(brez naslova)

Avtoštop

Avtoštop je sicer zadnji del (najbrž kar precej biografske) trilogije Toneta Peršaka o odraščanju v času bivše skupne države. Branje prvih dveh delov – Usedline in Preobrazbe, sicer ni nujno, boste pa najbrž malo lažje razumeli karakter.

Jack Kerouac je vsekakor prvo ime in njegov roman Na cesti prvi naslov, na katera pomislim po prebrani knjigi Avtoštop. Avtor nam sicer vsebino predstavi kot spomine nekdanjega sošolca in soimenjaka, s katerim se srečata po ne le letih, ampak kar desetletjih. Tone Tonetu izroči tipkopis z jasno željo, da bi kdaj izšel v knjižni obliki. Tone kmalu zatem umre (zaradi covida-19) in Tone Peršak prav veliko izbire nima. Morda čuti neko moralno dolžnost, obenem se bralec težko znebi občutka, da je njuna preteklost zaznamovana z nečim grenkim. Po drugi strani pa tudi ne gre mimo dejstva, da je Tone želel v svojem pisanju zapisati vse tisto, za kar njegovi bivši kolegi niso vedeli in kar na nek način pojasni njegovo življenje. Seveda pa ni nemogoče, da sta Tone Peršak in Tone ena in ista oseba …

Dogajanje romana Avtoštop je postavljeno v drugo polovico šestdesetih, ko se je po Evropi in tudi v tedanji Jugoslaviji dogajalo marsikaj. Študentski upori in demonstracije, hipijevstvo, beatlemanija in trume mladih, ki so potovali sem ter tja po Evropi (z iztegnjenim palcem) in iskali … sebe, ljubezen, priložnost, prihodnost, drugačnost. In eden od njih je bil tudi Tone, ki je iz skoraj eksistencialne krize (kot študent poleti ni mogel bivati v študentskem domu, običajnega stalnega doma pa ni imel) odšel na pot in sicer z dvema jasnima ciljema – priti do Stockholma in tam poiskati slavnega režiserja Ingmarja Bergmana ter nato še do Avignona, neko obdobje začasno papeško domovanje in prizorišče vsakoletnega poletnega festivala umetnosti.

Tone je študent filozofije in primerjalne književnosti, torej razgledan, načitan in kozmopolitski mladenič, a z žalostnim otroštvom. Eden od mnogih nezakonskih otrok, očeta ni nikoli poznal, mamo ima v spominu kot dninarko, s katero sta se selila od hiše do hiše in bila pravzaprav vedno brez lastne strehe nad glavo, prepuščena dobroti drugih ljudi ali sorodnikov, s katerim se je mati hitro sprla. Omeni še polbrata, za katerega se zdi, da je bil dolgo časa njegov vzor, a tudi tu je kar nekaj nejasnosti in megle. Tone se, po kratkem izletu prejšnje leto v drage Benetke, tokrat odločiti priti vse do Skandinavije in nato prek Švice do Francije in nazaj domov. Seveda ne gre le za pot in cilj, ampak predvsem za iskanje, saj Tone ne ve čisto točno, kdo je in komu pripada, česa si želi …

In odide – prek Avstrije in Nemčije do Danske, na Švedsko in potem nazaj prek Švice do Francije in skozi Italijo »domov«. Vmes se mu zgodi marsikaj. Skoraj, ampak res skoraj spozna Bergmana. No, v bistvu si ogleda njegov zadnji film, ki do Slovenije še ni prišel. Vidi grad, ki je navdahnil Shakespearovega Hamleta. Foživi tudi Avignon in tako želeni festival.

Vso to pot opravi »na avtoštop« in ni mu vedno lahko. Včasih ob cesti stoji le nekaj minut, drugič ure in ure, lačen, žejen, zaspan in utrujen, s polnim mehurjem in seveda kopico nenavadnih sopotnikov. Od filozofsko razpoloženih in zelo izobraženih šoferjev kamionov, za katere se sprva zdi, da ne znajo šteti več kot do tri. Pa potem do takšnih, ki se brez kančka sramu hvalijo s svojimi posteljnimi veščinami (z ženo ali ljubicami) in gredo pri tem v podrobnosti in vse do tistih, ki mlademu študentu odkrito namignejo, da si želijo z njim spolnih odnosov. Nekateri so bolj ali manj ves čas tiho in drugi tiho ne znajo biti. Eni govorijo o sebi in drugi sprašujejo ter hočejo vedeti vse o njem. So takšni, ki so ga pripravljeni voziti čez nekaj držav in tisti, ki ga peljejo le nekaj kilometrov oz. do naslednjega izvoza.

Branje je seveda zanimivo, saj ponuja vpogled v Jugoslavijo (in Slovenijo) nekega drugega časa, socialističnega oz. komunističnega. Časa za železno zaveso in Tone ima veliko dela, da svojim sopotnikom oz. voznikom razlaga vse mogoče – od tega, kako je v šolah in na fakultetah, kako stoji naše gospodarstvo in kam se splača iti na dopust ter vse do podrobnih vprašanj o politični ureditvi, omejitvah in človekovih pravicah.

Potovanje oz. iskanje Toneta pošteno utrudi in kratke ter nemirne noči z le malo spanca, sploh pa udobnega, začnejo terjati svoj davek. Iz Francije do Italije in nato domov odide z vlakom, saj mu je po zaslugi nekaj dobrih »štopov« uspelo tudi nekaj privarčevati. Pač, za vozovnico domov oz. v Slovenijo, saj doma še vedno nima. Kaj oz. koga najde? Sebe? Morda. Dom? Hja … Lepši in boljši jutri? Vrnili se boste, še enkrat prebrali uvodno poglavje in presodili sami. Berljiv roman, kakršnih pri nas ni veliko, bi se pa z njim zagotovo odlično poistovetili moji starši.

Litera, 2021

Lisičja luna

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Priznam, da me je kot zaljubljenca v vse, kar je povezano z indijansko (kako zoprn je še vedno ta izraz, a ga še vedno uporabljam?!) tematiko, že sam naslov Lisičja luna takoj pritegnil. No, in pa čudovita naslovnica, ki jo je – tako kot res odlične ilustracije v notranjosti, ustvarila Tina Dobrajc. Knjiga je namenjena starejšim od 9. leta in jo bodo mlajši težko razumeli, saj so liki precej večplastni, zgodba zahtevna in tudi konec je daleč od enoznačnega.

Zaplet je preprost – Zojina mama mora v nočno dežurstvo, deklica pa spleza skozi okno, saj se ustraši za njunega mačka Brez imena (ker sta mačka dobili skupaj s hišo, mu nista mogli dati novega imena), med vejami visokega hrasta pa zagleda dvoje žarečih oči in omahne v globino. Mimogrede – ta visoki hrast raste skozi njuno hišo! Njen padec prestreže velik črn ptič z rogovjem, ki jo odnese globoko v gozd. Na prostrani gozdni jasi Zoja zagleda enigmatično starko, ne more pa niti mimo dveh sprememb na svojem telesu – majhnih ušesk na glavi in košatega repa. Gre za sanje ali je nadaljevanje zgodbe resnično?

Rogata čarovnica Injami je modra starka, ki je dala otroke pripeljati v gozd. Glavni so Zoja, deklica-lisica, Medeja, deklica-medvedka, Benjamin, deček-zajec, Artur, deček-dihur in Sofija, deklica-sova. Ujetniki kroga, Zimzelenega gozda znotraj Reke časa. S štirimi čuvaji – rogatim ptičem, ognjenim metuljem, hodečo ribo in krilato košuto. Vsak je tu z razlogom, svojo zgodbo. (Res Nullius so peli »Vsak od nas ima svojo zgodbo, v katero je ujet«). Drugačnost, obžalovanje, nesprejetost, osamljenost, odtujenost … avtorica zelo subtilno naslika številne razloge, s katerimi se dandanes spopadajo otroci, predvsem najstniki.

Otroci imajo le mesec dni časa, da iz gozda oziroma kroga pobegnejo, potem se bodo spremenili v živali. In rogata čarovnica ne pravi, da ne smejo oditi, le morejo ne. Prisotna je navezava na lunine mene (krog, ki izginja in je trdno sklenjen oziroma pušča prostor), ščepec čarovnije in predvsem pomembnost sprejemanja drugačnosti in sodelovanja ter potem dokaj nenavaden konec.

Vsaj na prvi pogled preprosta otroška slikanica, ki pa je izredno večplastna in bo dala misliti tudi starejšim bralcem in staršem. Imate svoje pleme in svoj prostor pod soncem?

Miš, 2021

Molitve za ugrabljene

Pretresljiva pripoved, kjer je ugrabljenih, izginulih in pobeglih veliko, neposrednih molitev pa bolj malo. Dogajanje je postavljeno v Mehiko, ki jo tako ali drugače obvladujejo narkokarteli, s katerimi ni šale. To so pač ljudje, ki najprej streljajo in šele potem sprašujejo, če sploh.

Jennifer Clement je borka za človekove pravice in svobodo govora, ki je z romanom Molitve za ugrabljene dregnila v osir. Seveda ne na dokumentarni način, kot je to z Gomoro storil Saviano, a dovolj podrobno in pretresljivo, da zapisano marsikomu ne bo všeč. Obenem tako zelo pristno in doživeto, da je privlačnost prepoznal eden od gigantov in o tem posnel igrano-dokumentarni film.

Glavna junakinja je Ladydi Garcia Martinez. Ob njenem rojstvu si njena mama – tako kot mame vseh drugih deklic, želi, da bi se rodil fantek. Zato oznani, da se je rodil fantek. Kličejo jo Pob, strižejo jo na kratko, kasneje mora biti karseda umazana, razcapana in fantovska. Lepa dekleta pač ugrabijo – zdaj si, v naslednjem trenutku nič več. Ko se v vas pripeljejo črna vozila znamke escalades, je dvom samo en – ali bo kdo ubit ali pa odpeljan. In odpeljana so dekleta, lepa in mlada dekleta. Ubite tiste, ki jih branijo, mame, babice, tete in sestre. Kakšen hišni ljubljenček. Moških v vasi in celotni zvezni državi Guerrero takorekoč ni – vsi so odšli, v večja mesta ali ZDA, od koder sprva še pošiljajo denar, včasih celo pridejo na obisk, potem pa nič več. Da, tudi oče Ladydi je eden takšnih.

Ugrabljena dekleta postanejo spolne sužnje ali pa prostitutke, mogoče »mule«, včasih darilo in potem prve dame sinov kartelnih šefov. Redkokatera se vrne in tista, ki se, si ni več podobna. In niso le ugrabitve tisto, kar je v Mehiki nevarno – tu so še prosojni škorpijoni, ki ubijajo, nevarni pajki in strupene mravlje, pa kače strupenjače, nevarna in hitra cesta ter letala, ki s pesticidi neumorno škropijo makova polja. Le da gre večina pesticidov na naselja in tako učinkovito zastrupljajo prebivalce.

Pa to ni zgodba le o Ladydi in njeni mami ter pobeglem očetu. To je tudi zgodba o njenih prijateljicah – lepotici Pauli, ki je po lepoti prekašala celo Jennifer Lopez, takorekoč edini ugrabljeni, ki se vrne, pa jo mora mama pri petnajstih hraniti po steklenički, Marii, ki jo je Bog kaznoval z zajčjo ustnico in Estefani, katere mama zboli za rakom. To je zgodba tudi o Mariinem bratu Miguelu oziroma Mikeu, ki ravno tako postane pomemben del narkokartelskega dogajanja in v vse skupaj vplete celo Ladydi. In to je že druga zgodba, tako kot tista o silnem prijateljstvu, še močnejši ljubezni, nepričakovanih razodetjih in grozljivih zločinih. Tudi resnica o tem, zakaj je dobila ime po princesi Diani …

Tisto najbolj presunljivo pa je, kako razmeroma hladno in vsakdanje avtorica oz. Ladydi pripoveduje svojo zgodbo. Seveda ve, da vsa nemoč in brezup nista dobra in da je lahko življenje drugačno, lepše. Ni normalno, da je zvezna država podobna velikanski zajčji luknji, v kateri se skrivajo mlada dekleta. Seveda države ne bi smeli obvladovati pohlepni narkokarteli in mesta ne bi smela kar tako izumirati, očetje odhajati in mame utapljati svoje žalosti v poceni pivu ter se naslednji dan iskat poslednjo trohico ponosa v luži bruhanja.

In kaj ostane drugega kot molitev? Borba.

Sodobnost, 2021

Gospa Greta in vonj po čokoladi

Nenavadna pravljica, v kateri bodo uživali mlajši in starejši otroci, saj je napisana v dovolj preprostem in razumljivem jeziku, a hkrati zelo večplastna, ima kar nekaj izrazitih fantazijskih elementov in bogate ilustracije. Kdo je torej gospa Greta?

Gospa Greta je pravzaprav Margareta Strle. Njena črna trgovina menda požira otroke. Vsi se je bojijo, še odrasli. Ampak to je pravzaprav pravljica o Leni in Lenartu, ki stik z očetom vzdržujeta prek svetovnega sprejemnika, njuna mama pa je hudo preobremenjena. Sploh se zdi, da so vse družine bolj ali manj enostarševske in so otroci kar pogosto prepuščeni sami sebi. No, vse dokler Lena in Lenart ne dobita varuške, ampak to ne katerekoli. Seveda ste uganili, da bo njuna varuška postala prav Margareta Strle oziroma gospa Greta.

Najbrž naključje, da sem z otroci nekaj dni predtem gledal film o varuški McPhee in takoj pomislil nanj. Silhueta, nek čarovniški pridih, sprehajalna palica, spreminjajoča se barva oči, načelnost in odločnost (nekateri bodo rekli starokopitnost) in še kaj … Predvsem spreminjajoča se barva oči je tisto, kar najprej opazi Lena, še bolj pa je presenečena in osupla nad tem, koliko skrivnosti pozna gospa Greta?! In to skrivnosti, ki jih je ona delila samo z očkom ali pa celo to ne – o nekaterih je samo razmišljala.

Potem pa neke noči Lena in Lenart prestopita prag vrat, za katere bi bilo najbrž boljše, da bi ostala zaprta. Črna vrata, ki vodijo v Onkrajino. Dežela, ki je seveda izmišljena, saj jima je o njej pripovedoval oče in on si je znal stvari res imenitno izmišljevat in še bolje pripovedovat. Ampak Onkrajina obstaja in Ostrozobarčki tudi. Ostrozobarčki so, v nasprotju s svojim imenom, troli, ki otroke radi silijo k sladkanju s čokolado in zahtevajo, da se z njimi pogovarjaš v rimah. In to še ni vse – spoznata tudi lisjaka Srebrne solze, Lenart v velikanskem skladišču najde svojo dolgo izgubljeno žirafo Filibalda in … izvedela bosta tudi resnico o gospe Greti ter njeni črni prodajalni.

Osebno sem pogrešal oz. pričakoval razjasnitev, kaj se je pravzaprav zgodilo z njunim očetom – ali jih je zapustil in odšel živet daleč stran, otroka pa njegov glas poslušata prek radijskega sprejemnika in oddaj, ali je ta mali tranzistor zgolj spomin (očetovo darilo) nanj in je morda umrl … veliko vprašanj in tudi možnih odgovorov. Tudi ta povezanost z gospo Greto in dogajanje v Onkrajini odraslim (ali vsaj starejšim) bralcem ponuja mnogo širšo sliko.

Presenetljiva in nepredvidljiva pravljica, ki utegne presenetiti celo odrasle bralce, ki bodo sklepali po svoje in zgodbo najverjetneje vodili v povsem drugo smer. Sam sem ves čas slutil tesno povezanost med gospo Greto in otrokovim očetom, pa se na koncu izkaže, da ni čisto tako. Pravljica, ki ima v sebi nekaj dahlovskega, pa tudi gaimanovskega, prikimal bi ji najbrž tudi Pratchett. Pomembno pa je seveda to, da bodo otroci razmišljali – o sprejemanju drugačnega, svetu domišljije in tem, kako včasih niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled.

Sodobnost, 2021

Preacher: Book 5

Priznam, da sem bil po malce nenavadni četrti knjigi v nekakšnem čudnem pričakovanju branja pete knjige o Preacherju Jesseju Custerju in njegovem lovu na Boga. Toliko vsega se je odprlo in potem peta knjiga – bum! Strela z jasnega, upam, da vse skupaj vodi v podobno katarzičen zaključek.

Mogoče je bilo v prvih dveh knjigah toliko dogajanja kot ga je sedaj v peti. Mogoče. Sam potek zgodbe je tak, da knjige preprosto ne moreš odložit. Fokus je res predvsem na Jesseju in tudi stranske zgodbe, ki jih spremljamo, so zanj in za njegovo pot še kako pomembne in nobena ne pušča preveč vprašanj ali dvomov.

Jesse, osupel zaradi poljuba in izdaje med Cassidyjem in Tulip, odide in pride v majhno teksaško mestece pomenljivega imena Salvation. Seveda ne traja dolgo, da se zaplete v težave z lokalnimi prebivalci, zaradi svojega poguma, neustrašnosti in občutka za pravičnost pa nenadoma postane šerif. In kaj hitro spozna, s kom bo imel največ dela in težav – mogočnim tovarnarjem Odinom Quincannonom (ki sam o sebi vedno govori v tretji osebi, vizualno pa malce spominja na Legenda iz Boysov), ki v svoji tovarni mesa zaposluje ogromno ljudi in ima zelo nenavaden, mesnati seksualni objekt ter njegovo brezkompromisno odvetnico miss Oatlash, ki časti Hitlerja in se ravno tako zelo rada predaja neobičajnim spolnim praksam. Quincannon je pač vajen težave reševati z nasiljem in denarjem (ne nujno v tem vrstnem redu) in mu je pravičniški Custer še toliko bolj oster trn v peti …

Jesse med prvimi v mestu spozna Lorie, sestro svojega najboljšega prijatelja iz otroških let, nesrečnega Billyja Boba, ona pa mu predstavi Jodie, ostro žensko z grdo brazgotino ob strani glavi ter brez ene roke. Zaradi imena, pa tudi videza sam priznam, da sem ves čas pričakoval, da se bo pokazala kakšna krvna povezanost z Jessejevim okrutnim polbratom Jodyjem, sledilo pa je neverjetno presenečenje. Ne, ne bom vam ga izdal.

Zaupanja vrednega sogovornika Jesse sicer najde v ostarelem Nemcu Guntherju – tudi ta zgodba ima presenetljiv preobrat in pa temnopolti policistki Cindy Dagget. Med njimi se sicer ves čas iskri, a se ne zgodi (skoraj) nič. Ennis je Custerja tukaj predstavil tudi kot lik, ki ljudi ne loči po barvi polti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Nasploh se mi zdi, da je v tej knjigi izpostavljenih in iz zelo različnih zornih kotov predstavljenih veliko tipičnih težav Amerike in ameriškega juga (čeprav imamo Texas težko za tipičen jug) – rasizem seveda izstopa, tudi s kasnejšim vstopom Ku Klux Klana v zgodbo, pa s tem povezano Oatlashino občudovanje nacizma, spolne in krvne delikte ter prestopke in stereotipen način razmišljanja, za katerega vemo, da je lahko še kako resničen.

Zgodba nas vmes trikrat popelje v zgodovino – ko izvemo, kdo je Jodie in njeno zgodbo, Jesse znova obuje očetovega vojnega tovariša Spacemana, ki mu razkrije neverjetno zgodbo o pogumu, prijateljstvu in preživetju v vietnamski džungli in pa še Tulip … Tulip ob Cassidyju tone in tone, dnevi in noči se vrtijo okrog alkohola, tablet in seksa in na neki točki zajadra …

Njen oče si je želel fanta, a bil nato dvakrat šokiran – dobil je deklico in ob porodu izgubil ženo. Kljub prvim dvomom se z vso močjo in iskreno očetovsko ljubeznijo loti vzgoje Tulip, vsekakor malo bolj fantovsko in robato, a Tulip odrašča in odraste v pravično in čudovito dekle. Zgodbo zmoti nesrečna očetova smrt, sledi prijateljstvo z Amy in nato ljubezen z Jessejem. No, pa tu in tam vsekakor še kakšen dogodek, ki je dekle zaznamoval, obujanje spominov pa je odlična klofuta, da Tulip spozna, da jo življenje s Cassidyjem počasi ubija, da je tega dovolj in zato odide. Tu se pokaže Cassidyjeva temna plat, a Tulip je neomajna in odide k Amy …

Na drugi strani pa tudi Jesse potem, ko opravi z Odinom in njegovimi, odide na »potovanje«. S pomočjo pejotla in opazili boste eno od številnih zanimivih in zabavnih glasbenih referenc (Johnny Cash, Willie Nelson) v tej knjigi, ko si zaželi, da vse skupaj ne bo tako bedno kot v »tistem filmu o Doorsih« (film Oliverja Stonea s sicer odličnim Valom Kilmerjem, kjer pa je bilo marsikaj konkretno izkrivljeno). Jesseja namreč zanima, kaj se je dogajalo z njim po padcu iz letala in zakaj je izgubil oko. Poleg številnih drugih prividov vidi tudi, kako se je po padcu iz letala vendarle soočil z Bogom, kar pa mu seveda ni dovolj. Z njim želi enkrat za vselej poravnati račune.

Še prej ga čaka pot prek ZDA, saj se pelje k Amy, da bi skupaj našla Tulip, na poti pobira štoparje (ne, ne poje si Riders on the Storm), ki se mu en za drugim izpovedujejo, med potniki sta tudi dva stara znanca, ki pa ga ne prepoznata. In potem se zgodi snidenje s Tulip, poleg obilice seksa seveda iskrena in ganljiva izpoved, ki odlično sovpada tudi s pogovorom o pomembnosti ljubezni, ki ga ima v bližnjem baru Amy z nenavadnim natakarjem. In pa še ena glasbena referenca – »Freedom is just another word for nothing left to lose«.

Na koncu sem se začel resno spraševati, ali je to zgodba o bitki med dobrim in zlim oziroma med Preacherjem Jessejem Custerjem in Bogom ali pač ena res lepa ljubezenska zgodba? In seveda ne vem, kaj naj pričakujem pred branjem zadnjega, šestega dela … na neki točki se bo zagotovo vrnil Starr, zagotovo tudi Cassidy, kljub videnju mislim, da tudi Saint of Killers še ni izstrelil zadnjega naboja. Pustimo se presenetit.

Vertigo, 2011

Pustolovec zmote

Miha Šalehar ima mnogo vzdevkov in tudi kar nekaj »vlog«, najbolj znan je seveda po svojem pronicljivem in brez-dlake-na-jeziku radijskemu delu na Valu 202, nekateri se ga seveda spomnijo kot kritičnega voditelja TV-oddaje Videospotnic, še kdo starejši celo kot člana zasedbe Babewatch. No, upam, da ste prebrali njegovo prvo knjigo Duh česa, ker je nedavno izšla že druga, Pustolovec zmote.

Pustolovec zmote, ki je v naslovu malo sposojena od Jurija Hudolina in ki jo je znova skoraj karikaturistično ilustrirala Neja Engelsberger, sicer Šaleharjeva življenjska sopotnica, nosi podnaslov Patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca. Šalehar je na dobri polovici življenja (šteje jih 46) na samosvoj način spoznal, da se je znašel v ne ravno krizi srednjih let, ampak nekem nenavadnem obdobju, ko se je začel spraševati, kaj ga čaka v drugi polovici in ali se ima sploh česa veselit? 40 samoanaliz, mnogo več vprašanj in niti ne prav veliko jasnih odgovorov.

Spomnim se, da sem se moral med prebiranjem Duh česa ves čas truditi in si predstavljati Miho in njegov glas. Tisti, ki poznate Nebuloze, pa Toplovod in še kaj, seveda veste, da je nabrušen retorik in kot sam nekajkrat prizna – če kaj, ga je v življenju reševal gobec. No, če jih Miha šteje 46, jih sam 40 in drobiž (sem skoraj po žensko začel lagat, še dobro, da nimam teh težav pri kilogramih) in sem se v številnih zapisih še kako našel. Ja, kriza srednjih let in veliko izpraševanja me čaka …

Naslovi zapisov so, najbrž lahko zapišem, tipični »šaleharjevski« – Predjamer …, Anemični Kosovel postane barbar, Zbogom, hlače za vse ribe, Življenje je tok med dvema potencialoma napak, Notranji pir, Politični trol, Froci generacije Jesperja Juula, Fot’r, ti si šupak!, Tegobe polrazsvetljenega otresača gobca, Napol digitalizirani stari prdec, Ferdinand: seme zla in recimo Jelenjad na črpalki.

Zapisi so vsebinsko pričakovano raznoliki – od recimo ji krize srednjih let, do ločitve in ideje o ponovni ločitvi, kar nekaj jih je posvečenih odraščajočemu sinu, življenjskim prelomnicam in spremembam, pa življenjski sopotnici, nemalokrat sta omenjena tako oče kot brat (tudi njega najbrž poznate, tisti Hamo iz Hamo & Tribute 2 Love), pa delo na radiu in še kakšno postransko, ki pa ne nudi vedno pravega veselja, zadoščenja ali radosti, ne more niti mimo politike in večnega moškega »lulčkanja«. No, tudi mimo piva pač ne moremo, zdravljenja in prestajanja mačka, motorjev in gorskih koles ter tudi malo dovršenega kosa »pleha«.

Iskreno, cinično, sarkastično, zajebantsko, dregajoče, karajoče, izzivajoče, spotakljivo, neustrašno in še kup pridevnikov bi lahko naštel. Lahko priznam tudi, da me je Šalehar tokrat velikokrat nasmejal, približno enakokrat pa sem kar malo zmrznil od same groze, kaj me še čaka. Človek, moški pri 40+ pa sploh, se bo v zapisanem pač našel. Morda celo prepoznal? Najbolj všeč mi je bil vsekakor ta iskren pristop, s katerim bo sicer sam avtor kar pošteno sesul mit, ki so ga najbrž sicer bolj gradili drugi – ne, ni tako brezbrižen, hladen kot špricer in z do zadnje pičice urejenim življenjem ter izpolnjenimi sanjami, kot se komu morda zdi. Morda bo kakšen psihoanalitičen strokovnjak v vsem skupaj prepoznal hudo notranjo stisko, slišal klic na pomoč ali napovedal skorajšnjo izgorelost.

Pravzaprav je prav vse zapisano mogoče ali pa tudi ne. Zagotovo sem knjigo doživel in dojel povsem drugače kot jo bo najbrž kakšna moja vrstnica ali pa kdo starejši in kdo mlajši, tisti, ki nimajo otrok ali pa ki imajo svoje življenje res urejeno. Jaz pač padem v vse manj predalčkov oz. iz vse večjega števila padam ven, štrlim tu in tam, tako da … alfa samec zagotovo nisem bil nikoli, patetični večkrat in na nek način bodo tisti, ki bodo prebrali Šaleharjevo knjigo (oz. priročnik), zagotovo lažje razumeli tudi mene. In tega ne razumet na način, da je to knjiga, ki bi si jo želel napisat jaz sem – nikakor. Te lucidnosti in takšnega »žmohta« pač ne premorem, tudi moje misli ubirajo pogosto drugačne strune, ampak – Pustolovec zmote je vsekakor knjiga, ki jo je vredno prebrat!

Mladinska knjiga, 2021

Eleven rings

Phil Jackson sodi med najboljše košarkarske trenerje vseh časov – dve ekipi je popeljal do skupno enajstih naslovov prvaka in poskrbel za preobrazbo dveh košarkarjev, ki vsekakor sodita med pet najboljših vseh časov – Michaela Jordana in Kobeja Bryanta.

Vsi tisti, ki ste NBA košarko spremljali v devetdesetih, seveda veste, kdo je Phil Jackson in kdo Chicago Bullsi z Michaelom Jordanom na čelu. Mnogi se še danes sprašujejo, ali bi imeli tisti Bullsi še dva naslova več, če se Michael Jordan ne bi odločil za kratkotrajen oddih v igranju baseballa? No, pa je jasno, da so že t. i. »three-peati« (tj. ko ena ekipa osvoji tri naslove prvakov zapored) v sodobnem času nekaj posebnega – ni uspelo Miami Heatom LeBrona Jamesa in Dwaynea Wadea, niti Wariorrsom Stepha Curryja, Klaya Thompsona in Kevina Duranta, niti še prej odličnim Spursom (Robinson, Duncan, Parker, Ginobili, …) ali Rocketsom (Olajuwon in druščina). V celi zgodovini lige NBA je »three-peat« uspel le trem ekipam – dvakrat Lakersom (prvič še kot Minneapolis Lakers med leti 1952 in 1954), dvakrat Bullsom in nedosegljivim Boston Celticsom – ti so med leti 1959 in 1966 osvojili kar osem zaporednih naslovov! Ni uspelo Magicovim in Jabbarjevim Lakersem, niti Birdovim Celticsom ali Thomasovim Pistonsom. Konec koncev ni uspel niti drugi »three-peat« Kobejevem Lakersom.

Enajst prstanov Phila Jacksona. Enajst trenerskih, saj je dva osvojil že kot igralec z New York Knicksi na začetku sedemdesetih in čeprav se ta knjiga osredotoča predvsem na teh enajst, bralcu hitro postane jasno, da Jackson trener ne bi bil, kar je bil, brez igralskih izkušenj in dela pod nekaterimi odličnimi trenerji. Jacksonova igralska pot je bila negotova, viharna in zaznamovana s poškodbami. Njegova življenjska pot je bila polna iskanja, izpraševanja, nenehnega učenja in prenašanja znanja na ljudi okoli sebe. Spomnim se, kako so mediji pisali o njegovih nenavadnih psiholoških prijemih – plemenski povezanosti, šamanskih obredih in zenovski miselnosti. Phil Jackson, Zen master, Gospodar prstanov. In tako kot eni trdijo, da v njegovem trenerskem stilu in pristopu ni nič posebnega, ker – kako težko pa je osvajati prstane, če imaš v ekipi Michaela Jordana ali pa Kobeja Bryanta?!; je vsakemu, ki je kdaj igral košarko, zelo jasno, da stvari niso tako preproste. Michaela Jordana so trenirali prej in kasneje, enako velja za Kobeja Bryanta, ampak naslove sta oba dosegala le pod vodstvom Phila Jacksona. Zakaj?

Preprostega odgovora ni, vsekakor pa jih boste veliko našli v tej knjigi. Jackson res odlično prepleta zgodbe, anekdote, dejstva, lastna opažanja, dnevniške zapise in številne izjave ter novinarske zapise v posamezna poglavja, kjer piše o določenih korakih in stopnjah, ki so jih morali on, člani njegove strokovne ekipe in seveda igralci, narediti in doseči, da so šli korak bližje uspehu. Jackson se veliko naslanja tako na budizem kot zenovsko miselnost in črpa iz bogate zakladnice avtohtonih ameriških ljudstev. Povezanost, ki jo je sam doživljal in čutil kot igralec pri Knicksih, je bila zanj ključ do uspeha. Imeti vodjo na igrišču in biti vodja ob igrišču – obe vlogi sta pomembni in v njej morata nastopati zanesljiva ekipna igralca. Individualni rekordi ne prinesejo naslovov. Vse skupaj se zdi zelo preprosto in pravzaprav tudi je. Še bolj zanimivo je, da lahko veliko od prebranega prenesete v življenje – ugotovite, komu in čemu je vredno namenjati čas, najdete fokus in se začnete zavedate, kje ste in kaj ste, kaj je tisto, kar vas žene naprej v življenju.

Številni so bili mnenja, da je bistvo uspeha (tako Bullsov kot Lakersov) sloviti »trikotni napad« Texa Winterja in niso daleč od resnice. Ampak za razumevanje trikotnika in predvsem uspešno izvajanje je potrebnega veliko več. Vsaka ekipa je morala iti iz točke poražencev in zavedanja »boljši so od nas« preko točke »jaz sem boljši« do točke »mi smo boljši« in nenazadnje do vrhunca – »življenje je odlično«. Ali povedano drugače – tudi, ko nismo najboljši, uživamo v tem, kar počnemo in takrat nam ne more nihče nič. Zmagovalna miselnost, ki je hkrati še vedno prežeta s skromnostjo in zavedanjem okolice. Skozi strani se človek začne znova zavedati lepote in preprostosti košarke ter podoživljati številne nepozabne trenutke in mojstrske poteze …

Michael Jordan je po mnenju mnogih (tudi mojem) najboljši košarkar vseh časov. Pustimo ob strani debate, ali bi bil tako dober, če njegov trener ne bi bil Phil Jackson in če ob sebi ne bi imel vedno Scottieja Pippna in mnogih drugih. Sam vedno trdim, da igralci, kot je Jordan, lahko pridejo kamorkoli in bodo odlični in v večini primerov bodo še tako povprečno ekipo naredili (zelo) dobro. Kobe Bryant je bil tak igralec. Ne bosta pa vedno prvaka, kar se je tudi potrdilo. Vloga vodje, poglavarja plemena, je pripadla Philu Jacskonu. Ni bil vedno uspešen in vsak neuspeh je poskrbel za to, da je razmišljal in iskal načine, kaj in kako spremeniti. Dogajanje na igrišču je bilo odvisno od obeh vodij, njuna igra pa od stanja duha in misli in tu se pokaže neverjeten Jacksonov vpliv. Povezovanje egov (Kobe – Shaq), umirjanje nezadovoljnih igralcev (Pippen), krotenje problematičnih fantov (Rodman, Artest), poiskati vlogo nadarjenim, a na videz zapostavljenim (Kukoč) in tako naprej. In seveda, dva individualna mojstra, ki sta lahko večer za večerom dosegala 40 in več točk na tekmo, spraviti na nivo zavedanja, da je ekipa (naj)pomembnejša. Enajst prstanov, trije »three-peati«, pogost občutek nepremagljivosti oz. »življenje je odlično«.

In treba je pogledati na vpliv, ki ga je imel Jackson na mlajše trenerje. Vsaj v NBA, kjer je pač »najprej posel« in kjer ima vsaka ekipa vsaj enega (super)zvezdnika, ki si sicer želi prstan, a ga mnogo bolj zanima znesek na pogodbi. In taki superzvezdniki ob sebi potrebujejo ne le zanesljivo ekipo, ki bo sledila, ampak tudi zanesljivega in načeloma mirnega vodjo ob igrišču. Dnevi balkanskega temperamenta so mimo – dandanes Obradović, pokojni Ivković, Maljković, Novosel in drugi ne bi bili več sposobni ekip pripeljati do stanja »življenje je odlično«. Mislim, da tu tiči tudi razlog, zakaj Spursom pod vodstvom sicer odličnega Gregga Popovicha ne gre več tako dobro, kot nekoč. Pomislite na Igorja Kokoškova in kaj je naredil s slovensko reprezentanco pred štirimi leti. Tudi naš trenutni selektor Aleksander Sekulić premore to mirnost, ki jo prenaša na igralce. Steve Kerr, ki je kot trener vodil Warriorse do treh naslovov prvaka (in še dveh final) je bil del druge dinastije Bullsov, Derek Fisher je bil Jacksonova podaljšana roka v Lakersih, Luke Walton, Brad Stevens in še bi lahko naštevali.

Jacksonov zen je poskrbel za drastično spremembo v razmišljanju in odnosu trenerjev in igralcev. Rast, razvoj, povezanost. Zavedanje. Gre za moč duha in telesa in kdo ve, koliko več bi dosegel LeBron James, če bi sodeloval z Jacksonom …

Penguin, 2014

The Boys: Omnibus volume 4

Zbirka The Boys se je prevesila v drugo polovico in lahko trdim, da bo ta zbirka poskrbela za malce drugačno dojemanje in razumevanje nekaterih junakov, razkrivajo pa se tudi nameni posameznih superjunakov. Ključna zbirka, po kateri pa še vedno težko sklepam, kakšen bo zaključek.

Šele takole se človek zave, kako kompleksno zgodbo je tokrat ustvaril Ennis, saj je težko določiti, katera zgodba je glavna oz. nosilna. Ali so to The Boys in njihov nadzor superjunakov? Morda Butcher in njegova še vedno ne povsem pojasnjena želja po maščevanju Homelanderju (sumim, da nas celotna zgodba še čaka)? Morda Seven, njihova povezanost s korporacijo Vought-American, njihova vpetost v ustroj in delovanje ZDA? Ali pač majhni škotski povprečnež Hughie, ki se zaljubi v superjunakinjo, vse bolj pa se zdi, da je njuna ljubezen obsojena na propad, saj ju spremlja velik, temen madež? In ob vsem tem ne gre pozabiti številnih stranskih zgodb, ki bralca zavedejo in tudi vržejo iz tira, a imajo svoj namen in pomen. Prepričan sem, če bi imeli opravka s klasičnim romanom, da bi najbrž brali vsaj kakšno obsežno trilogijo, ki bi jo težko odložili iz rok.

S čim imamo torej opravka v četrti zbirki? Hughie opazuje nenavadno superskupino Superduper, kjer so superjunaki res naivni, otročji, s povsem običajnimi hibami, ki pa se Hughieju hitro priljubijo, da jim želi pomagati, da se ne bi pokvarili. A za to poskrbijo kar pri Vought-American, ki jim za vodjo pošljejo Malchemicala, zlobnega superjunaka, ki lahko spreminja obliko in je lahko takorekoč karkoli in kdorkoli. In ko je tik pred tem, da spolno zlorabi dve ženski članici Superduper, na sceno stopi Hughie, ki pa je nemočen …

Butcher je besen. Trenja med The Boys so vse večja, sploh, ko še Mother’s Milk odkrije, da Butcher ni najbolj iskren glede Hughieja. Butcher sumi, da je Hughie pravzaprav VA vohun, a to bolj ali manj raziskuje na lastno pest. Hughie pa – kot da srečanje s Malchemicalom ni bilo dovolj, vidi posnetek Anniejine iniciacije v Seven. Sooči se z njo, ji v obraz zmeče marsikaj (očitki so res brutalni, pika na i pa zagotovo Hugiejeva izjava, da že res, da se je iniciacija zgodila preden sta se spoznala, ampak da bo prizor njenega oralnega zadovoljevanja pač ostal za vedno živ) in odide. Domov, na Škotsko …

Četrta zbirka ima res veliko dialogov – odlični so tako pogovori med Butcherjem in Hughiejem, res imenitno je prikazan tudi vse bolj napet odnos med Annie in Hughiejem, nekaj težav utegnete imeti »na Škotskem«, saj so tudi dialogi deloma v njihovem tipičnem dialektu, ki je zahteven že za razumet, če ga slišimo, tukaj pa se je treba včasih postavit v vlogo Seana Conneryja. Ampak prav ti dialogi so tokrat res dodana vrednost in potrdijo, da The Boys niso le nasilje in seks. Niso.

A tudi doma na Škotskem Hughieju ni nič lažje. Mama in oče (njegova krušna starša, sicer) sta seveda vesela, da ga vidita, a še vedno živita v nekih preteklih časih in lepih spominih. Enako velja za njegova najboljša prijatelja Deta (ki zaradi neprijetnega vonja naokrog hodi z dihalno masko) in Big Bobbyja (orjaka, ki se oblači v žensko in je po lastnih besedah lezbijka), ki vsako njihovo srečanje hitro spremenita v obujanje spominov in predvsem na številna norčevanja iz Hughieja. In ko se nepričakovano pojavi še Annie …

Poleg tega, da se nam skozi dialogi vse bolj jasno riše Hughiejeva življenjska zgodba, ki je daleč od srečne in s katero se lahko poistoveti skoraj vsak bralec. Kakšen tragičen dogodek iz otroštva, odnosi s starši in stalno zavedanje, da so vsi drugi srečni, samo tebi se dogajajo slabe stvari v življenju. In še ko se ti zgodi nekaj lepega, kaj kmalu spoznaš, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi Anniejina zgodba je na nek način podobna in osvetli delovanje Vought-American še z enega zornega kota in sicer kako oni delajo z otroci, pri katerih se pokaže prisotnost Compound V-ja oz. imajo kakšno supermoč.

In potem so tu stranske zgodbe – bizarni superfestival Believe, kjer je glavni superjunak pedofilski Oh Father, ki ima ob sebi superotroke Sidekick Twelve (referenca na Jezusovih 12 apostolov, seveda) in kjer svoje nakane deloma znova razkrije Homelander. Hughie se mora spopasti s preprodajalci oz. tihotapci nevarne mešanice heroina in Compound V-ja, izvemo pa tudi nekaj zanimivega o fatalni Queen Maeve.

Eno od ključnih vprašanj je seveda, v katero smer se bo odvila zgodba med Annie, ki želi zapustiti Seven, a ji Vought-American posvečajo vse več pozornosti in Hughiejem, ki ni povsem prepričan, ali želi še naprej delati za The Boys. Odnose bo zagotovo zaostrilo Hughiejevo razkritje, kaj on dela v resnici in Anniejin odziv, saj bo jasno, da ji je on prav tako lagal in da sta (bila) celo nasprotnika. In kot sem zapisal v uvodu, je to le ena od zgodb, ki se bo morala razplesti in ker Ennis ni ravno človek, ki bi slovel po srečnih koncih … Priznam, zelo sem nestrpen, kakšen bo razplet.

Dynamite, 2019

Puhasti Niko – Božičkov maček

Prikupna slikanica za praznični decembrski čas, kjer spremljamo zgodbo Božičkovega mačka Nika, ki je velik zaspanec in se nepričakovano znajde v vlogi glavnega junaka.

Božič je pred vrati in Niko si kot vsako leti želi, da bi bil prazničnega vzdušja in da bi tokrat lahko spremljal Božička na njegovi poti okrog sveta. Najprej zaspi, se prebudi, odide v delavnico in spet zaspi – za nameček kar v škatli in nenadoma Niko postane darilo! (Prepričani smo sicer lahko, da si je kakšen otrok nekje na svetu zagotovo zaželel simpatičnega puhastega mucka)

In ko se Niko naslednjič prebudi, je na Božičkovih saneh, na katerih drvita prek širnega neba in prostranega sveta. Pot je dolga in naporna in nato na sceno stopita grozna tatova Jaka in Jaša, ki želita Božičku ukrasti vsa darila. Niko se s tem seveda ne strinja, napade zlikovca in ju pošteno prestraši ter seveda reši božič. Božiček mu obljubi, da bosta odslej tandem, a Nika nekaj (upravičeno) skrbi – kaj, če bo zaspal?

Pravljico, ki bo zagotovo navdušila mlajše in ker je praznik prikazan v prijaznem, skromnem duhu, jo bodo za svojo vzeli tudi starši. Napisala jo je Lucy Rowland, s prikupnimi ilustracijami pa opremila Paula Bowles. Otroci bodo zagotovo opazili številne podrobnosti – npr. Rudolfov svetleči nos, zabavne napise v Božičkovi delavnici, mimiko na obrazih palčkov ipd. In kot je že kar stalnica – za prevod in prepesnitev je mojstrsko poskrbel Milan Dekleva.

MorfemPlus, 2021

Fronta

Fronta je mladinski roman, ki bi ga morali vsekakor prebrati tudi starši, pripoveduje pa o skupini petih srednješolcev, kameradov, ki jih druži aplikacija Fronta in nepozabna dogodivščina, ki bo za vedno zarezala v njihova življenja.

Neli K. Filipić je znana po svojih delih za mladostniške bralce, v katerih je ostra, iskrena in predvsem sodobna (po)pisovalka in pripovedovalka življenj današnje generacije mladostnikov, ki je še kako drugačna od katerekoli druge doslej. Starši najstnikov boste vedeli, o čem govorim. Generacija, ki se je takorekoč rodila s pametnimi napravami oz. vsaj pametnimi telefoni, se prek njih (samo)vzgajala in brez njih ne more. Vse to odlično oriše avtorica in obenem poskrbi za še nekaj presenetljivega – v fronti staršev ni. Resnici na ljubo – tudi za najstnike ne obstajamo, razen, ko je treba plačevati račune, jim dajati denar in hrano ter jih – pozor, pozor!; reševati iz težav.

In naj priznam, da sem od knjige Fronta pričakoval nekaj čisto drugega, kar sem na koncu dobil. Imam skoraj 15-letnega sina, ki je znan in priljubljen (to sicer lahko vzamete pogojno) na družbenem omrežju TikTok. Njemu je sprva to prijalo, kmalu postalo tudi breme. Na lastne oči sem se prepričal, kako ga ljudje na ulici prepoznavajo, se želijo z njim fotografirati, tudi kakšen avtogram je padel in ker je bil tako zelo »cool«, so tisti drugi, ki so mu bili vsa malo nevoščljivi, to seveda vsaj malo izkoristili za to, da so se iz njega norčevali, sploh, če mu kje ni šlo po načrtih. Tam je pač moral biti nekdo, igrati »vlogo« in težko mu je bilo dopovedati, da je on za nas doma vseeno nekdo drug – sin, brat, vnuk, bratranec, nečak, … Nekdo drug, ki se ne more »vleči ven« na podlagi svoje prepoznavnosti in priljubljenosti. Vse skupaj je še dodatno botrovalo k temu, da zares težko odloži mobilni telefon iz rok, saj pač ta ves čas utripa, brni, se oglaša in njegovo celo življenje je skoncentrirano na zaslon pametne naprave. Naprave, ki je pametnejša od njega in vseh nas. Naprava, ki ga je ustvarila drugačnega, pa še sam ni točno vedel, kdo je. Pozabil je tudi, česa si želi. Malo pišem v pretekliku, sedanjiku, nedoločniku, ker je njegovo življenje vsakodnevna bitka. Bitka tudi za vse nas, seveda.

In to – kdo sem, kaj sem, kako me vidi okolica in kako se vidim sam, je pravzaprav izhodišče Fronte. Soška, Beno, Karlo, Vanja in Luna. Vsi drugačni, vsi enaki? Pravzaprav ne. Vsak od njih prihaja iz drugačnega okolja in predstavlja konglomerat sodobne družbe, kjer je vsaka drugačnost lahko priložnost za posmeh. Družbe, v kateri moraš ugajati, se zliti s tokom, pa čeprav si tako želiš izstopati, biti poseben in drugačen. Soška je tista, ki si tega najbolj želi. In ki si zaradi bogatih staršev najlažje privošči. Polbrat ji izdela aplikacijo, spletni radio, Fronto, ki pa ne zaživi in ne vpliva na življenja vrstnikov, kot si sama tega želi. Poleg glasbenih seznamov se na trenutke zdi, da je vsa vsebina Fronte en velik »fake news«. Ali je danes kaj drugega sploh zanimivo, kot lažno podajanje resničnega sveta okoli nas? Tega vsi vidimo in dojemamo po svoje, če pa vanj nekdo doda ščepec vznemirljivosti, škandal, prepir, pa je vse skupaj lahko bolj zanimivo.

Usode petih mladostnikov se prepletajo, znotraj Fronte, preko Messengerja, komunicirajo prek Snapchata in še skozi pogovor redno uporabljajo heštege, prezirajo izumetničeni, ponarejeni in lažno popolni Instagram. Vanja se bori s čustvi do zadržane in skrivnostne Lune, Beno težko brzda poželenje ob Soški, Beno in Karlo sta večino časa najboljša prijatelja, lahko pa tudi sovražnika, za Karla se zdi, da je v njem nekaj homoseksualnega, podobno bi lahko rekli tudi za Vanjo, Soška pa … velika vodja, manipulatorka, ki jo vsi (skrivaj) obožujejo in prezirajo, gre jim na živce, a je obenem lepilo, ki jih skozi to usodno poletje drži skupaj.

In ko se v medijih pojavi novica, da starši pogrešajo oz. da je izginil fant z nenavadnim imenom Sever Jug, se Soška odloči, da ga bodo oni našli. Kje in kako, bodo seveda izvedeli prek Fronte. Iskanje ni najbolj preprosto, vse skupaj se postavi na glavo po nepričakovani zabavi ob Ljubljanici, kjer je veliko alkohola, drog, hormonov, čustev in nedovoljenega. In potem Severja Juga vsak vidi, srečuje in dojema drugače – Luna je tisti večer z njim ljubimkala, Soška ga je kasneje srečala na obrežju Ljubljanice, ko se ji je predstavil kot Pica pica (latinsko ime za srako), Karlo ga spozna kot simpatičnega prodajalca Petka v antikvariatu, ko išče nadomestilo za izgubljeni Marxov Komunistični manifest in Beno kot Srako. Pušča jim nenavadna sporočila, uganke in namige in pravzaprav prevzame Soškino nalogo lepila – postane tisto bistvo, ki jih celo poletje druži, da ga besno zasledujejo in iščejo, a je vedno korak pred njimi.

Vse do usodne odločitve, da se za njim (brez vednosti staršev) podajo na drug konec Slovenije, a na vlaku ostanejo brez telefonov in tako so prepuščeni življenju v nepričakovano založeni in opremljeni koči sredi gozda. Prepričani so, da je vse to zanje pripravil on, skrivnostni Sever jug s še nekaj imeni. Analogno življenje jim sprva predstavlja težavo, oviro, nato izziv in na koncu celo užitek. Začnejo se pogovarjati in spoznavati, kdo in kaj so. Ni preprosto.

Vse do res divjega in nepričakovanega preobrata, ki vas bo osupnil. Nihče pravzaprav ni tisto, za kar se izdaja. Tudi Fronta je veliko več kot le spletni radio oz. aplikacija. Pet mladostnikov in konglomerat družbe, ki razpada in se razkraja. Zato, ker nam je vse na dosegu roke, ker smo pozabili, kdo smo in kaj smo. Zato, ker slepo verjamemo in zaupamo in smo potem presenečeni, ker je pač drugače … nadaljevanje (menda) sledi.

Cankarjeva založba, 2021