Kako bi z eno besedo opisal knjigo Pripovedovalec Davea Grohla, v kateri predalček jo postaviti? (Avto)biografija, za nekatere fantazija, drama, strokovna literatura, glasbene pripovedi? Pravzaprav je Pripovedovalec vse to. In še več.

Na kaj pomislite, ko nekdo reče Dave Grohl? Sam pomislim na bobnarja skupine Nirvana. Človeka s širokim nasmehom. Kitarista in pevca skupine Foo Fighters. Odlične videe. Zlomljeno nogo in prestol. Tri hčerke. Gostovanja in sodelovanja s številnimi glasbeniki in neverjetno spoštovanje, ki ga do njega gojijo predvsem glasbeni kolegi.

Nirvana ni bila skupina, ki bi me navdušila. Pa sem bil ob njihovem nenadnem prihodu v najstniški fazi, ko sem nekoliko bolj intenzivno spoznaval heavy metal glasbo in zgodovino rocka. In če že, potem sem rajši prisluhnil njihovim kolegom Pearl Jam – Eddie Vedder je imel odličen glas, njegova interpretacija je bila mnogo bolj jasna in razločna, za nameček mi je bil njihov zvok ljubši. Pa to ne pomeni, da Nirvane nisem poslušal in še danes ji, a zame takrat niso predstavljali nečesa, kar bi mi svet obrnilo na glavo, sploh pa v Kurtu Cobainu nisem videl odrešenika. Moram pa seveda priznati, da je bil njihov nastop v oddaji MTV Unplugged res odličen in so z njim dokazali, da niso samo hrupni.

Pa še zanimiva prigoda, vezana na njihov koncert v Ljubljani leta 1994. Nisem imel želje iti na njihov koncert, pa tudi starši me, takrat 14-letnega mulca, ki ga je že tako dovolj razmetavalo, ne bi pustili, na pomoč starejšega brata nisem mogel računati, saj tudi sam ni bil ljubitelj njihove glasbe. Na silvestrovo 1993 sem, kot imam navado še danes, poslušal program Vala 202, ko so, že krepko čez polnoč, v nagradni igri delili vstopnici za koncert. Vprašanje, ki sem ga sicer pozabil, a mi je ostalo v spominu, da je bilo sila preprosto in dolgo časa ni nihče poklical. Naj se odtihotapim do telefona, pokličem in dobim vstopnico ali jo pač prepustim nekomu, ki si na koncert najbrž želi mnogo bolj kot jaz? Odločil sem se za slednje in kakorkoli mi je danes malo žal, da nisem imel priložnosti videti enega zadnjih nastopov Nirvane, takrat nisem obžaloval.

Sicer pa sem imel priložnost Davea Grohla in žal njegovega pokojnega prijatelja Taylorja Hawkinsa videti zelo od blizu leta 2007, ko so se v Munchnu odvijale MTV-jeve Evropske glasbene nagrade. Takrat sta na svoj duhovit in pogosto nepredvidljiv način vodila dogajanje v backstageu, Foo Fightersi so nastopili s takrat veliko uspešnico The Pretender, Dave se je po rdeči preprogi sprehodil v roza (!) majici z logotipom Motorheadov in vsakemu namenil vsaj stisk roke in širok nasmeh.     

No, tudi do zasedbe Foo Fighters sem bil dolgo časa zadržan in še danes težko rečem, da sem velik oboževalec, jih pa poslušam veliko rajši (in lažje) kot recimo Nirvano. Ampak to ni članek o mojih prigodah, čeprav tudi knjiga Pripovedovalec pogosto zaide v takšne pripovedi. Zato se bere zelo hitro in jo je težko odložiti. Tisti, ki jo boste prebrali in četudi niste ljubitelj omenjenih skupin ali celo tega glasbenega žanra, boste zagotovo do Davea gojili veliko večje spoštovanje in morda celo občudovanje.

Njegova predanost – v zadnjih letih predvsem vsem trem hčerkam in ženi, ves čas mami in seveda glasbi, bi morala biti za zgled pravzaprav vsakemu. Kot sam lepo zapiše v zahvali, je v tej knjigi morda desetina tistega, kar se mu je zgodilo. Pa že tako se vam bo zdelo, da berete pravljico. Dave je imel od malega pred seboj nešteto izzivov in preizkušenj, ki jih je moral opraviti, pa je kljub vsemu ostal prizemljen, pošten in iskren oziroma tak, kot ga je vzgajala mama.

In kaj boste prebrali, pa morda niste vedeli? Kako ga je v svet (hardcore) punk popeljala sestrična Tracy, ko sta leta 1982 obiskala koncert zasedbe Naked Raygun. Da se je bobne dolgo časa »učil« z bobnanjem po blazinah in z bobnanjem z zobmi. O raziskovanju ameriške underground scene in kupovanju neštetih vinilov ter poslušanju, učenju in čutenju. Uresničenju sanj in pridružitvi skupini Scream. Brezmejni mamini podpori in njegovi neizmerni hvaležnosti. Napornih potovanjih, nastopih, prepirih, spoznavanju ljudi in dežel, ustvarjanju glasbe in potem se je zgodila Nirvana. Odšel je Kurt in čez čas so se spontano rodili in zgodili Foo Fighters, ki se dogajajo še danes. Zgodila se je družina, tri čudovite hčerke, smrt odtujenega očeta in številnih prijateljev. Druženje z glasbenimi velikani in idoli, sodelovanja z njimi, naporno koncertiranje, selitve …

Morda boste presenečeni, a poglavje o Nirvani je kratko. Avdicija, naporni skupni začetki in opazovanje sveta, ki se je z njimi, zaradi njih in pred njihovimi očmi drastično spreminjal. Kurt je bil v prvi bojni liniji, a za vlogo generala preveč umetniški, občutljiv, celo krhek. Ni zdržal. In zgodba se je končala, ko se je mnogim zdelo, da se je komaj dobro začela. Morda ne več rana, vsekakor pa globoka in še kako živa brazgotina, ki Davea še vedno boli. In če pričakujete zabavne anekdote s snemanja spotov Foo Fighters, poplavo zakulisnih štorij …, jih v tej knjigi ne boste našli. Sam sem še najbolj pogrešal del o TV-seriji Sonic Highways in kako so razveseljevali svoje oboževalce po ZDA in jih presenečali z izbranimi nastopi po garažah, skednjih … In ker se je vmes zgodil covid-19, ko se je Dave odločil napisati to knjigo, v knjigi ne boste prebrali nič o filmu Studio 666 in seveda o smrti Taylorja Hawkinsa.

Kaj potem še? O slačiklubu skupine Pantera, druženju s Tomom Pettyjem in Lemmyjem, kako je Paul McCartney »učil« njegovo hči igrati skladbo Lady Madonna in ali res obstaja barbika s podobo Joan Jett? Pa seveda o Johnu Paul Jonesu, Johnu Bonhamu in skupini Them Crooked Vultures. In tudi o tem, kako je spoznal Eltona Johna in Little Richarda, se družil z neworleanško godbo in skupino AC/DC ter zakaj je moral (no, ne moral, ampak hotel) iz Avstralije odleteti v ZDA in se skoraj še isti dan vrniti nazaj. No, pa tudi zato, kako in zakaj je pristal v avstralskem zaporu in kdo ima njegovo denarnico z vsemi dokumenti, ki jo je izgubil na potovanju po Ameriki skupaj s Taylorjem Hawkinsom. Zakaj je Neil Diamond pomemben, čeprav o njegovi glasbi ni imel pojma, kako je lahko Jennifer Lawrence in Slyvestru Stalloneu žal, da ju ni bilo na podelitvi oskarjev in celo to, kako je spoznal kar dva predsednika ZDA in mu je George Bush rekel »stari«. Po prebranem vam bo jasno, zakaj Dave Grohl velja za najprijaznejšega človeka v rock glasbi.    

Pripovedovalec je zbirka zgodb Davea Grohla. Predstavljam si lahko, da jih je najbrž še za deset takšnih knjig. In vsako bom z veseljem prebral. To je knjiga izjemno zanimivih pripovedi izjemnega človeka, moža in predanega očeta, odličnega in vsestranskega glasbenika, ob katerih si boste nemalokrat rekli, da se sanje res lahko uresničijo. Če le dovolj močno verjamete vanje in se jim predate. Daveu Grohlu je uspelo –tudi približno ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo vredno.

Učila International, 2022