(brez naslova)

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Litera, 2022

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.

Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s Trkajem – Kla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.

Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.

Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.

In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.

No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.

H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.

Beletrina, 2022

Anomalija

Nenavadni roman francoskega avtorja, ki ga boste na trenutke težko razumeli, a je tako zelo berljiv in nepredvidljiv, da ga boste res težko odložili iz rok. Nekaj svežega in drugačnega in niti ni preseneča, da je Herve Le Tellier zanj dobil slovitega goncourta.

Pogoste zapise začnem z »Zgodba/zaplet je preprosta in kar standardna …«, ampak danes tega ne bom zapisal. Ker pač ni. Trije sklopi, enajst glavnih oseb, v glavni vlogi pa dogodek oz. pojem. Anomalija. Kaj anomalija sploh je? Odstopanje, odklon od splošnega pravila ali zakona oziroma nepravilnost, ki jo je težko pojasniti z obstoječimi pravili in teorijo, zakoni in nenazadnje smislom.

Desetega mara 2021 s pariškega letališča proti New Yorku odleti letalo z 243 potniki in člani posadke. Tik pred pristankom naletijo na močno turbulenco – supernevihtni oblak, a izkušenemu pilotu po nekaj minutah strahu uspe varno pristati. 106 dni kasneje se nad New Yorkom po težavnem boju s turbulenco pojavi letalo, znova boeing letalske družbe Air France. Z 243 potniki in člani posadke. V ameriškem nadzoru zračnega prometa seveda završi, saj tega letala ni bilo na nobenem radarju in njegov prihod ni bil nikjer napovedan. Pilot in kopilot sta celo enaka kot na marčnem letu, oznaka letala ravno tako in, ne, to še ni vse – tudi vseh 243 potnikov in članov posadke je enakih. Kaj se je zgodilo?

Odgovor je preprost – anomalija. Ampak kakšna? Na to vprašanje morata odgovorit dva vrhunska matematika – Adrian Miller in Meredith Harper, ki sta po napadu na newyorška dvojčka pripravila vrsto protokolov, kako ukrepati v različnih primerih (ne)pričakovanih dogodkov v zraku. Na pomoč jima priskoči cela vojska različnih znanstvenikov, teoretikov in praktikov, ovenčanih z vsemi mogočimi nagradami in čeprav razvijejo nemalo različnih teorij, dokončnega odgovora nimajo.

Zato pa je seveda toliko bolj zanimivo brat zgodbe ljudi, ki so bili na enem in drugem letu. Imamo francoskega pisatelja in prevajalca, ki je v obdobju teh 106 dni storil samomor, posthumno pa je izšel njegov roman, z naslovom Anomalija. Temnopolta odvetnica, ki je v obdobju 106 dni zanosila. Bratec in sestrica, ki iz Pariza odletijo brez očeta, vojaka. Zgodba pilota, ki mu v vmesnem času odkrijejo zelo agresivno obliko raka. Mati samohranilka, plačani morilec, nigerijski pevec, ki je v tistih 106 dneh posnel svojo največjo uspešnico in še bi lahko našteval. Enajst ljudi, enajst zgodb. Ki zares zanimive in nore postanejo šele takrat, ko se junijski potniki srečajo oz. soočijo z marčnimi. Pa seveda niso pomembni le oni, ampak njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci, partnerji, … naenkrat so soočeni z isto osebo, dvakrat. In skoraj nihče več ni enak. Katera »različica« je boljša, ljubša, prijetnejša?

Kopica znanstvenih razlag in pojasnil, ki vam utegnejo jemati sapo, saj o nečem takem preprosto ne razmišljate. Različni verski pogledi. Logična izhodišča. Vojaška in politična logika. Filozofija, fizika, kemija. Seveda, tudi teorije zarot. Takšne in drugačne reference – na glasbo, film, umetnost, znanost, politiko in še kaj. Sploh Adrian Miller vas zna navdušiti. Pri vsem skupaj pa seveda človeški faktor – kako bi se sami soočili z nečim takim? Pozabite na to, ko po desetletjih spoznate svojega sorojenca, za katerega niste vedeli, da ga imate, morda starša ali celo bivšega partnerja, za katerega ste mislili, da je umrl. Zdi se nemogoče in neverjetno, a vse to se je že dogajalo, takšne anomalije se pač pripetijo.

In prav tukaj se je avtorju uspelo odlično postaviti v zelo različne vloge, tudi razvijal jih je v različne smeri. Tu pač ni zmagovalcev ali poražencev. Nekateri umrejo, skoraj vsi se na novo rodijo. Nikoli sicer ne izvemo, kaj točno se je res zgodilo, med branjem pa boste spoznali, da pač ta primer ni osamljen. In tudi zadnji ne.

Na začetku sem pričakoval (nadnaravni) zasuk v stilu Stephena Kinga, ampak ne. Ob vseh (ne)mogočih teorijah in možnostih je Le Tellier ostal v mejah, ki jih začrta uvodoma – torej pričakujte nepričakovano. Predvsem pa odlično poletno branje, ki ga boste užili na dah.

Mladinska knjiga, 2022

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Didakta, 2021

Križci, krožci

Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.

Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla.

Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.

Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.

Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina.

Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.

Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.

Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.

Goga, 2022

Nekropola

Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.

Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst.

Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.

Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.

Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.

Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.

Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?

Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.

Mladinska knjiga, 2022

Smrdokavra

Nenavadna »pravljica« za odrasle francoske avtorice Amelie Nothomb je zelo nenavadno, a berljivo delo, polno prispodob in realno-pravljičnih referenc, globoko v sebi pa pravzaprav ljubezenska zgodba. Hvalnica drugačnosti in sprejemanju.

Tanka knjižica, ki bi jo težko označili za roman, obenem pa tudi »pravljica za odrasle« ni ravno najboljša oznaka, saj klasičnih pravljičnih likov in zapletov ne boste našli. Založnik je uporabil avtomobilistično oznako »hibrid«, pa naj bo tako. Zgodba o fantu in dekletu, ki ne vesta en za drugega, ki sta si tako zelo podobna, a hkrati različna in ki ju silnice ljubezni in sprejemanja preprosto vlečejo drug k drugemu.

A najprej k naslovu … smrdokavra je ptica, znana tudi pod imenom vodeb. Močno drugačna, nekaterim grda in celo odvratna, a tako zelo posebna in unikatna. Živih barv, velik kljun, precejšen razpon kril, slovijo pa predvsem po svojih dolgih črnih peresih na vrhu glave, ki izgledajo kot perjanica. Antični Egipčani so jo slavili kot sveto žival in je pogosto predstavljala okras na žezlih bogov, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci pa so jo prepoznavali kot znanilca vojne, pa tudi drugod po Evropi je nastopala kot zloben (pravljičen oz. pripovedni) lik.

Glavna junaka sta, kot ste že lahko razbrali, dva. Njemu je ime Božidar, še lastnim staršem neizmerno grd otrok, a po drugi strani neverjetno bister. Ona je Trandavilja, krasotica, ki pa ji nihče (niti starša) ne priznava posebne inteligence. V skladu s tistimi znanimi puhlicami »lep in neumen« oziroma »obojega ne moreš imeti – pameti in lepote«. Morda je tudi med vami kakšen, ki je v svojih mlajših letih slišal tovrstne opazke, ki seveda bolijo in so največkrat posledica tega, da ljudje, ki jih izrekajo, človeka, proti komur uperjajo strupene puščice, sploh ne poznajo.

Božidarjeva starša sta bila ne več otroka, a zelo otročja in ju je sinov prihod presenetil, njegova grdota toliko bolj. Otroka sta želela skrivati pred vsemi, Božidar pa je hkrati razvijal neverjetne umske sposobnosti, saj je tudi na ta način želel ugajati staršem in okolici. Otroci so bežali od njega, ga zasmehovali in žalili, on pa je ves čas srkal bogastvo informacij, ki sta mu jih ponujala družba in okolje. Odličen v šoli, iz neznanega razloga postane magnet za dekleta, a nobeni prav za dolgo in se nato zaljubi v ptice … je vsega kriva prav smrdokavra, s katero se mladenič lahko poistoveti? Morda pa res.

Trandaviljina zgodba je seveda druga plat tega kovanca. Za njuna uspešna starša je bila pravzaprav projekt, za katerega nista imela veliko časa in tako je breme varstva (in vzgoje) kaj hitro padla na ramena stare in rahlo ekscentrične babice. Trandavilja je za razliko od Božidarja s svojim videzom navduševala od rojstva dalje in ji spričo lepote kaj več ni bilo treba. Ne, da kmalu deklica ne bi znala, le treba ji ni bilo. Podobno kot otroci, ki se rodijo s srebrno žlico, največkrat ne rabijo nič delat, pa nihče ne pravi, da ne znajo … Odrašča in je obenem tarča zavidljivih pogledov in zaničljivih pripomb, doživi prvo ljubezen in s pomočjo babice Rožline zaceli zlomljeno srce.

Oba imata še en zanimiv, lahko bi rekli usoden pripetljaj. Božidar se spoprijatelji z Aleksandrom, saj imajo pri njem doma televizor, ki povzroči določene obrede, ki jih ima družina in so fantu (skoraj) nerazložljivi. Še manj pa razume, zakaj Aleksander o njem drugim še vedno govori grdo in žaljivo. Mar je to prijateljstvo? Trandavilja se na Jezusovi gimnaziji zagleda v Tristana, čudovitega fanta, med njima hitro preskoči iskrica, vname se ljubezen, zgodi se prvi poljub in nato … nato Trandavilja sliši Tristana drugim govorit, kako je čisto zares neumna kot noč. In temu se reče ljubezen?

In tako kot Božidar svojo strast prepozna v pticah in ornitologiji, jo Trandavilja v … draguljih. Različnost in drugačnost, ujetost in svoboda, presojanje po videzu ali petju, všečnost ali sovražnost ter seveda poistovetenje s čudovitim svetom ptic je tisto, kar pritegne Božidarja. In Trandavilja ter dragulji? Vsega je pravzaprav »kriva« njena babica Rožlina, ki dekletu izda marsikatero zanimivost in skrivnost življenja in sveta. Vsak dragulj ali drug drag kamen je za nekoga pač le kamen. Za drugega pa bogastvo in vir neizmerne lepote. Nesrečen dogodek, pa genialen preblisk menda topoumnega dekleta in imamo novo zgodbo o uspehu.

Kaj nam torej manjka? Srečen konec seveda. Božidar, grdi ornitolog in Trandavilja, prekrasen obraz hiše draguljev. No, morda pa je prav to – kopica naključnih dogodkov; tiso pravljično v Smrdokavri? Še eno, zadnje naključje je potrebno, da se zgodba sklene. Dva grda račka postaneta čudovita laboda, kronska dragulja v tej hvalnici drugačnosti.

Smrdokavra je pač ena tistih knjig, ki jo boste hitro prebrali in še dolgo razmišljali o njej.

Sanje, 2022

Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Didakta, 2021

Pod svobodnim soncem – strip

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je bržčas eno ključnih slovenskih literarnih del, prozna vzporednici Prešernovemu Krstu pri Savici. Brali smo jo v osnovni šoli, berejo jo naši otroci in vsekakor jo bodo brali tudi naši vnuki. Vsaka generacija jo razume drugače, saj je roman na nek način zelo brezčasen, stripovska predelava pa jo bo zagotovo vsaj malo približala mlajši generaciji.

Stripovska različica Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je prirejena, za kar je poskrbel Goran Vojnović, risarski del pa je pripadel Damijanu Stepančiču, našemu nagrajenemu ilustratorju, ki je odlično upodobil že kar nekaj podobnih, zgodovinskih stripov. Zgodbo najbrž poznate – 6. stoletje, priseljevanje Slovanov na območje bivše Jugoslavije … Sava in Donava, poleg Slovanov pa še Anti in Huni in seveda takrat »prestolnica sveta« – Bizanc.

Starešina Svarun je v bitkah izgubil kar devet sinov, živ je le še Iztok, izjemen lokostrelec, ki v bitki ubije Hilbudija, bizantinskega vojskovodjo, a mu to seveda ni dovolj. Kljub očetovemu nasprotovanju se odloči oditi v Bizanc, se tam priključiti njihovi mogočni vojski in nato z novo pridobljenim znanjem in veščinami vojsko Slovanov popeljati nad Bizanc.

A če so Slovani bolj ali manj enotni, jih proti bratom Antom, ki jih vodi naivni Volk, ščuva sleparski Hun Tunjuš. Tudi v Bizancu se ne cedita med in mleko – gradnja veličastne Hagije Sofije je draga, vojne in številne izgubljene bitke so poskrbele za padec morale, za nameček proti cesarju Justinijanu spletkari kar njegova lastna žena, cesarica Teodora. V bizantinski vojski je kar nekaj Slovanov, med njimi pogumni Črt, številne niti v mestu pa vleče bogati trgovec Epafrodit, ki mu je pomemben zgolj zaslužek. Ne gre pa spregledati niti Rustika, Slovana, ki pa je zvest Bizancu in je Irenin stric, slednja pa Iztokova izbranka.

Iztok s pomočjo godca in popotnika Radovana prispe v Bizanc, a njegova krinka godca ne vzdrži prav dolgo, saj si zelo hitro prideta navzkriž z vojskovodjo Azbadom, poleg tega njegove izredne lokostrelske veščine vzbujajo veliko pomislekov, ali je res godec. Dvorne in medplemenske spletke vse omenjene potegnejo v nepredvidljiv vrtinec izdaj in tovarištev, poguma in strahu, a z eno in edino željo – Slovane popeljati nazaj prek Donave in požgati Bizanc. Žrtve niso pomembne, niti dejstvo, da bo kmalu zrasel nov Bizanc in tam novi okrutni vojskovodje …

Večplastna, zahtevna in zgodovinsko dobro raziskana zgodba je skozi strip predstavljena v nekoliko bolj enostavni različici, a tako dobro, da bo številne bralce (tudi starejše) skoraj zagotovo prepričala, da v roke (spet) vzamejo tudi klasično Finžgarjevo različico. Piko na i seveda dodajo Stepančičeve podobe, polne simbolov in podrobnosti, ki bodo poskrbele za še nekaj dodatnega raziskovanja.

Brati in razmišljati o romanu Pod svobodnim soncem (ki je prvotno izšel v času razpadanja Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno in v času, ko se je v Slovencih (znova) prebujala narodna zavest) danes, v teh časih, je morda nehvaležno. Zadnja leta beremo, gledamo in doživljamo valove tistih, ki prečkajo (ali ostajajo) našo državo v želji za boljšim jutri. Postavljamo takšne in drugačne ovire, dogajajo se stvari, ki se seveda ne bi smele. Obenem spremljamo tudi beg mnogih iz lastne države, kjer se zdi, da je vse več ovir in meja kar v glavah. In seveda se lahko vprašamo, če se niso morda vloge zamenjale. Ali je Bizanc morda postal Bruselj? Ali smo sedaj mi tista demoralizirana vojska, ki je za dobrobit nekoga drugega, prisiljena v obrambo meja in neke ideje, s katero ne želimo imeti nič. Kdo so danes pravi hilbudiji, azbadi, justinijani, teodore, tunjuši in epafroditi in ali se kje skrivajo pogumni iztoki, črti in radoti ter irene?

Prav nenavadno je, kako lahko nek zgodovinski roman, ki se dogaja v točno določenem času in ozemlju, pove precej o podobnem dogajanju, razmišljanju in odnosih 1500 let kasneje in je tudi zato brezčasna mojstrovina.

Zavod Škrateljc, 2021

Triger

Roman Davorina Lenka Triger me je hitro prepričal – morilec, ubežnik, manifest, seksualno motivirani umori in za nameček Ljubljana oz. Slovenija. Kaj je tisto, kar pri nekomu sproži vse to? Skozi branje so se mi v glavi porajala nova in nova vprašanja.

Triger nikakor ni knjiga, ki bi jo brali za sprostitev. Ogromno filozofiranja, razglabljanja, razmišljanja, psihologije, v katerem se bralec včasih preprosto izgubi. Labirint vsega mogočega, ko na koncu začutite olajšanje. Tu se ne sprašujemo, kdo je moril (ker vemo, da je bil to Darijan Urh), ampak zakaj? In ali bo morda moril še kdo? Avtor se ves čas sprehaja po zelo tanki meji …

Glavni junak Trigerja sicer ni Darijan Urh, ampak Aleksandra. Aleksandra, že od nekdaj malce obsedena s serijskimi morilci, ki naveličana enoličnost in omejenosti pusti Adama in je nekaj časa preprosto izgubljena in ne ve, kaj bi. Potem se skoraj hkrati zgodita dve stvari – spozna nenavadnega Sema, na prvi pogled uživača v življenju, spolnosti in še čim, v Ljubljani pa najdejo dve ženski trupli in po zaslugi izgubljenih dokumentov policija ve, kdo je krivec. Darijan Urh. Ne pa tudi, kje je. V javnost pricurlja Cona, njegov spregledan poskus romana. Roman, priročnik ali manifest? Mogoče kar vse troje. V Coni je Urh pisal o Zmaju, serijskem morilcu, katerega umori so bili vsi tako ali drugače povezani s spolnostjo. Pozabite Trobca in Pluta, čeprav boste na skoraj tristo straneh spoznala še mnogo bolj ali manj znanih serijskih morilcev.

Aleksandra postane na nek način obsedena s Cono, študiozno jo obravnava, o njej snema vloge in celo življenje se vrti okrog tega. S pomočjo Sema se medtem odpira – filozofsko, spolno, življenjsko. Na dolgo in široko, predvsem pa globoko razpravljata o spolnosti, fetiših, sadizmu, drugačnih spolnih praksah, partnerstvu, monogamiji in poligamiji, zvestobi in konceptu varanja, pornografiji in erotiki, vplivu staršev, psihološkem vidiku, ozadju serijskih morilcev, njihovem načinu razmišljanja in odzivanja … ja, iščeta sprožilec, »triger«. Aleksandra si seveda želi še nekaj – izvedeti, kje je Urh.

Šest poglavij – Vrat, Poletje Cone, Klub sestradanih volkodlakov, Ptice v megli, Mokrorojena in Ostanki verige, so na nek način tematski. V prvem spoznamo glavne junake, drugi je predvsem razpravljanje o Coni, v tretjem v povsem drugačni obupani in odvisni vlogi spoznavamo Sema, ki ga Aleksandra zapusti. Četrto poglavje prinese nepričakovan zasuk – ne le, da se Aleksandra preseli, ampak prevzame Semovo vlogo zdravilke svoji stanodajalki Renati, zadrti in zavrti ločenki, piše ji Urh in se povem nepričakovano preda policiji. Aleksandrino življenje od tu drsi navzdol oz. v močan vrtinec, ko začne redno odhajati k Urhu, se z njim pogovarjati in spoznava, da je od njega postala odvisna. Mučenje traja kar lep čas oz. do spoznanja in sicer pričakovanega, a vseeno zanimivega zaključka.

Cona sama po sebi je ravno tako poseben zalogaj. Glavni pripovedovalec je Gama, o sebi govori v prvi osebi množine in skozi delo zbere skoraj tisoč opomb. Ted govori v tretji osebi ednine, hipotetično. Crystal o svoji spolnosti govori zelo iskreno, brez zadržkov, sprijaznjeno. In njeno dojemanje spolnosti in same spolne prakse močno odstopajo ne le od tistega, kar imamo za običajno, ampak tudi kar imamo za drugačno. Raziel pa je tisti, ki skozi kratke zgodbe opisuje Zmajeve žrtve in njihove zadnje ure. Rdeča nit Cone ni le Zmaj in njegovi umori, ampak napoved dobe Ženske in predvsem to plat bi lahko označili kot manifest.

Priznam, da so mi bili mnogi deli težavni za branje, preveč osebni, lahko rečem celo znani. Sam sem precej tradicionalen moški, tako v dojemanju spolnosti kot partnerstva in mi je v Trigerju zapisano pogosto ne le tuje, ampak tudi odbijajoče. »Not my cup of tea« bi lahko rekel. Sprašujem se, kako zelo je vse to dejansko znano avtorju, saj se mnogi zapisi zdijo biografski, z osvojeno oz. pridobljeno izkušnjo. Všeč mi je sicer preplet Cone in povezovanja z dejanskim dogajanjem – kar Aleksandra ugotovi skozi pogovore s Semom, Urhom, Ado ali zgolj skozi lastno raziskovanje in razmišljanje, je dopolnjeno z odlomkom iz Cone. Kar je na nek način dvorezen meč, saj se meja včasih povsem zabriše. Priznam, da sem nekaj časa razmišljal v smeri, da sta s Cono (ne pa z Urhom) povezana tudi Sem ali Aleksandra. Vse preveč je podobnosti.

Kot omenjeno uvodoma – Triger ni knjiga za sprostitev, niti za užitek. Težka knjiga za brat in razumet, obenem knjiga, ki vam bo dala misliti. Teme, ki jih odpira, so nevsakdanje in neobičajne, o njih se ne pogovarjamo, večina o njih niti ne razmišlja in si jih mogoče še sebi ne upamo priznati.

LUD Literatura 2021