(brez naslova)

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje.

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Goga, 2022

Stop igra

Jaka Tomc je napisal knjigo, mimo katere ne bi smeli iti. Knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti, pomisliti in pogledati, kakšna je igra (življenja), v kateri smo glavni igralci mi sami. Stop igra je knjiga o precej zoprnem bolezenskem (duševnem) stanju, ki pa jo boste prebrali na dušek.

Na naslovnici boste na vrhu našli napis »Avtor uspešnice Manični poet«, kar vsekakor drži, čeprav bi Jaka lahko med uspešnice navedel tudi katero drugo, uspešnejšo knjigo – npr. 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah ali celo Začetek konca in Iluzija resničnosti. Ampak kar se tudi v Stop igri sooča s pravzaprav identično tematiko kot v Maničnem poetu, je zapis najbrž kar na mestu. In ne moremo mimo podnaslova – »Moje življenje z bipolarno motnjo«.

Kaj je bipolarna motnja? Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko težav v življenju, značilna pa je po tem, da se pri človeku z motnjo izmenjujejo obdobja veselega in evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in pomanjkanja energije, z drugo besedo depresija. Posamezne epizode lahko trajajo po več tednov, značilno pa je, da depresivne epizode trajajo veliko dlje in so pravzaprav tudi nevarnejše.

Kaj našteto pomeni v praksi? Da recimo v stanju hipomanije lahko (skoraj dobesedno) premikate gore, se zlepa ne utrudite – lahko kuhate, pospravljate, ustvarjate, hodite, ste družabni in v središču pozornosti, naredili bi dobesedno vse (in ste v to tudi prepričani, včasih celo odločeni kaj takega storiti), potem pa kot bi vam nenadoma zmanjkalo baterij. Ne postopoma, ampak lahko kar naenkrat. Iz 100 % na 0 %! Takrat padete v depresijo in najbrž vam je to stanje mnogo bolj znano – potrtost, žalost, dvom vase in v svoje delo, samomorilnost, apatičnost, brezvoljnost in totalno pomanjkanje energije. Kup nesreče, dobesedno.

Na neki točki se človek lahko teh padcev (ali vzponov) in nevarnosti, ki pridejo z vsem skupaj, začne zavedati. In poišče pomoč. Pomoč poišče na psihiatričnem oddelku, kjer ima praviloma že kartoteko oz. zgodovino in tam ostane, dokler zdravniki ne presodijo, da osebo lahko »spustijo« nazaj v normalno življenje. Nikoli pa pravzaprav ne vedo, za kako dolgo.

Jaka v Stop igri piše o vsem tem – o težavah, s katerimi se je spopadal on sam in težavah, ki so jih imeli njegovi bližnji, pa tudi znanci, prijatelji, celo popolno neznanci. Vključil je zapise in spomine prijateljev in sorodnikov, skozi leta in različna obdobja ter intenzivnosti obeh stanj. Zanimivo je brati njegova lastna opažanja, dnevniške zapise, spremljanje stanja in zapisovanja vsega, kar se mu je zgodilo oz. česa se spominja. Knjiga ni pisana kronološko, ampak je tudi oblikovno narejena tako, da ne boste imeli težav, kdaj berete o katerem obdobju, poleg tega boste lahko primerjali razlike skozi leta. Mogoče bo kdo pomislil na film Kraljevi ribič, drugi na Čudoviti um, tretji na Let nad kukavičjim gnezdom. Tako noro (hm, morda ne najbolj primeren izraz?!) oz. neverjetno se zdi vse skupaj. V knjigi ne manjka zdravniških izrazov, izpisov kartotek, naštevanja zdravil in odmerkov, kjer bi laičnemu bralcu prišel prav kakšen slovarček z neko osnovno razlago.

Pri knjigi me ni tako zelo osupnilo to, da sem stvari lahko povezal s filmi, pa celo z žal že pokojno družinsko prijateljico, za katero sedaj lahko trdim, da se je spopadala z bipolarno motnjo. Ne, kar prestrašilo me je to, da sem v opisanem prepoznal tako nihajoča stanja starejšega sina in tudi samega sebe. Pri obeh se mi sicer zdi, da je mnogo bolj prisotna ta maničnost, ko se preprosto ne znava ustaviti, zadihati in kakšno stvar narediti malo bolj premišljeno, umirjeno in tudi temeljito. Hipno navdušenje, številne (tudi nemogoče) ideje, drvenje sem ter tja, nezmožnost ustaviti se, pa čeprav za potrebe uživanja v doseženem …

In če zaključim … Stop igra je vse tisto, kar bi moral biti Manični poet. In ne, ne gre za nadgradnjo, saj je zgodba povedana drugače, zdi se, da celo skozi oči drugačnega človeka. Stop igra je avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanja z bipolarno motnjami – manijami in depresijami. Življenje niti približno ni preprosto, a kot zapiše Jaka, je lahko »v redu«. Prebrali in spoznali (mogoče tudi prepoznali) boste veliko o sprožilcih, znanilcih, posledicah, reševanju sveta (in samega sebe), pisanju svetovne uspešnice, ljubezni, uspehih in neuspehih, veselju in žalosti. In seveda vsem vmes – o hospitalizacijah, padcih in vzponih, remisijah in terapijah. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da je »biti v redu« točno to – v redu. Nič več. Nič manj, a za nekoga z bipolarno motnjo je to lahko ves svet. Celo življenje, biti v redu.

Proksima, 2023

Dom za umret

Dom za umret je avtobiografski roman Alison Bechdel in ima zanimiv opis – družinska risotragedija. Smrt očeta, odnos do mame, zaljubljenost v gledališče in predvsem literaturo ter, morda tisto najpomembnejše – lastna spolna usmerjenost. Tudi približno ne preprosto čtivo.

Dom za umret nosi izvirni naslov Fun House, upam pa, da v slovenskem prevodu dočakamo tudi nadaljevanje Si ti moja mama? oziroma Are You My Mother. Ne preseneča me, da so za prevod našli (ali pač izbrali) Boštjana Gorenca – Pižamo, ki je spreten pri prevajanju besednih poigravanj in ohranjanju večpomenskosti izrečenega oz. zapisanega. Ogromno citatov velikih literarnih del, umestitev v celoten kontekst, samoizpraševanja, dialogi in seveda spremljajoče besedilo.

Tokrat res ne morem zapisati, da je zgodba preprosta, ker ni. Risoroman je razdeljen na sedem delov, sedem sicer povezanih zgodb, ki korak za korakom razgaljajo družino Bechdel – Stari oče, stari umetnik, Srečna smrt, Tista stara poguba, V senci cvetočih deklet, Kanarčkasto rumeni voz smrti, Idealni soprog in Antijunakovo potovanje.

Že uvodoma spoznamo, da je bila vez med Alison in njenim očetom zelo krhka, pa vseeno tesnejša kot med njo in mamo. Najbrž je bila bolj krhka le še tista med staršema, seveda z razlogom. Oče, ki je podedoval mrtvašnico, bil obseden z obnavljanjem razpadajočega (ne govorim o truplih!), čiščenjem hiše, skrbjo za bogato založeno domačo knjižnico in skoraj obsedenim ukvarjanjem z vsem, razen z lastno družino, je bil prikrit homoseksualec. V bežne ali nekoliko bolj intenzivne odnose se je zapletal tako z znanci in prijatelji, moškimi varuškami v hiši, pomočniki in še kom. Mama oz. žena je to vedela. Otroci ne, čeprav se jim je marsikdaj marsikaj zdelo nenavadno, čudno.

Alison je morala oditi od doma, da je začela spoznavati sebe, svojo lastno spolno usmerjenost in seveda se ji sprva ni zdelo najbolj »naravno«, da je naklonjena istemu spolu. Prebirala je avtorje, ki o bili odkrito ali prikrito homoseksualno nagnjeni oziroma so o tem pisali – Camusa, Joycea, Wildea, Prousta, Faulknerja, Fitzgeralda, Kiplinga, Dahla, Homerja in celo Shakespearja. Priznam, mogoče je vse skupaj malce iztrgano iz konteksta, a ko boste prebirali risoroman, se vam bodo odprla neka nova obzorja. Dom za umret je na nek način tudi literarna kritika, polna odkritij, razodetij in marsikatero delo (in avtorja) postavi v drugačen kontekst. Recimo Dahlovo otroško Jakec in breskev velikanka.

Ali je moral Alison umreti oče (na precej nenavaden način), da se je osvobodila spon »normalnega« in najprej sebi, nato pa še mami priznala, da je homoseksualka oz. lezbijka? Spomnil sem se na film Rocketman, biografijo Eltona Johna, ko vendarle zbere pogum in mami prizna, da je homoseksualec, na kar mu mama odgovori, da je to vedela že dolgo časa in da si je izbral zelo samotno življenje. No, Alison se prepušča (spolnim) fantazijam, prebira lezbično literaturo in eksperimentira z ženskami. Prizori so nazorni (če boste dali risoroman morda brati svojim najstnikom) in prav je tako. Zakaj bi se v letu 2022 skrivali za neko politično korektnostjo, pa hkrati glasno zagovarjali LGBTQ+ pravice?

Seveda skozi risoroman in njene spomine bralec ugotavlja, da je bila v Alison očitno že od nekdaj prisotna naklonjenost istemu spolu – oblačenje v moška oblačila, fantovske pričeske, nobenega vzdihovanja za moškimi zvezdniki, ampak skrito (no, ne očetu) občudovanje nekoliko bolj »možatim« ženskam. (prizor mimo katerega ne boste mogli in kjer vam bo zagotovo jasno, o čem pišem je, ko se Alison zagleda v vse prej kot privlačno ali ženstveno voznico vlačilca). Brez predsodkov in stereotipov, čeprav se avtorica z njimi pogosto in redno srečuje, Dom za umret je, brez olepševanja in romantiziranja, brutalno iskren.

Dom za umret je eden najbolj zahtevnih risoromanov, ki sem jih bral in o katerih pišem. Primerjam ga lahko z obema v slovenščino prevedenima deloma Nine Bunjevac – Očetnjava in Bezimena. Glavne teme so tesne prepletene, po šestnajstih letih od izida še vedno zelo aktualne in pogosto označene kot »tabu«. Ne le, da je vsebinsko poln, odlično je tudi ilustriran in fantastično preveden. Skratka, resnično eden tistih risoromanov, ki jih je ne le vredno, ampak ki jih morate prebrat.

VigeVageKnjige, 2022

Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami je mojster besede, kar vedno znova v svojih premišljenih in dodelanih romanih, tokrat pa se v prevodu predstavlja z zanimivo zbirko kratkih zgodb, katerih rdeča nit je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995.

Murakami je zbrane zgodbe objavljal pod skupnim naslovom Po potresu v mesečniku Sinčo, zadnjo zgodbo pa je napisal prav posebej za to zbirko. Potres v Kobeju je rdeča nit, ni pa neposredno središče zgodb – včasih vzrok nadaljnjih dogodkov, drugič zgolj nekaj postranskega, vsekakor pa tisto, kar je tako ali drugače zaznamovalo (nenavadne) zgodbe in usode junakov zgodb.

NLP nad Kuširom pripoveduje zgodbo o Komuri, uspešnim prodajalcem v avdiofilski trgovini, ki ga nekega dne zapusti žena. Ženo so novice o katastrofalnem potresu v Kobeju dobesedno prikovale pred TV sprejemnik, že tako ne najbolj povezana partnerja se dokončno odtujita in Komura nekega dne ob povratku iz službe pričaka ženino poslovilno pismo. Pa sedaj? Odide na kratek dopust, sodelavčevi sestri odnese nenavaden (skrivnosten) paket in zdi se, da se bo v »love hotelu« intimno zapletel tako s sodelavčevo sestro kot njeno prijateljico. Vmes sliši zgodbo o NLP-ju nad Kuširom, medvedu, se sooči z lastnimi občutenji, pride do konca neke poti in je pripravljen na nov začetek.

Krajina z likalnikom pripoveduje zgodbo o Džunki, Keisukeju in Mijakeju, prvem od neobičajnih trikotnikov, kjer se avtor ukvarja z medgeneracijskimi razlikami, pomenu ognja in kurjenju kresov na plaži. Zanimivi dialogi, razlike med glavnimi akterji in nenavadna privlačnost.

Naslovna Vsi božji otroci plešejo prinaša zgodbo o Jošiji, njegovi versko fanatični mami in nenavadni usodi obeh akterjev. Izvemo, kako in zakaj je njegova mama postala verski fanatik in zakaj je Jošijin oče kar sam Gospod. No, pa se nekega večera zgodi, da Jošija opazi osebo, za katero na podlagi mamine izpovedi sklepa, da bi pa dejansko lahko bil njegov resnični oče. Zasleduje ga in izgubi spred oči. Najde mir v sebi in se pomiri z demonom očeta, ki ga ni? Mogoče.

Za zgodbo Tajska bi lahko sklepali, da je glavna junakinja Sacuki, a se bolj zdi, da je to njen voznik, turistični vodič in nekakšen glas razuma, Nimit. Sacuki se v tednu samote v Bangkoku sooča tako z izgubo ljubljenega očeta, ki jo je navdušil nad jazz glasbo kot tudi z ne najbolj prijetno ločitvijo od moža, ki je prisegal na opero. Nimit Sacuki tik pred slovesom odpelje v odročno vas k stari gospe, ki zdravi človeške duše in napoveduje sanje. Sacuki s seboj nosi težak bel kamen, ki ga bo, če bo vse storila prav, požrla velika zelena kača in lahko bo živela naprej.

Edina zgodba, ki je prežeta z nadnaravnim oz. fantazijskim, je Žabec, ki je rešil Tokio. Pri uspešnem in neizprosnem izterjevalcu poplačila bančnih oz. zavarovalniških kreditov Katagiriju, ki se ga bojijo tako jakuze kot mafija, se nekega dne pojavi ogromen žabec, ki se predstavi kot Žabon. Presenečenemu in zadržanemu Katagiriju predstavi zgodbo o potresu, ki bo prizadel Tokio in ga bo povzročil velik deževnik, ki ga je prebudil potres v Kobeju in s katerim se morata spopasti. Žabon se bo z njim boril, Katagiri pa mu bo vlival zaupanje, samozavest in moč. Žabon, da bi dokazal svojo pristnost, resničnost in tudi moč, poskrbi za hipno ureditev težavne zadeve, s katero se spopada Katagiri, a na večer, ko bi se morala glavna akterja dobiti in spopasti z Deževnikom, Katagirija na ulici ustrelijo. Naslednjega dne se prebudi v bolnišnici, kjer ga presenetijo z novico, da ni bil ustreljen, ampak je zgolj padel v nezavest. Znova se pojavi Žabon, Katagiriju pove zgodbo o (skoraj) uspešnem boju z Deževnikom in, umre. Ali je Katagiri vse skupaj zgolj sanjal? Od kod potem številne literarne reference in seveda urejen primer v službi? Kaj je bil Žabon v resnici in koga je predstavljal gneva in okrutnosti polni deževnik?

Pa še zadnja, dvodelna zgodba Medena pita. Na eni strani imamo še en nenavaden trikotnik, ki ga sestavljajo srednješolski prijatelji Sajoko, Džunpei in Takacuki. Skozi pripoved se nam izpiše njihova tesno prepletena zgodba, polna iskrenega prijateljstva, ljubezni in obžalovanja. Džunpei je tisti, ki hrepeni po Sajoko, a okleva, saj mu je prijateljstvo pomembnejše in prehiti ga Takacuki, se s Sajoko poroči in nato postaneta starša deklici Sari. Takacuki se od Sajoko loči in gre živet k ljubici, a vsi vpleteni živijo v nekakšnem odnosu.

Džunpei, relativno uspešen pisatelj, je tisti, ki s Sajoko in Saro preživlja veliko časa, še vedno s potlačenimi čustvi. Vmes se vpleta zgodbo o medvedu Masakičiju, odličnem nabiralcu (in prodajalcu) medu ter sprva razbojniškim medvedom Tonkičijem, ki je odličen lovec lososov. Medveda se sčasoma spoprijateljita, njun odnos pa je pred največji preizkus postavljen, ko se lososi uprejo in ne želijo več plavat v reki, kjer lovi Tonkiči in ker ta ne želi izkoriščati prijatelja, odide. Zgodbo Džunpei pripoveduje Sari, ki se ponoči prebuja iz nočnih mor, v katerih ponjo prihaja Potresnik … Pravljica, polna prispodob, s katero se Džunpei pravzaprav spopada s lastnimi strahovi in občutenji, ima srečen konec.

Murakamijeve zgodbe, kot vedno, prinašajo zelo razgaljen vpogled v nam precej neznano japonsko družbo in kulturo. Kako drugačna je ta kultura, smo se lahko prepričali recimo tudi ob zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, kjer so nas japonski nogometaši, strokovni štab in njihovi navijači zagotovo presenetili. Murakami nam vsekakor omogoči tudi pogled z neke druge, lahko rečemo kar temnejše ali pa vsaj malo bolj skrivnostne plati. Zgodbe pogosto nimajo nekega jasnega zaključka in kot bralec sem se prevečkrat vprašal, kaj mi želi avtor sploh sporočiti? In to je zame osebno vsekakor manjko, pa čeprav so zgodbe odlično napisane in bralca držijo v pričakovanju. Ampak ker ni nekega zaključka, tudi pričakovanje izpuhti v oblaku novih vprašanj.

Cankarjeva založba, 2022

A si lahko vsaj enkrat tiho

Ivana Djilas je umetnica na številnih področjih – poznamo jo kot režiserko in scenaristko, aktivistko, avtorico zanimivega izpovednega romana Hiša, mamico dveh fantov in ženo še enega vsestransko nadarjenega umetnika, Boštjana Gombača. In pravzaprav o vsem tem govori njena nova, še mnogo bolj izpovedna knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho.

V knjigi Hiša se je Ivana ukvarjala s tisto tipično težavo, ki je (oz. še vedno) prizadene številne mlade pri nas – kako priti do lastne nepremičnine, odplačevati predvsem nore obresti na kredite in se sprijazniti, da si se precenil in da moraš ljubljen dom zapustiti in iskati kaj drugega. Vmes je nanizala tako profesionalne kot osebne izzive, s katerimi se je spoprijemala v tem času, a glavna junakinja je bila hiša. No, tokrat lahko rečem, da je glavna junakinja vsekakor Ivana. Njeni boji in spopad z vsakdanom, ki ni preprost. In seveda bi o teh bojih kot mnogi drugi lahko molčala in bojevala bitke sama (in z bližnjimi), a ne – odločila se je napisati knjigo. Najbrž bodo mnogi (bližnji) najbrž rekli, da bi bila pri nekaterih zadevah pa res lahko tiho.

Knjiga se začne z uvodnikom Grege Repovža, urednika Mladine, kjer Ivana sicer redno objavlja kolumne in mnoge so – čeprav rahlo prilagojene; tudi izvor zgodb, ki so zbrane v knjigi. A v uvodniku Repovž piše o tem, kako se je prav Ivana pred sedmimi leti v Makedoniji soočila z migrantsko krizo, ki je za seboj potegnila marsikaj. Pisala je o njej, seveda in še o marsičem drugem. In njeno pisanje se človeka mora dotakniti, ker se v marsičem prav vsak od nas najde. Z oznakami, stereotipi, lažmi, nemočjo nad našim zdravstvenim, socialnim ali šolskim sistemom, krediti, vzgojo, partnerskim odnosom, delom, v katerem uživaš, a ti komaj omogoča preživetje in še bi lahko našteval.

Začnem seveda lahko nekje na začetku. Ivana Djilas je migrantka. Najlepše obdobje svojega življenja je preživljala v Beogradu, kjer je določen politik začel vojno s sosednjimi državami in proti kateremu so kasneje potekale demonstracije – ne nekaj tisoč, ampak na ulicah Beograda se je zbralo skoraj milijon ljudi! Spremembe so bile neizbežne. A zgodilo se je tudi bombardiranje Beograda (in drugih srbskih mest), redukcije elektrike, ogrevanja in splošen strah. Ogromno ljudi je odšlo, čeprav so se mnogi leta kasneje vrnili. Ivana je odšla, v Slovenijo k očetu, in ostala. Migrantka, čefurka za nameček. Ona razume in o tem govori, glasno.

Zgodil se je covid-19 in zgodili so se številni ukrepi, ki so zagotovo najbolj prizadeli prav umetniški sektor. Sektor, v katerem delujeta tako kot ona, kot njen mož. Ni predstav, ni koncert, ni ničesar. Treba pa je živeti in preživeti. Treba je bilo opozoriti, da v vseh teh ukrepih mogoče manjka zrno soli (oziroma zdrave pameti). Ivana si vsekakor ni želela še enkrat doživeti Beograda konec devetdesetih, represije in krize. Pa jo je. In za nameček je bil njen otrok ena od številnih žrtev tistega neslavnega policijskega posredovanja s policijskim topom, kjer je bil v vodo primešan solzivec. Migantka, čefurka, levičarka, prekarka. Ona to ne le razume, ampak to živi.

Med poglavji oziroma zgodbami, ki so se me osebno najbolj dotaknile, so bile zagotovo tiste, povezane s starševstvom. Tvegana posvojitev otroka iz Gane, kjer sem se spomnil na knjigo zakoncev Rozman Srce bije v dvojini in sreča, ko je v njihovo življenje vstopil Ruben. Sreča in skrb, seveda. Kaj vse se lahko zgodi, ko čefurka posvoji črnčka?! In potem še sreča, čeprav z nekaj medicinske pomoči, ko sta se Ivana in Boštjan razveselila še čisto svojega otroka, Kolje. A Kolja se je rodil mnogo prezgodaj in dolgo časa so trepetali (in se borili) za njegovo življenje. Borijo se še danes, saj ima status otroka s posebnimi potrebami in po lastni izkušnji z odraslo osebo, ki živi s posebnimi potrebami, vam lahko povem, da jim ni lahko. Država se do njih obnaša zelo mačehovsko, vsak dan je borba za osnovne pravice in človek težko verjame, da je njihov položaj v družbi, v 21. stoletju, resnično tako slab in potisnjen nekam daleč stran, stran od oči. Ni prav! In pomembno je, da se na to opozarja. Tako kot je pravilno, da se opozarja na različna nadlegovanja in diskriminacije, ki jih otroci doživljajo v vrtcih, šolah, na javnih mestih in pravzaprav vsakdan. Povzetek mailov, ki jih je Ivana pošiljala različnim osebam, skupki misli in razmišljanj … človeka preprosto pretrese in ga ne more, sploh pa ga ne sme pustiti hladnega.

In potem pridemo do še enega (od mnogih zanimivih poglavij), ki se jih Ivana dotakne v A si lahko vsaj enkrat tiho. Gibanje #metoo in številne zlorabe, ki so se (in se še vedno!) dogajajo ženskam, sploh na področju kulture oz. umetnosti. Zlorabe, ki jih mogoče nekoč nihče ni dojemal kot take, pa čeprav so bile. Spomini, ki privrejo na dan, ko bereš in poslušaš zgodbe drugih, pa se spomniš lastnih, izpovedi kolegic in prijateljic, spomniš se nelagodnih dogodkov v javnosti, ko si nelagodje nespretno skrival s smehom. Veliko preveč tega. In ja, Ivana bi lahko bila vsaj enkrat tiho, kot ji je svetovala mama, a tudi tokrat ni bila. Ker je vsem etiketam navkljub odgovorna in samostojna ženska, ki se zaveda, da se krivica, ki se danes dogaja nekomu drugemu, lahko jutri krivica, s katero se bo spopadala sama.

Zgoraj omenjeno seveda ni vse, kar boste v knjigi lahko prebrali. Vsekakor pa so to teme, ki so ostale v meni po nekaj prespanih noči. Knjiga, v kateri se boste našli – ženske, moški, mladi in stari, starši, poročeni, samski, tisti brez otrok, zdravi in »bolni«, Slovenci in »neslovenci«; pač vsi. Vsekakor moram omeniti še odlične fotografije Petra Uhana, ki dopolnjujejo to raznolikost in pestrost Ivaninega predvsem družinskega življenja. Ivanin pripovedni slog je iskren, brez dlake na jeziku in prežet s humorjem, pa čeprav občasno z nekaj pelina. Kratko in jedrnato bi lahko rekel, da s svojimi zapisi zadene žebljico na glavico. Glas vseh nas. Glas, ki ga je treba širiti in podpreti.

Goga, 2022

Jan Pančur in pustna gobokalipsa

Obljubljeno, storjeno – napovedoval se je drugi del in dobili smo ga. Jan Pančur se vrača – po tem, ko je razkrinkal in preprečil veliko testeninsko zaroto in posledično rešil svet, je v drugi knjigi postavljen pred nov izziv. Glavno vprašanje pa je, kaj imajo skupnega gobe, pust in apokalipsa?

Morda še niste slišali za Jana Pančurja, čisto običajnega šolarja in Amalijo Pelinšek, profesorico, znanstvenico in superzlobnico? Potem letos niste opazili prvega knjige iz serije o Janu Pančurju, Jan Pančur in testeninska zarota, ki jo je ustvaril Krister P. Jansson, obogatil pa priznani ilustrator Jure Engelsberger. Napako seveda lahko popravite, še bolje pa bo, če junaka in njegove knjižne prigode priporočite svojim otrokom – tam od druge triade dalje bodo navdušeni, fantje sploh.

Prvega dela ne bomo obnavljali, a kar je pomembno tudi za nadaljevanje – Jan Pančur je s prijatelji rešil svet. Ogrožala ga je s superzlobnim načrtom v prvi vrsti Amalija Pelinšek, ob sebi je imela tri zveste (a ne najbolj bistre pomočnice) – Frigido Hladnik, Gizelo Repenšek in Nuško Ritoliznik. Jan je imel ob sebi prijatelje, tudi čisto nove in nepričakovane – razredničarko Krizantemo Otožnik, hišnika Ferdinanda Hloda (ki je sicer tudi volkodlak) in kuščarja Srednjega Ajmohta (sicer vladarja planeta Otemnelec). Za podrobnosti morate seveda prebrati knjigo, najbrž pa vam je jasno, da je zlobni četvorki načrt spodletel in bile so izgnane na zelo oddaljen in osamljen planet nekje v vesolju. Seveda z namenom, da nikdar več ne pridejo ne na Otemnelec, še manj pa na Zemljo.

Ampak dovolj je en zmeden pilot po imenu Zordon Bobrs, ki bi moral peljati vatlove cepljivke (vrsta gobe) na uničenje na planet Andromeda 23 (edini planet, kjer uničujejo te zares nevarne gobe), ki se izgubi in pristane na tistem osamljenem planetu, kjer živi Zemljin superzlobni kvartet in bolj ali manj cele dneve kriči ter snuje maščevanje proti Janu Pančurju. Izkoristijo priložnost, klepetavega šoferja in se z vesoljsko ladjo najprej odpeljejo na Otemnelec. Brez boja (in žrtev) osvojijo Otemnelec, a vsaj Srednjemu Ajmohtu uspe pobegniti in zgolj upa, da bo ob strogem nadzoru uspel sporočiti na Zemljo, kaj tokrat naklepa Pelinškova.

Nov načrt Amalije Pelinšek je še enkrat več naravnost odličen, skoraj popoln – tokrat se bo najprej lotila Jana Pančurja, zagospodarila njegovemu umu in si nato podjarmila svet. Planet Zemljo, nato še druge planete in naposled celo vesolje. V rokah ima trideset kozarcev najnevarnejših gob v vesolju, ki se ob dotiku s prstjo začnejo nemudoma rasti in planet zelo hitro požrejo oz. spremenijo v črno luknjo. Le kdo bi upal tvegati in ne ubogati ukazov Amalije Pelinšek, bodoče gospodarice vesolja.

In ker je pred vrati pust in se je prejšnji načrt s testeninami izjalovil, je treba tokrat uporabiti nekaj še bolj privlačnega, nekaj, čemur se za pusta ne moremo upreti. Ah, seveda, krofi. V slasten marmeladni krof, imenovan kar superkrof A, namenjen Janu, podtaknejo zombičip (spet!), ki naj bi Janu posesal možgane oziroma ga napravila zvestega služabnika Amalije Pelinšek (spet!). Nato bodo njihovi roboti z Otemnelca v prijazni gesti po celem svetu raznosili škatle slastnih krofov in jih delili med ljudi. In vsem se bo nekam v možgane prisesal zombičip in poslušali ter ubogali bodo zgolj in le Amalijo Pelinšek. Preprosto? Izi pizi.

Sledi seveda ampak.

Ampak vse ne gre po načrtu. Nuška Ritoliznik ne opravi svoje naloge in pozabi zamenjat baterije v nevtrinskem polisaharidnem nevtralizatorju in v zgodbo se nepričakovano vplete rdečerepa veverica. Na Zemljo se uspe prežarčiti tudi Srednjemu Ajmohtu, a po spletu naključij skupaj s Krizantemo in Ferdinandom (zaročencema, sicer) padejo v roke zlobnemu supertriu. (Ne, ni napaka!) In tako kot ima svoj načrt Amalija Pelinšek, ga ima seveda tudi Jan Pančur. Pa še nekdo tretji. Kako bo Janu pri vsem skupaj pomagal vrtalnik? In kaj imajo za bregom naenkrat nenavadno prijazni in ustrežljivi Janovi sošolci, »bullyji« Nejc, Klemen in Jure? Usoda Zemlje je zelo negotova.

Nadaljevanje ne razočara. Mogoče so dialogi za odtenek manj zabavni, vsekakor pa toliko bolj zabava (super)jeza glavnih zlobnic. Vsaj za odraslega bralca utegne biti pojasnjevanja nekaj preveč, a knjiga odraslim niti ni namenjena. Pogrešal sem Janovega prijatelja Marka, se pa, čeprav v zelo minimalnem obsegu, nadaljuje ljubezenska zgodba med Janom in Mojco. Pozabite na marmeladne krofe, vroča čokolada je tista prava stvar. Mogoče bo pa to naslednja ideja Amalije Pelinšek, kako si podjarmiti vesolje? Z vatlovimi cepljivkami je pač konec, sploh ker je razodeta skrivnost, kako jih najbolj učinkovito uničiti.

Namig? Policijski narednik Flajs in inšpektor Mrak nista najbolj zadovoljna, da se morata v Močivju ukvarjati z ukradenimi električnimi skiroji in tricikli. Zaželita si, da bi naslovnice časopisov po vsem svetu pisale o zločinih v Močivju. Ampak to je menda druga zgodba. Ali pač tretja?

Jan Pančur opravičuje moja pričakovanja, da smo dobili novo (mladinsko) literarno zvezdo. Tisti običajen šolar, ki se skriva v vsakem od naših šolarjev in se bori proti superzlobi okoli nas. Zanimivo in napeto branje, domišljeni junaki, zabaven zaplet, polno malih, a pomembnih nalog sklepni spopad s superzlobcem, iskrivi dialogi, veliko humorja in zelo malo staršev ter brez nekega moraliziranja! Le kako Jan Pančur otrokom ne bi bil všeč?

Didakta, 2022

Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Goga, 2022

52-nadstropna hišica na drevesu

Andy Griffiths in Terry Denton se vračata še v četrto. Sedaj smo že vajeni, da sta svoji že tako neverjetni hišici na drevesu, v kateri živita, ustvarjata in se zabavata (ne nujno v tem vrstnem redu!), dodala še 13 nadstropij.

Njune prve tri podvige sem predstavil, torej 13–, 26– in 39-nadstropno hišico na drevesu. Kar se sprva zdi predvsem kot neskončen vrtiljak zabave, avtorja nenadno preobrneta zgodbo v povsem drugo smer in tudi tokrat ni nič drugače. Bolj ali manj nemogoče zamisli, ideje in domislice, ob katerih otroci seveda na vso moč uživajo in se krohotajo.

Kaj je torej novega? Soba za razbijanje lubenic, žongliranje z (verižnimi) žagami, lokal, kjer si lahko sam narediš pico, izstreljevalnik korenja na raketni pogon, orjaški sušilec las, ki je tako močan, da ti praktično odpihne lase z glave, dirkališče za gugalne konje, hiša, v kateri straši, stroj za valove, igra »Kača in lestve« v naravni velikost s pravimi lestvami in pravimi kačami, lutkovno predstavo »Punch in Judy«, ki jo lahko gledaš 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez premora, spomnilnico, ki jima pomaga, da se spomnita na pomembne zadeve, ki bi jih lahko pozabila, akademijo za urjenje nindža polžev, najmodernejšo detektivsko agencijo ter Krink-o-mat 5000 s preoblekami za vsako priložnost.

In kaj se zgodi tokrat? Andy ima rojstni dan in se veseli zabave presenečenja, ki mu jo zagotovo pripravlja Terry, njegov najboljši prijatelj. A Terry ima več kot preveč dela z urjenjem nindža polžev in se mu očitno niti sanja ne, da Andy praznuje rojstni dan. Pa ne samo to, naša razigrana ustvarjalca spoznata, da bi morala založniku, neizprosnemu gospodu Velikemu nosu, že oddati novo knjigo, a ju on niti poklical še ni. Kaj se dogaja? Gospod Veliki nos je izginil!

Čas je za velika detektiva in številne krinke ter raziskovanje, pri katerem jima žal ne bo mogla pomagati njuna prijateljica Jill, saj spi pravljično spanje. Ena od sledi, na katero naletita je knjiga Zabava z zelenjavo Gerde Zelenjavce, ki vas bo seveda nasmejala. (Kako bodo nanjo gledali vaši otroci, je odvisno predvsem od njihovega odnosa do zelenjave). Druga pomembna in takorekoč ključna sled je zelo prestrašena gosenica, ki je bila očitno priča temu, kar se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. In korenje! Ne smem pozabit na korenje!

No, Andy in Terry, speča Jill v stekleni krsti in (neverjetno požrešna) gosenica se odpravijo na dolgo in nevarno pot do (kot se kasneje izkaže zelenjavnega) gradu, kjer bodo zagotovo našli princa, ki bo s poljubom ljubezni obudil Jill, potem pa bodo lahko skupaj ugotovili, kaj se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. No, seveda ne gre (skoraj) nič, kot sta si zamislila naša glavna junaka. Najdejo sicer gospoda Velikega nosa in tudi Jill jim uspe prebuditi, gosenica je veliko več kot le gosenica, a v boju z vso mogočo in ne najbolj veselo zelenjavo jim mora na pomoč priskočiti sama Gerda Zelenjavca. No, glavne zvezde pa so v bistvu nindža polži. Ne, ne šalim se.

Zgodba, ki jih zapisujeta avtorja, se seveda zdijo privlečene za ušesa. A otroke zabavajo. Tokrat se vse vrti okrog odnosa do zelenjave, ne manjka pravljičnih in drugih domišljijskih referenc. Sam sem pač vsakič znova navdušen, kako jima po sicer zelo predvidljivem kopitu uspe ustvariti zgodbo, ki jo težko odložiš, dokler ne prideš do konca. In poleg tega, da tovrstne knjige seveda spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost mlajših bralcev, se mi zdi zelo pomembno predvsem to, da so to knjige, ki jih otroci želijo brati in prebrati. Tega pač manjka.

Miš, 2022

Dežela dinozavrov: Začetek

Še pomnite Jurskega parka in revolucije, ki jo je sprožil najprej roman Michaela Crichtona in nato še film Stevena Spielberga? Zdelo se je skoraj neverjetno, da bi iz v jantar ujetega komarja iz časov jure in krvi, ki jo je popil, lahko z znanjem genetike in kloniranja »ustvarili« dinozavra.

Pisala se je prva polovica devetdesetih in takrat so se odrasli pogovarjali o kloniranju s pomočjo DNK-ja, kasneje je prišla še ovca Dolly, mi pa smo spoznavali in se pogovarjali o tiranozavrih, stegozavrih, brontozavrih, diplodokih, pterozavrih in drugih dinozavrih. Izhajala je revija in če si jo redno kupoval, si po nekem obdobju lahko sestavil mini okostje tiranozavra, ki se je v temi svetilo. Film ste si najbrž ogledali, sledilo mu je še nekaj nadaljevanj, zadnji Prevlada, letos. In če ste si ogledali film oz. prebrali knjigo, potem veste, da se eksperiment ni najboljše končal.

No, Žiga Kastelic, avtor knjige, ki je sicer namenjena nekoliko starejšim otrokom (najstnikom oz. od tretje triade dalje), a je v njej tudi nekaj bolj odraslih tem in razmišljanj, je šel korak dlje, mogoče bo spodbudil kakšno novo teorijo zarote, ki so nastajale v času covida-19. Ne le, da so dinozavri prišli nazaj in da se vam bodo ob branju in izgovarjanju njihovih imen lomili jeziki, v Slovenijo je prišla tudi nenavadna bolezen, ki je pustošila po celem svetu in konkretno zredčila prebivalstvo. Torej, skrivnostna bolezen in dinozavri. Padale so vasi, mesta in države.

Začetek, kar nam da nekako vedeti, da gre le za prvo v nizu knjig in pojasni, zakaj so zaključki tako zelo odprti, je pravzaprav zbirka štirih krajših zgodb – Reševalna misija, Prleška trdnjava, Pobeg v jamo in Na konjevem hrbtu. Vsaj zaenkrat neodvisne in nepovezane, a se bo to v naslednjih knjigah skoraj zagotovo spremenilo.

Reševalna misija nam predstavi stotnika Dejana, ki moa s svojo majhno ekipo mladih vojakov iz zgradbe parlamenta rešiti predsednika in podpredsednika, iz muzeja pa paleontologinjo. Ljubljanske ulice zasedajo mesojedi dinozavri, enako velja za Ljubljanski grad, izložbe so razbite, hiše opustošene, povsod so trupla, obvoznica polna gorečih vozil. Misija nemogoče? Zgodba o tem, kako pomembno je zaupanje v človeka, ki se bori s teboj z ramo ob rami ter nekaj moralnih pomislekov na račun pobijanja in seveda razmišljanj o tem, zakaj je do tega (dinozavrov in bolezni) sploh prišlo. Apokaliptični prizori vam bodo naslikali Ljubljano v povsem drugačni luči.

Prleška trdnjava se odvija na drugem koncu države, kjer so v glavnih vlogah Peter, njegova hči Sanja in njen fant Klemen, ki je uspešno pobegnil iz oblegane Ljubljane. Vsaj na videz nekoliko bolj spokojno Prlekijo, ki jo oblegajo predvsem rastlinojedi dinozavri, je treba ravno tako obvarovati. Klemnova na prvi pogled nora ideja, da bi naredili varovalni zid iz senenih bal ter zabojnikov, nepričakovana pade na plodna tla in aktivira lokalno prebivalstvo. Vprašanje, če bi bilo to mogoč nekje drugje kot v Prlekiji ali Prekmurju, kjer je prebivalstvo veliko bolj povezano. V zgodbo stopita še Jan in njegova sestrica Špela – petletnica se kaj hitro naveže na Sanjo, za Jana pa se vse bolj zdi, da posebna čustva goji do Klemna. Avtor spretno razbija tabuje in prav zanima me, kako se bo ta zgodba razpletala v nadaljevanju. Oh, pa kulinarika … po svoje dobro, da dinozavri ne vedo, kako odlično hrano lahko dobijo v prleških koncih.

Štiričlanska družina – Rok in Jana ter sestri dvojčici Vita in Lina, so glavni junaki tretje zgodbe, Pobeg v jamo. Živijo v zapuščeni hiši na Črnem Kalu in ker so ob poskusu bega iz Slovenije v Kopru izgubili dva sina oz. brata, se tokrat odločijo za beg v drugo smer, proti Ljubljani. Na tvegano pot odidejo z motorji, prva preizkušnja jih čaka v okolici Nanosa, ko jih iz zraka napadejo pterozavri, naslednja pa potem ob prihodu v Postojno, ko se zatečejo v slovito jamo. A tudi jama ni najboljše zatočišče, z zadržki jih sprejmejo lokalni prebivalci, ki so odlično založeno skrivališče našli v bližnjem hotelu. A se vsi kaj kmalu prepričajo, da so dinozavre podcenjevali in da so nekatere vrste zelo inteligentne. (Pojavi se teorija zarote, da so dinozavre na Zemljo naselili kar vesoljci, da pripravijo teren) Družinska dinamika zna postati nekoliko bolj intenzivna, uporniški najstniški dvojčici pa utegneta zakuhati kaj posebnega.

Najstnica Julija je poleg konja Antaresa in 28-letnika brez imena glavna junakinja zadnje zgodbe, Na konjevem hrbtu, ki se odvija na jugovzhodnem delu Slovenije. Tabor blizu Brežic, reki Krka in Kolpa, gozdovi in gradovi, povratek k skoraj pozabljenim praksam življenja in preživetja ter tudi nekaj bridkosti, še posebej, ko Julija prizna, da sestre niso ubili dinozavri, ampak ljudje. Pa ne le ubili …

Avtor lepo in natančno slika tudi bolj skrite kotičke Slovenije, kjer se junaki posameznih zgodb skrivajo oz. preko njih bežijo. Omenja se še Blejski grad kot eno od možnih varnih zatočišč in morda bo avtor v nadaljevanju, da zgodba konkretno zaplete, dogajanje postavil še kam – Kočevje bi bilo zanimivo, morda tudi Posočje in Koroška, Zasavje z rudniki in nenazadnje Krško z jedrsko elektrarno. Slovenija se zdi kot recept za katastrofo, če bi do česa takega res prišlo.

Zanimiv koncept in kar se sprva zdi kar nekoliko za lase privlečeno, se lepo sestavlja skupaj in dopolnjuje. Zgodbo doživljamo in čutimo skozi oči različnih likov, ki se bodo odraslim zdeli sicer zelo površinski, mlajši bralci pa bodo potrebovali nekaj časa, da povežejo vse niti. Najbrž se vam niti sanja ne, da je živelo toliko različnih dinozavrov (meni iz časov Jurskega parka, so imena, značilnosti in posebnosti neka povsem nova dimenzija) in skripta, ki jo je v tretji zgodbi pripravil učitelj Rok, bi nam prišla kar prav. Glede na to, v kakšnih časih živimo zadnja leta, se pravzaprav nič ne zdi posebej nemogoče, dinozavre si lahko predstavljamo tudi v obliki česa drugega, o samem covidu-19 pa niti ne rabimo izgubljati besed. In priznam – radoveden sem, v katero smer se bo odvijalo nadaljevanje.

Samozaložba, 2022

Maščevanje je sladko, d.o.o.

Naslov – zabaven. Avtor? Jonas Jonasson. Mojster nenavadnih zapletov, humornih razpletov, imenitnih dialogov, kar je najbrž več kot dovolj razlogov, da boste tole knjigo vzeli v roke. In se ob branju zabavali.

Jonasa Jonassona sem, kot najbrž mnogi drugi, sem spoznal s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil, vzporedno odkril še enega mojstra, Fredrika Backmana, nadaljeval z Analfabetko, ki je obvladala računovodstvo, nadaljeval z Morilcem, ki je hotel v nebesa in se vrnil k Novim prigodam stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Godlja, ki jo uspe že prav neverjetno zaplesti, je vsakič znova zabavna, nepričakovana in tudi nepredvidljiva. In Maščevanje je sladko, d.o.o. v tem prav nič ne izstopa. Osnovni podatki, da se Masaj maščuje Švedu, vmes je ponarejanje (ki to ni) slavnih likovnih del, (nesrečna) ljubezen in policist tik pred upokojitvijo, najbrž povejo veliko? In obenem nič.

Victor Alderheim je (glavni) stranski lik. Vse, kar v življenju počne, počne zato, da bi čim manj delal in imel čim več denarja. Še celo priimek si spremeni, da bi prišel do premoženja poštenega (a naivnega) galerista, za nameček pa dobi še roko njegove hčerke Jenny. Roko, ne srca! Victor ima iz nekega, recimo mu norega obdobja, na vesti tudi sina, ki ga je spočel prostitutki. Kevinu najame (in plačuje, kar je skoraj edina poštena stvar, ki jo naredi) stanovanje, ga enkrat tedensko založi z zalogo zmrznjene hrane, mu omogoča šolanje, vse pa pod pogojem, da ga kliče šef. Ne oče, tudi skrbnik rajši ne, ampak šef. No, ko Kevin dopolni osemnajst let, se Victor odloči, da se bo fanta treba znebiti. Skupaj odideta v Kenijo, od koder se vrne le Victor.

Glavni lik je tako v bistvu Kevin. Gotove smrti ga reši moder zdravilec Ole Mbatian (mlajši), ki ima dve ženi, tri hiše (ne sprašujte), osem hčera in nobenega sina. Ter največjega sovražnika v vaškem poglavarju (dolga, ampak zabavna) zgodba. In ko Kevin z drevesa pade Oleju pred noge, je zdravilec prepričan, da mu je sam bog poslal sina. Kevin hitro napreduje v odličnega masajskega bojevnika, a pred zadnjim preizkusom (potem, ko je lahko z gorjačo na šestdeset metrov zadel bivola, preplaval reko s krokodili in celo leto preživel v kenijski divjini) zbeži. S seboj na pot vzame dve sliki, ki ju je imel shranjeni njegov oče, saj je svoj čas na Švedskem v veliki meri posvečal umetnosti.

Victor je medtem s spretno (beri: podlo) poslovno potezo postal nemarno bogat, svojo ženo Jenny pa namestil v stanovanju, kjer je prej prebival Kevin. S skromno žepnino, da ne bo kdo kaj rekel. Ona zagotovo ne, saj je preneumna, si misli Victor. No, Kevin ob povratku na Švedsko odide domov, kjer sreča/spozna Jenny, tehnično gledano svojo mačeho, med od Victorja zavrženima posameznikoma pa se kaj kmalu splete tesna vez (seveda pomaga tudi to, da sta oba velika in iskrena ljubitelja umetnosti). Ko si izpovesta svoji življenjski zgodbi/usodi, prideta do enotnega zaključku – Victorju se je treba maščevati!

In tu na sceno stopi Hugo Hamlin, veliki marketinški guru (torej rojen prevarant), ki mu v sicer zelo uspešnem podjetju postane dolgčas in si želi novih izzivov. Na tradicionalni švedski zabavi izve, da v bistvu obstaja ogromno ljudi, ki se želijo komu maščevati in da bi bil to lahko odličen in predvsem dobičkonosen posel. Sploh, če mu bo uspelo, da ga bo držal v mejah zakonitega. Tako boste v knjigi med drugim izvedeli tudi, zakaj so lame lahko odlične domače živali.

Nadaljevanje, ki sledi, je pač »jonassonovo« – najprej ena (oziroma dve) ponarejena slika Irme Stern, za katero se izkaže, da je pravzaprav original z naravnost neverjetno zgodbo iz zakulisja (oziroma Kenije). Kar nekaj preobratov, za katere v prvi vrsti skrbi prikupni Ole Mbatian, ki iz Kenije odide na Švedsko iskat izgubljenega sina Kevina (in ga seveda najde), ampak nima pojma ne o potnih listih, vizumih, temperaturah, ki se začnejo z negativnim predznakom, plačevanju z denarjem in policiji. Svojo vse bolj pretkano računico ima tudi Victor Alderheim, ki je vmes označen za »kozokavsa« in na koncu podleže ranam kozarca brusnične marmelade (kar sicer ni čisto res, ampak vam vsega ne morem izdat). Aha, in seveda policijski inšpektor tik pred upokojitvijo, Christian Carlander, ki zna po nekaj letih španščine povedati zgolj to, da »pes leži pod mizo« in se nikakor ne želi ukvarjat z vse bolj zapletenim primerom »kozokavsa« in ponarejevalca umetnin, mrtvim Masajem, ki je v bistvu živ in njegovim očetom (ki to ni), ki po svetu hodi modno oblečen v sandale (na Švedskem obuje še nogavice, torej ultra moderno!) in s seboj nosi (kladivasto) gorjačo.

Sprva boste zagotovo izgubljeni v poplavi imen, ki niti niso preveč pomembna. Vmes boste osvežili znanje zgodovine in marsikaj novega izvedeli o likovni umetnosti. No, za nameček še kakšen marketinški trik. Zgodba se seveda bliskovito razvija in ne da bi se dobro zavedli, se boste hahljali, smejali, krohotali, zmajevali z glavo in obračali strani. Vse do zadnje. In ne bo vam žal.

Mladinska knjiga, 2022