Intenzivno branje od prve do zadnje strani. Odkrito pisanje o tabu temi kot je rak dojk in rekonstrukcija. Brez dlake na jeziku, pa hkrati tako zelo lirično in nadzemeljsko. Senka Marić je vsekakor napisala knjigo, ki je bralec zlepa ne pozabi.
Senka Marić je pisateljica iz Mostarja, ki se je v kratkem romanu Kintsugi telesa lotila ne le tabu teme, ampak razkriva tudi bedo bosansko-hercegovskega zdravstvenega sistema in številnih težav, s katerimi se posledično soočajo tamkajšnje ženske. Priznam, da je rak tudi v moji družini tabu tema, pa čeprav je kar nekaj starejši sorodnikov trpelo in izgubilo boj s to ali ono obliko. Vemo, da je dandanes rak skoraj tako pogost in verjeten kot kakšna druga bolezen, zato je še kako pomembno, da se o njem pogovarjamo, delimo izkušnje in doživetja. Po prebrani knjigi si vsekakor ne želim, da bi se moral sam ali kdo od bližnjih spopadati s tem.
Knjiga je sicer odlično opisana in predstavljena s tem zapisom na platnici: »Romanu Kintsugi telesa vlada bolno telo, ujeto v lucidno in globoko občutenje sveta, ki ga obdaja. Vendar se pri tem Senka Marić ne izgublja v bolečinah trpljenja, upira se skušnjavi in zbrano povzema trenutke, ki so jo v življenju neprizanesljivo zaznamovali.« Drugoosebna pripoved, v kateri se pripovedovalka spominja otroštva, strahu pred očetovimi pijanskimi izpadi, maminim spopadanjem z rakom in naposled še z lastnim bojem, ni patetična, jokajoča in obupajoča in to je njena največja vrednost.
Kaj sploh je kintsugi? Gre za japonsko umetniško tehniko popravljanja razbitih keramičnih predmetov s tekočim zlatom in platino. Cilj tehnike ni brisanje poškodovanih mest, ampak jih tako poudarijo, izpostavijo in opozorijo na drugačno zgodovino predmeta. Pa lahko to storimo s telesom? Vsaka brazgotina ima svojo zgodbo …
Razdrobljena in zelo osebna pripoved, kjer se prepletajo spomini in utrinki na preteklost, nenavadne sanje, razmišljanja in nenehen boj. Rak se pojavi in zdravi. A ne pozdravi. Pojavi se znova, potem še na drugi dojki, vsadki, rekonstrukcije, kemoterapije, okužbe, krvavitve in tako naprej in zdi se, da v nedogled. Obiskovanje zdravnikov v Mostarju, iskanje specialistov v Zagrebu, mučne vožnje in čakanje na izvide ter odziv telesa, poseg za posegom, injekcija za injekcijo in upanje, ki ne umre. Nezlomljiv duh, ki ga lahko glavni junakinji zgolj zavidamo.
Prepričan sem, da bodo ženske roman brale in doživljale povsem drugače. V ospredju je njihovo telo, njihovi atributi, ženstvenost, čutnost. Med branjem sem pogosto razmišljal, kako bi vse to doživljal in sprejemal moški, ki ga glavna junakinja sicer nima ob sebi. Novico, da je življenjska sopotnica zbolela, vse preglede, takšne in drugačne izvide in novice, zdravljenja in vse spremljajoče bolečine, morebitno odstranitev dojk, očitno telesno spremembo in vse psihične spremembe, ki jih to povzroči in ki vsekakor vplivajo na partnerski odnos. Podpirati ali oditi?
Zame tu sicer ni dvoma ali kot sem pred časom slišal enega glasbenika, ki je razlagal o tistem delu poročne zaobljube »v dobrem in slabem«. Njega je žena v slabi izdaji videla takoj po poroki, on pa njo šele leta kasneje. In takrat je bila to res zares slaba podoba, ki se jo je najbolj sramovala žena. Ampak on je ni nehal imeti rad, kvečjem je to, da jo ima rad tudi v »slabi izdaji«, zgolj okrepilo njegovo ljubezen. In šele takrat je dojel pomen tega in ljubezni.
Marsikaj v življenju se nam zdi slabo, dokler se ne zgodi nekaj res slabega. In potem? Kot vedno – ostaneta nam boj ali vdaja. Nič ni preprosto, tudi za vdajo potrebuješ pogum. Ampak boriti se in to na dostojanstven način ter po možnosti z ramo ob rami z ljubljeno osebo, je zagotovo največ, kar lahko storimo. Ali v bitki zmagaš, pač ni vedno odvisno od tebe. Nasprotnik je včasih premočan. Rak je vsekakor lahko tak nasprotnik. Ostanejo pa brazgotine – na telesu in na duši.
Otroške knjig še vedno rad berem, saj se trudim skrbeti, da svojim otrokom nudim in jih seznanjam s kvalitetnimi knjigami, veliko težje pa o njih pišem. A ker si tudi knjige za mlajše bralce zaslužijo, da se o njih piše in ker želim nanje opozoriti starše, vam predstavljam šest zanimivih novosti.
Štiri knjige oz. nove izdaje, ki tako ali drugače niso neznane. Za nameček pa še ena zelo sveža in aktualna, ki sem jo preprosto moral postaviti na prvo mesto – Boštjan Gorenc – Pižama se je z novo slikanico Botrovo darilo odločil ozaveščati in še dodatno pomagati programu Botrstvo. Piki Jakob je gotovo eden najbolj prepoznavnih slovenskih literarnih likov, ustvarjalni duo Julia Donaldson in Axel Scheffer že dve desetletji navdušujeta z ustvarjanjem prigod, ki so privlačne tako za oči kot ušesa, ljubitelji nemških pravljic zagotovo poznajo takorekoč ponarodelega Krtka, Andrejo Borin in njene domiselne pesmi pa najmlajši poznajo po zaslugi revije Ciciban, kjer je objavljala svoja dela. No, za nameček pa še deveti del Pasjega moža – zabaven, nepredvidljiv in poučen.
Botrovo darilo
Botrovo darilo
Morda bi si ta knjiga zaslužila svojo objavo, pa čeprav je bolj kot sama zgodbica pomembno sporočilo. Boštjan Gorenc – Pižama je znan kot razgledan, duhovit in pronicljiv pripovedovalec ali zapisovalec zgodb, ki mu ni vseeno za svet okoli njega. Knjiga Botrovo darilo to še kako potrjuje.
Preprosta zgodba o dveh prijateljicah, Tini in Alenki. Obe imata običajno življenje oziroma se vsaj tako zdi. Če ima Tina svojega krstnega botra iz Prekmurja, potem ima Alenka svojega botra na daljavo, saj je njena mamica brez službe in se težko preživljajo. V nadaljevanju tudi njun prijatelj Jani pove, da ima njegov bratranec botra na daljavo, ki mu je omogočil, da lahko nadaljuje s treniranjem nogometa. In seveda se tudi Tina odloči, da bo svojemu očku predlagala, da enkrat mesečno nakaže pet evrov in postane nekomu »sladoledni« boter na daljavo. Zakaj sladoledni? Ker se bo Tina z veseljem odrekla enemu sladoledu na mesec in tako pomagala vrstniku.
Program Botrstvo seveda poznamo vsi – beremo in poslušamo zgodbe, pošiljamo sms-e, nosimo pakete, ganjeno spremljamo dražbe športnih rekvizitov in se vsakič znova čudimo, kako lahko živimo v državi, kjer 10 tisoč otrok (številka je seveda zelo relativna, saj tu govorimo zgolj o tistih, ki jim Botrstvo aktivno pomaga) potrebuje pomoč, ki jo dobijo od ljudi in ne od države.
Pižami je tu uspelo veliko. V prvi vrsti je seveda mnoge opozoril na problem revščine pri nas in program Botrstvo ter široko področje, na katerem pomagajo, saj so v zadnjih letih začeli pomagati tudi mladim (in perspektivnim) športnikom in še komu. Čeprav – roko na srce; če se kdo tega ne zaveda, bi morali počasi priti nazaj na površje Zemljinega površja. Zgodbo je napisal sila preprosto, razumljivo in predvsem brez očitanja, moraliziranja ali kot lepo reče Alenka prijateljici: »Hvala, ker se nisi norčevala iz mene, ko sem ti povedala za Botrstvo«.
Težko si je namreč predstavljati, kako težko mora biti staršem, da sklonijo glavo in odidejo prosit za pomoč. Na srečo so na Botrstvu ljudje, ki tam poskrbijo, da ljudje odidejo z nasmehom na obrazu in visoko dvignjeno glavo. Ne dobijo le upanja, ampak tudi konkretno pomoč. Nič sramotnega ni prositi za pomoč. Sploh pa ni sramotno, ampak hvalevredno nekomu prisluhniti, slišati (včasih tudi tih) klic na pomoč in pomagati po najboljših močeh.
Eden od načinov je že omenjeni SMS BOTER5, drugi pa, da kupite to knjigo, saj boste z nakupom podprli program Botrstvo.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska, knjiga, 2021
Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica
Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica
Pogosto me vprašajo, kaj sem rad bral kot otrok in med omenjenimi je vedno tudi Piki Jakob Kajetana Koviča, ki ga je tako neverjetno upodobila Jelka Reichman. Tisti starejši se boste najbrž spomnili, da se je v osemdesetih (da, tako star sem) predvajala tudi igrana TV-serija. Z medvedom in njegovim človeškim »lastnikom« Učiteljem smo spoznavali svet okoli nas, ki je bil včasih bolj človeški in drugič medvedji. Od francoske solate do nepozabne partije šaha, od skakanja s padalom do dopisovanja, od opravljanja vozniškega izpita do obiska zobozdravnika.
In čeprav bo Piki Jakob prihodnje leto star 50 let in smo v tem času dobili že kar nekaj ponatisov zbirke, je izdaja slikanice Medvedja mamica posebna zato, ker je Jelka Reichman za to izdajo naslikala povsem nove ilustracije. In ko je na tiskovni konferenci omenila, kako se ji zdi, da že celo življenje riše enako, sem se spomnil, da je z njo podobno kot z avstralskimi rock’n’rollerji AC/DC – tudi njim očitajo, da že petdeset let delajo enako glasbo. Res jo, ampak to počnejo najboljše na svetu in enako bi lahko rekli za gospo Reichman. Njene ilustracije so preprosto čudovite in te morajo očarati.
Zgodbo o medvedji mamici pa najbrž poznate – Pikija medvedja mamica, šivilja v Franciji, ni rodila, ampak naredila. Prvi dan v mesecu in na tisti veličastni sliki boste našli kar 29 različnih medvedov. Pikija ni več med njimi, morda tudi zato, ker je drugačen – rjav in bel in ne rumen ter še posebej mehak, saj je napolnjen z vato; in zato bolj zanimiv. A tudi je v izložbi z vsemi drugimi medvedi čakal svojega kupca in ko je mimo prišel Učiteljev očka, mu je pomežiknil in ostalo je zgodovina. Tako in drugače. In ko na to zgodbo pogledam z odraslimi (starševskimi) očmi, se šele zavem, o koliko različnih temah se lahko pogovarjamo …
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Drevo in ptica
Drevo in ptica
Pesniška zbirka Andreje Borin prinaša jagodni izbor njenih pesmi, ki jih je objavljala v reviji Ciciban in ki jih dopolnjujejo fantastične ilustracije Petra Škerla. Jezikovno dodelane, včasih minimalistične, polne prispodob, stopnjevanja in izpraševanja, čustva in včasih celo filozofska, tako da jih bodo različne generacije bralcev dojemale vsaka po svoje. Glavni temi sta – kot pove že naslov; drevesa in ptice. Pa ne pričakujte otročjih pesmic o žvrgolečih ptičkih in bohotnih drevesnih krošnjah. Ne, avtorica zelo domišljeno in večplastno vtke temi v posamezne pesmi in bralcem vseh starosti ponuja mnogo možnosti za razmislek o svojem lastnem prostoru pod soncem. Ja, včasih smo lahko mogočno drevo z močnimi koreninami in drugič še tako majhna ptica, ki pa lahko z nekaj zamahi odleti v prostrano nebo in svobodi naproti.
⭐⭐⭐⭐
Rating: 4 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Kdo se je Krtku pokakal na glavo?
Kdo se je Krtku pokakal na glavo?
Ko bi le videli izraz na obrazu mojega najmlajšega sina, ko sem v roke vzel tole knjigo … »Kaj boš pa to bral? In, zakaj?« me je vprašal. »Nekaj zabavnega, kar bo všeč tudi tebi,« sem mu odvrnil. Seveda se je ob prebiranju zabaval, le kdo se ne bi zgodbo o slabovidnem Krtku, ki se je nekega jutra zbudil s kakcem na glavi in šel potem odkrivat, kdo je kriv. Krtek gre od živali do živali (krava, golob, zajec, konj, …) in ob domišljeno prevedeni besedni igri spoznava, katera žival ima kakšen kakec (še kako je vesel, da se nanj recimo ni pokakala krava!) in na koncu pride do krivca. Ne, ne bom vam ga izdal. Vas bo pa konec zagotovo pošteno nasmejal!
Mimogrede – pogovarjati se o kakanju in kakcih ni preprosto, tudi lepo ne. Pa čeprav imajo s tem (torej, politično korektno, z odvajanjem blata) težave tako odrasli kot pogosto tudi otroci. In ker je o v teh časih, ko imamo časa premalo in je vse hitro in površno, še kako pomembno. Tudi to, da si vzamemo čas za osnovne fiziološke potrebe in jih opravljamo dnevno. In ta knjiga je lahko izhodišče za tak, morda nenavaden, pogovor z vašim otrokom. Kakanje je pomembno in včasih kakšen ptičji kakec na jakni ali celo glavi prinaša srečo, drugič pa svež kravji kakec lahko prijetno ogreje prezeble noge.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Pasji mož: Kažin in kazen
Pasji mož: Kažin in kazen
Deveti in predzadnji del Pasjega moža je tu! Dav Pilkey medtem že napoveduje novo stripovsko serijo – Stripovski klub Mačjega mulca, seveda pa pri nas čakamo še na prevod zadnjega, desetega Pasjega moža, v izvirniku nosi naslov Mothering Heights.
Obetaven začetek – Komandirjev veliki dan se (tudi) po zaslugi Pasjega moža sprevrže v katastrofo in sledi neizogibno in najbolj žalostno poglavje – Pasji mož izgubi policijsko značko! Kar seveda povzroči obilico joka in žalosti. Ade-ha-de in Petrček najdeta rešitev in Pasjega moža spremenita v Mačjega moža, a tudi ta krinka ne zdrži dovolj dolgo, medtem pa ima mesto že opravka z novim superzlobcem – Petrčkov dedi v Mačji ječi izumi mogočne motorne možgane! Ki so prav to, kar pravi njihovo ime – so ojačevalnik osebnosti, ki vzamejo najglobje bistvo in ga eksponentno pomnožijo. In že če tak pripomoček pride v roke (oz. na glavo) prijazni osebi, lahko pride do težav, kaj šele, če si na glavo to natakne hudobna oseba … no, potem dobimo najprej kažin, seveda pa sledi kazen. Vmes pa kup bistrih dialogov in norih zapletov. Nepozabno!
A seveda je Pasji mož (med vrsticami) tudi tokrat veliko več kot le zabaven strip. Znova je tu ljubezen, sprejemanje drugačnosti, nesebična pomoč, odpuščanje, pomembnost prijateljev in družine in še kaj za vmes. Otroci ga (z razlogom) obožujejo in prav nobenega razloga ni, da ne bi bil všeč tudi staršem.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Polž na potepu na kitovem repu
Polž na potepu na kitovem repu
Zaključimo pa s še eno zabavno knjigo ustvarjalnega dua Donaldson – Scheffer, ki jo je bilo svoj čas zelo težko dobiti. In ne le, da smo dočakali ponatis, knjigi je priložen še DVD z animirano in seveda sinhronizirano različico pravljice. Tisti, ki avtorja poznate, veste, da v ospredje vedno postavita kakšen nenavaden lik, ga odpeljeta na nepozabno pustolovščino (tu je meni najljubši še vedno Palčič) in poskrbita za zabaven zasuk, ki ima pozitivno moralen ton. Pa seveda ne smemo mimo pripovedovanja zgodbe v simpatičnih, ritmičnih in zapomnljivih rimah.
Naš glavni junak je tokrat polž, ki ne bi cele dneve samo ždel na skalah ob morju in opazoval obzorja najbrž čudovitega sveta, ki je tam nekje, daleč daleč stran. Zato se odloči na skalo napisati sporočilo in kmalu zatem se znajde na kitovem repu. In seveda na potepu. Prijazni kit polža odpelje na sever, jug, vzhod in zahod, skozi visoke valove do čudovitega obzorja na koncu sveta in še naokrog. Seveda pa se v trenutku nepazljivosti znajdeta v težavah in tokrat je majhni polž tisti, ki s svojo iznajdljivostjo pomaga svojemu orjaškemu prijatelju in sopotniku.
Drugačnost in različnost, nekaj malega ekologije in geografije, empatičnost in sodelovanje ter potrditev, da nekogaršnjo veličino določa predvsem veličina njegovih dejanj. Tako lahko tudi najmanjši postanejo največji in na videz nemogoča prijateljstva postanejo večna.
Hamurabijev zakon Oko za oko, zob za zob je vodilo te napete politične kriminalke s primesmi trilerja, ki je na moji polici čakala predolgo. Max Seeck je ustvaril odlično trilogijo, z Danielom Kuismo pa zanimiv glavni lik, katerega razvoj bo vsekakor zanimivo spremljati.
Max Seeck je finski avtor in Hamurabijevi angeli so njegov prvenec. Vplivov, sploh skandinavskih ne manjka, v vse skupaj pa je zelo pristno vtkal tudi dogajanje na tleh bivše Jugoslavije sredi devetdesetih, nekaj modernega kriminala, ki ga poganja tudi politika in kup nepričakovanih preobratov. Zgodba je sicer preprosta – v Zagrebu neznanko kam izgine Jare Westerlund, uslužbenec finskega veleposlaništva. Lokalna policija je hitro v slepi ulici in za pomoč zaprosijo Finsko, ki gre nemudoma v akcijo reševanja svojega državljana. Na še vedno nemirni Balkan pošljejo nekdanjega vojaka Daniela Kuismo in nepričakovano, a menda zelo strokovno pomoč v podobi mlade in zapeljive Annike Lehto. V maniri najboljših romanov tovrstnega žanra, ni seveda nič tako, kot se sprva zdi …
Daniel Kuisma je človek s preteklostjo. Kot vojak je sodeloval v misijah OZN-a v času vojne sredi devetdesetih, se na Hrvaškem zaljubil, poročil in izgubil veliko ljubezen. Pridruži se skupini Hamurabijevi angeli pod poveljstvom Aleksandra Novaka, ki so med drugim poskrbeli tudi za eliminacijo številnih srbskih generalov, ki so bili vpleteni v pokole in usmrtitve na hrvaških in bosanskih tleh. Usmrtitve tistih, ki bi se vojnemu sodišču najverjetneje izognili oz. za grehe proti človeštvu ne bi bili nikoli (pravično) kaznovani. Hamurabijeve angele so sestavljali vojaki, ki jih je gnalo osebno maščevanje … oko za oko, zob za zob. Glavna zgodba se tako ves čas prepleta s preteklo zgodbo, usodno nočjo leta 1995 nekje v Srbski krajini, ko so obračunali še z zadnjim na seznamu, generalom Đorđevićem.
Annika Lehto ni le visoko usposobljena uslužbenka finskega ministrstva za zunanje zadeve, ampak sodeluje tudi z Interpolom s prav posebno nalogo – se približati Danielu in od njega dobiti pomembne informacije glede javnosti skritim podvigom, ki so se dogajali na tleh bivše Jugoslavije med oz. po bratomorni vojni. Daniel je namreč ravno tako osumljen zločinov proti človeštvu in mora biti za to kaznovan. Težava pa je v tem, da kmalu nihče več ne ve, komu zaupati, za koga dela in s kakšnimi nameni. In seveda postaja vse bolj jasno, da je zadaj še ena velika zgodba … oko za oko, zob za zob.
Jare Westerlund, ki je izginil v skrivnostnih okoliščinah in ki so mu grozili, je očitno ravno tako imel skrivnosti. Kako so z njim povezani številni odlično načrtovani umori, zakaj je hrvaška policija v slepi ulici, kdo sta Antonio Franzo in njegov skrivnostni nadrejeni Geoff, očitno del mednarodne mafijske hobotnice na Hrvaškem in kako je v vse skupaj vpleteno finsko veleposlaništvo? Kdo je živ in kdo je umrl, kdo je lovec in kdo plen? Vprašanj je vedno več, enako velja tudi za trupla …
Zgodba se začne počasi sestavljati in dopolnjevati. Maske padajo. V zgodbo se vpleteta še odlični in načelni hrvaški policijski inšpektor Josip Buvina ter finski raziskovalni novinar Jakke Timonen, ki vpletenim izdatno pomaga pri preiskavi. A lovke hobotnice so razvejane in izredno močne in zdi se, da dokler ne bo padla glava, ne bo konca. Oko za oko, zob za zob.
Divji vrtinec obračunavanja, napetih pregonov in pobegov, presenetljivih odkritij in razkritij nas vodijo od Dubrovnika, Sarajeva, Mostarja, preko Zagreba in vse do Reke. Politika in mafija, z roko v roki. Pranje neverjetnih količin denarja in vedno šokantna brezbrižnost številnih vplivnih mož do vpletanja in sodelovanja v nezakonitih poslih, srhljiva pripovedi o medvojnem dogajanju in naposled domine, ki padajo ena za drugo. Razkritja presenetijo in osupnejo. Oko za oko, zob za zob.
Zgodba se sicer sama po sebi zaključi, a sem vsekakor radoveden, kam bo avtor Kuismo popeljal v naslednjih dveh delih in ali se bodo te stare zgodbe še vračale oz. vplivali na nadaljevanja. Napeto branja, ki ga lahko brez slabe vesti postavimo ob bok Nesboju in Pattersonu, z dovolj balkanskega pridiha, da bo branje še toliko bolj zanimivo in številnimi zasuki, ki bodo poskrbeli, da knjige ne boste kar tako odložili. V nekem hipu se niti zgodbe prepletejo, koščki (začasno) postavijo na svoje mesto, vi pa boste nestrpno obračali strani vse do konca.
Lahko bi rekli, da se saga nadaljuje. Pridigar Jesse Custer, njegov vampirski prijatelj Cassidy in dekle Tulip še naprej iščejo Boga, ki je pobegnil in pustil verujoče in neverujoče na cedilu, ob tem pa se spopadajo z različnimi nevšečnostmi …
Prvi dve knjigi in dobra tretjina serije Preacher je ponudila marsikaj in če sta me prvi dve navdušili dobesedno z vsem, sem tokrat ostal brez besed. Razlog? Uvodna tetralogija, kjer izvemo, kdo je bil in zakaj je postal, kar je – Saint of Killers. Neverjetna zgodba o ubijanju, maščevanju in ljubezni. Saint of Killers je bil neusmiljen stroj za ubijanje, ki pa nikoli ni pobijal nedolžnih, lovec na glave, ki je živel od ubijanja. A tudi njemu se je zgodilo tisto najbolj nepredvidljivo in hkrati nepričakovano – ljubezen. Postal je drug človek. A je v njegovo življenje še enkrat več posegla kruta usoda, splet nesrečnih naključij in sla po maščevanju ga je pripeljala do točke, od koder ni vrnitve. Trenutek nepazljivosti, prekletstvo in pot v Pekel. Kjer sam Hudič spozna, s kom ima opravka. Nadaljevanje odkrijte sami …
»What they should have done was wept.
For the world. And for the future.«
Stvari se začnejo zapletati – Tulip ne more odpustiti Custerju, da je šel v Masado štorijo z Grailom reševat sam. Cassidy po drugi strani spozna, da je Custer tisti prijatelj, ki mu je pripravljen stati ob strani vse do bridkega konca. Ampak, v njem se prebudijo močna čustva do Tulip in triperesna deteljica je in bo pred vsem težjimi preizkušnjami.
Starr se imenuje za naslednjega, 113. Allfatherja in je odločen, da bo s pomočjo agentke Featherstone našel Custerja, ga ustoličil kot naslednjega mesijo in ga nato križal. V zgodbo se na kratko vrne Arseface, tudi on z željo ubiti Custerja in maščevati očetovo smrt, a se zgodba nepričakovano obrne in priče smo rojstvu nove rock zvezde. Pravzaprav je celotna tretja knjiga zaznamovana z maščevanjem in razkrivanjem razlogov, ki glaven junake vodi naprej.
»I’d try anything, to make you pay for what you did.«
Trojica odide v New Orleans, kjer želi Custer s pomočjo vuduja izvedeti, kakšna je njegova vloga in vloga Genesis, a se ne zaveda, da v mestu težko čakajo Cassidyjev povratek. Nenavadna druščina Les Enfants du Sang (Otroci krvi) se želi napojiti njegove krvi in postati vampirji, a njihove načrte (začasno) prekriža Tulip. Jonathan, Milly, Mako, Lili in predvsem Dee ne izbirajo sredstev. Strelno orožje, mačete, pokopališče so seveda kot ustvarjeni za epski spopad.
Ampak tu je še Xavier, vudu svečenik in še en Cassidyjev prijatelj iz preteklosti, s čigar vudu pomočjo (ob prisotnosti velikanske kače Lutherja!) Custer izve marsikaj, še vedno pa ne vsega. Ali maščevanje uspe ali ne, se boste morali seveda prepričati sami, sam sklepam le, da (tudi) ta zgodba še ni povsem zaključena. In seveda ni edina. Avtorja sta nas na Starra zgolj opozorila, tudi Saint of Killers z izjemo uvoda, je zgolj preteča nevarnost, za katero sicer še vedno ni jasno (tudi dogovor med njim in Custerjem v Masadi je pustil marsikaj odprtega), kaj in kako.
»Is he anything like your other mate,
The one who turned out to be a serial killer and almost murdered us all?«
Mojstrovina, pa je za menoj »komaj« polovica res razburljivega in vznemirljivega branja. Iz dela v del se bolj čuti, kako povezana sta bila ustvarjalca in da sta dihala in živela (upam, da ne dobesedno) to zgodbo – določeni dialogi, opazke, spretno umeščanje naglasov, ostri socialni zbodljaji in še kaj je tisto, kar to zgodbo krasi in dela res tako zelo drugačno od vseh drugih. Nimam pojma, kako Ennis in Dillon peljeta zgodbo naprej, koliko presenečenj, razkritij, potovanj v preteklost in drugih nepredvidljivosti me še čaka v nadaljevanju, ampak lahko le rečem, da sem zelo nestrpen.
Življenje v državi, ki je bil svojčas onstran železne zavese. Kriza srednjih let. Punk. Nedosanjane sanje. Kriza identitete. Vse to in še več prinaša bridko humoren in še kako realen roman češkega avtorja Jaroslava Rudiša …
Jaroslav Rudiš je v romanu Konec panka v Helsinkih zagotovo avtobiografski – rojen leta 1972, kar pomeni, da je tako razcvet punka v vzhodni Evropi in življenje za železno zaveso izkusil iz prve vrste, poleg tega je bil svojčas tudi menedžer punkovske skupine. Glavni junak Ole jih šteje štirideset in se pogosto spomni dogajanja leta 1987, ko jih je imel 17. Spominja se poti na koncert Die Toten Hosen, kultne nemške punk zasedbe, ko se mu je življenje postavilo na glavo.
Dandanes Ole v vzhodnonemškem mestu čaka konec sveta. Vsaj tako se zdi, ker se mu pod nogami od vrtanja tunelov ves čas nekaj trese, svoje pa naredijo še stari češkoslovaški tramvaji (ljubkovalno poimenovani Husakovo maščevanje), ki vnašajo nemir v njegov bar Helsinki. Ole, ločenec z odraščajočo hčerko, jutro začenja s tableto proti smrti, cigareto in tako skozi dan, vsak dan. Helsinki so brlog, kakršnega boste težko našli, se jih boste pa najbrž spomnili iz mladosti. Notri se lahko kadi, ponudba hrane je omejena (soljanka, marinirani ribji zvitki in krofi iz bližje pekarne), pijače je dovolj, glasba je glasna in skoraj nemogoče je, da bi bil za šankom kdo, ki ga vsi ostali obiskovalci ne bi poznali. »Where everybody knows your name.«
Zakaj se bar v vzhodnonemškem mestu imenuje Helsinki? Tega odgovora vam ne povem. Povezan pa je z Olejevo kratko, a kar uspešno punkovsko kariero in njegovo skupino Automat. Skupino sta ustanovila skupaj s prijateljem Frankom, imela menedžerja Malcolma (seveda kot Malcolm McLaren), veliko koncertov in še več oboževalk. Bila sta Sid in Rotten, le da sta oba preživela. Punk dveh jeznih najstnikov, ki je odmeval in ki ga je bilo konec, še preden je padla železna zavesa.
Frank je eden tistih nenavadnih likov, ki sojih Helsinki polni. Ukvarja se z zgodovino sveta, ki preraste v nenavadno igro namiznega nogometa z Jezusom v golu ter Hitlerjem in Stalinom v napadu, na drugi strani bosta stala Sid in Nancy in še kdo. Tu sta Lena in Ulrike, predvsem s prvo se Ole rad zapleta v včasih filozofske, drugič življenje in tretjič povsem nesmiselne pogovore in razglabljanja ter prepire, obenem pa ves čas razmišlja, ali je z njo nekoč spal. Ne spomni se. Ulrike je tiha opazovalka. Tu so potem Pražan, Olejev nenavadni cimer, ki vneto zbira kuharske knjige, Ramone, Tom, Cindy, glavna (in edina) kuharica Gabi, Frankov starejši brat Torsten in drugi liki, vsak s svojo zgodbo in zgodovino, ki bi si morda ravno tako zaslužila svojo knjigo.
Poleg Olejeve zgodbe, polne spominov na stare čase vihrave mladosti in punk uporništva, ki se prepleta z aktualnim dogajanjem, beremo dnevniške zapise neimenovanega dekleta, katere vlogo spoznamo šele pri koncu. Jasno je, da so zapisi iz leta 1987, zoprn čas za uporniško mladino, ki je želela biti drugačna in si je želela sprememb. Spoznavamo njeno družbo, kjer je glavni Helmut, njen občasno-redni fant, svobodno spolnost, ki skoraj vsak drugi mesec poskrbi za nestrpno čakanje menstruacije in trepetanje, če je slučajno noseča. Ker, včasih bi bila s Helmutom do konca življenja, drugič ga sovraži. Njena prijateljica zanosi in prijatelja pošljejo v vojsko, njo izključijo iz šole in dolgo časa ji vsakdan predstavlja čiščenje vampov v lokalni restavraciji. Seveda se prepira s starši, ne razume se z bratom dvojčkom, ki želi biti vojak ali kozmonavt, ona pa uteho išče v (poceni) alkoholu, drogah, seksu in, ne, ne rock’n’rollu, ampak punku, seveda. Življenje pa se tudi njej postavi na glavo, tudi pri njej so krivi Die Toten Hosen.
»Ole je edini igral za svoje moštvo, toda hkrati je igral proti sebi, in spoznal je, da je v življenju vedno tako in da zato nikoli ne moreš zmagati, ker ti bo naposled vedno zmanjkalo moči.«
In potem bralca preseneti prav poseben manifest – Lepi ljudje. Napisan v eni sapi, poln sanj, želja, mladostne energije in tudi jeze, z nekaj primeri »slabih praks«, ker so danes največji sovražnik mladih lepi ljudje. Lepih in popolnih, s popolnimi življenji. Saj poznate tisto pesem »Lepi in prazni« oziroma »Pretty vacant«? No, Manifest je delo Olejeve odtujene hčerke Eve, ki ima v sebi očitno kar nekaj očetove punkovsko-uporniške energije, a vendar gredo njeni načrti po spreminjanju sveta v nepričakovano in skoraj tragično smer. Obenem pa povežejo zgodbo in jo pripeljejo do zanimivega in tudi presenetljivega konca.
Punka v Helskinkih je na neki točki res konec. Ko mestne oblasti Helsinke zaprejo in ko Ole s pomočjo Lene, prijateljev in odlično izpeljane gverilske akcije bar odpre na novi lokaciji. Ampak to pač niso več tisti Helsinki … in Ole potrebuje odgovore, zato odide, njegovo zgodbo pa sklene Pražan. Odgovore bo tekom branja iskal tudi bralec – ne le Oleju, ampak najbrž tudi o sebi, svojih življenjskih odločitvah in smeri, v katero gre življenje. Kaj vpliva na nas, kaj nam je pomembno in kakšen je naš vsakdan, česa se krčevito oprijemamo in česa si pravzaprav želimo. Odkrito, iskreno. Sami pa se odločite, ali je knjiga punkovski pljunek v obraz ali pač krepka policijska zaušnica. Vseeno vam pač ne bo.
The Boys are back in town bi nam najbrž zapeli Thin Lizzy, tale stripovska zbirka (ki nosi oznako Mature Readers) pa najbrž pri mnogih dviguje obrv ali kar obe. Priznam, po prebrani drugi zbirki so se tudi meni začeli koščki sestavljati malo drugače.
Omnibus Volume 1 je predstavil, kdo so The Boys, kakšna je njihova zgodba, kdo so njihovi nasprotniki in zavezniki. In če se komu zdi, da sta šla Ennis in Robertson nemalokrat čez mejo, ga tudi tokrat ta občutek pač ne bo prevaral. Pogosto na meji dobrega okusa, za tiste z dobrim želodcem in predvsem – za vse tiste z malce izkrivljenim smislom za humor. Billy in fantje (ter seveda Female) so pred novimi preizkušnjami, izdajami in pretvarjanji.
Kaj nam druga zbirka prinaša? Morda najpomembnejši del je tisti, v katerem LegendHughieju pripoveduje resnico o Seven in korporaciji American-Vought. Nekaj o vietnamski vojni, pa 11. septembru in še čem. Ustvarja se nenavadna povezava med Frenchiejem in Female, ki še vedno opravlja najbolj umazane posle za mafijo in to preprosto zato, ker mora. Hughie je vse bolj zaljubljen v Annie, slednja pa izgubi vero v boga, tudi v vsemogoče Seven, a je zato vedno bolj zaljubljena. Navkljub kakšnemu neprijetnemu posteljnemu dogodku.
Ampak, če je Ennis že v Preacherju marsikdaj brez oklevanja in kančka sramu požugal ali kar s prstom pokazal na drugo plat popolne Amerike, je tokrat še bolj iskren. Superheroji z vsemi svojimi napakami so zgolj medij. In superheroji kot taki brez medija, tj. stripov, ki so jih povzdignili v kult, (super)junake in velike odrešenike, ne morejo. In kot vemo, noben medij ne preživi brez zaledja kapitala. Sploh, če mora spodletela dobra dela, prevare in vse, kar je pravzaprav narobe, prikazati in opravičevati na najboljši možen način. In kje je največ denarja? V gospodarstvu? No, ne ravno. V politiki, kakopak. Delovanje lobijev, imenovanja in ustoličevanja, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi, prikrivanje resničnih in dokazljivih (čeprav neverjetnih) dejstev in še kaj.
Good for the Soul, I tell you no lie, G.I., We gotta go now in Rodeo Ruck so štiri naslovne zgodbe, v kateri izvemo vse zgoraj našteto in še kaj. Stari in novi obrazi, zamere in prevare. Okrutne zgodbe. Ugrabljanje otrok in zloraba. Zloraba položaja in moči. Zato, ker lahko. Seksualne orgije, ob katerih bi zardevali tudi ustvarjalci najbolj hardcore pornografije, droge in nasilje. Izživljanje. Prikazovanje resničnega na neverjeten in komaj resničen način. Preslikava popolne družbe običajnemu človeku.
Med vrsticami lahko zaznamo kakšno zamero, ki jo je Ennis gojil do »velikih« in jo izraža na tak, zelo neposreden, pogosto potenciran in maščevalen način. Še vedno ne vemo, lahko pa vsaj slutimo, kaj tako zelo Butcherja žene v boju proti Seven in predvsem njihovemu vodji Homelanderju. Omenjen je Mallory, ki je bil glavni pred Butcherjem in celo to, kako CIA »redi« in vzgaja ter razvija superjunake. G-Men z vsemi mogočimi G-enotami so žrtveno jagnje, najbrž eno od mnogih, kar bomo izvedeli v nadaljevanju. Zagotovo boste vlekli številne vzporednice – tako z drugimi stripovskimi zgodbami, ki ne bodo nikoli več enake, stripovskimi junaki in predvsem resničnim življenjem. Morda je vse skupaj le teorija zarote, ampak – kaj pa, če je vse res?
Stripovska serija The Boys je vsekakor namenjena odraslim bralcem in je več kot le zabava. Brez dlake na jeziku (ali v jajcu), surova, brezkompromisna in iskreno – nikakor za vsak okus. Nikakor pa ne začnite te zbirke odkrivate tu, pri drugem delu, ampak vsekakor pri prvem, saj vam sicer ne bo nič jasno in si boste zelo težko ustvarili celotno sliko. Mene pa seveda zelo zanima nadaljevanje …
Nataša Konc Lorenzutti je ena naših najplodnejših pisateljic in njena dela razveseljujejo tako odrasle kot otroke. Knjiga Beseda, ki je nimam bo mlajšim zagotovo težka za razumet, saj opisuje del ne tako oddaljene zgodovine, ki pa jo vseeno želimo pozabiti. Pa je ne bi smeli.
Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča. Priznam, da se knjige bežno spomnim iz osnovne šole in da je takrat nisem razumel. Pa saj, po drugi strani tudi nisem razumel, kako se je lahko en človek odločil iztrebiti nekaj milijonov ljudi, recimo, da zgolj zato, ker so bili drugačni oz. niso ustrezali njegovim predstavam o popolnosti. Tega dela ne razumem še danes, očitno v sebi nimam te neverjetne zlobe. No, kasneje sem izvedel, da je bila ena od ukradenih otrok tudi moja bivša soseda, eden od sedanjih sosedov pa je v taborišču izgubil oba starša in po koncu vojne pravzaprav ni vedel, kam se bo vrnil. Poslušal sem zgodbe, kaj se je dogajalo z mojim pokojnim starim očetom, ki je bil med vojno zaprt v kar nekaj taboriščih (in od koder je srečno bežal in tudi zbežal). Uničevalo ga je, dobesedno. Moji otroci so se z bridkostjo taborišč in druge svetovne vojne najbrž prvič srečali po zaslugi Dečka v črtasti pižami, prebirali Dnevnik Ane Frank, pogledali pa so si tudi Benignijev Življenje je lepo. Težko jim je razložiti in še težje verjamejo. In ja, na nek način razumem, zakaj želijo mnogi to obdobje kar pozabiti, prenekateri ga ne morejo, jasno pa je, da nam mora služiti kot opomin. Opomin, da se kaj takega preprosto ne sme več ponoviti, pa se žal je in se najbrž še bo.
Nataša Konc Lorenzutti se pri pisanju ni naslonila na eno zgodbo oz. je predstavljena zgodba skupek večjega števila zgodb, ki so se in se še rešujejo in odvijajo. To pomeni veliko raziskovanja in pogovorov ter seveda prav poseben občutek za ustvarjanje zgodbe, ki je resnična, dokumentarna in še vedno fiktivna. Glavna junakinja je Sonja, perspektivna srednješolka, ki po smrti none začne raziskovati (zamolčano) družinsko zgodovino. Nono in njenega brata so med drugo svetovno vojno vzeli staršem, neznano kam pa je izginila njuna najmlajša sestra, Sonjina soimenjakinja. Sprva molči Sonjina mami, njeni mlajši sestri Miji je vse skupaj nepotrebno ukvarjanje z zgodovino, noninega brata že sama misel o tistih časih popolnoma vrže iz tira …
Sonja, ki ima ogromno dela z veliko življenjsko prelomnico, tj. opravljanjem mature, pripravo gledališke igre in opravljanjem sprejemnih izpitov za vpis na AGRFT, za nameček se (nepričakovano) zaljubi, tako vse več časa in misli posveča raziskovanju družinske zgodovine in odkrivanju, kaj se je dogajalo z njeno družino. Zgodb, podobnih njihovi, je vse več, mnoge so prepletene in povezane, spoznavati začne program Lebensborn, kruto dogajanje v koncentracijskih taboriščih iz ust preživelih in predvsem stiske, ki so jih preživeli doživljali kasneje.
Mnogi otroci so vedeli, da so izgubili starše in niso vedeli, h komu se bodo vrnili. Spet drugi niso imeli pojma, kaj se je zgodilo z njihovimi starši (ali sorojenci) in so se po osvoboditvi oz. koncu vojne vračali v neznano. Spoznamo pa tudi nekaj takšnih zgodb, ko so posamezniki leta ali desetletja spoznali, da njihovi starši v resnici niso njihovi pravi starši, da pravzaprav niti posvojeni niso bili, ampak preprosto ukradeni. In kaj sedaj? Se vrniti nekam in k nekomu, popolnoma neznanemu, v drugo okolje, druge navade in povsem drugačen jezik? Ali se po drugi strani pretvarjati, da se nič ni zgodilo in je vse v najlepšem redu?
V podobni, a sodobni zgodbi se znajde Sonjin fant Vid. Tudi on je posvojen, a sta ga starša posvojila v Albaniji oz. na Kosovem, prepričana, da je vse v najlepšem redu. A saj so bili enako prepričani tudi mnogi Nemci, ki so dobili (ukradene) otroke med drugo svetovno vojno in skrbeli zanje, kot bi bili njihovi. Vida razžira dvom, starša mu povesta, kar vesta, kaj več pa ne izve. Tudi bralec ne in čisto mogoče je, da bo avtorica zgodbo nadaljevala in razpletla v kakšni naslednji knjigi, saj je Vid odločen obiskati Prištino in priti stvari do dna. Kdo je bila njegova mama in na kakšen način je bil posvojen? Sonja splete zanimivo mrežo, ki sega tudi v Nemčijo in pri vsem ji pomaga tudi mama, ki se vendarle odloči potlačiti vso bolečino in ravno tako priti resnici do dna. Pa naj še tako boli. Tako spoznavamo različne metode in vzgibe, zakaj je do kraje otrok sploh prihajalo, kako skrbno načrtovano in beleženo je bilo vse skupaj, kljub vsemu pa je tudi v dobro naoljenem nemškem stroju lahko prišlo do kakšne napake. In prav ta napaka daje Sonjini družini upanje, da bodo našli njihovo izgubljeno oz. »ukradeno« Sonjo. Roman ima zelo odprt konec, tako da morda lahko pričakujemo še kakšno nadaljevanje (ne le Vidove zgodbe) in končni razplet. Srečen konec.
Knjiga, po kateri imam v glavi še vedno zmešnjavo. Knjiga, ki po eni strani govori o popolnem razčlovečenju ter hkrati kaže, kako lahko ne glede na grozljive okoliščine, ostanemo ljudje. Knjiga, ki ne govori o kakšnem neverjetnem prvenstvenem vzponu, ampak o »bivanju« v zaporu na otoku Manus.
Pomisliti bi moral, kdaj sem kakšno knjigo bral tako dolgo, jo nekajkrat začel brati od začetka in posamezna poglavja prebral večkrat. Seveda me je pritegnilo, da imamo opravka s knjigo, ki je bila napisana v zaporu, na mobilni telefon, prek WhatsApp sporočil, v farsiju in ki je drug(ačen) pogled na spopadanje z migracijami. Pogled preživelega, ki je plast za plastjo izgubljal samospoštovanje, a ostal poln optimizma in ohranil razmišljujočo, kritično in predvsem lirično žilico. Konec. Kakšen konec, če je vse skupaj lahko zgolj začetek.
Avtor te nenavadne knjige je Behrouz Boochani, kurdski novinar iranskega porekla, sicer oster in pronicljiv raziskovalni novinar, ki je moral tudi zaradi svoje družbene angažiranosti (in seveda vojne, ki je na tistem področju nekaj vsakdanjega) bežati iz rodne države. Kurdi so narod gora in tako ni čudnega, da so spomini na otroštvo, na gore in na kostanjelistni hrast, njegovi edini prijatelji. Ni bežal v Evropo, temveč proti Avstraliji, ki jo imamo tudi pri nas skoraj za obljubljeno deželo. In če smo pri nas vajeni brati zapise in pričevanja beguncev, ki se peš odpravijo prek Azije in nato Evrope v boljši jutri in nas predvsem mnogi angažirani novinarji redno obveščajo tudi o številnih nesrečnih čolničkih, barkačah in ladjah z begunci, imamo morda tokrat prvič opravka z zapisom o tem, kako je bežati v drugo smer. Izvemo, kako se je skrivati in čakati na priložnost, trepetati z mnogimi sotrpini na prenatrpanih plovilih, se upirati neurjem, preživljati neskončno dolge dni in noči ter gledati umirajoče okoli sebe. Bridko in pretresljivo.
In potem motor ugasne in ga ni mogoče oživiti. In pravzaprav je edina možnost, da preživiš ta, da te reši vojaška ali policijska patrulja, kar pa največkrat pomeni zgolj eno – vrnitev nazaj tja, od koder si odšel. Bežal. No, in potem je še druga možnost – da te zaprejo v kakšen migrantski dom, ki pa ni prehodnega značaja. Zapor. Na majhnem otoku sredi ničesar (oz. sredi oceana), kjer te lahko pozabijo, pa nihče niti vedel ne bo. In takšno usodo je leta 2013 doživel Boochani in jo preživljal kar štiri leta, pa potem še dodatni dve leti. Sam, osamljen. V svojih mislih in brez prave želje, da bi postal del kakšne skupine v zaporu, pa čeprav bi mu to morda prineslo kakšen priboljšek, košček mila, cigareto več ali občutek varnosti.
Nobenega prijatelja razen gora ni dnevnik. Opažanja, domislice, poezija, misli, utrinki, ki so le uvod v dolge zgodbe, kjer se bralec spopade z bedo, bedo bede in še večjo bede zaporniškega življenja (ničvrednega) migranta. Vse pod kontrolo in skrbnim nadzorom Avstralije. Kiriarhični sistem in njegovo delovanje je predstavljeno in razgaljeno – prizadeti trpljenje, stopnjevati strah, sejati sovraštvo in seveda – slediti, kimati, molčati in ubogati. Danes tukaj, jutri povsod.
Le redke osebe imajo imena. Avtor jih poimenuje po kakšni značilnosti (npr. Človek s širokim nasmehom), značaju (npr. Govedo) in nato zelo jasno opiše, zakaj ima nekdo tako ime oz. vzdevek in kaj ta oseba predstavlja v zaporu ter kako usmerja zaporniško življenje. Tudi Manus ima, kot vsak drug zapor, neko svojo hierarhijo, pravila in seveda nadzornike ter šefe. Pa niso osebe, ki branje naredijo tako pretresljivo, ampak neživljenjski pogoji (huda vročina, komarji, pomanjkanje hrane in pijače, nemogoči higienski pogoji, slaba zdravniška oskrba, izpostavljenost vročini itn.) in seveda odnosi – med zaporniki, ki so se na Manus stekli iz različnih držav in kultur, s številnimi spori in nesoglasji, med varnostniki (Papuji in Avstralci) ter seveda kot celota v tem nemogočem zaporniškem kotlu.
Boochani pa je še vedno sposoben opaziti, videti in prepoznati ljubezen med staršem in otrokom, moškim in žensko, lepoto v cvetlicah, nekaj nadzemeljskega v deblu kokosove palme ali pač nerealno čudovitega na z zvezdami posutem nebu. Najbrž bi večina obupala in si, kot mnogi, prerezala žile, da le ne bi več prenašali tega trpljenja, on išče in opisuje lepo, lepše in čudovito. Zares neverjetno. Seveda ob vsem grdem, pokvarjenem zlobnem in nečloveškem, ki je vseprisotno in ga počasi stiska za vrat. Preda se ne, vztraja. Sanja in upa na boljši jutri. Kako posebno in pomembno delo je, potrdi spremna beseda oz. esej soprevajalca Omida Tofighiana, ki poskrbi za dodatno dimenzijo dojemanja pomena in pomembnosti tega dela. Zares težka knjiga, ki pa jo je vredno prebrati, saj opozarja na marsikaj, kar se nam dogaja in odvija pred očmi, pa morda tega sploh ne opazimo. Knjiga, ki nek napačno idealiziran svet kaže v povsem drugačni luči, mnogo bolj okrutni in neprijazni. Pač knjiga, ki da misliti.
Pisana zbirka kratkih zgodb ima zelo jasno rdečo nit – odtujenost. Prebirati zgodbe po (in morda tudi pred) obdobju, ko smo dneve, tedne in mesece preživljali v izoliranih mehurčkih, ločeni od vsega in vseh in se – resnici na ljubo, odtujili, je vse prej kot preprosto.
Avtorica Manka Kremenšek Križman je v zgodbah odlično, morda na trenutke celo avtobiografsko (nekateri junaki oz. junakinje nosijo nega od njenih dveh priimkov), slika različne oblike odtujenosti. Nerad, a priznam, v nekem odlomku sem prepoznal celo sebe – kako se med složna in razumevajoča partnerja in v njun spoštljiv odnos naseli tišina. Tišina, ki je vse glasnejša in ki glasno odmeva, dokler partnerja ne oglušita in se, spet tiho, razideta.
Avtorica res pristno in presunljivo slika stiske odtujenosti oz. odtujevanja. In ne le med partnerji. Prijatelji, sodelavci, sošolci, zapleteni družinski odnosi med starši in mladoletnimi otroci ali med odraslimi in njihovimi starši. Odnos do jezika, domovine, tujcev, celo do spominov. Vračanje v preteklost in obujanje spominov na neke druge čase ter hkrati sanjarjenje o tem, kako bi lahko bilo, če bi bilo. Vse se zdi tuje in zlagano. Drugačno, popačeno, neresnično.
Tisto, kar je vsaj za večino značilno, velja tudi za junake teh zgodb. Ne obupavajo, ampak se borijo. Ni jim vseeno. Nihče pravzaprav ni rad samotar in vsakdo si želi bližino. Glas, obraz, dlan, ramo, telo. Nekoga, ki posluša in sliši. Nekoga, ki govori in zaupa. Zdi se preprosto, pa seveda ni. Tako kot tudi zgodbe niso in čeprav bi lahko opisoval vsako posebej oz. jo opisal s stavkom ali dvema, iskreno povedano ne vem, če ima smisel. Prepričan sem, da bo vsak od vas zgodbo razumel in dojel drugače. Se s kakšno poistovetil bolj in z drugo manj, seveda mu bo kakšna povsem tuja. Pa smo spet pri odtujenosti. Borbi navkljub nekaterim uspe in drugim ne.
Vsekakor sta me pretresli zgodbi Pozabljanje I in Pozabljanje II, ki govorita o izgubi mlajše sestre in spopadanju z nenadno izgubo. Survivor I, kjer najprej spoznamo avtorja zgodbe o sirskem beguncu, ki se sicer ne naključno, a tudi brez želje pojavi v vlogi razsodnika o zahtevnem begunskem vprašanju (nekaj, kar bo kmalu spet aktualno), v Survivor II pa potem preberemo zgodbo tega sirskega begunca, ki si želi priti čez drugo črto, do »jebene pice« in »jebene kokakole« ter »jebenega življenja«. Ni preprosto. Presenetilo me je, pa se mi zdi, da povezave nisem našel, da se odlomek iz zgodbe Survivor I, kjer pisatelj opisuje svoj vsakdan, skoraj identično ponovi v zgodbi Karel Antončič gre jutri domov. In čisto mogoče se boste med branjem zgodbe Bicikla spomnili na film Sleepers, kjer uvodoma skupina preveč razigranih mulcev ukrade voziček s hot-dogi in jih prodajalec neusmiljeno preganja po newyorških ulicah …
Pri našem spoprijemanju in borbi z različnimi oblikami odtujenosti je ključen pravzaprav čas, kot avtorica odlično zaobjame in sklene v zaključni zgodbi, Razglednica iz Prage.
»Tistikrat je nekaj umanjkalo, vendar nisem prepoznala, kaj naj bi to bilo. Zdaj vem. Ni bilo slovesa. To je tisto, kar se ni izpolnilo. Za slovo od nekoga ali nečesa potrebuješ čas. Če ga nimaš, se moraš ustaviti in si ga preprosto vzeti. Ker enkrat te bo vse dohitelo. Vse.«
Čas si vsekakor vzemite tudi za tole razgibano zbirko zgodb Tujci. Vredna branja in razmisleka.
Malce nehvaležno je pisati o zadnjem delu trilogije, ne da bi se navezal na prva dva dela. Joe Abercrombie je s trilogijo Prvi zakon navdušil odrasle ljubitelje in poznavalce fantazije, zasnoval je razgiban svet, pester nabor samosvojih karakterjev ter precej zapleteno zgodbo, polno krhkih zavezništev in toliko bolj izrazitih izdaj.
Trilogija Prvi zakon je zgolj slaba polovica bogatega niza, ki ga je britanski avtor nadgradil še s tremi samostojnimi nadaljevanji in zbirko kratkih zgodb. Pozornemu bralcu zadnjega dela bo kaj hitro jasno, kje zgodba ni dobila nekega konca in se lahko nadaljuje. Prvi del nosi naslov Klic orožja, nadaljevanja pa Na vešalih. Priznam, da sem se s prvim delom precej mučil, ni me navdušil, saj se mi je zgodb zdelo preveč in nikakor nisem mogel najti neke povezovalne niti, poleg tega se je treba navaditi na nek povsem drugačen svet, odkriti fantazijske elemente itn.
Na kratko – imamo Unijo, ki je tik pred vojno. S severa grozijo severnjaki pod vodstvom okrutnega Bethoda, ki napadejo Anglejo. Z juga prihajajo Gurki, ki svoj pohod začnejo v Dagoski. Glavni junaki so iznakaženi in neusmiljeni inkvizitor Glokta den Sand (ki tudi s cinizmom močno spominja na Tyriona Lannisterja iz Martinove Igre prestolov), barbarski bojevnik Logen Devetprsti z vzdevkom Krvavoroki in vase zagledani mečevalec Jezal dan Luthar. Potem se počasi začnejo odkrivati in predstavljati še drugi akterji – mogočni čarodej Bayaz, tiha morilka Ferro, pravični vojak Collem West in njegova sestra Ardee, številni Logenovi prijatelji in sovražniki, kraljevi dvor, bogati in vplivni odločevalci iz ozadja ter seveda razmerja med njimi. Sedaj, ko imate na voljo že celotno trilogijo, vam priporočam, da jo preberete v kosu. Meni se je Klic orožja zdela res predvsem uvod in predstavitev. Navdušila in prepričala me je potem druga knjiga – Na vešalih. Tu se zgodba (podobno kot vojna) zares razživi, predvsem po zaslugi nenavadne druščine, na čelu katere je čarodej Bayaz, ob njem pa tako Jezal kot Logen in še kdo; ki gredo nekajkrat skozi pekel in nazaj, da bi prišli do neznano česa. In odšli nazaj. Tu se izkaže avtorjeva sposobnost tkanja in prepletanja zgodbe, skozi odlične dialoge, nepredvidljivost in predvsem tekoče dogajanje.
Zadnji del, Odloči naj vojna nas bo popeljal skozi številne bitke, nepričakovana zavezništva, zmagovalce in poražence, ubite in preživeli, čudeže in čarovnije, izvedeli bomo skrivnost Prvega zakona in še marsikaj drugega. Logen Devetprsti se mora soočiti z morda najtežjim nasprotnikom – Bethodom in kar je še huje – takorekoč služiti Uniji. Krvavoroki še ne bo mirno spal. A je to le ena od bitk, ki ga čaka. Bayaz (ali Prvi med magi) prevzema kontrolo in se izkaže kot glavni lutkar, ki niti drži v svojih rokah in z lutkami dela po lastnih željah. Jezal dan Luthar postane novi kralj, a kaj kmalu spozna, da vladanje in odločanje sploh nista preprosta, nemalo težav ima tudi v lastni spalnici in seveda pride do spoznanja, da v resnici ni on tisti, ki vlada. V glavni vlogi se bralcu pokaže inkvizitorGlokta, ki se dnevno spopada z lastnimi bolečinami in strahovi, saj je ostal dolžan nemalo denarja povsem napačnim ljudem, po drugi strani je okruten in neprizanesljiv inkvizitor, ki ne pozna milosti in ima res ogromno dela z vsemi plemiči in drugimi mogočneži, ki si želijo zasesti kraljevi prestol. Zapletena razmerja, zahtevno branje in res ogromno vsebine. Glavno vprašanje pa je – kaj je v resnici Seme?
Lahko bi rekli, da je Abercrombie (podobno kot drugi sorodni avtorji) ustvaril sicer fantazijski svet, ki je podoben aktualnemu. Že sama poimenovanja (Unija, Angleja, Gurki, …) namigujejo na to, kot seveda tudi številne zakulisne igrice, ki so povezane z denarjem, (sumljivimi) posli ter strateškim prekupčevanjem in kupčkanjem. Politika, oblast, nadzor, vojne, dobičkarstvo, zavezništva, preudarnost in še kaj. Varovanje meja, preteče nevarnosti, posamezna povezovanja in sklepanja zavezništev, stare in nepozabljene zamere, skriti in nepričakovani junaki, … Pravzaprav že kar preveč očiten in nazoren prikaz tega, kako se dandanes vodi svet in kam nas vse to vodi … vsekakor si želim, da bosta založba in prevajalec (Sergej Hvala) nadaljevala delo in da bomo lahko v slovenščini prebrali še ostale štiri knjige iz serije.
maticpise.com 