistega malo, kar so še imeli, česar niso prekrile črne saje, potolkla toča ali pogoltnila reka. Prišli so, s težkimi vojaškimi škornji, črnimi trakovi v laseh in kričali v nerazumljivem jeziku. In streljali. Ivana je izgubila življenje, njena mama nogo, dedek preostali delček zdrave pameti. Dunja najboljšo prijateljico.

A zgodbe tu še ni konec, ker nas Ivana čutno vodi skozi dneve, tedne in mesece potem. Na njenem pogrebu smo, kjer težka gruda pada na majhno krsto. Obiščemo njeno mamo v bolnišnici. Babici poči srce. Ničkolikokrat smo priče, kako dedka mrtvo pijanega najdejo v obcestnem jarku. Enkrat je zadnjič, a takrat ga najdejo v domači kleti. Tam so le še prazne steklenice žganja. Po reki Bosni se valijo smeti, in trupla. Bratov prijatelj Črni nejeverno sprašuje Dunjo, ali je bila res poleg, ko so Ivano hladnokrvno ustrelili. Ivanin grob prestavijo in brat nanj položi sonce.

Mojstrstvo pripovedovanja in opisovanja. Stavki so praviloma kratki in tečejo kot bistra reka. Avtorica ne izgublja časa, ne z dialogi in še manj z neskončnim opisovanjem. Naši čuti so ves čas na preizkušnji. Si boste znali pričarati vonj bezga, po katerem dišijo lasje? Ali pa vročino kresa in bližino ognja, ko nekaj slutimo? Še veste, kako je teči po pokošenih travnih bilkah in zakaj je temu podoben včeraj obrit obraz? Ste že kdaj pogledali v globok vodnjak, da boste vedeli, kako se nekomu v očeh zrcali neskončna žalost?

Vojna je zlo. Zločin. Uničenje, smrt, neskončne zamere. In po vseh vojnah zadnjih desetletjih in stoletij, ko bijemo bitko sami s seboj in lastno neumnostjo do narave, tega še kar ni konec. Otroci trpijo in umirajo, ženske posiljujejo, jim režejo ude, ljudi mučijo, jih brez kančka usmiljenja enega za drugim pobijajo, brišejo rod za rodom … Žalosti me, koliko podobnih zgodb se bo še moralo zapisati … »Yes, and how many times must the cannonballs fly / before they’re forever banned?« je zapisal Bob Dylan in dodal, da je odgovor v vetru … ampak še tako močan veter nekaterih stvari ne more odpihniti, morda pa kvečjem še razplamtel tleče iskre (večnega) sovraštva. Najbrž do bridkega konca, ko bo morda zadnja stvar, ki ji bomo še videli, sonce. Le da se mi zdi, da je avtorica želela sonce uporabiti kot svetlo točko in še svetlejšo prihodnost.

V poznem poletju je vsekakor knjiga, ki se vam bo vtisnila v spomin. Prebral sem jo le nekaj dni preden sem se odpravil na potepanje po državah bivše Jugoslavije, kjer bom med drugim obiskal tudi Bihač, Mostar in Sarajevo ter še kaj vmes. In ničkoliko podob se mi bo naslikalo, preplavljala me bodo čustva, ampak … če je avtorica zaključila s soncem, naj jaz z Benignijem – življenje je lepo.

Pivec, 2024

Poletje na jezeru Čiče

Roman o družini, prijateljstvu, ljubezni, bratsko-sestrski ljubezni, medgeneracijskem razkolu. Roman o pravilih in varovanju okolja. Roman o spominih in tragediji, obžalovanju in neizrečenem.

Poletje na jezeru Čiče hrvaške pisateljice Jasminke Tihi-Stepanić me je pretresel. Glavna junakinja Lucija ima 14 let, njen bratec Janko 11. Moja mlajša otroka – hči in sin, sta stara 14 in 11 let. Glavna junaka poletje preživljata v nedokončani in surovo opremljeni hiši v Veliki Gorici, skupaj z babico, za katero bi lahko rekli, da je vse prej kot tista tipična, prijazna in ustrežljiva babica. Vsaj ne do Lucije. Njuna mama v Poreču opravlja poletno/sezonsko delo sobarice, saj je to edino delo, ki ga je dobila, nujno pa potrebujejo denar. Oče je na začasnem (že tri leta) delu v bavarski prestolnici in Lucija vsak dan nestrpno pričakuje njegov klic, sporočilo, naj pride k njemu, vsaj čez poletne počitnice. Situacija je pri meni nekoliko drugačna – res je, da sva z materjo otrok ločena, ona živim pri Bledu in jaz v Ljubljani, en teden so pri njej in en teden pri meni, a nekih obljub in slabe vesti zaradi odsotnosti ni. Pa vseeno tistemu tednu, ko niso z mano, nekaj manjka.

Nazaj k zgodbi. Lucija očetov klic čaka zaman. Oče ima vedno nove izgovore (ki bodo sčasoma v dekletu prebudili sumničenja) in ko postane jasno, da bosta sestra in brat poletne dni preživljala s strogo in večno nezadovoljno babico, ki jima postavlja vedno nova pravila in večino stvari prepove, je na robu obupa. Zdi se, da je žarek upanja Lucijina prijateljica Petra, ki občasno pride na obisk in da lahko skupaj obiskujeta bližnje jezero Čiče …

Sama zgodba se sicer začne zelo dramatično in da slutiti, da se bo na neki točki zgodilo nekaj. Nekaj prelomnega, usodnega, morda celo tragičnega. Nekega julijskega večera Lucijin mlajši brat Janko izgine. Zlovešča tišina v hiši, na mizi pa sporočilo, da je odšel k mami. Lucija bratca na srečo najde, tik ob avtocesti, v julijski nevihti, ga ošteje in mu seveda našteje, kaj vse bi s emu lahko zgodilo in zabiča, naj česa podobnega ne ponovi. Babici (in mami) seveda ne povesta nič.

Jasno je, da je med sorojencema tisti klasični »ljubi-sovraži« odnos. Lucija in Janko se imata rada, čeprav tega najrajši ne bi niti pokazala, kaj šele priznala. A njen zaščitniški odnos in njegovo zgledovanje ter upoštevanje in navduševanje sestre da vedeti, da je tisti »sovraži« del bolj krinka. Ali pač tipičen del odraščanja, mislim, da je znan vsem – naj smo imeli sami starejše/mlajše brate/sestre oziroma imamo sedaj sami otroke. Lucija, ki prosti čas sprva namenja branju (Sprehajalec knjig) in učenju nemščine, ne razume bratove obsesije z delovnimi stroji oz. predvsem z bagerji. Zanj so pač bagerji in dolgo časa nič. S Petrinim prihodom in obiskovanjem jezera Čiče, kjer zaradi izkopavanja mrgoli gradbenih strojev – seveda bagerjev in velikega čuda, t. i. laboda, plavajočega bagerja; se situacija nekoliko spremeni.

Petra je jeziček na tehtnici ali kot je zapisano, če je Lucija »ta pametna«, je Petra »ta lepa«. Pa tudi tista, ki si ne le upa, ampak tudi drzne storiti korak več in huje prekršiti kakšno pravilo, predvsem pa zelo jasno in glasno izraža svoj obup, da še kar ne more na morje. Zaljublja se kot letajo čebele iz cveta na cvet in prav ona je tisti, ki pri Luciji spodbudi vse sume okrog morebitnih (resničnih) razlogov za očetovo zadržanost. Zagotovo ima drugo žensko, kot jo je imel tudi njen oče, ko je neko obdobje delal na Irskem.

Potem se pojavi še družba na jezeru Čiče – Paula, Jakov in Sašo, pa Jankova prijateljica Hana in seveda sta tu babica Višnja – ki tudi ni tako zelo slaba oz. tiranska kot se zdi, ju pa seveda zelo skrbi za vnukinjo in vnuka in jima želi zgolj najbolje, le pokazati ne zna tega na najboljši način!; in dementna prababica, ki jo občasno obiščejo. Babica ima seveda svojo zgodbo in razloge za tak odnos – hči (Lucijina in Jankova mama) je bila njen zaklad in jasno je, da ni bila navdušena nad njeno izbiro partnerja (ki je za nameček sedaj tako dolgo v Nemčiji) ter prvo in nato še drugo nosečnostjo, da o selitvi iz njenega stanovanja sploh ne govorimo. Vse narobe! Še bolj zanimiv stranski lik se zdi Hana, ki me je s svojo podobo, samovoljnostjo in tudi brezbrižnostjo spomnila na sinovo prijateljico, ima pa ravno tako zelo bridko usodo. Nasploh se zdi, da je Velika Gorica nekakšen kraj, kjer umirajo sanje, jezero Čiče pa takorekoč črna luknja …

A ko Lucija naposled prejme očetovo sporočilo, da čez deset dni pride ponjo, česar se veseli tudi Janko, saj bo lahko z babico vendarle odšel na morje, premikati se začne tudi na sicer oddaljenem in še vedno zelo tipajočem razmerju med Lucijo in Jakovom, se zgodi … nesreča. Tragedija, pravzaprav.

Všeč mi je, kako spretno je avtorica vodila zgodbo, saj je bralcu ves čas branja jasno, da se bo nekaj zgodilo, nima pa pojma kaj, niti komu. Bo mogoče Lucija, zaslepljena od ljubezni, posiljena? Bo imel oče na poti iz Munchna prometno nesrečo? Ali se bo morda prikazal z drugo žensko? Nekaj se bo zgodilo babici, ki je ves čas prikazana kot negativen lik, pa bo na koncu postavljena v domala svetniški položaj? Bi se lahko kaj zgodilo mami med delom sobarice? Bo Janko skušal še enkrat pobegniti (beri: oditi k mami) in se mu bo tokrat res kaj zgodilo? Ničkoliko možnosti in pravzaprav se vse zdijo precej verjetne. In prav vse takšne, da jih nihče od nas ne želi izkusiti na lastni koži.

Poletje na jezeru Čiče je pretresljiv in zelo življenjski roman. Roman, ki nas spomni, kako zelo minljivi smo in kako se še tako popolna slika v trenutku lahko sfiži in nas zaznamuje za celo življenje. Roman, ki da vedeti, da so določene stvari in osebe v življenju pomembne in se je zanje vredno potruditi, druge pač ne in jih je najboljše čimprej pustiti nekje ob poti življenja. Ne pozabite povedati tistim, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Objeti staršev in starih staršev ter imeti ves čas v mislih, da vas imajo neizmerno radi in da so vedno v skrbeh za vas. Pa tudi nase ne pozabiti.

Miš, 2023

Noč

Novela Sare Gordan s kar nekaj avtobiografskimi elementi in s katero se bodo zlahka poistovetili starši, ki imajo vedenjsko problematične otroke ali pa takšne z zdravstvenimi težavami. Glavna junakinja Noči se pravzaprav sooča z obojim, za nameček pa še z lastnimi zdravstvenimi težavami.

Noč je spet en tak »zoprn« primer, ko bi lahko kar na dolgo pisal, kako dobro razumem stisko mame, ki čaka in išče svojo najstniško hči, umira od skrbi, razmišlja, kaj storiti, prepoveduje in kaznuje, se sramuje, je popolnoma nemočna in pač na koncu začne posegati po strokovnih oblikah pomoči ter se sprijazni tudi s tem, da dom za njeno 14-letni hči ni več primeren. Takorekoč vse od naštetega sem prestajal tudi sam (le da je bil v mojem primeru sin in ne hči).

Noč se začne nekoliko bolj dramatično in udarno, kot se potem nadaljuje, saj zajadra že kar v melodramatičnost, na trenutke deluje celo malce monotono in razvodenelo, sam pa sem ves čas pričakoval, da nas bo v nekem končnem preobratu čakala še hčerina izpoved, zakaj pravzaprav počne, kar počne. Torej v prvi vrsti beži. Na začetku spoznamo panično mamo, ki išče svojo 14-letno hči, sladkorno bolnico, ki je pač odšla od doma, se ne odziva na telefonske klice in nihče od njenih prijateljev ne ve, kje je. Pripovedovalka aktivira pravzaprav vse, da bi jo našli in obenem razmišlja, v kakšnem stanju bodo hči našli oz. se bo prikazala doma. Če, seveda.

No, potem pa skrene v obujanje spominov – kako je spoznala Francoza (najstničinega očeta), živela med Parizom in Stockholmom, se nato ustalila, zanosila, splavila, napisala knjigo, znova zanosila in bralec dobi občutek, da je bilo morda na nek način zapisano v zvezdah, da bo to problematičen otrok. (Tudi tukaj se lahko poistovetim). Hčerki odkrijejo sladkorno bolezen, pri mlajšem sinu kasneje odkrijejo srčno napako, nemalo zdravstvenih težav ima tudi sama.

Nekje vmes že lahko izluščimo, da hči prestaja tipično (a veste, kako starši najstnikov, sploh, če so problematični, sovražimo to besedo?!) najstniško fazo, ko se upira staršem in dela vse, kar je v njeni moči, da bi starše spravila ob živce, se jim na nek nenavadne način maščevala in bila kar čim dlje od njih. Bi pa seveda doma živela, cele dneve spala, bila na telefonu, ne bi hodila v šolo, zvečer bi se družila s prijatelji in prijateljicami (podobno uporniškimi in neprilagodljivimi oz. preprosto najstniki), ostajala dolgo v noč in se zabavala. Ker, kdaj, če ne sedaj?! Menda ne pričakuje, da si bo tudi ona zapravila življenje z brezvezno izobrazbo, zaposlitvijo, ki jo bo onesrečevala in po možnosti še s kakšnim otrokom? Ja, za (naše) najstnike je življenje tako neverjetno preprosto.

Glavni antijunakinji, 14-letni najstnici, je pravzaprav vseeno, da ima hud diabetes, da mora paziti na prehrano in še bolj na pijačo, imeti s seboj zdravila in da njena brezbrižnost starše spravlja dobesedno ob živce in da ona pač ni edino živo bitje, za katerega je treba skrbeti oz. mora skrbeti njena mama, poleg nje mama še dvema otrokoma.

Mama se – sprijaznjena z nemočjo, vmes seveda pregori oz. izgori, kar na njeno splošno in mentalno zdravje ne vpliva najboljše; obrne na strokovnjake in hči najprej namestijo v enem in potem, ko se ne drži pravil, še v drugem zavodu. Pomaga? Ja, a ne za dolgo. Otroci so v takšnih primerih veliko bolj fleksibilni in hitreje najdejo načine in vzvode, da si bivanje kjerkoli že prilagodijo in ukrojijo glede na svoje želje in potrebe. (In ja, govorim iz lastne izkušnje). Starše seveda razžira slaba vest, se nenehno izprašujejo in si močno želijo, da bi bilo vsega skupaj vendarle konec in bi lahko znova zaživeli kot običajna družina. Čeprav, kaj pa je danes običajna družina oz. katera družina nima težav? Le da jih nekateri priznajo in so sposobni o njih govoriti, drugi pa vse skrivajo, da bi le bili videti običajni, če že ne kar popolni.

Lahko bi rekli, da je Noč pravzaprav izpoved obupane matere in obenem pismo hčerki, kjer pojasnjuje, zakaj je povlekla določene poteze oz. kaj jo je do tega privedlo. Noči, kot jih opisuje Gordan, so lahko neskončno dolge, zgodi se lahko vse, tudi nepričakovano in predvsem najbolj nezaželeno za starša – klic, obisk, slaba novica. In vse to je avtorica odlično vključila v to pripoved, ki se vam utegne zdeti kot vtiranje soli v že tako razbolelo ramo.

Mladinska knjiga, 2024

Otok pogrešanih dreves

Obstajajo avtorji, pri katerih veš, da ne moreš zgrešiti in med novejšimi avtorji je med njimi vsekakor Turkinja Elif Shafak, mojstrica pripovedovanja in tkanja čarobnih zgodbenih niti.

Otok pogrešanih dreves je bil kar nekaj časa na moji polici in morda je naključje (morda pa ne), da sem knjigo v roke vzel potem, ko sem zaključil z branjem romana Prod naše Barbare Cerar. V Produ je ena od pripovedovalk reka, v Otoku pogrešanih dreves pa figa. In če sem občudoval globok in pridevnikov poln pripovedni tok reke v Produ, sem ob razvejanem, dehtečem in bogastvu polnem besednem šumenju krošnje fige v tokratnem primeru, ostal brez besed.

Glavni prizorišči dogajanja sta dve, tako kot sta dva tudi pripovedna tokova – konec drugega desetletja 21. stoletja smo v Veliki Britaniji, okrog leta 1974 pa na Cipru. Zgodbo ‘zdaj’ pripoveduje 16-letna Ada Kazantzakis, pomembno vlogo imata še njen oče Kostas in pa teta Meryem, ki jo Ada pravzaprav vidi prvič v življenju. Ter seveda figa, ki raste na njunem vrtu. Zgodba ‘nekoč’ se osredotoča na dogajanje na Cipru, tam imamo Defne, mlado Turkinjo in muslimanko ter Kostasa, Grka in kristjana. Glavno prizorišče je taverna Pri veseli figi, ki jo vodita partnerja, grški in turški Ciprčan, Yiorgos in Yusuf in kjer so vsi dobrodošli in sprejeti.

Ciper, tisti problematični otok, razdeljen na turški in grški del, nam je danes znan predvsem kot idiličen turistični sredozemski biser, za mnoge tudi davčna oaza, a iz zgodovine nam je (najbrž) znano, da gre za eno spornih poglavij in problematičnih območij v zgodovini Evrope. Podobnosti bi najbrž lahko vlekli z nam bližnjo in bolj znano Bosno in Hercegovino, marsikaj o žalostni usodi pa boste izvedeli iz tega romana.

Najbrž vam je bolj ali že jasno, da je Otok pogrešanih dreves ljubezenska zgodba. O prepovedani ljubezni med Turkinjo in Grkom, ki se morata skrivati, prikrivati, tajiti in lagati. Defne ima na svoji strani sicer sestro Meryem, ki razume (ne pa tudi odobrava) ljubezni, a tudi zelo strogo in tradicionalno družino, medtem, ko ima Kostas ob mami zgolj dva brata, ki živita vsak v svojem svetu, a vse bolj očitna (prepovedana) ljubezen tudi njegovi mami ni po godu. Tu je na srečo taverna Pri veseli figi, kjer mlada zaljubljenca (kot še mnogi drugi) najdeta zavetje za prepovedano ljubezen …

In tik preden v Nikoziji stvari postanejo res nevarne (in že tako se zdi, da gre za ogenj smodnika, ki bo vsak čas eksplodiral in sejal škodo vsenaokrog, ne glede na to, ali so blizu Grki ali Turki), mora Kostas na zahtevo svoje mame k stricu v London. Pravzaprav nima niti možnost, da bi Defne karkoli sporočil, ona pa osupla spozna, da je v vrtincu vojne ostala sama. Kostas se leta kasneje vrne, na takorekoč opustošeni otok, kjer se Defne ukvarja s prepoznavanjem in iskanjem pogrešanih oseb, odkrivanjem grobov in grobišč. Bo ljubezen znova vzcvetela in ali bo zaljubljencema tokrat dano živeti skupaj? Glede na to, da je glavna akterka v današnjem času njuna hči Ada, je odgovor seveda da, a pot do tja ni tako zelo preprosta ali enostavna.

Ključna je seveda figa. Središče taverne Pri veseli figi in njen zaščitni znak, ki nam skozi pripoved pripoveduje o sožitju in prijateljstvu dreves, živali in ljudi. Ali nam pripoveduje o nesmiselnosti sporov, prepirov, sovraštva in vojn? Vojna (skoraj) uniči ponosno in več sto let staro figo, reši jo Kostas in figa je poleg Ade in Kostasa (ter na nek način tudi Meryem) edina preživela nesmiselni spor in na koncu bo bralcu jasno, zakaj ji Kostas tudi petdeset let kasneje posveča toliko pozornosti. In naj vas ne preseneti, da je avtorica poglavja poimenovala Otok, Kako zakopati drevo, Korenine, Deblo, Veje, Ekosistem in Kako odkopati drevo.

Priznam, da imam pri Elif Shafak velikokrat težavo. Sladko težavo, bi lahko rekel. Njen način pripovedovanja, gradnje in prepletanja zgodbe, kjer ima vsaka beseda svoj pomen, stavek pa smisel ter težo, je pravzaprav neverjeten. Mojstrski in občudovanja vreden. In preprosto ne vem, kaj reči drugega kot »preberite jo«. Mislim, da je Tolkien zapisal »zgodba, stara stoletja« in to vsekakor drži za Otok pogrešanih dreves – zgodb o prepovedanih ljubeznih (pa ljubezen med Kostasom in Defne ni edina prepovedana) je v zgodovini človeštva zapisano ničkoliko. Bistveno pa je, kako je zapisana in koliko emocij prebudi v nas. V tem primeru se lahko zgolj globoko priklonim.

Sanje, 2023

Jaz sem Gaj

Mladinska povest Vinka Moderndorferja s podnaslovom ‘O tem, kdo sem, kakšen sem. In podobno.’ je pripoved o odraščajočem Gaju, njegoiv (na videz) popolni družini skoraj vseh težavah, ki dandanes spremljajo najstnike.

Vinko Moderndorfer je eden tistih slovenskih pisateljev, ki zna vedno na zanimiv in razmeroma sodoben način prepričljivo ustvariti like in zgodbe, praviloma pa se dotakne tudi tabuiziranih tem. In tudi v Jaz sem Gaj je tako – medvrstniško nasilje, istospolna ljubezen, težavni in težko razumljivi medosebni odnosi, med vrsticami potrebna šolska reforma in permisivna vzgoja. Vse to na manj kot sto straneh!

Gaj je 15-letnik, živi z mamo in očetom. No, predvsem z mamo, saj je oče zelo zaposlen arhitekt, ki dneve in noči dela v svojem arhitekturnem biroju in tam pogosto tudi prespi. So se komu že prižgali alarmi? Gaju so se nekoliko pozno, razkritje je bilo presenetljivo in vam ga – kot je pri meni to v navadi; seveda ne bom izdal. Mama in oče se imata zelo rada, se nikoli ne prepirata in čeprav mora Gaj priznati, da so več kot očitno drugačni (saj veste, biti normalen je danes drugačno), se imajo radi in so srečni. Pa čeprav Gaj včasih opazi, da mama joče in si sam želi, da bi oče z njima preživljal več časa. Lahko bi rekli, da je Gaj drugačen (o drugačnosti dve vrstici višje) – rad bere knjige, zbira papirnate serviete, ne mara športa in ni navdušen nad alkoholom.

Gaj je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Pri devetih letih! Posledično je zamenjal razred in osebno imam tukaj prvi pomislek pri sami zgodbi, saj je takih zgodb (žal) veliko preveč in menjava razreda v takih primerih ni dovolj. Včasih celo menjava šole ne, ampak pride celo do selitev. Ker, ko otroci enkrat nekoga vzamejo na piko, se ta pika ne bo zbrisala do zadnjega dne osnovne šole in predvsem žrtve lahko le upajo, da se s svojimi »mučitelji« ne bodo srečali še v srednji šoli, ker se bo zgodba zagotovo ponovila in najbrž še stopnjevala. In razlog nasilja? Gaj je bil za pusta Barbika. Odlična in popolna Barbika in za svoj kostum je celo dobil prvo nagrado. Ampak, da je fant pri 9-ih Barbika … saj veste, kako gre to, kajne? Skupina fantov, ki so bili gusarji, ga povabi v stranišče in tam skoraj ubije. Ne, ni šala – otroci so RES tako kruti in žal tudi brez občutka. Ja, tudi v četrtem razredu!

To nasilje je trajalo nekaj časa, dokler ga ni prekinila, pravzaprav odkrila Gajeva prijateljica Mojca in sledi tisti najbolj žalostni del – Gaj je bil tisti, ki se je počutil najbolj krivega. Zagotovo je v pripovedi pretiraval in otroci že niso tako kruti. In ko vmes avtor navrže še en drug primer, ko je bil nemiren učenec, ki je motil pouk, poslan iz razreda, naslednji dan pa je v šolo prišel z očetom, odvetnikom, ki je šoli očital, da je njegovemu sinu onemogočila pravico do obiskovanja pouka. In smo tam. Živimo v času, ko družba zagovarja in brani nasilneže. Mogoče ne družba, njihovi starši pa – saj poznate tisto »Naš pa že ni tak!«. Družba, ki je učiteljem vzela avtoriteto ter pravice in moč podelila otrokom. In če mislite, da ni tako, se motite!

Mogoče sem se preveč osredotočil na ta del pripovedi, ampak sem človek, ki prezira nasilje (mogoče sem v tem celo podoben Gaju) in katerega otroci so bili (sicer manjše) žrtve nasilja, predvsem pa o takih in drugačnih oblikah nasilja veliko slišim. In dokler bo tako, sploh pa dokler učitelji ne smejo ukrepati in imajo celo šole kot institucije zvezane roke, se nam slabo piše. In čez deset in petnajst let bodo našo družbo, našo državo vodili »bullyji«.

No, in naj ne pozabim, da je Gaj še enkrat žrtev nasilja, ko mu sošolec (ki mu Gaj prijazno pomaga pri testih iz matematike, saj bi imel sicer nezadostno) trikrat v telo (dvakrat v telo in enkrat ciljano v glavo) močno vrže žogo. In NE, trikrat zapored nekomu žoga ne uide iz rok in NE, besede »Čudno me je gledal.« ni izgovor, sploh pa ne razlog. Tisto, kar Gaj izpostavi v svojem dnevniškem zapisu in opisu nasilja – spregovorite. Naj vas ne bo strah. Mogoče vas učitelji ne morejo ustrezno zaščititi, zagotovo pa vas bodo/bomo starši.

Ljubezen je še ena od tem, ki se je avtor spretno loti v zgodbi – Gaj ima najboljšega prijatelja Aljaža, ki je zaljubljen v Gajevo prijateljico Mojco. Mojca je zaljubljena v Gaja. Gaj je (mogoče) zaljubljen v Majo, za katero se zdi, da je zaljubljena v Aljaža. Klasičen, mogoče na trenutke že kar preveč zrel in adolescentni ljubezenski štirikotnik, v katerem je najbolj zmeden prav Gaj. Po nekaj zmede, alkohola, neobičajnih poljubih, izogibanja in pogovorih se tudi ta zgodba sicer postavi na svoje mesto.

Tisto, kar sem pozabil omeniti oz. sem navrgel nekje vmes – Jaz sem Gaj je pisana v obliki dnevnika. In ja (namišljen zavzdih), Gaj je čuden, saj je fant in piše dnevnik. In to ne na telefon ali računalnik, ampak ga dejansko piše v zvezek. In to, da se po ilustraciji sodeč zdi, da ima zvezek mavrično platnico, ni naključje. Ali pač? Kar nekaj presenečenj vas čaka, tako da ne sklepajte prehitro.

Kaj me je pri sicer res zanimivo in takorekoč odlični zgodbi zmotilo? Gaj se večino časa zdi zelo pasiven, miren in pošten fant, ki pa ga na neki točki preplavi vsa odločnost tega sveta, postane aktiven, odločen in zna tudi izbruhniti. Sprememba, ki preseneti in bralec se nehote vpraša, ali je kje kaj izpustil. Tudi prelomno praznovanje prihoda novega leta se zdi kot blisk nevihte sredi spokojnega poletnega dne, ko na nebu ni niti oblačka. Tričlanska družina, za katero se zdi, da se drži sama zase, ima nenadoma polno hišo ljudi in za nameček otroke/najstnike pustijo v mesto, da bodo tam pričakali novo leto. Kako in od kod ta sprememba? To, da imamo kot glavno komunikacijsko orodje med mladimi naveden Skype (to res še kdo uporablja, razen zakrnelih podjetij, ki so do covida-19 posle najbrž sklepali prek faks naprav?), je sploh neobičajno, čeprav letnica dogajanja ni navedena, pa vseeno – sem oče trem najstnikom in mislim, da med to populacijo Skype ni bil nikoli izstopajoče komunikacijsko orodje.

Ampak dobro, mogoče sem to le jaz in kdo drug vsega tega ne bo niti opazil. Jaz sem Gaj je ena tistih odlično napisanih knjig, ki bo kljub spodrsljajem prepričala tako ciljno skupino (mladostnike) kot tudi njihove starše in je še kako pomembna predvsem zaradi nagovarjanja omenjenih in opisanih, žal vse preveč prisotnih mladostniških zagat in težav.

Založba Pivec, 2024

Lipitsch

Prvenec Ane Marwan mi je v roke prišel bolj ali manj po naključju in že sedaj lahko zapišem, da je Lipitsch ena tistih knjig, med branjem katere sem se večkrat vprašal, zakaj jo sploh berem.

Potemtakem sledi logično vprašanje – ali je Lipitsch slaba knjiga? Pravzaprav ne. Ali je morda tako zelo dolgočasna? Tudi tukaj moram priznati, da ne. Spregleda vse še tako očitno signale, ki jih samotarski ljudomrznež Karl Lipitsch nepričakovano prejema s strani simpatične sosede Mathilde, vmes pa na dolgo in široko razpravlja o marsičem in o ničemer. Lipitsch je najbrž ena tistih knjig, ki te prepriča ali pa pač ne. In mene ni. Zdi se mi kot neizmerno dolga predigra, zares kratek trenutek olajšanja in vznemirjenja, potem pa smo priče zelo nenavadnemu zaključku.

In če začnem na začetku – Karl Lipitsch je ljudomrznež. In priznam – v marsičem sem se z njim zlahka poistovetil. Potem na neki točki v njegovo življenje vstopi Mathilde, ki se zdi kot paleta najbolj pisanih barv in Lipitsch se zelo dolgo otepa kakršnekoli pozornosti ali povezanosti z vsiljivo sosedo. Kje je našla prav njega? Spregleda vse še tako očitne signale in namige, deluje zelo odbijajoče in nezainteresirano in seveda na neki točki ugotovi, da mu Mathilde postaja všeč. Takorekoč bogokletno!

Še več – kadar je v bližini kakšen moški, ob katerem je Mathilde sproščena in nasmejana, da ne rečem celo koketna, se v Lipitschu prebudi celo ljubosumje. In po nekaj mukotrpnega okolišenja in zanikanja, bi lahko celi rekli, da sta za kratek (ampak res zelo kratek!) hip postala par. In ker Lipitsch tega ni mogel niti dojet, niti razumet, kaj šele živet, se je njuna skupna pot kaj hitro zaključila. Potem spet sledi nekaj ljubosumja in ogromna nekega filozofiranja, ki nima nobenega pravega smisla.

Torej, če povzamem – Lipitsch je eden tistih osamljenih ljudi (nalašč ne pišem samo o moških, ker iz lastne izkušnje poznam kar nekaj takšnih oseb ženskega spola!), ki si želi bližine nekoga, čeprav mu samota povsem godi. Seveda se ves čas samo izprašuje, kaj je z njim narobe, potuje z norim vlakcem smrtnih misli, popolnoma zaverovan v svoj prav in neko »mantro« ter povsem obupan. In ko se vendarle pojavi nekdo, je treba storiti pravzaprav vse (narobe), da bi to osebo odgnali. Kot naši daljni predniki, ki se najprej tolčejo po prsih, kako mogočni in popolni so in celo privabijo samice, potem pa jih s podobno primitivnim obnašanjem odženejo in se znova tolčejo po prsih. Boli? Najbrž boli.

In če sem iskren – sem se tudi sam v marsikateri značajski značilnosti Karla Lipitscha prepoznal. Tudi sam sodim v skupino ljudi, ki ne marajo preveč ljudi. Sploh ne kar vseh in vedno. Rad imam samoto in znam v njej uživati, ponuja mi prostor za razmišljanje, ustvarjanje in nenazadnje mir. Po 25 letih – zveze, zakona in po ločitvi še dveh zvez; sem sam. Rad rečem, da sem srečno sam. Srečno in srečen. Ker se počutim dobro, pa to ne pomeni, da si želim biti sam do smrti. Nikakor. In ni nemogoče, da kdaj spregledam kakšen očiten znak (v tem sem bil vedno obupen!), ampak sem obenem tudi v obdobju, ko ne bom »rinil« v razmerje zgolj zato, da bom z nekom. Tega pač ne potrebujem.

Knjiga, kjer sem se lahko poistovetil z glavnim junakom, pa mi vseeno ni bila všeč? Točno tako. Lipitsch (junak) mi je šel na živce. Ničkolikokrat sem si med branjem rekel »Kakšen bedak!«. Pri Lipitschu (knjigi) pa me moti to, da se mi vse skupaj zdi nekoliko razvlečeno in s posameznimi povsem nepotrebnimi deli. Roman zaradi forme in ne zaradi vsebine? Čisto mogoče. No, in naj se vrnem še k začetnemu očitku neizmerno dolge predigre – nemogoče se mi zdi, da bi se dva zrela in odrasla človeka tako dolgo »otipavala«, se vikala in »preverjala« teren. Zdi se, kot bi nekdo zgodbo iz polovice 20. stoletja želel prenesti v 21. stoletje, ker verjemite – ne dogaja se le med najstniki, da med dvema osebama zelo hitro »klikne«, sploh, če so v zrelih letih. Ta začetna faza ne traja v nedogled, sploh pa ne toliko kompliciranja, filozofiranja in celo spodkopavanja.

In na tej točki se mi zdi, da je Marwan v celoti spodletelo. Marsikaj deluje zelo življenjsko in vsakdanje, vse skupaj pa popolnoma neresnično in »nategovanje« bralca, ki si vendarle želi nečesa konkretnega. In tega ne dobi. Na koncu vse skupaj še dodatno zvodeni v nekem (najbrž le izbranim) filozofiranjem. Žal, ampak Lipitsch se mi zdi ena tistih knjig, ki jo pozabiš veliko hitreje, kot si jo prebral. Spominja me na moderno pop glasbo – mogoče pesmi lahko brez težav poslušaš na radiu in celo nekaj slišiš v njih, kot celota, kot album, pa ne funkcionirajo.

Beletrina, 2023

Diši po dosegljivem

Generacijski roman Monike Žagar utegne biti za mlajše bralce skoraj nerazumljiv, za generacijo X pa mogoče opomin, da konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih le ni bilo vse tako, kot so nam govorili (stari) starši oziroma da je bilo zelo odvisno, na kateri strani si bil.

Naslovnica romana Diši po dosegljivem je zanimiva kombinacija neke družbene sivine tistega časa, barvitih »vsiljivcev« v podobi umetnosti in mladih, mimo vas pa ne bi smela iti niti rdeča petokraka zvezda in »zloglasna« kratica CK. Žagar, ki je roman pisala na podlagi lastnega odraščanja in študiranja v »divjih« časih, je pravzaprav zajela vse to.

Glavna junakinja je Marjana, ki iz rodne Obale odide študirat v Ljubljano, skupaj še z nekaj sotrpini kaj hitro ustanovi »komuno« v Mednem, kjer imajo več svobode, a nič manj obveznosti, zaradi različnih značajev in zanimanj do njima prihaja do povsem pričakovanih trenj in tudi bolj ali manj konstruktivnih debat.

Seveda je to obdobje, ko se odvija vojna v Vietnamu, ko so čete Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, politično-družbene spremembe pa so se odvijale tudi v tedanji Jugoslaviji, ki se odmika od izrazito komunistične Sovjetske zveze, a državi s trdo roko še vedno vlada Josip Broz – Tito, seveda z izdatno pomočjo tajnih in represivnih organov. Prav zanimivo bi bilo brati podoben vpogled v družbo in stanje duha deset let kasneje, ko je Tito umrl, ko so se pojavili punk in Laibachi ter so mišice po tedanjih socialističnih republikah začeli kazati novi obrazi.

In kot omenjeno, naslovnica imenitno odseva takratnega duha. Na eni strani imamo to (represivno) in dušečo sivino, ki jo predstavlja oblast in ki kaznuje in preganja vse napačno misleče (kaj je napačno, si seveda vsak predstavlja po svoje), pa čeprav je tudi iz zapisanega jasno, da je bila Jugoslavija v tem oziru izjema med komunističnimi državami oz. državami vzhodnega bloka – mladi so lahko potovali, junakinja je bila med drugim v Parizu, Nemčiji in Londonu, kjer je kratek čas tudi študirala oz. nadgrajevala svoje znanje, študirali, v tujino so hodili na koncerte, se umetniško izražali, gospodinjstva so dobivala telefonske priključke, barvne televizorje, pralne stroje itn.

A seveda se včasih med vrsticami in drugič povsem odkrito čuti, da so pritiski bili in da so ti pritiski mnoge tudi zlomili. Umetniško izražanje je bilo dovoljeno, a v mejah normale in spodobnosti in seveda v skladu s sprejetimi normami. Študentska gibanja so imela nemalo težav, saj je bilo jasno, da svobodomiselnost in povezanost mladih lahko povzroči »težave«, zato je oblast to prekinjala tako s pomočjo ovaduhov, pritiski na starše in tajnimi službami, ki so uporabljale vse mogoče (tudi nasilne) prijeme. Zahod, razvrat in demokracija so bili kar preblizu in seveda zelo nevarni.

Poleg komune v Mednem, kjer so se junaki trudili živeti povezano, svobodno, samooskrbno in ekološko, so poleg fakultet, predavalnih in gledaliških odrov tudi kultne lokacije, kot sta bili Šumi in Ferant, v stranskih likih pa boste zagotovo prepoznali številne še danes pomembne in vplivne ustvarjalce.

Vsekakor je zanimivo brati in razmišljati o stanju duha v tem oddaljenem času in prebrati marsikaj preroškega – kaj se bo dogajalo v Jugoslaviji, ko bo enkrat umrl Tito, v kaj se bo z leti in desetletji spreminjal svet, spremljati hipne ljubezni in površna razmerja, nenavadna, a krhka prijateljstva, nedosegljive ideale staršev … Potovanja »na štop«, razmeroma svobodna uporaba (mehkih) drog, neobremenjenost s kontracepcijo, obiskovanje koncertov (videti recimo Rolling Stonese v Hyde Parku, Led Zeppelin ali pa Grateful Dead na takorekoč vrhuncu ustvarjalne moči itn.) in sproščena razpravljanja in razmišljanja o npr. Hessejevemu Stepnemu volku ali pa pomenu in vlogi Virginie Woolf v sodobni literaturi, še bolj pa v svetu, ki ženskam še vedno ni bil naklonjen. Kar nekaj prostora je namenjenega tudi pravicam in vlogi žensk, tako v Sloveniji kot Jugoslaviji, kjer je tedaj veljalo prepričanje, da ženska sodi predvsem za štedilnik.

Diši po dosegljivem je vsekakor odličen dokument časa, ki pa se ga vsak spominja (vsaj malo) drugače. Vsekakor tudi zanimiv spomin za tiste, ki so rojeni po drugi svetovni vojni in malce mlajše, vsi ostali pa se opisanih časov najbrž spominjamo zelo drugače in različno. Otroci funkcionarjev in otroci delavskih družin imajo zagotovo zelo različne predstave. Tisti, ki so študirali in bili aktivni v študentskih gibanjih imajo prav gotovo povsem drugačen pogled od tistih, ki so šli po osnovni (ali mogoče po srednji) šoli takoj delat in so si hitro ustvarili družine. Lahko bi govorili o volkovih in ovcah, pastirjih ter malih in velikih bogovih, zagotovo pa boste dobili občutek, kako zelo dosegljivo (ali pa je po tem zgolj dišalo?!) je bilo vse tisto, kar smo zares dobili desetletja kasneje in za kar se je izkazalo, da morda le ni tako zelo dišalo.

Mladinska knjiga, 2022

Prod

Igralka Barbara Cerar me je presenetila s prvencem Pretežno jasno in čeprav sem bil opozorjen, da je Prod nekaj povsem drugačnega, v eno e gre dvomiti – Barbara Cerar je odlična pripovedovalka in pisateljica.

Lahkotna, humorna, življenjska in zanimivo prepletena Pretežno jasno nam je ponudila predvsem zgodbo Olge Vrabec, ki se je spopadala z lastnimi neuspehi, travmami, obenem pa tudi njenimi sosedi in znanci. V Produ je storila precejšen korak naprej, saj zgodbo romana pripoveduje reka, skozi spomine na otroštvo jo pripoveduje pripovedovalka in potem je tu še zgodba dveh sprtih mest in številnih junakov.

Na nek način se zdi, da je reka tista, ki vse skupaj združuje, a tudi ločuje in nisem se mogel premagati, da ne bi med branjem nemalokrat pomislil na Kreslinovo Reko in verze: »Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil / Kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel / Rad bi bil reka, voda in led / Ko stopiš vame, objameš ves svet.«

In če je pripoved reke povezovalna, se zdi, da je tista fantazijska o dveh mestih nosilna. Na eni strani mesto Lepp, na drugi Kyr, vmes pa reka, ženske in otroci v iskanju boljšega in lepšega ter nešteto usod. Torvald, Ani, Jakob, Elin, Elvira, Alfonzo, rokodelci, nastopači, varuhi otrok in mnogi drugi. Eni bežijo, drugi sprejemajo in pomagajo. Seveda bi ta del zlahka prenesli na današnji čas, na reke beguncev, ki se valijo prek morij in držav predvsem v iskanju miru. Tudi svarila modrecev, ko se v Kyr po mnogih letih naseli (navidezni) mir, da je ta zgolj lažen in da bo tisti, ki je z nasiljem strmoglavil tirana, tudi sam najbrž kmalu pokazal svojo tiransko plat. In spet smo pri Kreslinovi Reki: »Razumel bi / Kako se zaljubita riba in rak / Na moji gladini prepoznal bi se vsak / In na bregovih na bregovih bi stali ljudje / V odsevu pa ovce in volcje.«

Pripoved reke je poetična, prav neverjetno se zdi, kaj vse je avtorici uspelo vtkati v bogate dele, ki jih pripoveduje reka in v katerih lahko čisto zares prepoznamo vso bogato in razkošno življenjskost reke. Lahko bi rekli, da tudi njeno pripoved zlahka prenesemo na današnji čas, le da je avtorici reki uspelo dati pravičen karakter – ko je treba, s tokom in mirnostjo pomaga ali pa onemogoči tiste, ki želijo storiti kaj slabega, nudi zavetje ali pa v svoje silne vrtince zvabi oz. kar potegne tisti, ki želijo drugim slabo. Pri številnih nesrečah, ki se dogajajo dandanes in kjer nam je jasno lahko zgolj to, da davke in kazni za neodgovorno ravnanje z naravo plačujemo kar vsi.

In potem je tu še prvoosebna pripoved … ta, ki me je pustila nekje vmes, zmedenega in z veliko vprašanji. Pripovedovalka v hiši, kjer je odraščala, lušči plast za plastjo umazanije, pri sebi pa spominov. Kam vodi vse to? V neko očiščenje, sprijaznjenje? Mogoče, ne vem. Zdi se, da gre prav za to, kako se sprijazniti z vso, predvsem čustveno navlako preteklosti, ki jo nosimo s seboj ali pa se kopiči v nekem prostoru. In da je treba včasih odpreti vrata in okna, narediti prepih, zamenjati tapete, barve, kakšno stvar zbrusiti in zamenjati ter veliko tistega, kar nas je sicer naredilo, a na naše življenje ne bi smelo imeti nobenega vpliva več, preprosto vreči stran. No, mogoče je pa ta del pripovedi tisti, ki bralca/bralko pravzaprav pelje k temu razmisleku, kjer so stvari odprte in dihajo in niso vpete v neke zaključene okvirje. Podobno je avtorica storila že v Pretežno jasno.

Mnogi pravijo, da knjige ne gre meriti in ocenjevati po tem, kako je zgodba spletena, razpletena, zaključena ali odprta, kako dobro so zgrajeni karakterji, kakšen je pripovedni tok in na kakšen način avtor piše. Pomembno je, kaj ostane bralcu. In načeloma se s tem strinjam, je pa seveda veliko odvisno od žanra. Srečal sem se s kar nekaj primeri, ko mi je kot bralcu ostala v spominu predvsem zmeda in kopica vprašanj …

Prod Barbare Cerar je resnično kot prod – morda sprva kakšna ogromna skala, ki pade v reko, ki jo z leti in tokom postopoma brusi, gladi, obrača, kotali, nosi s tokom ali proti njemu, čisti in očisti ter na neki točki odloži, da zgolj opazuje in je. Prod je pravzaprav življenje in avtorici je to uspelo povedati na zanimiv način.

Miš, 2024