Ne, ni ne še konec … The Boys so sicer izhajali kar šest let, 72 številk in tako je pravzaprav vsak Omnibus en letnik tega opevanega in zahtevnega stripa. Tretji letnik je prinesel kar nekaj presenečenj in sprememb …
Tisti, ki ste morda spregledali zapise o prvih dveh knjigah, na hitro povzetek – The Boys so nenavadna druščina, ki jo financira in na nek način vodi CIA, vse to pa z namenom, da skrbijo, da različne skupine superjunakov ne počnejo prevelikih neumnosti. Vodja skupine je Britanec Billy Butcher, ki ima ob sebi poleg buldoga Terrorja še zvesto četverico – ogromnega temnopoltega Američana z vzdevkom Mother’s Milk, filozofskega Frenchieja, tiho ubijalko Female in novega člana Hughieja. Z nasveti jim pomaga Legend, z informacijami Monkey in po potrebi na pomoč priskoči Rus Vas oz. Love Sausage. Superjunaki so »oplemeniteni« s sestavino Compound V, njihova dejanja pa vodi organizacija American-Vought, ki je s svojimi lovkami pravzaprav vpeta v vse. Glavna in najbolj dobičkonosna skupina superjunakov se imenuje Seven, ki pa je vse prej kot popolna oz. najbolj zgovoren dokaz vsega slabega in pokvarjenega. Stripovska serija je namenjena odraslim bralcem in to ne le zaradi nazornega nasilja, ampak zaradi neštetih obscenosti – tako v govoru, spolnih praksah kot načinu življenja. Podobno kot v Ennisovi seriji Preacher so tudi The Boys pravzaprav zelo ostra kritika stanja duha v Ameriki.
Garth Ennis je še vedno glavni pisec in ustvarjalec, je pa tokrat bistveno manjši prispevek originalnega risarja in soustvarjalca, Daricka Robertsona. Glavnino dela so opravili John McCrea, Keith Burns in Carlos Ezquerra in čeprav bi težko rekli, da je moč opaziti odstopanja od izvirnega stila, podobe vseeno tu pa tam zanihajo. Ne popušča pa Ennis – najprej je tu obsežen del Herogasm, sledi The Self-preservation Society, Nothing Like it in the World, La Plum de ma Tante este sur la Table in The Instant White-Hot Wild, ob vsem dodatnem čtivu pa je tu še kratka zgodba The Comic that got The Legend Fired.
Herogasm bi zlahka opisali kot preusmerjanje pozornosti, da se v miru odigra zakulisne igre. Združene superjunake pošljejo v vesolje, da bi se zoperstavili uničujoči sili, ki preti našemu planetu, v resnici gredo v skrbno varovan tropski otok, kjer se bodo teden dni prepuščali hedonizmu. Hedonizem, neverjetne količine drog in seveda vse (ne)mogoče seksualne prakse med že tako sprtimi superjunaki netijo nove in nove spore in zamere. Ve se, kdo je glavni, kdo prinaša največ denarja, čigave so najboljše zgodbe in kdo proda največ, kar jim vodje American-Vought jasno povedo. Predvsem Homelander (vodja Seven) ima sicer svoje želje in načrte, križem rok pa seveda ne stojiti niti Butcherjevi Boys. Ugrabijo enega od tajnih agentov, zadolženih za varovanje in od njega dobijo številne informacije, v težavah in vse večjem precepu pa sta najbolj Hughie in seveda njegova Annie (v vlogi superjunakinje Starlight je del Seven).
Konec dober, vse dober, ampak temu ni tako, saj nas že uvodna stran The Self-preservation Society opozori, da je na vseh pet članov Boys razpisana nagrada zaradi zločinov proti superjunaštvom. Prvi svojo srečo poskusijo Payback, a jim (seveda) ne uspe. Potem pa se v past ujame Female in z njo grobo obračuna nacistični (nad)superjunak Stormfront, zadeve pa postanejo toliko bolj zanimive, ko se nekdo iz njegove skupine nespametno odloči obračunati z Butcherjevim psom Terrorjem.
In morda zveni nenavadno, a potem sledijo tri zelo zanimive epizode, kjer izvemo, kako so postali, kar so in seveda tudi, kako so postali del The Boys Mother’s Milk, Frenchie in Female. In če bi Frenchiejevo zgodbo lahko edino opisali kot običajno in celo verjetno, naj vas nič od tega ne zavede. Pri vseh treh je jasno, zakaj so postali in proti čemu se borijo. Lahko bi rekli, da imajo celo prav, čeprav je njihov način seveda zelo sporen. Tretji letnik je prvi, v katerem ni bilo direktorice CIA Raynerjeve, seveda pa je jasno, da se številne zanke počasi zategujejo.
Sklepam, da bomo v preostalih treh izdajah izvedeli Butcherjevo življenjsko zgodbo, kdo je bil Mallory (vodja The Boys pred njim) in kaj se je zgodilo, nekako se bo razpletla tudi ljubezenska zgodba med Annie in Hughijem, skoraj neizogiben pa je tudi zaključni spopad med Seven in Boys. In kot je to v navadi in kar bi bilo edino logično, ne meneč se za žrtve, bodo edini zmagovalec najbrž American-Vought. Jaz sem radoveden, pa vi?
Pa smo ga dočakali, zadnji oz. četrti del serije Zrcalka, ki jo je ustvarila francoska avtorica Christelle Dabos. Zimska zaročenca, Izginotja na Mesečini, Spomin Babilona in naposled še Vihar odmevov. Razplet in zaključek sta daleč od presenetljivega, morda celo od dokončnega …
Tetralogija Zrcalka me je država v svojih krempljih kot Ofelijo nekaj nezadržno vleče k Thornu. Prva knjiga je postregla s pisano paleto likov in nekim osnovnim zapletom, nadaljevanje je bila skoraj klasična kriminalka, tretji del pa potem nastavek za veličasten zaključek. Priznam pa, da sem bil zmeden – Daboseva odlično piše in tu velja izpostaviti tudi fantastičen prevod Žive Čebulj; saj je bilo znova in znova toliko novih zapletov, odkritih, razkritij in prevar, da se mi niti sanjalo ni, kako se bo vse skupaj zaključilo.
Oboki se krušijo in sesuvajo, en za drugim, sami vase, v praznino, v celoti ali ogromnih kosih. Zakaj se to dogaja in kako so z vsem skupaj povezani odmevi? Ali je kriv Drugi ali morda Bog, Evlalija Bog? Kako je Drugi sploh nastal in ali je bila res Ofelija tista, ki ga je osvobodila? Ali je morda Ofelija Evlalija Bog v neki novi, mlajši preobrazbi? Kakšno vlogo imajo odmevi, kaj se dogaja na Podmilonebju, kdo sta Rodoslovca, so morda odgovori v Observatoriju odklonov, kaj za vraga je projekt rogoizobilizem, kako bo na potek zgodbe vplivala Zmagoslava, mala Berenildina hči, ki redno potuje onkraj zavesti, imamo res Prvo in Drugo stran ter še tisoč in eno vprašanje. Kot je to v navadi že v prvih treh delih – knjigo morate brati zelo zbrano in povezano. Trenutek nepozornosti vas bo vrgel iz tirov.
Še nekaj dni po prebrani zadnji knjigi lahko priznam, da se mi sestavljanka ni v celoti postavila na svoje mesto. Seveda je vse pojasnjeno in nikar ne pričakujte pocukranega »happy enda«, ker boste razočarani. Daboseva je z določenimi (glavnimi) junaki približno tako milostna kot George R. R. Martin, z lahkoto zavaja in manipulira, da imamo na trenutke občutek, kot da beremo kakšno telenovelo, kjer se izdajstva in razkritja vrstijo eno za drugim in bralca ves čas drži v šahu – zakaj? To ni vprašanje, zakaj to počne, ker to počne odlično, ampak stanje misli med branjem je ves čas zaznamovano z vprašanjem zakaj?.
Pravzaprav si to vprašanje ves čas zastavlja tudi Ofelija in v tistih redkih trenutkih, ko sta skupaj, seveda tudi Thorne. Zakaj je Bog ustvaril Drugega in zakaj je bila ona tista izbrana – tako za branje Farukove knjige kot sedaj za reševanje Babilona in seveda v prvi vrsti – zakaj je bilo ravno njej namenjeno, da je osvobodila Drugega? In kdo Drugi sploh je? Verjeli ali ne, Drugi je pravzaprav nastal kot odmev, ki mu je Evlalija Bog zaupala takorekoč vse. So pa sence in odmevi različna razodetja istega pojava, ki jih je Rog izobilja potem spreminjal v snov. Ofelija se mora vmes spopasti še s pomembnim izzivom, ki je sestavljen iz treh stopenj – pokore, kristalizacije in odrešenja.
Duhovi posameznih hiš oz. obokov, Oktavijan, Elizabeta, Sekunda, Ambrož in njegov oče Lazarus, seveda Arhibald, Knjige, braljska oz. animska moč, ki jo ima Ofelija in še in še in še. In potem nenadoma pridemo do konca, ki to pravzaprav ni in čisto nič ne bom presenečen, če ne bomo dočakali še (vsaj) ene knjige. Zakaj se mi zdi tako, boste seveda izvedeli na koncu knjige.
Menim pa, da moramo celotno sago Zrcalka razumeti drugače kot zgolj fantastično fantazijsko delo za mladinske in tudi odrasle bralce, enako kot to velja za Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Igro prestolov in še kaj. Babilon in predvsem Babilonski stolp sta tukaj lahko izhodišče razmišljanja. Kako lahko nekaj veličastnega propade in kako je ljudstvo lahko zaslepljeno in slepo verjame voditeljem. Pomemben je vsak posameznik in vsaka podrobnost. Moč različnih bogov in vera v »knjige«, zapisana usoda, spoj različnih (pravih in napačnih) svetov, kultur, jezikov, običajev in usod. Svet je različen in raznolik in kakorkoli si je težko predstavljati cel svet v enem, je bil na nek način Babilon prav to. Bil je veličasten, (vse)mogočen, a bliže, ko je bil bogu, bližje koncu in propadu je bil … in če boga preimenujemo v popolnost, morda pridemo do razlogov za stanje sveta, kot je. Tik pred propadom …
Leto je naokrog in za mnoge opazovalce, spremljevalce in radovedneže je znova na voljo težko pričakovana knjiga rekordov oziroma Guinnessova knjiga rekordov z letnico 2022. Rekordi, vsaj tisti novi, so se podirali med 1. aprilom 2020 in 31. marcem 2021 oziroma v enem najbolj nenavadnih let zadnjega (vsaj) pol stoletja – v korona letu.
Covid-19 je svet ne le ustavil, ampak kar vrgel iz tečajev. Ustavilo se je vse znano in neznano, vključno s časom in tako ne preseneča, da nekateri pravijo, da je leto 2020 leto, ki ga ni bilo. Ni bilo potovanj, dogodkov, vsi smo bili v čakalnem krču, ki se zelo počasi sprošča poldrugo leto kasneje. Vseeno so na Guinnessu prejeli skoraj 42 tisoč prijav za rekorde – manj kot običajno in tokrat kar nekaj takšnih neobičajnih ali koronskih, ko so ljudje iskali vse mogoče načine za preživljanje preobilice prostega časa.
In tako boste v najnovejši izdaji knjige zaman iskali kategorije »najdlje trajajoče balansiranje milnega mehurčka na mezincu«, »največ blokiranih računov na instagramu«, »najhitrejše polaganje pločevinke v hladilnik« in še kaj, treba pa je ljudem priznati, da jim ni dolgčas. Človek se seveda vpraša, v čem so ti rekordi tako zelo drugačni od recimo »največja električna napetost iz krompirja«, »največ zaporednih dvigov uteži pod vodo« ali pa »največ sklec na eni roki in s 27 kg teže na hrbtu v minuti«.
Osrednja tema je še kako aktualna in morda največji izziv, pred katerega nismo postavljeni le kot posamezniki, ampak kot družba – podnebne spremembe. V kar 10 poglavjih so predstavljeni takšni in drugačni rekordi s področja varovanja okolja in bojem z učinki podnebnih sprememb – od največje sončne toplotne elektrarne v Maroku, do največjega obrata za recikliranje aluminija in do okolju najprijaznejšega mesta. To je, mimogrede, Stockholm. In kjer so plusi, so seveda tudi minus in žal je tako tudi tako občutljivi temi, ki je z vsemi svojimi minusi pravzaprav sprožila spremembo razmišljanja in ukrepanje. Podatki so dobesedno nori – najvišja temperatura za Zemlji (56,7 stopinj Celzija), največ stopljenega ledenega pokrova v enem dnevu (24 milijard ton vode!), najvišji dvig morske gladine (za 87,61 mm), največ proizvedene odpadne plastike (242 milijonov ton) in morda za piko na i – najpogostejši potrošniški izdelek: plastična vrečka. Svetovno proizvodnjo ocenjujejo na bilijone, bolj zastrašujoče pa je, da jih vsako leto zavržemo okrog 100 milijard in ker so izdelane iz nafte, je to enako 12 milijonom sodčkov nafte!
Knjiga ima tako kar deset zanimivih poglavij, med katerimi velja izpostaviti Ekološke prvake, Čudeže naravnega sveta, Najvišje in najkrajše, Ikone pop kulture, Mlade uspešneže ter Športne junake. V tem poglavju smo zastopani tudi Slovenci, vsekakor pa je zanimivo in aktualno tudi branje o mladih uspešnežih, osem neverjetnih posameznikov, ki svet spreminjajo že pred dopolnjenim 16. letom. Verjeli ali ne – to pač niso vplivneži družbenih omrežij, ampak najmlajša urednica revije (Roxanne Downs za revijo It Girl), Dara McAnulty (najmlajši ornitolog z najvišjem priznanjem Kraljevega društva), nigerijski nogometni virtuoz Chinonso Eche, 11-letni brazilski rolkar Gui Khury, svetovna rekorderka v vožnji z gokartom (Chloe Chambers), pasja koreografinja (Alexa Lauenburger), znanstvenica Gitanjali Rao ter mlada košarkarica Zaila Avant-garde.
Vsako od poglavij ima seveda podpoglavja, kjer boste izvedeli res marsikaj zanimivega in seveda neverjetnega in res bi lahko rekli, da človeška domišljija nima meja. Ali pač preprosta želja po tistih petih minutah slave in biti v nečem pač najboljši od vseh ostalih. Na neki točki sem začel izpisovati tiste najbolj zanimive rekorde, ampak kdo pa pravi, da so zanimivi meni zanimivi tudi vam? Vsekakor pa boste izvedeli res veliko zanimivega in vsekakor tudi novega, saj določena poglavja delujejo kot enciklopedija.
Dodatna pika na i so vsekakor predstavitve in namigi za virtualne obiske 20 najbolj obiskanih atrakcij na svetu – od parka Yellowstone, Amazonije, Velike piramide v Choluli, Macchu Picchu, Louvre, Botanični vrt Kew, sloviti karneval v Riu, Veliki kitajski zid, miniaturna čudežna dežela v Hamburgu, znanstveni center Gvangdžov v kitajskem Gvangdongu, Burdž Kalifa, Uluru, Avstralski ZOO in še bi lahko naštevali. Preverite, pobrskajte po spletu in če že ne morete tja osebno, katero od znamenitosti obiščite virtualno. Dandanes je mogoče vse!
In ker gre za lokalizirano izdajo knjige rekordov, seveda ne smemo mimo naših rekorderjev, kjer izstopa Stanislav Verstovšek, veteranski kolesar na dolge razdalje, ki ima objavljenih kar 8 rekordov – najhitreje odpeljanih 100, 200, 300 in 500 km ter 100, 200 in 300 milj ter najdaljše 24-urno cestno kolesarjenje. Gospod Verstovšek je v 24. urah prevozil kar 914,02 km. Drugega kolesarja morda poznamo še boljše in sicer je to Marko Baloh, ki je najhitreje v zgodovini opravil z razdaljo 1000 km in sicer je za to potreboval 1 dan, 4 ure, 50 minut in 14 sekund. V knjigi je z dvema (dobesedno) dah jemajočima rekordoma tudi potapljačica Alenka Artnik, pa košarkar Luka Dončić z največjim številom doseženih točk v krstnem nastopu v končnici lige NBA (dosegel jih je kar 42). Sam pa sem se razveselil tudi dejstva, da se je v knjigo zapisal Rok Žgalin Kobe, naš oblikovalec, ki je za LEGO oblikoval največji komplet kock, ki je v prosti prodaji in sicer rimski Kolosej s kar 9036 kockami.
Slovenska izdaja Guinness World Records 2022 pričakovano ne razočara. Seveda so v njej zabeleženi tudi določeni precej stari rekordi, kar zgolj dokazuje, kako neverjetni so določeni dosežki in pa kopica tistih neverjetnih, nemogočih in na prvi pogled tudi nesmiselnih rekordov. A se je treba zavedati, da je za pridobitvijo certifikata in dosego rekorda ogromno dela – tako birokratskega kot seveda potem samih priprav in izvedbe. Vsekakor si sam želim, da bomo prihodnje leto prebrali še več pozitivnih zgodb o tem, kako smo poskrbeli za okolje in s tem za vse nas.
Romanček Petra Svetine je vsekakor ena tistih knjig, ki vam bo ostala v spominu. Vrtinec domišljije, nenavadnih preizkušenj, s skoraj nešteto referencami in ena tistih knjig, ki jo lahko berejo tako otroci kot odrasli, vsekakor pa jo bo vsak razumel po svoje.
Prva in glavna referenca je vsekakor Alica v Čudežni deželi Lewisa Carrolla, le da je tukaj kriv brat, Alica je Anja Klara in njen zvesti sopotnik je podganec Hijacint. Aha, in Anja Klara ne pade v zajčjo luknjo, ampak v zaboj za odlaganje časopisa. Od tu naprej je pravzaprav treba razmišljati čim manj in samo uživati v tej nenavadni pustolovščini …
Mnogi avtorji vam bodo rekli, da je pri pisanju zanimivih, sploh pa domišljijskih ali pustolovskih knjig pomembno to, da glavnim junakom postavite zanimive preizkušnje, t. i. »queste«. Junak gre od preizkušnje do preizkušnje, spoznava prijatelje, premaguje sovražnike, spoznava marsikaj o sebi, okolju, v katerem živi, se nemalokrat vpraša, ali vse le sanja in se na koncu sooči z glavnim nasprotnikom. Saj veste, tako nekako kot v tistih preprostih računalniških igrah, kjer ste morali na koncu vsake stopnje opraviti z glavnim zlobcem, čisto na koncu pa z na videz nepremagljivim supermegazlobcem. Tega ponavadi lahko pomaga samo s pomočjo vseh, ki jih je junak srečal na poti, s pomočjo zbranih izkušenj ter seveda z malo sreče in kakšnim čudežem.
Vlada Rizzi je tista ta glavna negativka, ki jo bo treba premagati, da se bo Anja Klara lahko vrnila domov. Otroci v steklenih kupolah zgolj sklanjajo glave in se igrajo s pokvarjenimi igračami, ob sebi ima zvesta (malce butalska) Ministra za kimanje in Ministra za edino razlago. Seveda tekom romančka izvemo, zakaj je Vlada Rizzi tako neverjetno okrutna in brezsrčna – krivi so starši oz. njena mama, ki je pretepla njenega psička, da je poginil. Anje Klare to ne zanima, ona želi pomagati ujetim otrokom, za katere – kako nenavadno; starši sploh opazili, da jih ni več.
Vse skupaj se poveže in preplete … Anja Klara pade z bratovega kolesa, česar pa brat sploh ne opazi. Starši, ki želijo imeti v življenju mir, otroke založijo z vsemi mogočimi igračami in pripomočki in niti ne opazijo, da jih lahko kakšen pretkan tiran s sladkimi besedami zlahka odpelje. Ker se to pač ne more zgoditi. No, lahko se. Otroci so zaprti v steklenih kletkah in le še kimajo, zasužnjene podgane pa iz njihovih igrač izdelujejo druge (niti ne uporabne, še manj pa kvalitetne) pripomočke, s katerimi Vlada Rizzi odlično služi. Lahko bi rekli, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki zgolj naključje, kajne?
Anji Klari ni vseeno. Želi rešiti otroke. Vladi Rizzi sicer ni jasno, zakaj, prepričana pa je, da ji ne bo uspelo. No, ko moči združijo z vseh vetrov zbrani Anja Klara, podganec Hijacint, Kronikalistka in njen valjček za barve, General ter vojska rdečih in belih, v zgodbo je treba dodati kolut sira in – seveda, skrivnostnega ter izmikajočega se Modrega Portugalca, potem lahko pade tudi Vlada. Vlada Rizzi, da ne bo pomote. Pa ne smem pozabiti na roke, noge, ušesa, glave in številna nenavadna bitja s povsem drugačnim videnjem sveta in samosvojim razumevanjem pravil ter zakonov, ki naj bi vladala.
Otroci bodo romanček Modri Portugalec (preverjeno) dojeli kot nenavadno domišljijsko pustolovščino, starši oz. odrasli pa kot samosvojo kritiko oz. ogledalo sodobni družbi. Spretnim besednim igram Petra Svetine je treba ob bok postaviti domišljene in večplastne ilustracije Damijana Stepančiča, ki romanček še dodatno obogatijo in morda prikažejo v še kakšni dodatni dimenziji. Knjiga, ki nosi neko brezčasnost in jo kot tako lahko postavimo ob bok že omenjeni Alici v Čudežni deželi, vsebinsko Butalcem in po malih modrostih tudi Malemu princu.
Intenzivno branje od prve do zadnje strani. Odkrito pisanje o tabu temi kot je rak dojk in rekonstrukcija. Brez dlake na jeziku, pa hkrati tako zelo lirično in nadzemeljsko. Senka Marić je vsekakor napisala knjigo, ki je bralec zlepa ne pozabi.
Senka Marić je pisateljica iz Mostarja, ki se je v kratkem romanu Kintsugi telesa lotila ne le tabu teme, ampak razkriva tudi bedo bosansko-hercegovskega zdravstvenega sistema in številnih težav, s katerimi se posledično soočajo tamkajšnje ženske. Priznam, da je rak tudi v moji družini tabu tema, pa čeprav je kar nekaj starejši sorodnikov trpelo in izgubilo boj s to ali ono obliko. Vemo, da je dandanes rak skoraj tako pogost in verjeten kot kakšna druga bolezen, zato je še kako pomembno, da se o njem pogovarjamo, delimo izkušnje in doživetja. Po prebrani knjigi si vsekakor ne želim, da bi se moral sam ali kdo od bližnjih spopadati s tem.
Knjiga je sicer odlično opisana in predstavljena s tem zapisom na platnici: »Romanu Kintsugi telesa vlada bolno telo, ujeto v lucidno in globoko občutenje sveta, ki ga obdaja. Vendar se pri tem Senka Marić ne izgublja v bolečinah trpljenja, upira se skušnjavi in zbrano povzema trenutke, ki so jo v življenju neprizanesljivo zaznamovali.« Drugoosebna pripoved, v kateri se pripovedovalka spominja otroštva, strahu pred očetovimi pijanskimi izpadi, maminim spopadanjem z rakom in naposled še z lastnim bojem, ni patetična, jokajoča in obupajoča in to je njena največja vrednost.
Kaj sploh je kintsugi? Gre za japonsko umetniško tehniko popravljanja razbitih keramičnih predmetov s tekočim zlatom in platino. Cilj tehnike ni brisanje poškodovanih mest, ampak jih tako poudarijo, izpostavijo in opozorijo na drugačno zgodovino predmeta. Pa lahko to storimo s telesom? Vsaka brazgotina ima svojo zgodbo …
Razdrobljena in zelo osebna pripoved, kjer se prepletajo spomini in utrinki na preteklost, nenavadne sanje, razmišljanja in nenehen boj. Rak se pojavi in zdravi. A ne pozdravi. Pojavi se znova, potem še na drugi dojki, vsadki, rekonstrukcije, kemoterapije, okužbe, krvavitve in tako naprej in zdi se, da v nedogled. Obiskovanje zdravnikov v Mostarju, iskanje specialistov v Zagrebu, mučne vožnje in čakanje na izvide ter odziv telesa, poseg za posegom, injekcija za injekcijo in upanje, ki ne umre. Nezlomljiv duh, ki ga lahko glavni junakinji zgolj zavidamo.
Prepričan sem, da bodo ženske roman brale in doživljale povsem drugače. V ospredju je njihovo telo, njihovi atributi, ženstvenost, čutnost. Med branjem sem pogosto razmišljal, kako bi vse to doživljal in sprejemal moški, ki ga glavna junakinja sicer nima ob sebi. Novico, da je življenjska sopotnica zbolela, vse preglede, takšne in drugačne izvide in novice, zdravljenja in vse spremljajoče bolečine, morebitno odstranitev dojk, očitno telesno spremembo in vse psihične spremembe, ki jih to povzroči in ki vsekakor vplivajo na partnerski odnos. Podpirati ali oditi?
Zame tu sicer ni dvoma ali kot sem pred časom slišal enega glasbenika, ki je razlagal o tistem delu poročne zaobljube »v dobrem in slabem«. Njega je žena v slabi izdaji videla takoj po poroki, on pa njo šele leta kasneje. In takrat je bila to res zares slaba podoba, ki se jo je najbolj sramovala žena. Ampak on je ni nehal imeti rad, kvečjem je to, da jo ima rad tudi v »slabi izdaji«, zgolj okrepilo njegovo ljubezen. In šele takrat je dojel pomen tega in ljubezni.
Marsikaj v življenju se nam zdi slabo, dokler se ne zgodi nekaj res slabega. In potem? Kot vedno – ostaneta nam boj ali vdaja. Nič ni preprosto, tudi za vdajo potrebuješ pogum. Ampak boriti se in to na dostojanstven način ter po možnosti z ramo ob rami z ljubljeno osebo, je zagotovo največ, kar lahko storimo. Ali v bitki zmagaš, pač ni vedno odvisno od tebe. Nasprotnik je včasih premočan. Rak je vsekakor lahko tak nasprotnik. Ostanejo pa brazgotine – na telesu in na duši.
Otroške knjig še vedno rad berem, saj se trudim skrbeti, da svojim otrokom nudim in jih seznanjam s kvalitetnimi knjigami, veliko težje pa o njih pišem. A ker si tudi knjige za mlajše bralce zaslužijo, da se o njih piše in ker želim nanje opozoriti starše, vam predstavljam šest zanimivih novosti.
Štiri knjige oz. nove izdaje, ki tako ali drugače niso neznane. Za nameček pa še ena zelo sveža in aktualna, ki sem jo preprosto moral postaviti na prvo mesto – Boštjan Gorenc – Pižama se je z novo slikanico Botrovo darilo odločil ozaveščati in še dodatno pomagati programu Botrstvo. Piki Jakob je gotovo eden najbolj prepoznavnih slovenskih literarnih likov, ustvarjalni duo Julia Donaldson in Axel Scheffer že dve desetletji navdušujeta z ustvarjanjem prigod, ki so privlačne tako za oči kot ušesa, ljubitelji nemških pravljic zagotovo poznajo takorekoč ponarodelega Krtka, Andrejo Borin in njene domiselne pesmi pa najmlajši poznajo po zaslugi revije Ciciban, kjer je objavljala svoja dela. No, za nameček pa še deveti del Pasjega moža – zabaven, nepredvidljiv in poučen.
Botrovo darilo
Botrovo darilo
Morda bi si ta knjiga zaslužila svojo objavo, pa čeprav je bolj kot sama zgodbica pomembno sporočilo. Boštjan Gorenc – Pižama je znan kot razgledan, duhovit in pronicljiv pripovedovalec ali zapisovalec zgodb, ki mu ni vseeno za svet okoli njega. Knjiga Botrovo darilo to še kako potrjuje.
Preprosta zgodba o dveh prijateljicah, Tini in Alenki. Obe imata običajno življenje oziroma se vsaj tako zdi. Če ima Tina svojega krstnega botra iz Prekmurja, potem ima Alenka svojega botra na daljavo, saj je njena mamica brez službe in se težko preživljajo. V nadaljevanju tudi njun prijatelj Jani pove, da ima njegov bratranec botra na daljavo, ki mu je omogočil, da lahko nadaljuje s treniranjem nogometa. In seveda se tudi Tina odloči, da bo svojemu očku predlagala, da enkrat mesečno nakaže pet evrov in postane nekomu »sladoledni« boter na daljavo. Zakaj sladoledni? Ker se bo Tina z veseljem odrekla enemu sladoledu na mesec in tako pomagala vrstniku.
Program Botrstvo seveda poznamo vsi – beremo in poslušamo zgodbe, pošiljamo sms-e, nosimo pakete, ganjeno spremljamo dražbe športnih rekvizitov in se vsakič znova čudimo, kako lahko živimo v državi, kjer 10 tisoč otrok (številka je seveda zelo relativna, saj tu govorimo zgolj o tistih, ki jim Botrstvo aktivno pomaga) potrebuje pomoč, ki jo dobijo od ljudi in ne od države.
Pižami je tu uspelo veliko. V prvi vrsti je seveda mnoge opozoril na problem revščine pri nas in program Botrstvo ter široko področje, na katerem pomagajo, saj so v zadnjih letih začeli pomagati tudi mladim (in perspektivnim) športnikom in še komu. Čeprav – roko na srce; če se kdo tega ne zaveda, bi morali počasi priti nazaj na površje Zemljinega površja. Zgodbo je napisal sila preprosto, razumljivo in predvsem brez očitanja, moraliziranja ali kot lepo reče Alenka prijateljici: »Hvala, ker se nisi norčevala iz mene, ko sem ti povedala za Botrstvo«.
Težko si je namreč predstavljati, kako težko mora biti staršem, da sklonijo glavo in odidejo prosit za pomoč. Na srečo so na Botrstvu ljudje, ki tam poskrbijo, da ljudje odidejo z nasmehom na obrazu in visoko dvignjeno glavo. Ne dobijo le upanja, ampak tudi konkretno pomoč. Nič sramotnega ni prositi za pomoč. Sploh pa ni sramotno, ampak hvalevredno nekomu prisluhniti, slišati (včasih tudi tih) klic na pomoč in pomagati po najboljših močeh.
Eden od načinov je že omenjeni SMS BOTER5, drugi pa, da kupite to knjigo, saj boste z nakupom podprli program Botrstvo.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska, knjiga, 2021
Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica
Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica
Pogosto me vprašajo, kaj sem rad bral kot otrok in med omenjenimi je vedno tudi Piki Jakob Kajetana Koviča, ki ga je tako neverjetno upodobila Jelka Reichman. Tisti starejši se boste najbrž spomnili, da se je v osemdesetih (da, tako star sem) predvajala tudi igrana TV-serija. Z medvedom in njegovim človeškim »lastnikom« Učiteljem smo spoznavali svet okoli nas, ki je bil včasih bolj človeški in drugič medvedji. Od francoske solate do nepozabne partije šaha, od skakanja s padalom do dopisovanja, od opravljanja vozniškega izpita do obiska zobozdravnika.
In čeprav bo Piki Jakob prihodnje leto star 50 let in smo v tem času dobili že kar nekaj ponatisov zbirke, je izdaja slikanice Medvedja mamica posebna zato, ker je Jelka Reichman za to izdajo naslikala povsem nove ilustracije. In ko je na tiskovni konferenci omenila, kako se ji zdi, da že celo življenje riše enako, sem se spomnil, da je z njo podobno kot z avstralskimi rock’n’rollerji AC/DC – tudi njim očitajo, da že petdeset let delajo enako glasbo. Res jo, ampak to počnejo najboljše na svetu in enako bi lahko rekli za gospo Reichman. Njene ilustracije so preprosto čudovite in te morajo očarati.
Zgodbo o medvedji mamici pa najbrž poznate – Pikija medvedja mamica, šivilja v Franciji, ni rodila, ampak naredila. Prvi dan v mesecu in na tisti veličastni sliki boste našli kar 29 različnih medvedov. Pikija ni več med njimi, morda tudi zato, ker je drugačen – rjav in bel in ne rumen ter še posebej mehak, saj je napolnjen z vato; in zato bolj zanimiv. A tudi je v izložbi z vsemi drugimi medvedi čakal svojega kupca in ko je mimo prišel Učiteljev očka, mu je pomežiknil in ostalo je zgodovina. Tako in drugače. In ko na to zgodbo pogledam z odraslimi (starševskimi) očmi, se šele zavem, o koliko različnih temah se lahko pogovarjamo …
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Drevo in ptica
Drevo in ptica
Pesniška zbirka Andreje Borin prinaša jagodni izbor njenih pesmi, ki jih je objavljala v reviji Ciciban in ki jih dopolnjujejo fantastične ilustracije Petra Škerla. Jezikovno dodelane, včasih minimalistične, polne prispodob, stopnjevanja in izpraševanja, čustva in včasih celo filozofska, tako da jih bodo različne generacije bralcev dojemale vsaka po svoje. Glavni temi sta – kot pove že naslov; drevesa in ptice. Pa ne pričakujte otročjih pesmic o žvrgolečih ptičkih in bohotnih drevesnih krošnjah. Ne, avtorica zelo domišljeno in večplastno vtke temi v posamezne pesmi in bralcem vseh starosti ponuja mnogo možnosti za razmislek o svojem lastnem prostoru pod soncem. Ja, včasih smo lahko mogočno drevo z močnimi koreninami in drugič še tako majhna ptica, ki pa lahko z nekaj zamahi odleti v prostrano nebo in svobodi naproti.
⭐⭐⭐⭐
Rating: 4 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Kdo se je Krtku pokakal na glavo?
Kdo se je Krtku pokakal na glavo?
Ko bi le videli izraz na obrazu mojega najmlajšega sina, ko sem v roke vzel tole knjigo … »Kaj boš pa to bral? In, zakaj?« me je vprašal. »Nekaj zabavnega, kar bo všeč tudi tebi,« sem mu odvrnil. Seveda se je ob prebiranju zabaval, le kdo se ne bi zgodbo o slabovidnem Krtku, ki se je nekega jutra zbudil s kakcem na glavi in šel potem odkrivat, kdo je kriv. Krtek gre od živali do živali (krava, golob, zajec, konj, …) in ob domišljeno prevedeni besedni igri spoznava, katera žival ima kakšen kakec (še kako je vesel, da se nanj recimo ni pokakala krava!) in na koncu pride do krivca. Ne, ne bom vam ga izdal. Vas bo pa konec zagotovo pošteno nasmejal!
Mimogrede – pogovarjati se o kakanju in kakcih ni preprosto, tudi lepo ne. Pa čeprav imajo s tem (torej, politično korektno, z odvajanjem blata) težave tako odrasli kot pogosto tudi otroci. In ker je o v teh časih, ko imamo časa premalo in je vse hitro in površno, še kako pomembno. Tudi to, da si vzamemo čas za osnovne fiziološke potrebe in jih opravljamo dnevno. In ta knjiga je lahko izhodišče za tak, morda nenavaden, pogovor z vašim otrokom. Kakanje je pomembno in včasih kakšen ptičji kakec na jakni ali celo glavi prinaša srečo, drugič pa svež kravji kakec lahko prijetno ogreje prezeble noge.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Pasji mož: Kažin in kazen
Pasji mož: Kažin in kazen
Deveti in predzadnji del Pasjega moža je tu! Dav Pilkey medtem že napoveduje novo stripovsko serijo – Stripovski klub Mačjega mulca, seveda pa pri nas čakamo še na prevod zadnjega, desetega Pasjega moža, v izvirniku nosi naslov Mothering Heights.
Obetaven začetek – Komandirjev veliki dan se (tudi) po zaslugi Pasjega moža sprevrže v katastrofo in sledi neizogibno in najbolj žalostno poglavje – Pasji mož izgubi policijsko značko! Kar seveda povzroči obilico joka in žalosti. Ade-ha-de in Petrček najdeta rešitev in Pasjega moža spremenita v Mačjega moža, a tudi ta krinka ne zdrži dovolj dolgo, medtem pa ima mesto že opravka z novim superzlobcem – Petrčkov dedi v Mačji ječi izumi mogočne motorne možgane! Ki so prav to, kar pravi njihovo ime – so ojačevalnik osebnosti, ki vzamejo najglobje bistvo in ga eksponentno pomnožijo. In že če tak pripomoček pride v roke (oz. na glavo) prijazni osebi, lahko pride do težav, kaj šele, če si na glavo to natakne hudobna oseba … no, potem dobimo najprej kažin, seveda pa sledi kazen. Vmes pa kup bistrih dialogov in norih zapletov. Nepozabno!
A seveda je Pasji mož (med vrsticami) tudi tokrat veliko več kot le zabaven strip. Znova je tu ljubezen, sprejemanje drugačnosti, nesebična pomoč, odpuščanje, pomembnost prijateljev in družine in še kaj za vmes. Otroci ga (z razlogom) obožujejo in prav nobenega razloga ni, da ne bi bil všeč tudi staršem.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2021
Polž na potepu na kitovem repu
Polž na potepu na kitovem repu
Zaključimo pa s še eno zabavno knjigo ustvarjalnega dua Donaldson – Scheffer, ki jo je bilo svoj čas zelo težko dobiti. In ne le, da smo dočakali ponatis, knjigi je priložen še DVD z animirano in seveda sinhronizirano različico pravljice. Tisti, ki avtorja poznate, veste, da v ospredje vedno postavita kakšen nenavaden lik, ga odpeljeta na nepozabno pustolovščino (tu je meni najljubši še vedno Palčič) in poskrbita za zabaven zasuk, ki ima pozitivno moralen ton. Pa seveda ne smemo mimo pripovedovanja zgodbe v simpatičnih, ritmičnih in zapomnljivih rimah.
Naš glavni junak je tokrat polž, ki ne bi cele dneve samo ždel na skalah ob morju in opazoval obzorja najbrž čudovitega sveta, ki je tam nekje, daleč daleč stran. Zato se odloči na skalo napisati sporočilo in kmalu zatem se znajde na kitovem repu. In seveda na potepu. Prijazni kit polža odpelje na sever, jug, vzhod in zahod, skozi visoke valove do čudovitega obzorja na koncu sveta in še naokrog. Seveda pa se v trenutku nepazljivosti znajdeta v težavah in tokrat je majhni polž tisti, ki s svojo iznajdljivostjo pomaga svojemu orjaškemu prijatelju in sopotniku.
Drugačnost in različnost, nekaj malega ekologije in geografije, empatičnost in sodelovanje ter potrditev, da nekogaršnjo veličino določa predvsem veličina njegovih dejanj. Tako lahko tudi najmanjši postanejo največji in na videz nemogoča prijateljstva postanejo večna.
Hamurabijev zakon Oko za oko, zob za zob je vodilo te napete politične kriminalke s primesmi trilerja, ki je na moji polici čakala predolgo. Max Seeck je ustvaril odlično trilogijo, z Danielom Kuismo pa zanimiv glavni lik, katerega razvoj bo vsekakor zanimivo spremljati.
Max Seeck je finski avtor in Hamurabijevi angeli so njegov prvenec. Vplivov, sploh skandinavskih ne manjka, v vse skupaj pa je zelo pristno vtkal tudi dogajanje na tleh bivše Jugoslavije sredi devetdesetih, nekaj modernega kriminala, ki ga poganja tudi politika in kup nepričakovanih preobratov. Zgodba je sicer preprosta – v Zagrebu neznanko kam izgine Jare Westerlund, uslužbenec finskega veleposlaništva. Lokalna policija je hitro v slepi ulici in za pomoč zaprosijo Finsko, ki gre nemudoma v akcijo reševanja svojega državljana. Na še vedno nemirni Balkan pošljejo nekdanjega vojaka Daniela Kuismo in nepričakovano, a menda zelo strokovno pomoč v podobi mlade in zapeljive Annike Lehto. V maniri najboljših romanov tovrstnega žanra, ni seveda nič tako, kot se sprva zdi …
Daniel Kuisma je človek s preteklostjo. Kot vojak je sodeloval v misijah OZN-a v času vojne sredi devetdesetih, se na Hrvaškem zaljubil, poročil in izgubil veliko ljubezen. Pridruži se skupini Hamurabijevi angeli pod poveljstvom Aleksandra Novaka, ki so med drugim poskrbeli tudi za eliminacijo številnih srbskih generalov, ki so bili vpleteni v pokole in usmrtitve na hrvaških in bosanskih tleh. Usmrtitve tistih, ki bi se vojnemu sodišču najverjetneje izognili oz. za grehe proti človeštvu ne bi bili nikoli (pravično) kaznovani. Hamurabijeve angele so sestavljali vojaki, ki jih je gnalo osebno maščevanje … oko za oko, zob za zob. Glavna zgodba se tako ves čas prepleta s preteklo zgodbo, usodno nočjo leta 1995 nekje v Srbski krajini, ko so obračunali še z zadnjim na seznamu, generalom Đorđevićem.
Annika Lehto ni le visoko usposobljena uslužbenka finskega ministrstva za zunanje zadeve, ampak sodeluje tudi z Interpolom s prav posebno nalogo – se približati Danielu in od njega dobiti pomembne informacije glede javnosti skritim podvigom, ki so se dogajali na tleh bivše Jugoslavije med oz. po bratomorni vojni. Daniel je namreč ravno tako osumljen zločinov proti človeštvu in mora biti za to kaznovan. Težava pa je v tem, da kmalu nihče več ne ve, komu zaupati, za koga dela in s kakšnimi nameni. In seveda postaja vse bolj jasno, da je zadaj še ena velika zgodba … oko za oko, zob za zob.
Jare Westerlund, ki je izginil v skrivnostnih okoliščinah in ki so mu grozili, je očitno ravno tako imel skrivnosti. Kako so z njim povezani številni odlično načrtovani umori, zakaj je hrvaška policija v slepi ulici, kdo sta Antonio Franzo in njegov skrivnostni nadrejeni Geoff, očitno del mednarodne mafijske hobotnice na Hrvaškem in kako je v vse skupaj vpleteno finsko veleposlaništvo? Kdo je živ in kdo je umrl, kdo je lovec in kdo plen? Vprašanj je vedno več, enako velja tudi za trupla …
Zgodba se začne počasi sestavljati in dopolnjevati. Maske padajo. V zgodbo se vpleteta še odlični in načelni hrvaški policijski inšpektor Josip Buvina ter finski raziskovalni novinar Jakke Timonen, ki vpletenim izdatno pomaga pri preiskavi. A lovke hobotnice so razvejane in izredno močne in zdi se, da dokler ne bo padla glava, ne bo konca. Oko za oko, zob za zob.
Divji vrtinec obračunavanja, napetih pregonov in pobegov, presenetljivih odkritij in razkritij nas vodijo od Dubrovnika, Sarajeva, Mostarja, preko Zagreba in vse do Reke. Politika in mafija, z roko v roki. Pranje neverjetnih količin denarja in vedno šokantna brezbrižnost številnih vplivnih mož do vpletanja in sodelovanja v nezakonitih poslih, srhljiva pripovedi o medvojnem dogajanju in naposled domine, ki padajo ena za drugo. Razkritja presenetijo in osupnejo. Oko za oko, zob za zob.
Zgodba se sicer sama po sebi zaključi, a sem vsekakor radoveden, kam bo avtor Kuismo popeljal v naslednjih dveh delih in ali se bodo te stare zgodbe še vračale oz. vplivali na nadaljevanja. Napeto branja, ki ga lahko brez slabe vesti postavimo ob bok Nesboju in Pattersonu, z dovolj balkanskega pridiha, da bo branje še toliko bolj zanimivo in številnimi zasuki, ki bodo poskrbeli, da knjige ne boste kar tako odložili. V nekem hipu se niti zgodbe prepletejo, koščki (začasno) postavijo na svoje mesto, vi pa boste nestrpno obračali strani vse do konca.
Lahko bi rekli, da se saga nadaljuje. Pridigar Jesse Custer, njegov vampirski prijatelj Cassidy in dekle Tulip še naprej iščejo Boga, ki je pobegnil in pustil verujoče in neverujoče na cedilu, ob tem pa se spopadajo z različnimi nevšečnostmi …
Prvi dve knjigi in dobra tretjina serije Preacher je ponudila marsikaj in če sta me prvi dve navdušili dobesedno z vsem, sem tokrat ostal brez besed. Razlog? Uvodna tetralogija, kjer izvemo, kdo je bil in zakaj je postal, kar je – Saint of Killers. Neverjetna zgodba o ubijanju, maščevanju in ljubezni. Saint of Killers je bil neusmiljen stroj za ubijanje, ki pa nikoli ni pobijal nedolžnih, lovec na glave, ki je živel od ubijanja. A tudi njemu se je zgodilo tisto najbolj nepredvidljivo in hkrati nepričakovano – ljubezen. Postal je drug človek. A je v njegovo življenje še enkrat več posegla kruta usoda, splet nesrečnih naključij in sla po maščevanju ga je pripeljala do točke, od koder ni vrnitve. Trenutek nepazljivosti, prekletstvo in pot v Pekel. Kjer sam Hudič spozna, s kom ima opravka. Nadaljevanje odkrijte sami …
»What they should have done was wept.
For the world. And for the future.«
Stvari se začnejo zapletati – Tulip ne more odpustiti Custerju, da je šel v Masado štorijo z Grailom reševat sam. Cassidy po drugi strani spozna, da je Custer tisti prijatelj, ki mu je pripravljen stati ob strani vse do bridkega konca. Ampak, v njem se prebudijo močna čustva do Tulip in triperesna deteljica je in bo pred vsem težjimi preizkušnjami.
Starr se imenuje za naslednjega, 113. Allfatherja in je odločen, da bo s pomočjo agentke Featherstone našel Custerja, ga ustoličil kot naslednjega mesijo in ga nato križal. V zgodbo se na kratko vrne Arseface, tudi on z željo ubiti Custerja in maščevati očetovo smrt, a se zgodba nepričakovano obrne in priče smo rojstvu nove rock zvezde. Pravzaprav je celotna tretja knjiga zaznamovana z maščevanjem in razkrivanjem razlogov, ki glaven junake vodi naprej.
»I’d try anything, to make you pay for what you did.«
Trojica odide v New Orleans, kjer želi Custer s pomočjo vuduja izvedeti, kakšna je njegova vloga in vloga Genesis, a se ne zaveda, da v mestu težko čakajo Cassidyjev povratek. Nenavadna druščina Les Enfants du Sang (Otroci krvi) se želi napojiti njegove krvi in postati vampirji, a njihove načrte (začasno) prekriža Tulip. Jonathan, Milly, Mako, Lili in predvsem Dee ne izbirajo sredstev. Strelno orožje, mačete, pokopališče so seveda kot ustvarjeni za epski spopad.
Ampak tu je še Xavier, vudu svečenik in še en Cassidyjev prijatelj iz preteklosti, s čigar vudu pomočjo (ob prisotnosti velikanske kače Lutherja!) Custer izve marsikaj, še vedno pa ne vsega. Ali maščevanje uspe ali ne, se boste morali seveda prepričati sami, sam sklepam le, da (tudi) ta zgodba še ni povsem zaključena. In seveda ni edina. Avtorja sta nas na Starra zgolj opozorila, tudi Saint of Killers z izjemo uvoda, je zgolj preteča nevarnost, za katero sicer še vedno ni jasno (tudi dogovor med njim in Custerjem v Masadi je pustil marsikaj odprtega), kaj in kako.
»Is he anything like your other mate,
The one who turned out to be a serial killer and almost murdered us all?«
Mojstrovina, pa je za menoj »komaj« polovica res razburljivega in vznemirljivega branja. Iz dela v del se bolj čuti, kako povezana sta bila ustvarjalca in da sta dihala in živela (upam, da ne dobesedno) to zgodbo – določeni dialogi, opazke, spretno umeščanje naglasov, ostri socialni zbodljaji in še kaj je tisto, kar to zgodbo krasi in dela res tako zelo drugačno od vseh drugih. Nimam pojma, kako Ennis in Dillon peljeta zgodbo naprej, koliko presenečenj, razkritij, potovanj v preteklost in drugih nepredvidljivosti me še čaka v nadaljevanju, ampak lahko le rečem, da sem zelo nestrpen.
Življenje v državi, ki je bil svojčas onstran železne zavese. Kriza srednjih let. Punk. Nedosanjane sanje. Kriza identitete. Vse to in še več prinaša bridko humoren in še kako realen roman češkega avtorja Jaroslava Rudiša …
Jaroslav Rudiš je v romanu Konec panka v Helsinkih zagotovo avtobiografski – rojen leta 1972, kar pomeni, da je tako razcvet punka v vzhodni Evropi in življenje za železno zaveso izkusil iz prve vrste, poleg tega je bil svojčas tudi menedžer punkovske skupine. Glavni junak Ole jih šteje štirideset in se pogosto spomni dogajanja leta 1987, ko jih je imel 17. Spominja se poti na koncert Die Toten Hosen, kultne nemške punk zasedbe, ko se mu je življenje postavilo na glavo.
Dandanes Ole v vzhodnonemškem mestu čaka konec sveta. Vsaj tako se zdi, ker se mu pod nogami od vrtanja tunelov ves čas nekaj trese, svoje pa naredijo še stari češkoslovaški tramvaji (ljubkovalno poimenovani Husakovo maščevanje), ki vnašajo nemir v njegov bar Helsinki. Ole, ločenec z odraščajočo hčerko, jutro začenja s tableto proti smrti, cigareto in tako skozi dan, vsak dan. Helsinki so brlog, kakršnega boste težko našli, se jih boste pa najbrž spomnili iz mladosti. Notri se lahko kadi, ponudba hrane je omejena (soljanka, marinirani ribji zvitki in krofi iz bližje pekarne), pijače je dovolj, glasba je glasna in skoraj nemogoče je, da bi bil za šankom kdo, ki ga vsi ostali obiskovalci ne bi poznali. »Where everybody knows your name.«
Zakaj se bar v vzhodnonemškem mestu imenuje Helsinki? Tega odgovora vam ne povem. Povezan pa je z Olejevo kratko, a kar uspešno punkovsko kariero in njegovo skupino Automat. Skupino sta ustanovila skupaj s prijateljem Frankom, imela menedžerja Malcolma (seveda kot Malcolm McLaren), veliko koncertov in še več oboževalk. Bila sta Sid in Rotten, le da sta oba preživela. Punk dveh jeznih najstnikov, ki je odmeval in ki ga je bilo konec, še preden je padla železna zavesa.
Frank je eden tistih nenavadnih likov, ki sojih Helsinki polni. Ukvarja se z zgodovino sveta, ki preraste v nenavadno igro namiznega nogometa z Jezusom v golu ter Hitlerjem in Stalinom v napadu, na drugi strani bosta stala Sid in Nancy in še kdo. Tu sta Lena in Ulrike, predvsem s prvo se Ole rad zapleta v včasih filozofske, drugič življenje in tretjič povsem nesmiselne pogovore in razglabljanja ter prepire, obenem pa ves čas razmišlja, ali je z njo nekoč spal. Ne spomni se. Ulrike je tiha opazovalka. Tu so potem Pražan, Olejev nenavadni cimer, ki vneto zbira kuharske knjige, Ramone, Tom, Cindy, glavna (in edina) kuharica Gabi, Frankov starejši brat Torsten in drugi liki, vsak s svojo zgodbo in zgodovino, ki bi si morda ravno tako zaslužila svojo knjigo.
Poleg Olejeve zgodbe, polne spominov na stare čase vihrave mladosti in punk uporništva, ki se prepleta z aktualnim dogajanjem, beremo dnevniške zapise neimenovanega dekleta, katere vlogo spoznamo šele pri koncu. Jasno je, da so zapisi iz leta 1987, zoprn čas za uporniško mladino, ki je želela biti drugačna in si je želela sprememb. Spoznavamo njeno družbo, kjer je glavni Helmut, njen občasno-redni fant, svobodno spolnost, ki skoraj vsak drugi mesec poskrbi za nestrpno čakanje menstruacije in trepetanje, če je slučajno noseča. Ker, včasih bi bila s Helmutom do konca življenja, drugič ga sovraži. Njena prijateljica zanosi in prijatelja pošljejo v vojsko, njo izključijo iz šole in dolgo časa ji vsakdan predstavlja čiščenje vampov v lokalni restavraciji. Seveda se prepira s starši, ne razume se z bratom dvojčkom, ki želi biti vojak ali kozmonavt, ona pa uteho išče v (poceni) alkoholu, drogah, seksu in, ne, ne rock’n’rollu, ampak punku, seveda. Življenje pa se tudi njej postavi na glavo, tudi pri njej so krivi Die Toten Hosen.
»Ole je edini igral za svoje moštvo, toda hkrati je igral proti sebi, in spoznal je, da je v življenju vedno tako in da zato nikoli ne moreš zmagati, ker ti bo naposled vedno zmanjkalo moči.«
In potem bralca preseneti prav poseben manifest – Lepi ljudje. Napisan v eni sapi, poln sanj, želja, mladostne energije in tudi jeze, z nekaj primeri »slabih praks«, ker so danes največji sovražnik mladih lepi ljudje. Lepih in popolnih, s popolnimi življenji. Saj poznate tisto pesem »Lepi in prazni« oziroma »Pretty vacant«? No, Manifest je delo Olejeve odtujene hčerke Eve, ki ima v sebi očitno kar nekaj očetove punkovsko-uporniške energije, a vendar gredo njeni načrti po spreminjanju sveta v nepričakovano in skoraj tragično smer. Obenem pa povežejo zgodbo in jo pripeljejo do zanimivega in tudi presenetljivega konca.
Punka v Helskinkih je na neki točki res konec. Ko mestne oblasti Helsinke zaprejo in ko Ole s pomočjo Lene, prijateljev in odlično izpeljane gverilske akcije bar odpre na novi lokaciji. Ampak to pač niso več tisti Helsinki … in Ole potrebuje odgovore, zato odide, njegovo zgodbo pa sklene Pražan. Odgovore bo tekom branja iskal tudi bralec – ne le Oleju, ampak najbrž tudi o sebi, svojih življenjskih odločitvah in smeri, v katero gre življenje. Kaj vpliva na nas, kaj nam je pomembno in kakšen je naš vsakdan, česa se krčevito oprijemamo in česa si pravzaprav želimo. Odkrito, iskreno. Sami pa se odločite, ali je knjiga punkovski pljunek v obraz ali pač krepka policijska zaušnica. Vseeno vam pač ne bo.
The Boys are back in town bi nam najbrž zapeli Thin Lizzy, tale stripovska zbirka (ki nosi oznako Mature Readers) pa najbrž pri mnogih dviguje obrv ali kar obe. Priznam, po prebrani drugi zbirki so se tudi meni začeli koščki sestavljati malo drugače.
Omnibus Volume 1 je predstavil, kdo so The Boys, kakšna je njihova zgodba, kdo so njihovi nasprotniki in zavezniki. In če se komu zdi, da sta šla Ennis in Robertson nemalokrat čez mejo, ga tudi tokrat ta občutek pač ne bo prevaral. Pogosto na meji dobrega okusa, za tiste z dobrim želodcem in predvsem – za vse tiste z malce izkrivljenim smislom za humor. Billy in fantje (ter seveda Female) so pred novimi preizkušnjami, izdajami in pretvarjanji.
Kaj nam druga zbirka prinaša? Morda najpomembnejši del je tisti, v katerem LegendHughieju pripoveduje resnico o Seven in korporaciji American-Vought. Nekaj o vietnamski vojni, pa 11. septembru in še čem. Ustvarja se nenavadna povezava med Frenchiejem in Female, ki še vedno opravlja najbolj umazane posle za mafijo in to preprosto zato, ker mora. Hughie je vse bolj zaljubljen v Annie, slednja pa izgubi vero v boga, tudi v vsemogoče Seven, a je zato vedno bolj zaljubljena. Navkljub kakšnemu neprijetnemu posteljnemu dogodku.
Ampak, če je Ennis že v Preacherju marsikdaj brez oklevanja in kančka sramu požugal ali kar s prstom pokazal na drugo plat popolne Amerike, je tokrat še bolj iskren. Superheroji z vsemi svojimi napakami so zgolj medij. In superheroji kot taki brez medija, tj. stripov, ki so jih povzdignili v kult, (super)junake in velike odrešenike, ne morejo. In kot vemo, noben medij ne preživi brez zaledja kapitala. Sploh, če mora spodletela dobra dela, prevare in vse, kar je pravzaprav narobe, prikazati in opravičevati na najboljši možen način. In kje je največ denarja? V gospodarstvu? No, ne ravno. V politiki, kakopak. Delovanje lobijev, imenovanja in ustoličevanja, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi, prikrivanje resničnih in dokazljivih (čeprav neverjetnih) dejstev in še kaj.
Good for the Soul, I tell you no lie, G.I., We gotta go now in Rodeo Ruck so štiri naslovne zgodbe, v kateri izvemo vse zgoraj našteto in še kaj. Stari in novi obrazi, zamere in prevare. Okrutne zgodbe. Ugrabljanje otrok in zloraba. Zloraba položaja in moči. Zato, ker lahko. Seksualne orgije, ob katerih bi zardevali tudi ustvarjalci najbolj hardcore pornografije, droge in nasilje. Izživljanje. Prikazovanje resničnega na neverjeten in komaj resničen način. Preslikava popolne družbe običajnemu človeku.
Med vrsticami lahko zaznamo kakšno zamero, ki jo je Ennis gojil do »velikih« in jo izraža na tak, zelo neposreden, pogosto potenciran in maščevalen način. Še vedno ne vemo, lahko pa vsaj slutimo, kaj tako zelo Butcherja žene v boju proti Seven in predvsem njihovemu vodji Homelanderju. Omenjen je Mallory, ki je bil glavni pred Butcherjem in celo to, kako CIA »redi« in vzgaja ter razvija superjunake. G-Men z vsemi mogočimi G-enotami so žrtveno jagnje, najbrž eno od mnogih, kar bomo izvedeli v nadaljevanju. Zagotovo boste vlekli številne vzporednice – tako z drugimi stripovskimi zgodbami, ki ne bodo nikoli več enake, stripovskimi junaki in predvsem resničnim življenjem. Morda je vse skupaj le teorija zarote, ampak – kaj pa, če je vse res?
Stripovska serija The Boys je vsekakor namenjena odraslim bralcem in je več kot le zabava. Brez dlake na jeziku (ali v jajcu), surova, brezkompromisna in iskreno – nikakor za vsak okus. Nikakor pa ne začnite te zbirke odkrivate tu, pri drugem delu, ampak vsekakor pri prvem, saj vam sicer ne bo nič jasno in si boste zelo težko ustvarili celotno sliko. Mene pa seveda zelo zanima nadaljevanje …
maticpise.com 