(brez naslova)

Oddelek za občutljive zločine

Naslovnica nas opozarja, da v rokah držimo knjigo iz novega žanra – »skandinavski blanc«. Kriminalka in napeto branje – ja. Trupla, kri, okrutni zločini – ne. Humor, pronicljivi dialogi, nenavadni zapleti je vse tisto, kar bo prepričalo ljubitelje napeta, a sproščenega branja.

Alexander McCall Smith je britanski avtor zimbabvejskega porekla in predvsem »britanskost« se še kako čuti v njegovem pisanju, predvsem v značilnem humorju, pa čeprav je dogajanje Oddelka za občutljive zločine postavil na Švedsko, natančneje v mestece Malmo. Glavni junak je detektiv Ulf Varg (kot kasneje izvemo, je njegovo ime Volk Volk), ločen, iskren, prijazen in iskreno dober policist, ki vodi malo ekipo, s katerimi rešujejo nenavadne oz. občutljive zločine, ki se dogajajo v njihovem mestu.

Najprej je tu napad z nožem in vbod na sila nenavadno mesto, ki ga Ulf tako s pomočjo desne roke, detektivke Anne in policista Blomquista (ki ni del Oddelka, si pa tega še kako želi) reši relativno hitro in po starih policijskih metodah – zaslišanja, natančen ogled mesta »zločina«, nekaj sklepanja in soočenje z glavnim osumljencem in krivcem.

Potem se avtor nekoliko odmakne od Ulfa in njegove ekipe in nam predstavi simpatično in inteligentno Bim Sundstrom, ki živi sama z mamo Elvinio, ima tri prijateljice – Signe, Linneo in Matildo. Nima pa fanta. Signe ima kar dva in tako se Bim odloči, da ga bo imela tudi sama – pa čeprav si ga mora izmisliti! Premišljeno in domišljeno naredi sebek s simpatičnim fantom na ulici in ga prijateljicam in tudi mami »proda« kot svojega fanta Sixtena. Reševalca, bodočega študenta medicine, ki res veliko dela in ga zato ne morejo spoznati. Ljubezenska zgodba ima seveda nekaj pomanjkljivosti in ko je Bim potisnjena v kot, »proda« še eno laž – Sixten je moral na Severni tečaj. Zgodba se seveda zaplete in izmišljena ljubezen poskrbi za kar nekaj izginulih oseb, nenavadnih pogovorov in zasliševanj ter odkritij, a Oddelek za občutljive zločine konce ljubezenske zgodbe hitro poveže in zaveže. Brez trupel!

Detektiv Varg se medtem z dramo sooča doma, saj se njegov pes Martin, ki ogromno časa preživi pri prijazni ovdoveli sosedi, gospe Hofgors, začne nenavadno obnašati. In če se Ulf najprej ustraši, da njegov zvesti prijatelj umira, ga veterinar potolaži – Martin očitno trpi za depresijo in ga bo treba zdraviti. Ulf mimogrede pomaga še obtožencu prvega rešenega zločina, saj je res človek, ki da veliko na pravico in se spopada z vse bolj intenzivnimi čustvi, ki jih goji do sicer poročene sodelavke Anne. Vsekakor nekaj, kar bomo z zanimanjem spremljali v naslednjih zgodbah. (v angleščini tako že lahko najdete Varg in Love, pa tudi The Talented Mr. Varg in The Man with Silver Saab).

No, in še zadnji zločin, ki napoveduje prelomno točko v Vargovi karieri, saj ga za zahtevno (in diskretno) nalogo zadolži kar sam komisar, Felix Ahlborg, ki je ravno tako nekaj povsem drugačnega in nestereotipnega, kar se pričakuje od policijskih komisarjev, sploh pa v skandinavskih kriminalkah. Komisar Ulfa pošlje na posebno misijo – v zdravilišču, ki ga vodi njegov sorodnik, se dogajajo čudne stvari, ki strašijo in odvračajo goste. Ulf se tja odpravi z Blomquistom, kar poskrbi za obilo odličnih dialogov in modrosti že na poti tja in seveda znova nenavadno odkrivanje zločina. Ulfu je takoj jasno, da nekaj ni v najlepšem redu med lastnikoma – Baltserjem in njegovo privlačno ženo Angel, Blomquist posumi, da je Baltser pravzaprav volkodlak in veste kaj – niti ni tako daleč od resnice. Primer uspešno rešita in predstavita komisarju, ki ob nepričakovanem razpletu sicer ni najbolj zadovoljen, a zaradi kvalitetne in uspešne preiskave nagradi oba – Varga poviša, Blomquista pa dodeli Oddelku za občutljive zločine.

McCall Smith me je presenetil ne le z zanimivo zgradbo in mestoma dolgimi, a zelo humornimi dialogi, ki se sprva zdijo nepomembni, a držijo zgodbe skupaj, ampak predvsem v tem, kako odlično stopnjuje zgodbo. Bralci kriminalki bodo marsikje začutili možnost preobrata v nekaj povsem drugačnega, odvijali se jim bodo različni scenariji, ampak ne – to je pač skandinavski blanc. Lahko rečemo, da je Oddelek za občutljive zločine namenjen vsem tistim, ki radi berejo drugačne kriminalke. In kot vedno – z drugačnim ni narobe. Dobrodošla sprememba in poživitev.

Didakta, 2021

O ljubezni, batinah in revoluciji

Nora Verde (psevdonim hrvaške avtorice Antonele Marušić) je v omenjeni zbirki zbrala devet kratkih zgodb, kjer v ospredje postavlja ženske in njihov vsakdanji boj. Boj za sprejemanje drugačnosti, a ne le iz pogleda nedolžne opazovalke, ampak spremljamo boj iz prve bojne vrste.

O ljubezni, batinah in revoluciji že z naslovom pove veliko – v večini primerov ne gre za zgodbe s rečnim koncem, večina ima konec bolj nedorečen in bralcu pušča prosto pot, vsekakor pa je vsebina zgodb običajna in pretresljiva. Prikrita revščina, duševne bolezni, patriarhat in nerazumevajoča okolice, desničarsko nasilje, (ne)sprejemanje istospolne skupnosti in mučna razkrivanja spolne identitete.

Že prva zgodba – Ti kar!, bralca pretrese, ko spremljamo mlado ženske, vajeno nekega običajnega življenja, ki po izgubi zaposlitve išče priložnost za preprost in recimo časten zaslužek. Koncert, velike plastične vrečke in pobiranje odpadne embalaže. Seveda mnogi hodimo na hrvaško morje in vemo, poznamo zgodbe, kako so nekateri z zbiranjem odpadne embalaže zaslužili. Pol kune za vsako plastenko ali pločevinko, a če vse skupaj potegnemo na neko povprečno plačo ali recimo znesek 1000 evrov, to pomeni, da je treba mesečno zbrati okoli 15 tisoč kosov odpadne embalaže. In na Hrvaškem je precejšnja revščina, delovnih mest je še manj kot pri nas in v tej »smetarski« vnemi ni nihče sam. Ampak, avtorica ne moralizira, kamor je zdaj potegnilo mene – to je le ena od (resničnih) zgodb.

O čemer sem od nekdaj hotela pisati je dokaj tipična zgodba o težki moški roki, ki jo glavna junakinja zgodbe prenaša leto za letom. Zakaj? Ker ne zna biti tiho in ne sklanja glave. Pa je prav, da se je sprijaznila z udarci? A kot pravi sama – kljubovanje je njen edini kapital za življenje. Prazniki prinaša zgodbo upokojene kuharice Manje, ki postane čistilka, kuharica in deklica za vse premožne družine Sertić in ko se nekoč odpravijo na praznike, ona ne skrbi le za red v njihovem 90 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ampak tam tisti čas živi. Brez njihove vednosti, seveda. Njeno življenje in stanovanje sta brezvezna, dolgočasna, brez vonja in okusa, to pa je nekaj povsem drugačnega. To je tisto pravo! A vsakih praznikov je nekoč konec, Manjinih celo predčasno …

Obisk je ena bolj pretresljivih zgodb, v kateri se soočimo z duševno boleznijo drugačne, a priljubljene učiteljice Lerotić, ki je zaradi težav z ledvicami ni v šolo, otroci pa jo seveda pogrešajo in se je odločijo obiskati. A obisk se sprevrže v katastrofo, ko jih učiteljica zaklene v stanovanje in sooči s svojo temno in še temnejšo platjo. Aktualna in v skladu s časom se zdi tudi Voriorka o inteligentni in uspešni mladenki Mileni, ki prosti čas najraje preživlja v skvotu, kjer se s še tremi somišljeniki odločijo izvesti gverilsko nočno akcijo in Zagreb očistiti nacistične propagande. A kmalu postane jasno, da bo za Voriorka, vedno drugačno in zasmehovano dekle, noč daljša kot sicer …

Barve so ena krajših zgodb, prežeta z barvami in tematiko mavrične oz. LGBT zastave, pohoda za ponos, ki le redko mine brez izgredov in težav. Ljubezen v času ebole je prežeta s strašnimi epidemijami – začne se z ebolo in konča s korono, vmes pa spremljamo utapljanje v alkoholu in nerazumevanje v tem vsekakor ne najbolj primernem načinu iskanja rešitev. Čas je na najini strani je zgodba lezbičnega para, najbrž spet podobna številnim drugim zgodba. Dve osebi se imata radi, se spoštujeta, živita skupaj, a vse skupaj je še vedno zelo skrito oz. prikrito, vsaj družini. Težko je biti potem nekomu, pa čeprav zgolj za eno popoldne na teden, prijateljica, cimra ali sodelavka. Če pa ve, da je veliko več kot to. In kar so sprva le sanje …

Zaključna Poligon za nevoznike je malo bolj optimistična in vedra, pa čeprav izhaja iz zoprne otroške travme, ko je bila naša junakinja ena od zgolj treh, ki ni znala voziti kolesa in se je pred sošolci smešila na kolesu s pomožnimi kolesci. Sramota, strah, pomanjkanje samozavesti in osamljenost. Drugačnost. A vsega tega je konec, ko spozna Teno …

Pri posameznih zgodbah sem povedal več, drugje manj. Velja izpostaviti še, da je morala prevajalka Suzana Tratnik (tudi sama sicer velika aktivistka LGBT+ skupnosti) pri posameznih prevodih hrvaških dialektov potruditi, ohraniti »žmoht« in najti ustrezno nadomestilo v slovenskih jezikovnih in narečnih značilnostih. Preverite, kako ji je uspelo. O ljubezni, batinah in revoluciji je knjiga, o kateri ne bi smeli govoriti in razmišljati preveč lahkotno, pa čeprav so mnoge zgodbe prežete z dobršno mero humorja, pa tudi sarkazma in cinizma. Tematike so resne in jih je treba kot takšne tudi obravnavati.

Goga, 2021

Ringlšpil

Franjo H. Naji je napisal tranzicijski roman o Mariboru, zaobjel problematiko ne le neke generacije, ampak kar okolja. Pester nabor likov, odlično naslovljena poglavja, ogromno glasbenih citatov in ena tistih knjig, ob kateri pravzaprav lahko le žalostno prikimaš in se vprašaš, ali res ni moglo biti drugače.

Med branjem knjige Ringlšpil, ki se bolj ali manj dogaja v Mariboru, sem se spomnil na izjavo enega kitarista, ki je pred skoraj dvema desetletjema med snovanjem enega projekta dejal: »Kompenzacije so uničile Štajersko. In Ljubljana je naslednja.« Takrat se mi sanjalo ni, kako bi lahko nadgradnja (tj. kompenzacija) nekdaj delujočega sistema (tj. blagovna menjava) lahko bila tako usodna. No, že v naslednji službi sem se redno spopadal z urejanjem in dogovarjanjem kompenzacij in kmalu prišel do spoznanja, da smo pač v 21. stoletju in ker moram plačevati položnice in kredite, tega pač ne morem kompenzirati. Potrebujem denar. Tega pa pri kompenzacijah ni oz. obstaja samo na računih. Medijski svet in še marsikaj z njim povezanega je začel propadati prav na ta način. No, pa Ringlšpil ni roman o tem, ampak o tranziciji, ki se je dogajala prej – konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih. Esad Babačić je v spremni besedi zapisal, da tako poštenega tranzicijskega romana ni uspelo napisati nobenemu Ljubljančanu. Ljubljančanu ne, Logatčanu pač. Podoben, pa čeprav drugačen je prvenec Boruta Marolta, pevca Niet, Kako se znebiti trupla. S tranzicijo, tisto gospodarsko, se ukvarja tudi Vasja Jager v na tem knjižnem slogu že predstavljenem romanu Cajhn.

Maribor, torej. Glavni junak Dejan, njegovo dekle Vesna in pisana četa prijateljev, znancev, sorodnikov. Zemljevid mariborskega klubskega dogajanja v tistem obdobju. Obeti in razbite sanje o boljšem in lepšem življenju. Sumljive poslovne priložnosti (beri: propadel hiter zaslužek). Alkohol in še več drog. Mešani zakoni, propadajoča industrija. Kup filozofiranja, prepiranja, pretepanja, halucinacij, izgubljenih dni in noči ter iskanja samih sebe.

Poglavja nosijo naslove verzov posameznih izvajalcev – od Alice in Chains in Pearl Jam, do Cypress Hill in Miladojka Youneed, od EKV do Balaševića. Ringišpil slednjega je nekakšna rdeča nit romana, kar je jasno tudi iz naslova in v katerem je seveda odlično ujeto hrepenenje po nečem boljšem in lepšem, vse skupaj pa je seveda oplemeniteno z ljubeznijo. Ljubezen je tista, ki glavnega junaka Dejana vleče naprej, a kaj, ko ves čas sumi, da si Vesno deli vsaj z Majkom, poleg tega pa je vse bolj odvisna od drog. In ne, ne pomaga ji niti to, da prihaja iz premožne družine in ima vse, kar ji srce poželi. Dejan nima nič od tistega, kar si želi njegovo srce – v njem divjajo mladostniški viharji, a delal ne bi, študiral še manj, predvsem pa noče iti po poti svojih staršev, ki nimata nič od življenj. Skrbi in dolgove.

Prehod iz (pozno) najstniškega v odraslo življenje je že tako zahteven in težaven, za generacijo, ki je v tistem solidnem jugoslovanskem socializmu lahko povsem normalno živela, je bilo vse skupaj zagotovo še težje. Ni bilo popolno in bila je represija, pravzaprav je bila vsaka roka veliko težja in kazen ostrejša, a bile so službe, bila so stanovanja, glasba, druženje, ni bilo meja in pomanjkanja. In potem so se začele težave, ki so jih morda še najbolj občutili prav odraščajoči, ki so izhod in uteho iskali v očitno lahko dosegljivih prepovedanih substancah, sumljivih oblikah zaslužka in ki so lahko zgolj spremljali propad vsega okrog sebe. Dejanu ni lahko in vsak žarek upanja kaj hitro ugasne in znova ga pogoltne tema. Tema, tista večna, pogoltne mnoge iz njegove družbe, tako kot je pogoltnila člane EKV. Ostajajo verzi, pesmi, spomini na koncerte, celo neka na pol sanjska občutenja, a nič več kot to. Ostane tudi upanje na boljši jutri, ki ga morda nikoli ne bo.

In naj za konec izpostavim še tri sicer malenkosti, ki pa so me zmotile in me neprijetno presenetile. Napačno zapisovanje imen – Curt Cobain in Eddie Wedder in celo popolnoma napačno ime glavnega igralca v filmu Singles (Ne meč’te se stran), kjer ni igral Matt Damon, ampak Matt Dillon, v takšno zares berljivo in odlično zapisano knjigo, ne sodijo. Kot priseljenega Ljubljančana me ne moti štajerščina, ker preprosto sodi v to okolje in knjigo, navdušen sem nad omembami odličnih glasbenih skupin (izpostaviti recimo Miladojko ali pa Res Nullius, konec koncev tudi takrat ne ravno priljubljenega Balaševića, saj so vsi, na Štajerskem pa sploh, bolj igrali na klasično jugonostalgijo z Bijelo dugme in Ribljo Čorbo) in tudi dejstvo, da se je avtor izognil kakršnemukoli obračunavanju z Ljubljano, je ravno tako dodana vrednost. In seveda, kot se na koncu vpraša Esad – vprašanje je, kdaj bo počilo v Mariboru, da bo počilo tudi v Ljubljani. Vprašanje časa …

Knjiga, ki jo je vredno prebrati in se prepustiti spominom. Naj ste Jugoslovan, jugonostalgik ali pač nekdo, ki o tistih časih kaj ve zgolj iz pripovedi in knjig. Bili so to povsem drugačni časi, ko se je dogajalo in zgodilo marsikaj.

Litera, 2021

Darilo divjine

Nemška avtorica, okoljevarstvenica, zaščitnica živali in popotnica Elli H. Radinger se vrača z novo knjigo – Darilo divjine. Spomini, nova razmišljanja, zanimiva izhodišča, vse skupaj zaznamovano tudi s covid-19 epidemijo in kot razmislek, kako naprej.

Njena knjiga Modrost volkov me ni prepričala, še manj prevzela. Tudi sam obožujem volkove in so mi od vseh živali najbližje, a se mi je njena knjiga zdela preveč strokovna in premalo človeška. Odlično je razložila življenje in navade volkov, vse skupaj povezala z nami in pomembnostjo za okolje in iz tega vidika je za razumevanje pomena volkov naredila ogromno, ampak nič več kot to. Knjige Modrost starih psov nisem niti vzel v roke, sem se pa odločil dati avtorici še drugo priložnost, morda tudi zaradi vseh sprememb, ki sem jih v zadnjem obdobju prestal sam, vsekakor pa tudi zaradi zanimivega opisa – Svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje.

Morda bomo oziroma bodo o tej knjigi čez leta in desetletja govorili podobno kot sama opisuje Thoreaujevo Walden: Življenje v gozdu in Emersonovo Narava – navdihujoče. Ljudje bi morali živeti preprosto in v sozvočju z naravo, ki nam izginja pred očmi. Razumeti bi morali razumeti zakone narave, pomen živali in rastlin … morali bi. Pa kot ugotavlja tudi avtorica, ni tako preprosto. Odreči se vsemu, živeti minimalistično, saj smo vajeni imeti vse ves čas pri roki. Tudi, če nečesa ne potrebujemo. Danes, jutri, nikoli. In potem shranjujemo in kopičimo. Vajeni smo se usesti v avto in odpeljati v trgovino po »nujnih« nakupih. Biti doma ves čas v stiku z vsem – informacijami, zabavnimi vsebinami, sorodniki in prijatelji, delati na daljavo …

In potem pridejo naravnost grozni podatki:

digitalna tehnologija je odgovorna za približno 4 % svetovnega izpusta ogljikovega dioksida,
internet proizvede toliko CO2 kot svetovni letalski promet,
da bi izničili eno samo sekundo iskanj z Googlom po vsem svetu, bi potrebovali 23 dreves!

Seveda se nič ne bo zgodilo čez noč in tako hitro ne moremo spremeniti niti sebe, kaj šele drugih in celega sveta. Za začetek je pomembno zavedanje. Zavedati se pomeni čutiti. In da bi začutili naravo, je treba tam preživeti več časa. Vonjave so drugačne, zvoki, barve, doživljanja. Ljudje pa pozabljamo, kako je videti zvezdnato nebo, kakšen je občutek pitja studenčnice in kako je bos hoditi po travi.

Minimalistični izziv – omejite osebno lastnino na sto predmetov. Informacija, zakaj je to zelo težko – povprečen človek ima v lasti menda deset tisoč predmetov!

Lahko bi rekli, da pišem o vsem le o knjigi ne, ampak ni tako. Razmišljanja, ki jih je avtorica spodbudila v meni, so še kako povezana s knjigo. Česa se lahko naučimo od volkov, kojotov, bizonov, grizlijev, orlov, zakaj je pomembno znati uživati v tišini (in ne govorimo o absolutni tišini, od katere se človeku dobesedno zmeša!) in se včasih preprosto uživati ter uživati v lepem razgledu, nepozabnem trenutku in življenju, kako zelo svetlobno onesnažen je naš planet, ki ga dušimo z nepotrebnim. Pa tudi, da divjina včasih ni tako zelo divja in neokrnjena, ampak zgolj drugačna.

Avtorica svoje dojemanje narave (divjine) odlično preslika na naša življenja. Povezanost volčjega krdela, prilagodljivost kojotov, spopadanje s strahom s pomočjo grizlijev, nežnost bizonov, vsa ta izginjajoča lepota … človek bi moral v sebi najti divjo plat, povezanost z naravo, svojo prvobitnost in začeti uživati življenje v tistem, kar ima, ne pa, da se ves čas samo žene za nečim nedosegljivim. So to sanje, popolno življenje? Ali pač izguba časa in lastne identitete? Preberite, razmislite in – ukrepajte!

Mladinska knjiga, 2021

Preacher: Book 4

Še ena odlična stripovska serija se preveša v drugo polovico in vsaj na prvi pogled se zdi, da je tu veliko stranskih zgodb brez pravega smisla in povezanosti, ampak se mi dozdeva, da se bo zaključnih dveh vse pokazalo še za kako pomembno.

Jesse Custer, Tulip in Cassidy so še naprej na poti iskanja in maščevanja … Starr z vse bolj zvesto pomočnico Featherstonovo prevzema vajeti nad Grailom … Saint of Killers ima še vedno kar nekaj neporavnanih računov, prisoten pa je tudi Arseface in čaka nas kar nekaj skokov v preteklost.

Glede na to, da sem šel drugi polovico te serije brati kaj kmalu po tem, ko sem končal z ravno tako Ennisovimi The Boys, je pravzaprav zanimivo vleči neke vzporednice, obenem pa je še kako jasno, kako različni sta si obe deli. Ennis se je v obeh sicer spopadel s takšnimi in drugačnimi superjunaki, njihovo zlorabo moči, bojem proti vsemu temu, vmes vtkal ljubezensko zgodbo in nekajkrat seveda konkretno šokiral. Vsekakor je Preacher veliko bolj berljiv in razumljiv kot Boys, a sta si zgodbi vseeno tako zelo različni, da je nemogoče reči, da je ena boljša oz. slabša od druge.

Četrta knjiga prinaša tri zelo pomembne skoke v preteklost. Izvemo, kako in zakaj se je Starr pridružil Grailu, počasi povečeval svojo moč in vpliv in imel vseskozi svoj načrt. Potem je tu res žalostna Arsefaceova življenjska zgodba, ki je bila dotlej prikazana v zgolj nekaj odlomkih – težave z nasilnim očetom in mamo alkoholičarko, slepo oboževanje Kurta Cobaina in iskanje rešitve, kjer je pravzaprav ni (bilo). Ponesrečen poskus samomora vsega skupaj seveda ni olajšal in življenje se mu je še enkrat več postavilo na glavo. In tu je potem še en precej nepričakovan skok v preteklost, ki zares štrli ven – znova lahko občudujemo surovost in krutost Jessejevih sorodnikov in mučiteljev Jodyja in T.C.-ja, ki v domačem močvirju pomagata svetlolasi lepotički in vase zagledanemu detektivu na begu pred teroristi. Nekaj, kar bo zagotovo še vplivalo na zgodbo …

In potem smo v tu in zdaj, ko želi Starr obračunati tako z Jessejem oz. Preacherjem na eni strani, na vse pretege pa se želi znebiti tudi neuničljivega Saint of Killers. Na pomoč pokliče ameriško vojsko in ko s strani predsednika ZDA izsili atomski napad na kultni Monument Valley v Arizoni, se zgodi marsikaj. Bitka, iz katere nihče ne pride brez prask in s številnimi novo odprtimi ranami. Sprva se zdi, da bosta zmagovalca atomskega napada dva – Featherstoneova, ki prevzame vajeti Graila in Cassidy, ki se ponuja kot odlična tolažba za Tulip potem, ko Jesse pade iz letala.

Vse to in še več, seveda. Izvrstni dialogi, nekaj nepozabnih misli ter tudi izmenjajoč slog ilustriranja, saj glavni risar Steve Dillon zaradi številnih obveznosti ni mogel biti prisoten ves čas. Izhodišč za nadaljevanje in zaključek je več kot dovolj in jasno je, da pri Ennisu težko pričakujemo kaj več kot nepričakovano …

Vertigo, 2011

Nov niz knjig za mlajše bralce

No, če smo se pred kakšnim mesecem ali več že pozabavali s sklopom knjig za mlajše bralce, ki so izšle pod okriljem založbe Mladinska knjiga, tokrat predstavljam pester kup novosti založbe Miš. Različno zahtevne knjige za različne bralce – od Pavčkovih pesmi do kratkega epa o rajski Sloveniji, vse bolj monumentalne hišice na drevesu in vse do nenavadnega mesta, kjer so glavni psi. Vas zanima? Potem nadaljujte z branjem.

39-nadstropna hišica na drevesu

Nepričakovano hitro smo dočakali že tretjo fantastično hišico na drevesu Andyja Griffithsa in Terryja Dentona – z novo 13-nadstropno nadgradnjo ima njuna hišica na drevesu sedaj že dah jemajočih 39 nadstropij. In mimogrede, v izvirniku sta šla še višje in pred izidom je 143-nadstropna hišica na drevesu.

Začelo se je kot 13-, nadaljevalo kot 26- in je trenutno 39-nadstropna hišica na drevesu. Griffiths in Denton se pač ne sprijaznita s tem, da bi imela domišljija lahko meje in prav je tako. Kaj sta dodala (tokrat)? Trampolin (brez mreže), čokoladni slap, aktiven (nebruhajoč) vulkan, operno hišo (kjer nastopata Jimi Handrix in Superprst in je hudo podobno tisti v Sidneyju), ogrado za božanje dinozavrskih malčkov (ki grizejo!), muzej z Andyjevo in Terryjevo zbirko neverjetnih čudes, slona z imenom Trobinator (ki je boksar), zvrtiljak, sobo z rentgenom, disko z osvetljenim plesiščem in obvezno ogromno disko kroglo, visokotehnološko pisarno in najstrašnejši vlakec smrti na svetu. No, in še zelo skrivnostno in sprva nedokončano 39. nadstropje, kjer se zadeve seveda zapletejo.

Kup filozofiranja, klic vedno neučakanega založnika, gospoda Velikega nosa in obljuba, da bosta novo knjigo dostavil naslednji dan. Kako? Hja, po zaslugi najveličastnejšega izuma, kar ga je kdajkoli kdorkoli izumil in ki se seveda skriva v 39. nadstropju, imenuje pa se – Preddavnočasovni stroj. Ima dva kompleta rok – enega za superhitro tipkanje in drugega za risanje. Vse, kar morata Andy in Terry storiti je, da vneseta želje, kakšna naj bo njuna naslednja knjiga, kdo mora nastopati, kaj se mora zgoditi in … akcija!

Najprej ju zmoti poštar Bill (ki ni zombi), spoznata zgodbo o Rojstnodnevni tolpi, dobita težko pričakovano stikalo za zagon Preddavnočasovnega stroja in potem imata na voljo osem brezskrbnih ur za popolno zabavo, da stroj konča knjigo namesto njiju. A Preddavnočasovni stroj se odloči, da fantov ne bo več spustil v njuno hišico, dokler ne konča knjige in fanta zatočišče najdeta pri prijateljici Jill. Njena hiška je seveda polna živali, zato večer, noč in jutri niso niti približno tako zabavni, kot sta si predstavljala.

Potem pa se Terry spomni rešitve – profesorja von Trapca, znanega odumitelja. Seveda spoznamo njegovo zgodbo in kako je pristal na temni strani Lune, kamor ga gresta Andy in Terry seveda iskat, kar zgodbo še dodatno zaplete, saj se von Trapec odloči odumiti takorekoč vse. No, bralce čaka še en genialni preblisk mladih ustvarjalcev in nepričakovano pričakovan (srečen) konec. Branje vseh prigod pa je resnično podobno vožnji z vlakcem smrti, le da se tu zdi, da se tirnice rišejo sproti in da je včasih potrebno zgrmeti tudi v kakšen reeees glooooobooook prepad. Otroci utegnejo živčno gristi nohte, ampak knjige zlepa ne bodo odložili. In prav je tako! In kaj nas čaka – enkrat v prihodnosti najbrž 52-nadstropna hišica na drevesu. Pustimo se presenetit.

Miš, 2021

Rajski vrt / Paradise Garden

Erika Eichenseer je znana nemška zbiralka ljudskega slovstva, pripovedovalka in avtorica, ki je nadaljevala delo Franza Xaverja von Schonwertha, znanega bavarskega zgodovinarja in sodobnika bratov Grimm. Po zaslugi moževe službe je več let živela v Podsredi, kjer je naletela na staro legendo in v njej našla navdih za pričujočo slikanico.

Zgodba sama po sebi je zelo preprosta – skozi klasično zgodbo o božjem stvarjenju sveta in zasluženem počitku sedmi dan izvemo, kako je nastala Slovenija oziroma predvsem, zakaj je na tako majhnem koščku sveta zbranega toliko lepega in raznolikega. Dodano vrednost slikanici dajejo fantastične in zelo samosvoje ilustracije Petra Škerla, kjer je tudi Bog zelo drugačen (in kar komu morda ne bo všeč?), pozornim očem pa ne bi smele uiti številne podrobnosti. Seveda pa ne smemo spregledati, da je slikanica dvojezična in da pripoved poleg slovenščine beremo še v angleščini in ker so stavki kratki in preprosti, obenem pa besedno bogati, je knjiga kot nalašč tudi za spoznavanje tujega jezika.

Zanimivo je seveda tudi to, kako sproščeno in prosto nekih ideoloških spon takšno zgodbo (po)ustvari tujec, ki je v Sloveniji videl, spoznal in prepoznal toliko zanimivega in očarljivega. V Rajskem vrtu Eichenseerjeve kislih jabolk spora pač ne poznajo in le želimo si lahko, da bi bilo tudi v resničnosti tako. Ob vsem prevečkrat spregledamo in pozabimo, v kako čudoviti državi res živimo.

Miš, 2021

Bolhograd

Ivana Mitrevskega smo spoznali zgolj kot ilustratorja z zelo prepoznavnim slogom, ki mnogih sicer ne prepriča, mene osebno pa je prepričal predvsem z ekološkim stripom o volkulji Beli, kjer je drzno stopil v bran volkovom (in drugim živalim ter naravi kot taki) in »napadel« pogoltne poslovneže in ugledneže, ki jim ni mar za nič drugega kot za lasten zaslužek.

Bolhograd – Zgodba o prav posebnem mestu je drugačna, pa čeprav bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Glavne niso bolhe, kot bi morda kdo sklepal iz naslova, ampak psi – takšni in drugačni. In Bolhograd je posebno mesto predvsem zato, ker ga imajo psi, ki tam živijo, nadvse radi. Imajo župana, mojstra za vse, opravljivko, kup otrok, slaščičarno, igrišča, šolo in vrtec, vse zabavno poimenovano in življenje bi bilo težko lepše.

Do trenutka, ko si malo bolj napredna prebivalka mesta Doroteja omisli avtomobil – pa čeprav je vsem jasno, da psi za avto bolj tečejo, kot pa jih šofirajo. A ona je seveda pripravljena tudi na to in avto si kmalu zaželijo in omislijo tudi ostali Bolhograjčani. Vsak svojega, drugačnega, posebnega, kmalu en ni dovolj in seveda se Bolhograd začne soočati s tipičnimi težavami (človeških) mest – polne ceste, ki jih je premalo, parkirišča, hrup, onesnaženje, nakupovalna središča z velikim brezplačnimi parkirnimi hišami, zamiranje in propad mestnega jedra, nevarnost, zamude, slaba volja, nevoščljivost in bolj ali manj neuspešno iskanje rešitev.

Vas zanima, kako se s težavo soočijo in ali jo župan Leopold ter Bolhograjčani rešijo in seveda kako? Saj veste, kaj vam je storiti …

Miš, 2021

Vrtiljak

Tone Pavček je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, ki je imenitno pisal tako pesmi za odrasle (nesmrtna zbirka Pesmi štirih in mnoge samostojne zbirke) kot za otroke, po katerih ga odlično poznamo – od Jurija Murija v vseh mogočih izpeljankah, pa nekoliko drugačne verzije Romea in Julije, zabavne Krokodil, čudovite Sonce in sončice in še mnogih drugih, med njimi tudi Vrtiljak.

Pesniška zbirka Vrtiljak je prvič izšla davnega leta 1965, poleg novih ilustracij (delo Igorja Šinkovca) pa velja pozornost posvetiti spremni besedi Saše Pavček, avtorjeve hčerke, ki iskreno, iskrivo in brez olepševanja opiše svojega očeta. Nič strašnega, da ne bo pomote – velik človek, mislec, ustvarjalec in oseba, ki je znal z otroci. Zato ne preseneča, da njegove pesmi tako hitro vzamejo za svoje, kljub številni besednim vragolijam in hudomušnostim, ki jih na papir lahko prelije samo nekdo, ki je v sebi ravno tako še vedno otrok.

Od prvega šolskega dne, zabavnega intervjuja in predstavitev različnih poklicev, živalske prigode, zgode in nezgode, starševske nerodnosti in otroški veledosežki – od prvega zoba do samostojnosti, na trenutke nam postreže že s skoraj pocukrano romantiko sončnega sprehoda skozi Tivoli, kot prekaljen mojster peresa nam pokaže lepoto besed in seveda slovenskega jezika in še kaj bi lahko naštel.

Miš, 2021

The Boys: Omnibus volume 3

Ne, ni ne še konec … The Boys so sicer izhajali kar šest let, 72 številk in tako je pravzaprav vsak Omnibus en letnik tega opevanega in zahtevnega stripa. Tretji letnik je prinesel kar nekaj presenečenj in sprememb …

Tisti, ki ste morda spregledali zapise o prvih dveh knjigah, na hitro povzetek – The Boys so nenavadna druščina, ki jo financira in na nek način vodi CIA, vse to pa z namenom, da skrbijo, da različne skupine superjunakov ne počnejo prevelikih neumnosti. Vodja skupine je Britanec Billy Butcher, ki ima ob sebi poleg buldoga Terrorja še zvesto četverico – ogromnega temnopoltega Američana z vzdevkom Mother’s Milk, filozofskega Frenchieja, tiho ubijalko Female in novega člana Hughieja. Z nasveti jim pomaga Legend, z informacijami Monkey in po potrebi na pomoč priskoči Rus Vas oz. Love Sausage. Superjunaki so »oplemeniteni« s sestavino Compound V, njihova dejanja pa vodi organizacija American-Vought, ki je s svojimi lovkami pravzaprav vpeta v vse. Glavna in najbolj dobičkonosna skupina superjunakov se imenuje Seven, ki pa je vse prej kot popolna oz. najbolj zgovoren dokaz vsega slabega in pokvarjenega. Stripovska serija je namenjena odraslim bralcem in to ne le zaradi nazornega nasilja, ampak zaradi neštetih obscenosti – tako v govoru, spolnih praksah kot načinu življenja. Podobno kot v Ennisovi seriji Preacher so tudi The Boys pravzaprav zelo ostra kritika stanja duha v Ameriki.

Garth Ennis je še vedno glavni pisec in ustvarjalec, je pa tokrat bistveno manjši prispevek originalnega risarja in soustvarjalca, Daricka Robertsona. Glavnino dela so opravili John McCrea, Keith Burns in Carlos Ezquerra in čeprav bi težko rekli, da je moč opaziti odstopanja od izvirnega stila, podobe vseeno tu pa tam zanihajo. Ne popušča pa Ennis – najprej je tu obsežen del Herogasm, sledi The Self-preservation Society, Nothing Like it in the World, La Plum de ma Tante este sur la Table in The Instant White-Hot Wild, ob vsem dodatnem čtivu pa je tu še kratka zgodba The Comic that got The Legend Fired.

Herogasm bi zlahka opisali kot preusmerjanje pozornosti, da se v miru odigra zakulisne igre. Združene superjunake pošljejo v vesolje, da bi se zoperstavili uničujoči sili, ki preti našemu planetu, v resnici gredo v skrbno varovan tropski otok, kjer se bodo teden dni prepuščali hedonizmu. Hedonizem, neverjetne količine drog in seveda vse (ne)mogoče seksualne prakse med že tako sprtimi superjunaki netijo nove in nove spore in zamere. Ve se, kdo je glavni, kdo prinaša največ denarja, čigave so najboljše zgodbe in kdo proda največ, kar jim vodje American-Vought jasno povedo. Predvsem Homelander (vodja Seven) ima sicer svoje želje in načrte, križem rok pa seveda ne stojiti niti Butcherjevi Boys. Ugrabijo enega od tajnih agentov, zadolženih za varovanje in od njega dobijo številne informacije, v težavah in vse večjem precepu pa sta najbolj Hughie in seveda njegova Annie (v vlogi superjunakinje Starlight je del Seven).

Konec dober, vse dober, ampak temu ni tako, saj nas že uvodna stran The Self-preservation Society opozori, da je na vseh pet članov Boys razpisana nagrada zaradi zločinov proti superjunaštvom. Prvi svojo srečo poskusijo Payback, a jim (seveda) ne uspe. Potem pa se v past ujame Female in z njo grobo obračuna nacistični (nad)superjunak Stormfront, zadeve pa postanejo toliko bolj zanimive, ko se nekdo iz njegove skupine nespametno odloči obračunati z Butcherjevim psom Terrorjem.

In morda zveni nenavadno, a potem sledijo tri zelo zanimive epizode, kjer izvemo, kako so postali, kar so in seveda tudi, kako so postali del The Boys Mother’s Milk, Frenchie in Female. In če bi Frenchiejevo zgodbo lahko edino opisali kot običajno in celo verjetno, naj vas nič od tega ne zavede. Pri vseh treh je jasno, zakaj so postali in proti čemu se borijo. Lahko bi rekli, da imajo celo prav, čeprav je njihov način seveda zelo sporen. Tretji letnik je prvi, v katerem ni bilo direktorice CIA Raynerjeve, seveda pa je jasno, da se številne zanke počasi zategujejo.

Sklepam, da bomo v preostalih treh izdajah izvedeli Butcherjevo življenjsko zgodbo, kdo je bil Mallory (vodja The Boys pred njim) in kaj se je zgodilo, nekako se bo razpletla tudi ljubezenska zgodba med Annie in Hughijem, skoraj neizogiben pa je tudi zaključni spopad med Seven in Boys. In kot je to v navadi in kar bi bilo edino logično, ne meneč se za žrtve, bodo edini zmagovalec najbrž American-Vought. Jaz sem radoveden, pa vi?

Dynamite, 2019

Vihar odmevov

Pa smo ga dočakali, zadnji oz. četrti del serije Zrcalka, ki jo je ustvarila francoska avtorica Christelle Dabos. Zimska zaročenca, Izginotja na Mesečini, Spomin Babilona in naposled še Vihar odmevov. Razplet in zaključek sta daleč od presenetljivega, morda celo od dokončnega …

Tetralogija Zrcalka me je država v svojih krempljih kot Ofelijo nekaj nezadržno vleče k Thornu. Prva knjiga je postregla s pisano paleto likov in nekim osnovnim zapletom, nadaljevanje je bila skoraj klasična kriminalka, tretji del pa potem nastavek za veličasten zaključek. Priznam pa, da sem bil zmeden – Daboseva odlično piše in tu velja izpostaviti tudi fantastičen prevod Žive Čebulj; saj je bilo znova in znova toliko novih zapletov, odkritih, razkritij in prevar, da se mi niti sanjalo ni, kako se bo vse skupaj zaključilo.

Oboki se krušijo in sesuvajo, en za drugim, sami vase, v praznino, v celoti ali ogromnih kosih. Zakaj se to dogaja in kako so z vsem skupaj povezani odmevi? Ali je kriv Drugi ali morda Bog, Evlalija Bog? Kako je Drugi sploh nastal in ali je bila res Ofelija tista, ki ga je osvobodila? Ali je morda Ofelija Evlalija Bog v neki novi, mlajši preobrazbi? Kakšno vlogo imajo odmevi, kaj se dogaja na Podmilonebju, kdo sta Rodoslovca, so morda odgovori v Observatoriju odklonov, kaj za vraga je projekt rogoizobilizem, kako bo na potek zgodbe vplivala Zmagoslava, mala Berenildina hči, ki redno potuje onkraj zavesti, imamo res Prvo in Drugo stran ter še tisoč in eno vprašanje. Kot je to v navadi že v prvih treh delih – knjigo morate brati zelo zbrano in povezano. Trenutek nepozornosti vas bo vrgel iz tirov.

Še nekaj dni po prebrani zadnji knjigi lahko priznam, da se mi sestavljanka ni v celoti postavila na svoje mesto. Seveda je vse pojasnjeno in nikar ne pričakujte pocukranega »happy enda«, ker boste razočarani. Daboseva je z določenimi (glavnimi) junaki približno tako milostna kot George R. R. Martin, z lahkoto zavaja in manipulira, da imamo na trenutke občutek, kot da beremo kakšno telenovelo, kjer se izdajstva in razkritja vrstijo eno za drugim in bralca ves čas drži v šahu – zakaj? To ni vprašanje, zakaj to počne, ker to počne odlično, ampak stanje misli med branjem je ves čas zaznamovano z vprašanjem zakaj?.

Pravzaprav si to vprašanje ves čas zastavlja tudi Ofelija in v tistih redkih trenutkih, ko sta skupaj, seveda tudi Thorne. Zakaj je Bog ustvaril Drugega in zakaj je bila ona tista izbrana – tako za branje Farukove knjige kot sedaj za reševanje Babilona in seveda v prvi vrsti – zakaj je bilo ravno njej namenjeno, da je osvobodila Drugega? In kdo Drugi sploh je? Verjeli ali ne, Drugi je pravzaprav nastal kot odmev, ki mu je Evlalija Bog zaupala takorekoč vse. So pa sence in odmevi različna razodetja istega pojava, ki jih je Rog izobilja potem spreminjal v snov. Ofelija se mora vmes spopasti še s pomembnim izzivom, ki je sestavljen iz treh stopenj – pokore, kristalizacije in odrešenja.

Duhovi posameznih hiš oz. obokov, Oktavijan, Elizabeta, Sekunda, Ambrož in njegov oče Lazarus, seveda Arhibald, Knjige, braljska oz. animska moč, ki jo ima Ofelija in še in še in še. In potem nenadoma pridemo do konca, ki to pravzaprav ni in čisto nič ne bom presenečen, če ne bomo dočakali še (vsaj) ene knjige. Zakaj se mi zdi tako, boste seveda izvedeli na koncu knjige.

Menim pa, da moramo celotno sago Zrcalka razumeti drugače kot zgolj fantastično fantazijsko delo za mladinske in tudi odrasle bralce, enako kot to velja za Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Igro prestolov in še kaj. Babilon in predvsem Babilonski stolp sta tukaj lahko izhodišče razmišljanja. Kako lahko nekaj veličastnega propade in kako je ljudstvo lahko zaslepljeno in slepo verjame voditeljem. Pomemben je vsak posameznik in vsaka podrobnost. Moč različnih bogov in vera v »knjige«, zapisana usoda, spoj različnih (pravih in napačnih) svetov, kultur, jezikov, običajev in usod. Svet je različen in raznolik in kakorkoli si je težko predstavljati cel svet v enem, je bil na nek način Babilon prav to. Bil je veličasten, (vse)mogočen, a bliže, ko je bil bogu, bližje koncu in propadu je bil … in če boga preimenujemo v popolnost, morda pridemo do razlogov za stanje sveta, kot je. Tik pred propadom …

Sanje, 2021

Guinness World Records 2022

Leto je naokrog in za mnoge opazovalce, spremljevalce in radovedneže je znova na voljo težko pričakovana knjiga rekordov oziroma Guinnessova knjiga rekordov z letnico 2022. Rekordi, vsaj tisti novi, so se podirali med 1. aprilom 2020 in 31. marcem 2021 oziroma v enem najbolj nenavadnih let zadnjega (vsaj) pol stoletja – v korona letu.

Covid-19 je svet ne le ustavil, ampak kar vrgel iz tečajev. Ustavilo se je vse znano in neznano, vključno s časom in tako ne preseneča, da nekateri pravijo, da je leto 2020 leto, ki ga ni bilo. Ni bilo potovanj, dogodkov, vsi smo bili v čakalnem krču, ki se zelo počasi sprošča poldrugo leto kasneje. Vseeno so na Guinnessu prejeli skoraj 42 tisoč prijav za rekorde – manj kot običajno in tokrat kar nekaj takšnih neobičajnih ali koronskih, ko so ljudje iskali vse mogoče načine za preživljanje preobilice prostega časa.

In tako boste v najnovejši izdaji knjige zaman iskali kategorije »najdlje trajajoče balansiranje milnega mehurčka na mezincu«, »največ blokiranih računov na instagramu«, »najhitrejše polaganje pločevinke v hladilnik« in še kaj, treba pa je ljudem priznati, da jim ni dolgčas. Človek se seveda vpraša, v čem so ti rekordi tako zelo drugačni od recimo »največja električna napetost iz krompirja«, »največ zaporednih dvigov uteži pod vodo« ali pa »največ sklec na eni roki in s 27 kg teže na hrbtu v minuti«.

Osrednja tema je še kako aktualna in morda največji izziv, pred katerega nismo postavljeni le kot posamezniki, ampak kot družba – podnebne spremembe. V kar 10 poglavjih so predstavljeni takšni in drugačni rekordi s področja varovanja okolja in bojem z učinki podnebnih sprememb – od največje sončne toplotne elektrarne v Maroku, do največjega obrata za recikliranje aluminija in do okolju najprijaznejšega mesta. To je, mimogrede, Stockholm. In kjer so plusi, so seveda tudi minus in žal je tako tudi tako občutljivi temi, ki je z vsemi svojimi minusi pravzaprav sprožila spremembo razmišljanja in ukrepanje. Podatki so dobesedno nori – najvišja temperatura za Zemlji (56,7 stopinj Celzija), največ stopljenega ledenega pokrova v enem dnevu (24 milijard ton vode!), najvišji dvig morske gladine (za 87,61 mm), največ proizvedene odpadne plastike (242 milijonov ton) in morda za piko na i – najpogostejši potrošniški izdelek: plastična vrečka. Svetovno proizvodnjo ocenjujejo na bilijone, bolj zastrašujoče pa je, da jih vsako leto zavržemo okrog 100 milijard in ker so izdelane iz nafte, je to enako 12 milijonom sodčkov nafte!

Knjiga ima tako kar deset zanimivih poglavij, med katerimi velja izpostaviti Ekološke prvake, Čudeže naravnega sveta, Najvišje in najkrajše, Ikone pop kulture, Mlade uspešneže ter Športne junake. V tem poglavju smo zastopani tudi Slovenci, vsekakor pa je zanimivo in aktualno tudi branje o mladih uspešnežih, osem neverjetnih posameznikov, ki svet spreminjajo že pred dopolnjenim 16. letom. Verjeli ali ne – to pač niso vplivneži družbenih omrežij, ampak najmlajša urednica revije (Roxanne Downs za revijo It Girl), Dara McAnulty (najmlajši ornitolog z najvišjem priznanjem Kraljevega društva), nigerijski nogometni virtuoz Chinonso Eche, 11-letni brazilski rolkar Gui Khury, svetovna rekorderka v vožnji z gokartom (Chloe Chambers), pasja koreografinja (Alexa Lauenburger), znanstvenica Gitanjali Rao ter mlada košarkarica Zaila Avant-garde.

Vsako od poglavij ima seveda podpoglavja, kjer boste izvedeli res marsikaj zanimivega in seveda neverjetnega in res bi lahko rekli, da človeška domišljija nima meja. Ali pač preprosta želja po tistih petih minutah slave in biti v nečem pač najboljši od vseh ostalih. Na neki točki sem začel izpisovati tiste najbolj zanimive rekorde, ampak kdo pa pravi, da so zanimivi meni zanimivi tudi vam? Vsekakor pa boste izvedeli res veliko zanimivega in vsekakor tudi novega, saj določena poglavja delujejo kot enciklopedija.

Dodatna pika na i so vsekakor predstavitve in namigi za virtualne obiske 20 najbolj obiskanih atrakcij na svetu – od parka Yellowstone, Amazonije, Velike piramide v Choluli, Macchu Picchu, Louvre, Botanični vrt Kew, sloviti karneval v Riu, Veliki kitajski zid, miniaturna čudežna dežela v Hamburgu, znanstveni center Gvangdžov v kitajskem Gvangdongu, Burdž Kalifa, Uluru, Avstralski ZOO in še bi lahko naštevali. Preverite, pobrskajte po spletu in če že ne morete tja osebno, katero od znamenitosti obiščite virtualno. Dandanes je mogoče vse!

In ker gre za lokalizirano izdajo knjige rekordov, seveda ne smemo mimo naših rekorderjev, kjer izstopa Stanislav Verstovšek, veteranski kolesar na dolge razdalje, ki ima objavljenih kar 8 rekordov – najhitreje odpeljanih 100, 200, 300 in 500 km ter 100, 200 in 300 milj ter najdaljše 24-urno cestno kolesarjenje. Gospod Verstovšek je v 24. urah prevozil kar 914,02 km. Drugega kolesarja morda poznamo še boljše in sicer je to Marko Baloh, ki je najhitreje v zgodovini opravil z razdaljo 1000 km in sicer je za to potreboval 1 dan, 4 ure, 50 minut in 14 sekund. V knjigi je z dvema (dobesedno) dah jemajočima rekordoma tudi potapljačica Alenka Artnik, pa košarkar Luka Dončić z največjim številom doseženih točk v krstnem nastopu v končnici lige NBA (dosegel jih je kar 42). Sam pa sem se razveselil tudi dejstva, da se je v knjigo zapisal Rok Žgalin Kobe, naš oblikovalec, ki je za LEGO oblikoval največji komplet kock, ki je v prosti prodaji in sicer rimski Kolosej s kar 9036 kockami.

Slovenska izdaja Guinness World Records 2022 pričakovano ne razočara. Seveda so v njej zabeleženi tudi določeni precej stari rekordi, kar zgolj dokazuje, kako neverjetni so določeni dosežki in pa kopica tistih neverjetnih, nemogočih in na prvi pogled tudi nesmiselnih rekordov. A se je treba zavedati, da je za pridobitvijo certifikata in dosego rekorda ogromno dela – tako birokratskega kot seveda potem samih priprav in izvedbe. Vsekakor si sam želim, da bomo prihodnje leto prebrali še več pozitivnih zgodb o tem, kako smo poskrbeli za okolje in s tem za vse nas.

Učila, 2021

Modri Portugalec

Romanček Petra Svetine je vsekakor ena tistih knjig, ki vam bo ostala v spominu. Vrtinec domišljije, nenavadnih preizkušenj, s skoraj nešteto referencami in ena tistih knjig, ki jo lahko berejo tako otroci kot odrasli, vsekakor pa jo bo vsak razumel po svoje.

Prva in glavna referenca je vsekakor Alica v Čudežni deželi Lewisa Carrolla, le da je tukaj kriv brat, Alica je Anja Klara in njen zvesti sopotnik je podganec Hijacint. Aha, in Anja Klara ne pade v zajčjo luknjo, ampak v zaboj za odlaganje časopisa. Od tu naprej je pravzaprav treba razmišljati čim manj in samo uživati v tej nenavadni pustolovščini …

Mnogi avtorji vam bodo rekli, da je pri pisanju zanimivih, sploh pa domišljijskih ali pustolovskih knjig pomembno to, da glavnim junakom postavite zanimive preizkušnje, t. i. »queste«. Junak gre od preizkušnje do preizkušnje, spoznava prijatelje, premaguje sovražnike, spoznava marsikaj o sebi, okolju, v katerem živi, se nemalokrat vpraša, ali vse le sanja in se na koncu sooči z glavnim nasprotnikom. Saj veste, tako nekako kot v tistih preprostih računalniških igrah, kjer ste morali na koncu vsake stopnje opraviti z glavnim zlobcem, čisto na koncu pa z na videz nepremagljivim supermegazlobcem. Tega ponavadi lahko pomaga samo s pomočjo vseh, ki jih je junak srečal na poti, s pomočjo zbranih izkušenj ter seveda z malo sreče in kakšnim čudežem.

Vlada Rizzi je tista ta glavna negativka, ki jo bo treba premagati, da se bo Anja Klara lahko vrnila domov. Otroci v steklenih kupolah zgolj sklanjajo glave in se igrajo s pokvarjenimi igračami, ob sebi ima zvesta (malce butalska) Ministra za kimanje in Ministra za edino razlago. Seveda tekom romančka izvemo, zakaj je Vlada Rizzi tako neverjetno okrutna in brezsrčna – krivi so starši oz. njena mama, ki je pretepla njenega psička, da je poginil. Anje Klare to ne zanima, ona želi pomagati ujetim otrokom, za katere – kako nenavadno; starši sploh opazili, da jih ni več.

Vse skupaj se poveže in preplete … Anja Klara pade z bratovega kolesa, česar pa brat sploh ne opazi. Starši, ki želijo imeti v življenju mir, otroke založijo z vsemi mogočimi igračami in pripomočki in niti ne opazijo, da jih lahko kakšen pretkan tiran s sladkimi besedami zlahka odpelje. Ker se to pač ne more zgoditi. No, lahko se. Otroci so zaprti v steklenih kletkah in le še kimajo, zasužnjene podgane pa iz njihovih igrač izdelujejo druge (niti ne uporabne, še manj pa kvalitetne) pripomočke, s katerimi Vlada Rizzi odlično služi. Lahko bi rekli, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki zgolj naključje, kajne?

Anji Klari ni vseeno. Želi rešiti otroke. Vladi Rizzi sicer ni jasno, zakaj, prepričana pa je, da ji ne bo uspelo. No, ko moči združijo z vseh vetrov zbrani Anja Klara, podganec Hijacint, Kronikalistka in njen valjček za barve, General ter vojska rdečih in belih, v zgodbo je treba dodati kolut sira in – seveda, skrivnostnega ter izmikajočega se Modrega Portugalca, potem lahko pade tudi Vlada. Vlada Rizzi, da ne bo pomote. Pa ne smem pozabiti na roke, noge, ušesa, glave in številna nenavadna bitja s povsem drugačnim videnjem sveta in samosvojim razumevanjem pravil ter zakonov, ki naj bi vladala.

Otroci bodo romanček Modri Portugalec (preverjeno) dojeli kot nenavadno domišljijsko pustolovščino, starši oz. odrasli pa kot samosvojo kritiko oz. ogledalo sodobni družbi. Spretnim besednim igram Petra Svetine je treba ob bok postaviti domišljene in večplastne ilustracije Damijana Stepančiča, ki romanček še dodatno obogatijo in morda prikažejo v še kakšni dodatni dimenziji. Knjiga, ki nosi neko brezčasnost in jo kot tako lahko postavimo ob bok že omenjeni Alici v Čudežni deželi, vsebinsko Butalcem in po malih modrostih tudi Malemu princu.

Sodobnost, 2021