(brez naslova)

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja

Otroška jogijska pravljica piše na naslovnici, na zadnji strani pa lahko preberemo, da Boštjanu Gorencu – Pižami od vseh jogijskih položajev uspeva le počivalček. Nekaj drugačnega, zanimivega in privlačnega …

Avtorica, Anja Kralj Okorn je učiteljica joge in ker svojo ljubezen do joge deli tudi s hčerko Vito, je – kar starši z nekaj pisateljskega navdiha še kako dobro poznamo; dobila idejo, da bi pozitivne plati joge predstavila skozi pravljico. Če sem malo drzen, bi si upal celo trditi, da je tudi kakšna vsebinska posebnost v pravljici domislica najbrž navihane Vite?

Pravljica sama po sebi je preprosta – v Pravljični deželi živi prijazna pici-mici klopotača, ki od vsega na svetu najbolj obožuje palačinke. Tako zelo, da jo starša začneta klicati Kačalinka Čalapinka. Nekega dne se po počitku (posledica palačink in hladne vode z limono) Kačalinka Čalapinka odloči, da si bo poiskala prijatelje. Ampak ji ne gre najboljše! Ne glede na to, kako zelo ugajati in se približati krokodilu, zebri, želvi, zajčku in žirafi, jo živali bodisi podijo stran, se je bojijo ali pa z njo ne želijo imeti nobenega opravka.

In prijazna pici-mici klopotača ostane sama na govorečem drevesu in doživi razsvetljenje … zame osebno je najbolj pomembno sporočilo pravljice vsekakor to, kako težko je človek (ali pa kača) pomirjen sam s seboj, če je sam in obenem, če želi ugajati drugim in ob tem pozabi, kdo je on sam in da je prav to tisto, kar ga dela tako posebnega in drugačnega.

Seveda vam ne bom izdal konca te prikupne pravljice, vredno pa se je posvetiti tisti drugi, jogijski plati. Vsaka žival v knjigi je ponazorjena z določenim gibom oz. asano – želva, žirafa, umirjena, razigrana, žalostna in zadovoljna kača (umirjena in zadovoljna sta Pižamina počivalčka), krokodil, zebra, zajec in tudi modro drevo. Zadnja platnica knjiga namreč vsebuje poseben priročnik Pravljična joga, ki bo otrokom povedal kako, odraslim pa zakaj. Nikakor pa ne spreglejte bistvenega – recepta za Čalapinkine slastne palačinke, kot jih dela njena mami.

Zadnje strani knjige pa je avtorica namenila razlagi, zakaj je joga koristna – ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, tako psihično kot fizično. V teh stresnih časih je joga vsekakor ena tistih stvari, ki nam vsem pomagajo skozi naporen vsakdan, pri otrocih pa prebudi željo po kvalitetnem gibanju. In če imamo na eni strani gibanje, imamo na drugi strani ravno tako pomembno dihanje, ki nam pomaga umiriti se in ob tem še celo paleto čustev in občutenj, s katerimi se spoprijema Kačalinka Čalapinka – od žalosti, veselja, utrujenosti do razigranosti, radovednosti, kreativnosti in še česa. Tako boste med besedilom opazili tudi posamezna vprašanja, preko katerih boste z otroci navezali stik in imeli kakšno dodatno iztočnico za pogovor.

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja je vsekakor zanimiva pravljica, saj tudi zgolj skozi samo pripoved prinaša pomembno in pozitivno sporočilo. In tu je še dodatna, jogijska plat, ki bo otrokom zagotovo odprla obzorja in poskrbela, da se boste s svojimi najmlajšimi še tesneje povezali. Kačalinka Čalapinka je vsekakor prikupen lik (tudi po zaslugi ilustratorke Tamare Šenk), ki ima potencial za še kakšno nadaljevanje in takrat bi morda lahko avtorica razmišljala, da bi interaktivnost nadgradila še s kakšnimi QR kodami, da bi bralci lahko tudi videli pravilne izvedbe vaj oz. asan.

Little Mandala, 2021

Kostja Veselko

Kostja Veselko je mojo pozornost pritegnil pred skoraj desetletji, ko smo v slovenščino dobili prevod prvega dela te zanimive, stripovsko navdahnjene, fantazijsko-noir detektivske knjižne serije, ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, a bo zabavala in pritegnila tudi starejše. In tako sem šel knjigo brat še enkrat …

Kostja Veselko v izvirniku irskega ustvarjalca Dereka Landyja nosi ime Skulduggery Pleasant in že sam koncept je zanimiv … najprej je bila trilogija, ki sta ji sledili še dve, torej skupno devet knjig. Julija 2016 je Landy potem številne privržence knjižne serije, ki so vsako nadaljevanje pričakovali več kot nestrpno, razveselil z novico, da piše nadaljevanje serije – še šest knjig. Petnajsta izide letos in šestnajsta … najbrž kmalu. V slovenščino imamo zaenkrat prevedenih prvih pet del. Glede na dobro razdelan vzporedni svet, v katerem se serija odvija, sta tempo pisanja in predvsem nepredvidljivost dogajanja, zavidanja in občudovanja vredna.

Kdo je torej Kostja Veselko? Detektiv, čarovnik, bojevnik. Mrtev. Oziroma okostnjak. Oblečen elegantno, v dolgem dežnem plašču in s klobukom, ki skrivajo njegov videz. Vozi zanimiv avto in seveda ni viden kar vsem. In če boste ob opisu pomislili na klasične noir detektive, seveda niste daleč. Tisto, kar Kostjo postavi ob bok najbolj zanimivim likom tega žanra, so inteligenca, malce obešenjaški smisel za humor in zvrhana mera ironije. Pa vsekakor tudi to, da iz asa iz rokava potegne, ko je to najbolj potrebno in najmanj pričakovano. As je lahko starinski revolver iz nekih drugih časov ali pač ščepec čarovnije.

Bralcu bo seveda kaj hitro postalo jasno, da Kostja pravzaprav ni glavni junak. Ker še tako dober detektiv ob sebi potrebuje »femme fatale« in ker gre tukaj v prvi vrsti za mladostniško literaturo, je ta »femme fatale« nekoliko drugačna – samotarska, nenavadna in inteligentna najstnica Stephanie, ki ji stric Gordon Edgley, uspešen pisec kriminalk, ki umre v sumljivih okoliščinah, zapusti vse, kar ima. In vse pomeni tudi dostop do Kostje, to pa odpre neka nova vrata, prostore in povsem drugačen Dublin, kot ga Stephanie pozna …

Stephanie mora seveda najprej odkriti skrivnost grozljivih, srhljivih in temačnih kriminalk svojega strica, potem sprejeti dejstvo, da Kostja Veselko obstaja in je resničen, najti način, kako bo svoje novo poslanstvo skrivala pred starši in seveda – treba bo v boj. Ne več kot Stephanie, ampak kot Valkira Vihar. V boj s hudobnim in zares mogočnim črnim magom Hudomirjem Kačnikom ter njegovo vojsko Brezlikih, obenem se bosta naučila, da ne moreš zaupati niti tistim zaupanja vrednim in najbolj prepričljivim. Cilj prvega dela serije je priti do oz. rešiti Knjigo imen, v kateri je zapisano tretje, resnično ime in ki njenemu lastniku omogoča vladati svetu. Ali rečemo kar svetovom, saj Stephanie odkrije, da dogodki enega sveta vplivajo tudi na tistega drugega in obratno.

Avtomobilski pregoni, čaranje, strelski obračuni in brezizhodni lovi po knjižnicah, polena pod noge in noži v hrbet, učenje in odkrivanje čarovnih moči ter predvsem iskrivi in duhoviti dialogi. Tu je treba izpostaviti prevajalko Majo Novak, ki je s slovenjenjem likov opravila izjemno delo, obdržati je morala sočnost dialogov in kot se spomnim – je moralo iti vse v odobritev avtorju, ki je menda zelo zahteven in zaščitniški do svojih del. Resnično knjiga, ki jo je težko odložiti in ki je tudi tokrat zlepa nisem mogel odložiti iz rok in sem komaj čakal, da se lotim nadaljevanja … o drugem delu, ki nosi naslov Igra z ognjem, pa naslednji mesec.

MorfemPlus, 2020

Brez strahu

Brez strahu s podnaslovom 1840 kilometrov teka čez Iran Švedinje Kristine Palten bi bil zlahka označen kot potopisni roman, a to ni. Oziroma je veliko več kot to. Zgodba, ki je prežeta s strahom in predsodki, ki se iz strani v stran razblinjajo, a pogosto pojavljajo – včasih kot odmev, drugič kot grožnja in tudi kot dejstvo.

Kristina Palten je svetovna rekorderka v teku na tekalni stezi, kar je za žensko, ki se pogumno spopada z maratoni in drugimi ultratekaškimi preizkušnjami, kar krivična oznaka. Pomanjkljiva, če smo natančni. In odločiti se za samostojen tek čez državo, kot je Iran, je vsekakor pogumno dejanje. Kot sama priznava, o Iranu ni vedela prav veliko. Na Švedskem sicer živi precej ljudi, ki so od tam odšli (ali ušli), svoje seveda doda medijska propaganda, ki Iran slika kot nevarno državo, kjer živijo teroristi, ki samo čakajo priložnost, da pokažejo, kako nevarni, zlobni in neusmiljeni so. Z vsem tem in lastnimi strahovi za nameček se mora avtorica spopasti že med pripravami na ta izredno zahteven tek, ki do zadnjega visi v zraku, saj potrebuje mnogo dovoljenj iranskih oblasti, ki se lahko vsak trenutek premislijo in vse skupaj prekličejo.

A Kristina Palten se ni dala in jeseni 2015 se je odločila preteči 1840 kilometrov dolgo pot po severni strani Irana – od Bazargana, ob Turčiji in nad Irakom ter južno od Armenije, Azerbajdžana, ob čudovitem Kaspijskem jezeru, še naprej južno od Turkmenistana in s pogledom na mogočni Elbrus in vse do Bajgirana na zahodu, kjer sta njeni sosedi Afganistan in Pakistan. Priznajte, države, ob katerih se vam zatrese kolen in ki jih ne bi šli raziskovat turistično, morda avanturistično, sploh pa ne bi šli tja teč. Še posebej, če ste ženska.

Iran je pač islamska država in bolj ali manj vemo, kakšen je položaj žensk v islamskih državah. Irana tudi nimamo za posebej bogato ali strpno državo. Ali tam organizirajo teke? Ne ali pa zelo malo. Kaj vemo o infrastrukturi, mobilnih omrežjih, dovoljenih družbenih omrežjih, imajo tam airbnb, »couchsurfing«, kakšne so ceste in razsvetljava, kako je s plačevanjem, kakšna je hrana in zdravstvena oskrba v primeru nesreč ali težav in še bi lahko naštevali. Kaj vse in koliko potrebuje s seboj?

Paltenova je šla v projekt zelo premišljeno in za začetek je morala opraviti predvsem s svojimi strahovi in ti niso bili tako nedolžni. Imela je veliko srečo, da sta njen nor projekt podprla dva človeka, ki sta Iran dobro poznala in sta ji ves čas stala ob strani – Amir in Mehrdad ter seveda še mnogi drugi. Koliko slabih izkušenj je imela pri svojem dva meseca trajajočem teku skozi Iran, boste lahko prebrali sami. In namig – vse skupaj se začne s precej strašljivo izkušnjo, ki bo v očeh marsikoga le še okrepila strahove in predsodke …

Knjiga, ki je pravzaprav potopis, vam bo vsekakor prikazala Iran v zanimivi, drugačni luči. Država, kjer ni vse v najlepšem redu in kjer je marsikaj prikazano popolnoma drugače, kot v resnici je. Država, kjer se je pravzaprav treba bati oz. je večino prebivalcev strah. Česa, koga? Marsičesa in skoraj vsakogar. Težko je zaupati, ko nikoli ne veš, kdo je vladni vohun in ko lahko skoraj vsakogar podkupiš za dobesedno drobiž. Drobiž v našem svetu, seveda. Če ne poznaš oz. razumeš jezika, ti je še toliko težje. A obenem je Iran po prebranem sodeč zelo gostoljubna država prijaznih ljudi, kjer ti ljudje pomagajo, te vzpodbujajo, jim s svojim pogumom vlivaš samozavest in si pridobiš njihovo spoštovanje. Tudi, če si ženska in tudi s strani moških. Morda celo potem še toliko bolj. Švedinja, ki prek države teče z otroškim vozičkom (z imenom BabyBlue), v katerem ima shranjeno vse (in še več), kar potrebuje ter je sposobna vsak dan preteči takorekoč maratonsko razdaljo. V oblačilih, ki ustrezajo njihovim moralnim normam, pri vsaj tridesetih stopinjah …

Knjiga, ki je pravzaprav izpoved. Pogumne in prestrašene, kritične in objektivne ženske, ki se ni podala le na 1840 kilometrov dolg tek čez Iran, ampak na 1840 kilometrov dolg tek skozi neznano. Tek, ki ji je odprl in pokazal nov svet. Skrivnosten, starodaven, raznolik, razgiban in raznovrsten. Drugačen svet. Zanimiv in nepredvidljiv. Čudovit.

Didakta, 2021

Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd

Obstajajo pravljice in Pravljice. Oboje so lahko za otroke ali odrasle. Nekatere prebereš in odložiš nazaj na polico, vrneš v knjižnico ali podariš naprej. Nekatere pravljice kujejo v zvezde, pa čeprav bi lahko utonile v pozabo in tega ne bi nihče opazil. Mnoge so žal spregledane …

Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd Orena Lavieja in ilustratorja Wolfa Erlbrucha sodi v marsikatero od zgoraj naštetih »kategorij«. Z dvema besedama – spregledana Pravljica. Po svoje jo bodo razumeli bralci različnih starosti, tudi po zaslugi prikupnih ilustracij bo navdušila mlade bralce, z vsebino in številnimi pozitivnimi sporočili pa odrasle. Sam sem jo dobil za darilo malo pred 42. rojstnim dnem (v letu, ko naj bi izvedel odgovor na vsa svoja vprašanja) in oseba, ki mi jo je podarila, je dobro vedela, zakaj.

Medved, ki nastane (skoraj) iz nič oziroma iz Pršice. Medved, ki nima pojma, kdo je, kakšen je in kje je sploh njegovo mesto v Čarobnem gozdu. Na njegovem odkrivanju in raziskovanju samega sebe in sveta, v katerem živi, mu pomagajo številne živali – Učinkovita krava (ki je podobna velikanski zofi) in Leni zelenec (žabon, ki je prelen, da bi stal ali hodil sam), Predzadnji pingvin (majhen in zavaljen pingvin, ki veliko razmišlja, razmišlja o Vsem in Nič) ter Želva Taksi (ki seveda ni posebej hitra, zna pa potnike pripeljati zelo počasi točno tja, kamor si želijo – Naprej, pa čeprav se na poti skozi Čarobni gozd tudi izgubi).

Ne gre spregledati, da je že gozd sam po sebi poseben in drugačen, saj je vendar čaroben. Čarobni gozd je poln tišine, različne tišine in tišina je lahko lepa. Tam so cvetlice, čudovite cvetlice, ki jih ni potrebno šteti, saj so natančno lepe. V Čarobnem gozdu je tudi Drevo Kompas z osmimi smermi neba – vzhod, zahod, jug, sever, narobe, prav, kosilo in zajtrk.

Medved, ki ga prej še ni bilo tako naposled pride do vhodnih vrat hiše, kjer piše Dom Medveda, ki ga prej še ni bilo. Čudovita hiša je zgrajena okrog in okrog Spraskanega drevesa. Naš glavni junak vanjo vstopi previdno in tiho, da se ne bi zbudil. V hiši vidi ogledalo in v ogledalu odsev zelo čednega medveda – vidi odsev natančno tistega, kar je in se zato zlahka prepozna.

Medved, ki ga prej še ni bilo še pred začetkom svojega raziskovanja ugotovi, da ima žep in v njem prepognjen list papirja z enim vprašanjem in tremi namigi, ki ga vodijo in so seveda lahko vodilo skozi naša življenja – prijaznost, sreča in lepota. Biti, kar si. Biti zadovoljen s tem, kar si in biti srečen zaradi tega, kar si.

Knjiga o odkrivanju samega sebe. O tem, zakaj je modro iti počasi in čeprav greš lahko včasih tudi narobe, greš še vedno naprej. In pri tem naprej ne smeš spregledati lepote okoli sebe (in v sebi), uživati v tišini in se zavedati, da je vsaka oseba, ki jo srečaš in spoznaš, tam z razlogom. Tudi ti sam si na svetu z razlogom – kakšnim, mora odkriti vsak sam.

Hvala tebi, ki si mi jo podarila, saj si vedela zakaj in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati, kdo sem.

Zala, 2017

Moj jezik je težek kot slon

Knjiga tviterizmov, ki jih je deset let zapisoval Mitja Muršič oziroma @kriminiblog. In že vidim tiste, ki se bodo mrščili, da zbirka tvitov pač ne more biti knjiga. Lahko je, seveda. Če imamo zbirke misli, šal, posvetil, voščil in še česa, zakaj ne bi imeli še knjige tvitov?

Naj najprej priznam, da je bil twitter tudi zame dolgo čas glavno in vodilno družbeno omrežje, na katerem smo kulturno izmenjevali še tako različna mnenja, debatirali o prav vsem, si pomagali in se spoznavali. Vse do pred nekaj leti, ko je začel postajati dobesedno greznica slabomislečih, nevoščljivih, nesramnih, predrznih in še kaj bi lahko napisal. Seveda obstajajo izjeme, a je trolov vedno več. No, @kriminiblog je ena tistih redkih svetkih izjem, kar njegova knjiga Moj jezik je težek kot slon dokazuje in potrjuje. Deset let in več kot petdeset tisoč tvitov (ali čivkov, če vam je ljubše). Sam vidim, da sem na podobni statistiki, pri čemer zadnja leta kot rečeno, tvitam bore malo.

No, @kriminiblog je znan in priljubljen zaradi svoje pronicljivosti in duhovitosti, zanimivih besednih iger in smiselnih poigravanj in ni bilo malo trenutkov, ko je prav on s premišljenostjo (ali pač spontanostjo in preudarnostjo) zadel žebljico na glavico.

Poglavij je precej in že njihova poimenovanja so dovolj dober razlog za prebiranje te zbirke – od Amorski in Animalni, prek Človekaljubni in Mementomorasti ter Solzasti in Odljudni (blizu so Priljudni), Žgečkljivi in Vulvasti pa vse do Pavlihasti, Bodečenežni in seveda so tu tudi Alkoholistični in Kafetarski, Sarmantni in Koronski, Roditeljski in vse do Samoporogljivi in Končnokončni. Pa še kar nekaj jih je vmes. Haikujev tudi ne gre spregledati.

V povprečju po trije na stran, dobrih štiristo strani in kot včasih rečem za kakšnega glasbenika, da z eno skladbo naredi več kot mnogi v celi karieri, podobno velja tu. Teh nekaj čez tisoč tvitov je odličen presek razmišljujočega človeka, ki mu je mar. Še tisti najslabši tvit (in ne ocenjujem!) je bolj berljiv, proniciljiv, zanimiv, resničen, duhovit, žalosten, osvežujoč, osveščevalen kot mnogi tviti naših politikov ali pa vplivnežev. Po eni strani se zdi, da je zelo preprosto, ampak verjemite, da ni.

Knjiga, ki je seveda ne rabite prebirati od prve do zadnje strani in jo lahko kadarkoli odložite. Včasih se boste ob njej zabavali in sprostili, drugič vam bo dala pošteno misliti. Površen bralec bo spregledal številne besedne igre in res spretna poigravanja, zbrani tviti pa so odličen material za deljenje naprej po svojih kanalih. Le ne pozabite povedat, čigavi so.

Agencia Toš@Tosch, 2021

The Boys: Omnibus volume 6

Prišel je čas za veliki zaključek! Kdo bo koga in kako, kaj nepredvidljivega se bo zgodilo in zakaj? Seven ali Boys, Homelander ali Billy Butcher, ljubezen ali razhod Annie in Hughieja, Female in Frenchie ter vse ostale zgodbe, ki so se nasnovale v preteklih letih/knjigah …

Zgolj trije deli za veliki zaključek – Over the Hill with the Swords of a Thousand Man, The Bloody Doors off in You Found Me in že začetek je eksploziven! Atentat na predsednika ZDA in pobesneli M.M., ko izve, da je njegova bivša žena v pornografski posel zvabila še njuno mladoletno hči. Homelander in Seven se pripravljajo na končni spopad, Hughie pa Annie zaupa svojo nočno moro, ki mu onemogoča, da bi bil intimen z njo. Napad začnejo Paralactic, ki prav veliko možnosti nimajo, še posebej, ker vsak od Boysov v sebi nosi zvrhano mero jezo in spopad bi zlahka opisali kot masaker. Ampak je to seveda le uvod.

Frenchie in Female sta s strani Butcherja poslana na posebno, skoraj samomorilsko misijo, v katerem je Frenchie hudo ranjen, sam Butcher pa Hughieju »servira« A-Teama, vključno s priznanjem, ki sodu izbije dno. Potem pa prvo razkritje – Homelander, Black Noir in Stormfront, za nameček še Queen Maeve. Drugo razkritje – nekdo vleče niti iz ozadja in ta nekdo si želi spopada med Seven in Boys. Sledi neizogiben spopad pred Belo hišo, v katerem se Billy Butcher še enkrat več izkaže kot prvovrsten strateg in vojskovodja. In kot pravi general postavi tudi piko na i.

Človek potem nekako zmotno misli, da je to to in da ga na koncu čaka samo še lepo. Ampak seveda ne, ne pri Garthu Ennisu. Že določene Butcherjeve poteze v preteklosti se v drugem delu, The Bloody Doors Off, pokažejo v pravi luči, ampak vse tisto, kar sledi, pa osupne. Niso bili le Seven s Homelanderjem tisti, ki se jih želi Butcher znebiti, ampak preprosto vsi superjunaki, ki imajo v sebi Compound V in začne kar pri svojih. Od dobrohotnega Rusa Vasa, prek Legenda, lastne ekipe … Hughie raziskuje, zateguje zanko, spoznava, da je bil na nek način izbran v ekipo s prav posebnim namenom in ko razkrije, kar je bilo razkriti mogoče … sledi zadnji obračun. Če sta bila v Preacherju to Jesse in Cassidy, sta tu pač Hughie in Butcher. Tista dva, ki bi dala roko v ogenj drug za drugega, ki si vedno krijeta hrbet in ki sta jin in jang drug drugemu. Brutalno!

No, pa seveda še ni konec. Prah okoli Seven in superpokola se ne poleže, ko je za vse obdolžena uslužbenka Vought-American Jessica Bradley, ki je slepo sledila ukazom in če je že razmišljala s svojo glavo, je tudi to počela zelo premišljeno in se kazala kot neka svetla točka. Grešni kozel! Dokler se ne zgodi še zadnje maščevanje in kot veste, so ta ponavadi sladka. Zadnja »tarča«? Susan Rayner.

V zapisu so seveda luknje, ker jih z vsebino ne smem napolniti, saj bom povedal preveč. Lahko priznam, da sem bil osupel in nato šokiran. Resnično nisem pričakoval takšnega razpleta, pa čeprav mi je bilo jasno, da vsaj glede Boysov pretirano srečnega konca najbrž ne bo, seveda pa si nisem mislil, da bodo člani ekipe umirali na tak način. Še enkrat več mojstrska zgodba, v kateri je Ennis imenitno prepletel pravzaprav vse, kar je narobe na svetu, še posebej pa v deželi instant uspehov, neizmernega bogastva in vsega dovoljenega. The Boys razgalijo ZDA kot malokdo, predvsem pa ostro, brez milosti in seveda do zadnjega utripa … žal je tudi konec tak, da je vsakemu jasno, da določenih ščurkov pač ni mogoče iztrebiti in da vedno nekako preživijo in živijo, ne glede na to, kako škodljivi so.

Dynamite, 2019

Preobrazba

Kultna knjiga Franka Kakfe v stripovski priredbi Petra Kuperja. Knjiga, ki bi mi morala biti zaradi grotesknosti, temačnosti in občutka tujca biti še kako blizu. Pa je nisem nikoli razumel. Nekaj mi je vedno manjkalo …

Pisati o sami zgodbi Preobrazbe, ki jo najbrž poznate že vsaj iz srednješolskih dni; nima posebnega smisla. Trgovski potnik Gregor Samsa se nekega jutra prebudi in ugotovi, da se je spremenil v hrošča. Živi s staršema in sestro, njegovo delo je glavni vir družinskih prihodkov in od tega jutra dalje ne bo nič več, kot je bilo. Odpor in strah, razmišljanje, boj, naposled vdaja in propad. Konec je in konca ni.

Vsekakor bi tole stripovsko predelavo Petra Kuperja (ki sem ga sam spoznal s predelavo kultne Srce teme) priporočil vsem, ki se s Kafko še niso srečali. Veliko lažje bodo razumeli vso to stisko, nemoč, obup, razdvojenost. Knjiga je pač precej suhoparna in ne pričara vzdušja, kot ga je Kuperju uspelo ujeti tudi z odličnimi upodobitvami. Vsa ta groteskna temina, pa potem razmazanost in ostrina, počasen propad, hroščast govor in vsa obrazna mimika in dokaj stereotipna vloga očeta, mame, sestre ter drugih stranskih likov.

Preobrazba je očitno še ena tistih knjig, ki me je morala poiskati oz. najti. Gregor Samsa je dokaj tipičen lik oz. figura – nekdo, ki skrbi za vse, družino postavlja na prvo mesto, je predan svoji službi, deloholik, za katerega vsi mislijo, da mu prav nič ne pride do živega. Nekdo, od katerega so mnogi odvisni, a ga jemljejo za samoumevnega. In potem se zgodi, morda kot breme preobremenjenosti ali pač kazen za nekoga, kije želel vedno ugajati vsem in jim v vsem tudi ustreči.

Zgodi se sprememba, preobrazba, kazen. V nekoga grdega, zaničevanega, nepotrebnega. Nekoga, ki ga je zlahka spregledati oz. se obnašati, kot da ne obstaja. Tisti, kogar se sramujemo in ki ga želimo skriti. Točno ta, ki nam je uničil življenje.

Šele sedaj se mi počasi sestavlja ta mojstrska slika vse te dvojnosti in razdvojenosti. Silna večplastnost se skriva v tej razmeroma kratki zgodbi in treba je priznati, da je Preobrazba zares brezčasna, saj jo lahko preslikamo na katerokoli obdobje – prohibicija, skrivanje Židov, komunističnih simpatij, vere, mamil, homoseksualnosti, AIDS-a, revščine ali nenazadnje tega, ali si cepljen ali ne.

Dejstvo je, da se ti svet lahko v trenutku postavi na glavo – se spremeni in posledično spremeni tebe. Vse, kar si bil, nisi več. Vse, kar si nekomu nekdaj pomenil, je v hipu pomečkano, poteptano, zdrobljeno in pozabljeno. Kot da nisi nikoli obstajal – morda ostane slika, morda spomin. A ne za dolgo. In kako se spopasti z vsem tem – kako biti hrošč in preživeti v tem svetu, ki je hkrati polno lažne politične korektnosti in strupov?

Treba se je sprijazniti, da si hrošč. Da si drugačen, ne nujno enakopraven in še manj sprejet, kaj šele priljubljen. In seveda je pred teboj še ena bitka več. Ampak sprejeti moraš, da si kar si in se za to boriti. Ker je vredno. Ker se boriš zase in za svoj boljši jutri. Nihče ne pravi, da je lahko, niti preprosto, ampak da je tako pač prav. Seveda pa vedno lahko obupaš, počakaš, da te poteptajo, pometejo in pozabijo nate … Skratka, 25 let kasneje razumem. Bolje razumeti pozno kot nikoli.

LUD Literatura, 2021

Velededijeva zelena podmornica

Paul McCartney je seveda najbolj znan kot član The Beatles, pa Wings in seveda zadnja desetletja kot solo ustvarjalec in izvajalec, piše pa tudi otroške pravljice. O njegovi prvi, Hej, Velededi!, sem že pisal in prav vesel sem bil, ko sem videl, da smo v slovenskem prevodu hitro dobili tudi nadaljevanje.

Velededijeva zelena podmornica (rumena bi bila najbrž preveč očitna?!) je pač še en »magical mistery tour«, kjer se Velededijevi vnučki Lucija, Ema, Tomaž in Bobi spet malo dolgočasijo in iščejo način, kako se ohladiti. Pa seveda na vrt stopi Velededi in jih povabi v veleskrivno lopo izumov in kmalu ugotovijo, da bi bila prava pustolovščina, če bi poiskali Velebabi.

Velededi jih popelje do svojega najljubšega izuma – zelene podmornice, iz hlačnega žepa potegne čudežni kompas in rompompom švist, šinejo v zrak in odplujejo na nepozabno avanturo. Med oblaki, in vse do roba male vasice, kjer jim na belem žrebcu nasproti pride Velededijev prijatelj Ravi in jih povabi na slavje. Mulčki navdušeno poslušajo zgodbe o Velebabičinih pustolovščinah, ampak nje še vedno ni nikjer. Slavje pa zmoti monsun in Velededi se z mulčki komaj reši in med plutjem proti oceanu slišijo, kako različne živali ob bregu prepevajo drobce Velebabičine pesmi. Zelena podmornica se začne potapljati v ocean, kjer jih preseneti velika hobotnica (Octopus’s Garden?) in le kdo jih bo rešil iz težav?!

Seveda bo to Velebabi, ampak kako in s čim ter kaj sledi … to pa izveste v knjigi. Milan Dekleva je kot vedno fantastično opravil svoje delo, a en spodrsljaj si je vseeno privoščil. Velededijev prijatelj Ravi je seveda poklon Raviju Shankarju, velikemu prijatelju Beatlov (očetu Anoushke Shankar in Norah Jones) in enemu največjih mojstrov igranja na sitar, ki ga je Dekleva prevedel (očitni ilustraciji navkljub) v lutnjo. Bralec se seveda sprašuje tudi, kje je bila pravzaprav Velebabi, kaj sicer počne in zakaj je bila tako daleč stran od Velededija? Poznavalci dela in življenja se bodo seveda vprašali, ali gre za poklon Lindi McCartney, saj je živalsko prepevanje njene pesmi zagotovo poklon njenemu aktivističnemu delu in zaščiti živali? Morda pa tudi Velebabi dobi svojo pravljico? No, in če sem omenil prevod Milana Dekleve, ne morem niti mimo čudovitih, slikovitih in barvitih ilustracij Kathryn Durst. Neizmerno lepo in otroci bodo zagotovo uživali.

Velededijeva zelena podmornica je prikupna slikanica, ki jo bodo mlajši zagotovo brali znova in znova, kasneje odkrivali povezave s pesmimi Beatlov, spoznavali bogato glasbeno zgodovino in pomen ene največjih glasbenih skupin vseh časov. In ja, všeč bo tudi odraslim, ne glede na to, ali so oboževalci Beatlov ali ne.

MorfemPlus, 2021

Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Miha Mazzini je kot kolumnist eden tistih, s katerim se strinjaš ali pa ne. Neke srednje poti skoraj ni, kar je težje reči za njegove knjige, ki so vsebinsko polne, razgibane in nudijo dober pogled na družbo. Njegov aktualni roman bi težko označili za aktualnega, se pa zna izkazati za brezčasnega.

Dogajanje romana Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje ni določen. Tudi čas bi težko določili, čeprav je jasno, da gre za obdobje po finančni krizi in da Evropo že »ogrožajo« migranti. Kraj iz naslova pač ni kraj kot tak, ampak prostor – nakupovalni center. Največji, najboljši, najpopolnejši, pač naj. Le da tega kraja ni, so le ruševine, prazen oklep nečesa, kar naj bi bilo, sanjsko in popolno, pa se je spremenilo v nočno moro nočnih mor. Brezposelni, ena trgovina in ena gostilna, ena tovarna (kjer šivajo avtomobilske prevleke) v dolgovih do vratu in čez ter bore malo upanja. Mladi obupujejo in bežijo, starejši životarijo, ostajajo in upajo na boljše čase.

Siva eminenca mesta je Jože, nekdanji lastnik tovarne in župan, ki je prebivalce prepričal, da so vložili vse, kar so imeli, v popolni nakupovalni center, ki ga potem ni bilo. Ker finančna kriza. In čeprav je Jože lastništvo in odgovornost za tovarno, ki je pravzaprav edini vir zaslužka za večino prebivalcev, prenesel na brata Toneta, ta pa na pretkanega Delovodjo, čuti odgovornost. Sprva se sicer zdi, da je zaprt v nek svoj svet in da mu je popolnoma vseeno, a na neki točki pride do ideje, kako domače mesto prebuditi, oživiti in poskrbeti za razcvet. Postali bodo zatočišče za številne begunce, ki prihajajo z juga in želijo naprej, boljšemu jutri naproti … zavrnejo jih, a Jože se ne preda! A je vse skupaj pravzaprav račun brez krčmarja …

Pasivni Tone in njegova zvesta tajnica Magda, pa Delovodja, ki sovraži vse v tovarni in mestu ter išče način, da bi postal lastnik tovarne, hkrati zelo rad spolno izkorišča dekleta, ki v njem vseeno vidijo nekaj več. Na drugi strani je že omenjeni Jože z močno odtujeno ženo Marijo, a zgodba postane zanimiva, ko se v mesto najprej vrne sin Marko. Priznan in čislan (vojni) fotograf, ki želi svojo zahajajočo kariero spraviti nazaj v neke normalne tirnice. A se izkaže, da tudi njegov svet ni tako popoln. In potem presenečenje vseh presenečenj – v mesto se vrne še hči Tanja.

Hči, ki se je je lastni oče odrekel zaradi pohujšljivih fotografij, ki jih je posnela za čas svoje sicer uspešne, a že docela pozabljene manekenske kariere. A ne pride sama – z njo je njen sin Emir, sad nesrečne ljubezni med Tanjo in temnopoltim ljubimcem. Ja, deček je temnopolt. Kar v mestu ni posebej dobro sprejeto in v pisanju boste lahko prepoznali kar nekaj očitnih protibegunskih in rasno nestrpnih političnih (pa tudi ljudskih) puhlic. Ki smo jih prebivalci tega niti ne tako velikega evropskega mesta Slovenija žal vajeni. Za dečka Emirja je ta svet nekaj povsem drugega, enako ljudje in njihovo razmišljanje, a mu je v uteho in oporo LEGO obesek čarovnika Merlina. Dedek in deček sicer počasi, a zanesljivo tketa tesno vez, ki je skrhajo niti posamezne provokacije nekaterih prebivalcev.

Marko vse več časa preživlja v lokalni gostilni in postaja prava zvezda in se svoje fotografske kariere in naloge le še spominja. Po drugi strani si Tanja želi povratka v manekenske vode, a ve, da to še zdaleč ne bo preprosto. Čuti, da jo mesto zavrača, predvsem zaradi Emirja in sumi, da ima tudi oče nekaj za bregom. Svoje načrte – tako s tovarno, delavkami kot tudi še vedno privlačno Tanjo ima tudi Delovodja, a tudi njegovi načrti kmalu skrenejo v drugo, napačno smer. Za noben lik ne moremo trditi, da je izrazito pozitiven, kvečjem so bolj ali manj negativni.

Zgodbo beremo skozi oči vsakega od omenjenih likov, kar ji daje posebno dinamiko in tudi vpogled v posamezen lik. Razgibana, zelo aktualna in predvsem pretresljiva pripoved, ki odlično odstira lažno popolnost, ki nas spremlja na domala vsakem koraku. Kraja, kjer bi se izpolnile vse naše želje, ni. Sploh pa ni to bleščeč nakupovalni center. Komu v teh in takšnih časih verjeti in zaupati, če ne moremo lastni družini? Najbrž nikomur. V času, ko nas še vedno in vse bolj bremeni covid-19 kriza stanja duha, lahko takšno branje seveda brez večjih težav preslikamo na današnji čas, se z njim poistovetimo in ga začutimo. Ranjeni in občutljivi kot smo in s pogosto zamegljenim pogledom v obljubljeni (lažno) boljši jutri.

Goga, 2021

Plečnik .

Biografski strip o evropskem arhitekturnem velikanu Jožetu Plečniku me je pritegnil že z naslovnico, poleg tega sem imel vedno občutek, da o Plečniku vem premalo. Enako kot tistega o Ivanu Cankarju sta tudi tega ustvarila Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić in kar takoj lahko rečem, da sta opravila res odlično delo.

Mogoče vam tokrat predlagam, da si najprej preberete spremno besedo Blaža Vurnika in boste nekatere stvari v stripu lažje razumeli (časovno premico, ki je včasih prekinjena oz. se vrača v preteklost), koliko dela in raziskovanja je bilo potrebnega in kako pomembno je Plečnik vplival na številne kasnejše rodove – ne le arhitektov, ampak umetnikov nasplošno.

Zanimiv mi je bil pogled Plečnika postaviti v položaj (stripovskega) junaka, sam pa menim, da sta se tudi oba ustvarjalca, sploh pa Zoran Smiljanić spopadla z res konkretnim ustvarjalnim izzivom (ali kot piše Vurnik, šla sta na Triglav in se znašla na poti na Everest). Eno je namreč o Plečniku pisati, drugo je potem to prikazati skozi risbo in vse skupaj sestaviti v celoto. Njegov način razmišljanja, vplive, odločenost, raziskovanje, kombiniranje, vizije in videnja … človek dejansko na vse skupaj začne gledati drugače in šele takrat ugotovi, kako malo ve – ne le o Plečniku, ampak arhitekturi in njenem vplivu na (urbano) okolje.

Strip Plečnik . nam res prikaže lik in delo Jožeta Plečnika v vseh mogočih dimenzijah in prvoosebno – od njegovega otroštva in predvsem navezanosti (ter tudi nesoglasij) znotraj družine, dela na Dunaju, Pragi in seveda v Ljubljani ter še marsikje drugod po Evropi. Spoznamo ga kot večnega zaljubljenca v arhitekturo, ki mu je bila arhitektura ena in tudi edina ljubezen, ki je bil popolnoma predan.

Spoznamo, kako pomembno je nanj in na njegovo delo vplivalo potovanje po Italiji, predanost krščanski veri in obenem zelo kozmopolitski pogled, ki je bil sicer pogosto zazrt v zgodovino. Po eni strani je že tedaj, takorekoč sto let nazaj, veliko dal na ponovno uporabo materialov, zavedal se je pomena kulturne dediščine naših prednikov in jih spretno prepletal s (tedaj) sodobnim.

Bil je strog in odločen profesor, ki je spodbujal in nagrajeval svoje učence, jim dajal obilo priložnosti in izvemo tudi to, da so mnoga njegova dela nastala po načrtih njegovih študentov. Ni bil naklonjen novotarijam in razmišljanju, ki bi bilo pretirano drugačno od njegovega, imel je kar nekaj ostrih rivalov, nasprotnikov in zaveznikov in zaradi svojega neomajnega prepričanja v svoj prav tudi nemalo težav.

Stripovski izziv je bil seveda, kako ujeti vse linije, podobe, ideje, različne materiale, podrobnosti, ki so jih Plečnikove stvaritve polne in obenem prikazati lik kot nekaj osrednjega, pomembnega, odločnega in neuklonljivega. Ne morem se znebiti občutka, da avtorja nista naredila le stripa o Jožetu Plečniku, velikemu in pomembnemu arhitektu, ampak da je to v prvi vrsti njun poklon vsemu, kar je ustvaril in zahvala za vse, s čimer je vplival nanju.

Stripburger / Forum Ljubljana, 2021