(brez naslova)

Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Goga, 2022

52-nadstropna hišica na drevesu

Andy Griffiths in Terry Denton se vračata še v četrto. Sedaj smo že vajeni, da sta svoji že tako neverjetni hišici na drevesu, v kateri živita, ustvarjata in se zabavata (ne nujno v tem vrstnem redu!), dodala še 13 nadstropij.

Njune prve tri podvige sem predstavil, torej 13–, 26– in 39-nadstropno hišico na drevesu. Kar se sprva zdi predvsem kot neskončen vrtiljak zabave, avtorja nenadno preobrneta zgodbo v povsem drugo smer in tudi tokrat ni nič drugače. Bolj ali manj nemogoče zamisli, ideje in domislice, ob katerih otroci seveda na vso moč uživajo in se krohotajo.

Kaj je torej novega? Soba za razbijanje lubenic, žongliranje z (verižnimi) žagami, lokal, kjer si lahko sam narediš pico, izstreljevalnik korenja na raketni pogon, orjaški sušilec las, ki je tako močan, da ti praktično odpihne lase z glave, dirkališče za gugalne konje, hiša, v kateri straši, stroj za valove, igra »Kača in lestve« v naravni velikost s pravimi lestvami in pravimi kačami, lutkovno predstavo »Punch in Judy«, ki jo lahko gledaš 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez premora, spomnilnico, ki jima pomaga, da se spomnita na pomembne zadeve, ki bi jih lahko pozabila, akademijo za urjenje nindža polžev, najmodernejšo detektivsko agencijo ter Krink-o-mat 5000 s preoblekami za vsako priložnost.

In kaj se zgodi tokrat? Andy ima rojstni dan in se veseli zabave presenečenja, ki mu jo zagotovo pripravlja Terry, njegov najboljši prijatelj. A Terry ima več kot preveč dela z urjenjem nindža polžev in se mu očitno niti sanja ne, da Andy praznuje rojstni dan. Pa ne samo to, naša razigrana ustvarjalca spoznata, da bi morala založniku, neizprosnemu gospodu Velikemu nosu, že oddati novo knjigo, a ju on niti poklical še ni. Kaj se dogaja? Gospod Veliki nos je izginil!

Čas je za velika detektiva in številne krinke ter raziskovanje, pri katerem jima žal ne bo mogla pomagati njuna prijateljica Jill, saj spi pravljično spanje. Ena od sledi, na katero naletita je knjiga Zabava z zelenjavo Gerde Zelenjavce, ki vas bo seveda nasmejala. (Kako bodo nanjo gledali vaši otroci, je odvisno predvsem od njihovega odnosa do zelenjave). Druga pomembna in takorekoč ključna sled je zelo prestrašena gosenica, ki je bila očitno priča temu, kar se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. In korenje! Ne smem pozabit na korenje!

No, Andy in Terry, speča Jill v stekleni krsti in (neverjetno požrešna) gosenica se odpravijo na dolgo in nevarno pot do (kot se kasneje izkaže zelenjavnega) gradu, kjer bodo zagotovo našli princa, ki bo s poljubom ljubezni obudil Jill, potem pa bodo lahko skupaj ugotovili, kaj se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. No, seveda ne gre (skoraj) nič, kot sta si zamislila naša glavna junaka. Najdejo sicer gospoda Velikega nosa in tudi Jill jim uspe prebuditi, gosenica je veliko več kot le gosenica, a v boju z vso mogočo in ne najbolj veselo zelenjavo jim mora na pomoč priskočiti sama Gerda Zelenjavca. No, glavne zvezde pa so v bistvu nindža polži. Ne, ne šalim se.

Zgodba, ki jih zapisujeta avtorja, se seveda zdijo privlečene za ušesa. A otroke zabavajo. Tokrat se vse vrti okrog odnosa do zelenjave, ne manjka pravljičnih in drugih domišljijskih referenc. Sam sem pač vsakič znova navdušen, kako jima po sicer zelo predvidljivem kopitu uspe ustvariti zgodbo, ki jo težko odložiš, dokler ne prideš do konca. In poleg tega, da tovrstne knjige seveda spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost mlajših bralcev, se mi zdi zelo pomembno predvsem to, da so to knjige, ki jih otroci želijo brati in prebrati. Tega pač manjka.

Miš, 2022

Dežela dinozavrov: Začetek

Še pomnite Jurskega parka in revolucije, ki jo je sprožil najprej roman Michaela Crichtona in nato še film Stevena Spielberga? Zdelo se je skoraj neverjetno, da bi iz v jantar ujetega komarja iz časov jure in krvi, ki jo je popil, lahko z znanjem genetike in kloniranja »ustvarili« dinozavra.

Pisala se je prva polovica devetdesetih in takrat so se odrasli pogovarjali o kloniranju s pomočjo DNK-ja, kasneje je prišla še ovca Dolly, mi pa smo spoznavali in se pogovarjali o tiranozavrih, stegozavrih, brontozavrih, diplodokih, pterozavrih in drugih dinozavrih. Izhajala je revija in če si jo redno kupoval, si po nekem obdobju lahko sestavil mini okostje tiranozavra, ki se je v temi svetilo. Film ste si najbrž ogledali, sledilo mu je še nekaj nadaljevanj, zadnji Prevlada, letos. In če ste si ogledali film oz. prebrali knjigo, potem veste, da se eksperiment ni najboljše končal.

No, Žiga Kastelic, avtor knjige, ki je sicer namenjena nekoliko starejšim otrokom (najstnikom oz. od tretje triade dalje), a je v njej tudi nekaj bolj odraslih tem in razmišljanj, je šel korak dlje, mogoče bo spodbudil kakšno novo teorijo zarote, ki so nastajale v času covida-19. Ne le, da so dinozavri prišli nazaj in da se vam bodo ob branju in izgovarjanju njihovih imen lomili jeziki, v Slovenijo je prišla tudi nenavadna bolezen, ki je pustošila po celem svetu in konkretno zredčila prebivalstvo. Torej, skrivnostna bolezen in dinozavri. Padale so vasi, mesta in države.

Začetek, kar nam da nekako vedeti, da gre le za prvo v nizu knjig in pojasni, zakaj so zaključki tako zelo odprti, je pravzaprav zbirka štirih krajših zgodb – Reševalna misija, Prleška trdnjava, Pobeg v jamo in Na konjevem hrbtu. Vsaj zaenkrat neodvisne in nepovezane, a se bo to v naslednjih knjigah skoraj zagotovo spremenilo.

Reševalna misija nam predstavi stotnika Dejana, ki moa s svojo majhno ekipo mladih vojakov iz zgradbe parlamenta rešiti predsednika in podpredsednika, iz muzeja pa paleontologinjo. Ljubljanske ulice zasedajo mesojedi dinozavri, enako velja za Ljubljanski grad, izložbe so razbite, hiše opustošene, povsod so trupla, obvoznica polna gorečih vozil. Misija nemogoče? Zgodba o tem, kako pomembno je zaupanje v človeka, ki se bori s teboj z ramo ob rami ter nekaj moralnih pomislekov na račun pobijanja in seveda razmišljanj o tem, zakaj je do tega (dinozavrov in bolezni) sploh prišlo. Apokaliptični prizori vam bodo naslikali Ljubljano v povsem drugačni luči.

Prleška trdnjava se odvija na drugem koncu države, kjer so v glavnih vlogah Peter, njegova hči Sanja in njen fant Klemen, ki je uspešno pobegnil iz oblegane Ljubljane. Vsaj na videz nekoliko bolj spokojno Prlekijo, ki jo oblegajo predvsem rastlinojedi dinozavri, je treba ravno tako obvarovati. Klemnova na prvi pogled nora ideja, da bi naredili varovalni zid iz senenih bal ter zabojnikov, nepričakovana pade na plodna tla in aktivira lokalno prebivalstvo. Vprašanje, če bi bilo to mogoč nekje drugje kot v Prlekiji ali Prekmurju, kjer je prebivalstvo veliko bolj povezano. V zgodbo stopita še Jan in njegova sestrica Špela – petletnica se kaj hitro naveže na Sanjo, za Jana pa se vse bolj zdi, da posebna čustva goji do Klemna. Avtor spretno razbija tabuje in prav zanima me, kako se bo ta zgodba razpletala v nadaljevanju. Oh, pa kulinarika … po svoje dobro, da dinozavri ne vedo, kako odlično hrano lahko dobijo v prleških koncih.

Štiričlanska družina – Rok in Jana ter sestri dvojčici Vita in Lina, so glavni junaki tretje zgodbe, Pobeg v jamo. Živijo v zapuščeni hiši na Črnem Kalu in ker so ob poskusu bega iz Slovenije v Kopru izgubili dva sina oz. brata, se tokrat odločijo za beg v drugo smer, proti Ljubljani. Na tvegano pot odidejo z motorji, prva preizkušnja jih čaka v okolici Nanosa, ko jih iz zraka napadejo pterozavri, naslednja pa potem ob prihodu v Postojno, ko se zatečejo v slovito jamo. A tudi jama ni najboljše zatočišče, z zadržki jih sprejmejo lokalni prebivalci, ki so odlično založeno skrivališče našli v bližnjem hotelu. A se vsi kaj kmalu prepričajo, da so dinozavre podcenjevali in da so nekatere vrste zelo inteligentne. (Pojavi se teorija zarote, da so dinozavre na Zemljo naselili kar vesoljci, da pripravijo teren) Družinska dinamika zna postati nekoliko bolj intenzivna, uporniški najstniški dvojčici pa utegneta zakuhati kaj posebnega.

Najstnica Julija je poleg konja Antaresa in 28-letnika brez imena glavna junakinja zadnje zgodbe, Na konjevem hrbtu, ki se odvija na jugovzhodnem delu Slovenije. Tabor blizu Brežic, reki Krka in Kolpa, gozdovi in gradovi, povratek k skoraj pozabljenim praksam življenja in preživetja ter tudi nekaj bridkosti, še posebej, ko Julija prizna, da sestre niso ubili dinozavri, ampak ljudje. Pa ne le ubili …

Avtor lepo in natančno slika tudi bolj skrite kotičke Slovenije, kjer se junaki posameznih zgodb skrivajo oz. preko njih bežijo. Omenja se še Blejski grad kot eno od možnih varnih zatočišč in morda bo avtor v nadaljevanju, da zgodba konkretno zaplete, dogajanje postavil še kam – Kočevje bi bilo zanimivo, morda tudi Posočje in Koroška, Zasavje z rudniki in nenazadnje Krško z jedrsko elektrarno. Slovenija se zdi kot recept za katastrofo, če bi do česa takega res prišlo.

Zanimiv koncept in kar se sprva zdi kar nekoliko za lase privlečeno, se lepo sestavlja skupaj in dopolnjuje. Zgodbo doživljamo in čutimo skozi oči različnih likov, ki se bodo odraslim zdeli sicer zelo površinski, mlajši bralci pa bodo potrebovali nekaj časa, da povežejo vse niti. Najbrž se vam niti sanja ne, da je živelo toliko različnih dinozavrov (meni iz časov Jurskega parka, so imena, značilnosti in posebnosti neka povsem nova dimenzija) in skripta, ki jo je v tretji zgodbi pripravil učitelj Rok, bi nam prišla kar prav. Glede na to, v kakšnih časih živimo zadnja leta, se pravzaprav nič ne zdi posebej nemogoče, dinozavre si lahko predstavljamo tudi v obliki česa drugega, o samem covidu-19 pa niti ne rabimo izgubljati besed. In priznam – radoveden sem, v katero smer se bo odvijalo nadaljevanje.

Samozaložba, 2022

Maščevanje je sladko, d.o.o.

Naslov – zabaven. Avtor? Jonas Jonasson. Mojster nenavadnih zapletov, humornih razpletov, imenitnih dialogov, kar je najbrž več kot dovolj razlogov, da boste tole knjigo vzeli v roke. In se ob branju zabavali.

Jonasa Jonassona sem, kot najbrž mnogi drugi, sem spoznal s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil, vzporedno odkril še enega mojstra, Fredrika Backmana, nadaljeval z Analfabetko, ki je obvladala računovodstvo, nadaljeval z Morilcem, ki je hotel v nebesa in se vrnil k Novim prigodam stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Godlja, ki jo uspe že prav neverjetno zaplesti, je vsakič znova zabavna, nepričakovana in tudi nepredvidljiva. In Maščevanje je sladko, d.o.o. v tem prav nič ne izstopa. Osnovni podatki, da se Masaj maščuje Švedu, vmes je ponarejanje (ki to ni) slavnih likovnih del, (nesrečna) ljubezen in policist tik pred upokojitvijo, najbrž povejo veliko? In obenem nič.

Victor Alderheim je (glavni) stranski lik. Vse, kar v življenju počne, počne zato, da bi čim manj delal in imel čim več denarja. Še celo priimek si spremeni, da bi prišel do premoženja poštenega (a naivnega) galerista, za nameček pa dobi še roko njegove hčerke Jenny. Roko, ne srca! Victor ima iz nekega, recimo mu norega obdobja, na vesti tudi sina, ki ga je spočel prostitutki. Kevinu najame (in plačuje, kar je skoraj edina poštena stvar, ki jo naredi) stanovanje, ga enkrat tedensko založi z zalogo zmrznjene hrane, mu omogoča šolanje, vse pa pod pogojem, da ga kliče šef. Ne oče, tudi skrbnik rajši ne, ampak šef. No, ko Kevin dopolni osemnajst let, se Victor odloči, da se bo fanta treba znebiti. Skupaj odideta v Kenijo, od koder se vrne le Victor.

Glavni lik je tako v bistvu Kevin. Gotove smrti ga reši moder zdravilec Ole Mbatian (mlajši), ki ima dve ženi, tri hiše (ne sprašujte), osem hčera in nobenega sina. Ter največjega sovražnika v vaškem poglavarju (dolga, ampak zabavna) zgodba. In ko Kevin z drevesa pade Oleju pred noge, je zdravilec prepričan, da mu je sam bog poslal sina. Kevin hitro napreduje v odličnega masajskega bojevnika, a pred zadnjim preizkusom (potem, ko je lahko z gorjačo na šestdeset metrov zadel bivola, preplaval reko s krokodili in celo leto preživel v kenijski divjini) zbeži. S seboj na pot vzame dve sliki, ki ju je imel shranjeni njegov oče, saj je svoj čas na Švedskem v veliki meri posvečal umetnosti.

Victor je medtem s spretno (beri: podlo) poslovno potezo postal nemarno bogat, svojo ženo Jenny pa namestil v stanovanju, kjer je prej prebival Kevin. S skromno žepnino, da ne bo kdo kaj rekel. Ona zagotovo ne, saj je preneumna, si misli Victor. No, Kevin ob povratku na Švedsko odide domov, kjer sreča/spozna Jenny, tehnično gledano svojo mačeho, med od Victorja zavrženima posameznikoma pa se kaj kmalu splete tesna vez (seveda pomaga tudi to, da sta oba velika in iskrena ljubitelja umetnosti). Ko si izpovesta svoji življenjski zgodbi/usodi, prideta do enotnega zaključku – Victorju se je treba maščevati!

In tu na sceno stopi Hugo Hamlin, veliki marketinški guru (torej rojen prevarant), ki mu v sicer zelo uspešnem podjetju postane dolgčas in si želi novih izzivov. Na tradicionalni švedski zabavi izve, da v bistvu obstaja ogromno ljudi, ki se želijo komu maščevati in da bi bil to lahko odličen in predvsem dobičkonosen posel. Sploh, če mu bo uspelo, da ga bo držal v mejah zakonitega. Tako boste v knjigi med drugim izvedeli tudi, zakaj so lame lahko odlične domače živali.

Nadaljevanje, ki sledi, je pač »jonassonovo« – najprej ena (oziroma dve) ponarejena slika Irme Stern, za katero se izkaže, da je pravzaprav original z naravnost neverjetno zgodbo iz zakulisja (oziroma Kenije). Kar nekaj preobratov, za katere v prvi vrsti skrbi prikupni Ole Mbatian, ki iz Kenije odide na Švedsko iskat izgubljenega sina Kevina (in ga seveda najde), ampak nima pojma ne o potnih listih, vizumih, temperaturah, ki se začnejo z negativnim predznakom, plačevanju z denarjem in policiji. Svojo vse bolj pretkano računico ima tudi Victor Alderheim, ki je vmes označen za »kozokavsa« in na koncu podleže ranam kozarca brusnične marmelade (kar sicer ni čisto res, ampak vam vsega ne morem izdat). Aha, in seveda policijski inšpektor tik pred upokojitvijo, Christian Carlander, ki zna po nekaj letih španščine povedati zgolj to, da »pes leži pod mizo« in se nikakor ne želi ukvarjat z vse bolj zapletenim primerom »kozokavsa« in ponarejevalca umetnin, mrtvim Masajem, ki je v bistvu živ in njegovim očetom (ki to ni), ki po svetu hodi modno oblečen v sandale (na Švedskem obuje še nogavice, torej ultra moderno!) in s seboj nosi (kladivasto) gorjačo.

Sprva boste zagotovo izgubljeni v poplavi imen, ki niti niso preveč pomembna. Vmes boste osvežili znanje zgodovine in marsikaj novega izvedeli o likovni umetnosti. No, za nameček še kakšen marketinški trik. Zgodba se seveda bliskovito razvija in ne da bi se dobro zavedli, se boste hahljali, smejali, krohotali, zmajevali z glavo in obračali strani. Vse do zadnje. In ne bo vam žal.

Mladinska knjiga, 2022

Pridi, mili moj Ariel

Mladinska klasika, biser povojne literature in vsaj zase lahko rečem, da povsem spregledano delo. Finžgar, Jurca in podobni so zaznamovali moja osnovnošolska branja in to zanimivo, v marsičem avtobiografsko delo Mire Mihelič vse do sedaj ni prišlo v moje roke …

Prvi letnik zbirke Zvezdna Beletrina nam vsekakor ponuja zanimivo, v določenih primerih prezrto branje, tako tujih kot domačih mladinskih klasik. Iz prvega letnika sem doslej že pisal o Alici v čudežni deželi, še tri zanimiva dela sledijo (Mali princ, Ostržek in Butalci), vsekakor pa se veselim tudi nadaljnjih letnikov. Ob branju Pridi, mili moj Ariel sem se spomnil na knjigo Lectovo srce Iva Zormana, ki skozi svoje oči, spomine in doživetja opisuje zgodovinsko dogajanje v Kamniku in okolici. Mira Mihelič glavno junakinjo Marinko postavi v Trbovlje oz. Zabukovje in če si boste vzeli čas ter prebrali spremno besedo, boste prigode iz knjige kaj hitro povezali z njenim otroštvom.

Marinka in njen oče ostaneta sama, ko mamica za čas odide. Oče sprva misli, da bo hčerko lahko vzgajal sam, a svojeglavo in uporniško dekle ob sebi vsekakor potrebuje žensko, zato jo oče pošlje k svoji mami v Zabukovje. Pri stari mami seveda vladajo drugačna pravila in tudi Zabukovje je drugačen svet. Tisti, ki imajo nekaj več in tisti, ki imajo malo, so ločeni. Pa seveda ne gre pozabiti, da govorimo o času, ko je bila tudi družba precej drugačna od današnje in so veljala neka pravila, ki jih danes ni več. Revni in premožnejši se ne družijo, izobraženci so tu in rudarji tam, fantje skupaj in dekleta ravno tako.

Avtorica se tako prebija skozi spomine – na Emo in Pavlo, staro mamo in prijaznega dedka, na številne zanimive predmete (vojaček iz cina, starinska ura, sladkarije, …), ki jo posrkajo v bogat izvir spominov, obžalovanj in vprašanj. Kje je sedaj to, kaj je v življenju dosegel oni, zakaj se je zgodilo prav tisto? Marsikaj je prepleteno tudi s fantazijo, morda lokalnimi ljudskimi vražami in bujno dekličino (avtoričino) domišljijo. Svojeglava deklica, katere prvi stik z novim krajem je bila ciganka, kar jo je zaznamovalo, saj je izstopala – tako z izgledom kot pametjo in predvsem odnosom, ki je v marsičem podiral meje in razbijal tabuje. Družba deklic ji ni dišala, saj so bile dolgočasne in »afnaste«, veliko rajši je čas preživljala s fanti, ki so bili vedno pripravljeni na dogodivščine, o kakršnih je brala v knjigah, ki jih je že kot otrok oboževala – Tom Sawyer, Robinson Crusoe, Shakespeare, Winetou in podobni.

Spomini so ves čas prežeti z vprašanjem, kje je njena mamica. Zakaj in kam je odšla in zakaj se ji nikoli ne oglasi? Seveda je skozi pogovore, govorice in tudi nenamerne prisluhe prišla do spoznanja, da ju je mamica z očetom zapustila, a da je želela priti v stik z njo, kar pa sta oče in stara mama vedno preprečevala in onemogočala. Avtorica se je dejansko morala v ranem otroštvu spopasti z materinim odhodom, kar je bilo še posebej za tiste čase zelo nenavadno, še mnogo bolj pa to, da jo je mati pustila očetu. Seveda bi lahko stereotipno rekli, da je avtorici (in tudi junakinji Marinki) manjkal ženski dotik in se je tudi tukaj iz uporništva zatekala v fantovsko družbo in nato v delo, ki ni bilo »žensko«. Stereotipi, seveda. V slovenski družbi jih ne manjka, tako kot ne manjka izjemnih žensk, ki so presegle ne le ozke okvirje družbe, ampak v mnogih vlogah tudi moške »nasprotnike«.

Zato ne preseneča, da se tudi Pridi, mil moj Ariel zaključi z Marinkino idejo uprizoritve Shakespearove igre, čemur se fantje zaradi njene gospodovalnosti in ukazovalnosti sprva uprejo. Trenutek resnice in točka preloma. Strnejo vrste in pripravijo samosvojo izvedbo igre, pri čemer jih podprejo takorekoč vsi v Zabukovju in občutki ponosa so seveda neverjetni. A kot že tolikokrat vmes, ima tudi ta zgodba žalosten konec … tako kot je Pavla umrla in bila Ema prisiljena oditi, odide tudi njen ljubi Prospero Toni.

Osem zgodb polnih hrepenenja in zanimivih ilustracij Damijana Stepančiča, ki je z njimi imenitno ujel duha časa in dogajanja. Treba je pohvaliti tudi, da so določene besede, ki izginjajo iz našega besednjaka ali so narečne, kratko in jasno razložene. Težko sicer sodim, kako bodo na zgodbe gledali današnji otroci, saj jim bodo opisana razmerja in odnosi nenavadni, drugačni in del neke zelo daljne preteklosti. Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti ne le zaradi omenjenega sicer tihega ženskega boja proti patriarhatu, ampak tudi zaradi čudovitega, zares razkošnega besedilnega sloga in načina pripovedovanja, ki bi moral navdušiti tudi mlade bralce, ki so vse bolj prepuščeni kratkim odgovorom, anglizmom, kraticam in »čustvenčkom«.

Beletrina, 2022

Na klancu

Knjiga Na klancu Tine Vrščaj je prejemnica nagrade modra ptica za leto 2022, kar je vsekakor merilo, da človek v rokah drži knjigo, ki z vsebino in pripovednim slogom izstopa. Ne le iz povprečja, ampak lahko rečem tudi, da iz nadpovprečja. Aktualne vsebine in glavna zgodba, s katero se lahko poistoveti (skoraj) vsak.

Na klancu je zgodba o družini, ki razpada. Zgodba o okolju, ki se pred našimi očmi razkraja. Pripoved o tem, kako se soočiti z izzivi, ki so postali povsem vsakdanji – vzgojo otrok, partnerskimi in medčloveškimi odnosi, iskanjem zaposlitve, medgeneracijskimi prepadi in drugimi nepričakovanimi izzivi. V nekem trenutku se človeku lahko zdi, da slabše ne more biti, ampak – vedno je lahko še slabše, praviloma pa po dežju vedno posije sonce.

Glavna junakinja je Eva, mati dveh deklic – Brine in Višnje, žena Gregorju in hči matere, ki jo je pri 18. letih vrgla iz hiše, ker se je bala, da bo znorela enako kot njen oče. Družina živi v stari, skoraj razpadajoči hiši na klancu. In čeprav se Eva sprva v njej počuti odrezano od vsega sveta, začne počasi spoznavati svet okrog sebe – čuti zemljo, diha drevesa, sliši živali in je živa v živem okrog sebe. To seveda ne pomeni, da je korak stran od urbanega in »civilizacije« vse v najlepšem redu – domačini živijo po svoje, kot so živeli desetletja, tista urbana civilizacija pa k njim bruha svoje ostanke. Gradbeni material, plastiko, poplavo odpadkov in strupov. Eva si želi spremeniti, izboljšati svet. Tudi zaradi svojih dveh deklic.

Po drugi strani je Gregor njeno popolno nasprotje in skoraj neverjetno se zdi, da sta se spoznala in zaljubila med plezanjem. Tam, kjer si v neposrednem stiku z naravo in kjer se hitro lahko prepričaš, kako neznaten si. Težko se odlepi od svoje pametne naprave (ki so ji nadeli ime Bubi), saj je tam njegovo celo življenje – prijatelji, posel, denar, uspeh, prepoznavnost, prihodnost. Prepričan je, da svet drugače kot tehnološko prepreden in omrežen ne more več obstajati in da so Evine ideje povsem utopične in da je njeno razmišljanje pravzaprav tisto, ki uničuje svet.

Njuni konflikti so vse večji in se seveda prenašajo tudi na deklici, obenem se Eva spominja svojega otroštva, saj ji v glavi ves čas odzvanjajo mamina opozorila, očitki in tudi ne najbolj spodbudne besede. Za Evo in Gregorja se zdi, da živita vsak v svojem svetu, ki sta si vse bolj narazen. Potem se zgodi dvoje – Eva zanosi in novico sprva skriva pred vsemi, saj si obupno želi dobiti službo in postati bolj neodvisna, Gregorju umre mama in njen novi mož oz. Gregorjev očim se odloči, da morajo zapustiti hišo, ki jo bo on prenovil.

In ne, ni še konec. Gregor nekega jutra odide na službeno pot, za katero se izkaže, da je za nedoločen čas. Povedano drugače – zapusti družino v razpadajoči hiši, ki jo delavci že prenavljajo. In kaj zdaj? Brez službe, brez doma, brez moža – z dvema otrokoma in enim na poti ter z utopičnimi idejami o boljšem svetu. Kam? K mami. Če jo bo seveda hotela vzeti nazaj …

Uvodnemu odstavku, o čem vse je zgodba, seveda lahko dodam, da gre za zgodbo o ljubezni, odpuščanju in zaupanju. Upanju ne nazadnje, da se bodo stvari postavile na svoje mesto in da bo na koncu vse v najlepšem redu. Lahko se vprašamo, kam drvi naš svet in kako bodo z njim delale prihodnje generacije, seveda pa lahko vsi opazujemo (in mogoče tudi živimo) razkroj medosebnih odnosov, ki postajajo vse bolj površinski, da ne rečem tehnološki. Nobene topline, čustev, iskrenosti – vse je umetno, zlagano, ponarejeno in prirejeno.

Ob sami zgodbi ne smem mimo čudovitega načina pripovedovanja. Saj so v slovenščino primešani tudi anglizmi, predvsem po Gregorjevi zaslugi, a so notri vsekakor z razlogom. Na klancu je krasno povedana zgodba, ki kaže vso lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Avtorica je na trenutke neverjetno poetična in zgodilo se vam bo, da boste kakšen odlomek prebrali večkrat, saj se v njem skriva izobilje jezikovno čudovitega. Zdi se mi, da bi moral vsak od nas en del svojega življenja preživeti na kakšnem klancu, dovolj daleč stran od vsega, da bi se zavedal resničnega okoli sebe in da bi imel obenem tudi dovolj širok pogled na vse tisto, kar se dogaja spodaj.

Mladinska knjiga, 2022

Smer srca

Sodobna pravljica za male in velike. Pravljica o svobodi, sprejemanju in ljubezni. Pripoved o življenju. Lela B. Njatin je pisala, Tina Dobrajc pa risala. Brati bi morali vsi.

Smer srca je pravljica in o pravljicah načeloma ni težko pisati. Imajo zaplet, potek s pravljičnimi elementi in (čudežen) razplet. Smer srca je pravljica, o kateri je res težko pisati. Večplastna, bi lahko rekel z eno besedo. Ribica odide v svet nosi naslov prva, ko se ribica, vajena življenja v ne prav velikem akvariju, znajde v velikanski vodi, za katero je prepričana, da je morje. To pa zato, ker ji je večja in starejša riba nekoč povedala, da so predniki vseh rib živeli v morju in da so bile v morju vse ribe svobodne.

Svoboda.

A kaj, ko nenadoma trešči v steno, kar pa pomeni, da ni v morju in da se je tudi svobode veselila prehitro. Kdo jo je udaril, ne ve. V polsnu kasneje zasliši nežen glas, ki jo zvabi na gladino. Deklica je, ki z dlanmi objema piščal in sedi ob robu vode. Deklica, ki ni živa deklica, ampak bronast kip. Zaupa ji skrivnost (namreč, da ribe govorijo) in zato je prepričana, da je deklica njena prijateljica, saj si le prijatelji zaupajo skrivnosti.

Prijateljstvo.

Deklica ji pove, da se je znašla v vodnjaku, ki je veliko manjši od morja, a precej večji od vodnjaka in da je bil deček Samo tisti, ki je vanjo vrgel kamen. Pravljica se nadaljuje z drugim delom – Ribica je lačna, kjer ribica uvodoma spozna Sama, ki preverja, če je živa in bi rad, da mu izpolni kakšno željo, recimo, da bi dobil bratca.

Želje, skrivnosti in sanje.

Ribica je razočarana, ker je njena prijateljica kljub obljubi ni čuvala. Podvomi vanjo, saj ne razume, da deklica iz brona ne more storiti nič. Za nameček je lačna, no, v resnici sestradana, a tudi deklica s piščalko ne ve, če ji bodo ljudje prinesli kaj za jest, saj ona hrane ne potrebuje. Tudi piščal, ki jo drži v rokah, je bolj za okras. Ne le, da nanjo ne more igrati, tudi voda ne teče več skoznjo in je voda v vodnjaku zato tako zelo motna.

Odnos med deklico-bronastim kipom in v vodnjak izpuščeno ribico postaja vse bolj napet, kar se potrdi v naslednji zgodbi Ribica posluša pravljici. Ali je morje res slano, kaj je to neskončna svoboda, o žalostih in skrbeh ljudi, sanjah in sprijaznjenjem s situacijo, v kateri si.

Zaupanje.

In potem Ribica sanja in najprej o tem, kako se je pred njo pojavila mačka, ki je v živo ni še nikoli videla, a je videla dovolj: en sam velik gobec. A ni bila mačka tista, ki bi jo požrla, ampak gromozanska riba, Riba vseh rib. Pove ji o življenju v morju, sobivanju različnih rib, radovednosti, učenju, kako je biti v morju srcu vseh rib sveta, kako je slišati in čutiti večglasno utripanje in se z njim povezati, o pomembnosti plavanja izven smeri in svobodi.

Povezanost.

In potem še zaključek. Ribica se ustali. Samu postane jasno, da mu ribica ne more izpolniti želje, saj se bori za življenje. In se odloči, da ji bo pomagal. V vodnjak prinaša čisto vodo in hrano. Ribica je hvaležna, srečna in Samo to prepozna. Potem ribico odnese domov, kjer jo ima v vrču vedno čiste vode – njega zabava njeno plavanje (njenega srčnega petja seveda ne sliši) in lovljenje lastnega repa, njej se zdi njegov obraz, popačen skozi steklo vrča, srečen. Ribica se, kljub temu, da je njeno življenje drugačno in z nekim smislom, spomni na deklico, ki jo zagotovo pogreša. Samo je pomislil, da deklica pogreša ribico in zato jo odnese tja. Pojeta si pesmice, pripovedujete pravljice in sta srečni skupaj. Srečen je tudi Samo. In ribica za piko na i s Samom nekega dne odide na morje …

Sreča. Svoboda? Pač smer srca.

Pravljica, ki zna biti otrokom težka za branje in razumevanje. Polna velikih modrosti. Zagotovo bodo imeli otroci veliko vprašanj, zato priporočam, da jo berete skupaj z otroki. Se pogovarjate o njej in vsem, kar sem zapisal. Pravljica pripoveduje o vsem tem in tudi ljudje se moramo zavedati, da je smer srca tista, ki nas mora vse peljati svobodi naproti. Zakaj sicer sploh živimo?

KUD Sodobnost International, 2022

Koma

Taras Birsa je (spet) nazaj. Nazaj je tudi Tadej Golob, ki je kmalu po izidu četrte knjige o kriminalistu Birsi doživel in preživel nesrečo, ki je močno zaznamovala Goloba kot tudi vsebino petega romana. Kdo je v komi? Taras Birsa. Ali je v komi zaradi padca ali morda poskusa umora?

Jezero, Leninov park, Dolina rož, Virus in Koma. Spet bom rekel, ampak zelo »nesbojevsko« se v petem romanu vračajo pretekli primeri, predvsem se bo Birsa z ekipo veliko vrtel okrog privlačne Klare Zupet in umorov v njeni bližini, ki jih je obravnaval v Dolini rož. Med prebiranjem Virusa je bilo sicer kar nekaj indicev (uh, kako kriminalistično!), da bomo v naslednji knjigi izvedeli kaj več o neznani preteklosti Tarasa Birse – kje in kako je preživljal otroštvo, kako so ga zaznamovale rejniške družine in nato zavod, kar bi bilo najbrž tako ali drugače prepleteno s kakšnim primerom.

Ampak že omenjena Golobova nesreča je preobrnila tok – tudi Taras Birsa se namreč poškoduje v hribih (Polhograjska Grmada ni tako nedolžna, kot se morda komu zdi), dva tedna preživi v komi in se ob prebujenju ne spominja ničesar. Tudi nenavadnega primera o umorjenem novinarju Srakarju, ki so ga takrat raziskovali, ne. Pa to niti ni najmanjša težava, saj je utrpel toliko težkih poškodb, da mu bo velik izziv že, če bo sploh še kdaj hodil.

Taras Birsa se sestavlja, po koščkih. Podobno kot se po koščkih sestavlja tudi knjiga. Birsi so v veliko pomoč »žena« Alenka in pa številni zdravstveni delavci, ki mu stojijo ob strani, skrbijo za njegovo počutje, bdijo nad njegovim okrevanjem in spremljajo vse mogoče terapije. Upam si reči, da vsekakor poklon in zahvala Tadeja Golobu vsem tistim, ki so po nesreči skrbeli zanj. Država, še vedno v primežu epidemije covida-19, se vse bolj sesuva, za kar je odgovoren politični vrh, ki kroji tudi delovanje policije.

Primer Srakar, torej. Birsa se ga ne spomni, ne poteka, osumljencev, okoliščin ali številnih sklepanj in da bi mu zvesta kolegica Tina pomagala, pripravi celo knjigo – pričevanja, poročila, izsledki, pogovori, zaslišanja in vse skupaj opremi še z nekaj opažanji in predvidevanji. Tako pravzaprav beremo knjigo v knjigi. Umorjeni novinar Tomaž Srakar, ki si je s svojim pisanjem nekoliko bolj levičarsko usmerjenih člankov nakopal bes mnogih, glavni osumljenec Jure Krep, dovolj obremenilnih dokazov, pa Srakarjev oče, gradbinec dvomljivega slovesa, fužinski preprodajalec drog (in Srakarjev bivši sošolec) Milan Cvitković, pa potem vrhovni šef policije Munih in vse bolj izgubljeni šef ljubljanske policije Ahlin.

Tina, Brajc in Osterc tavajo – Taras je bil seveda tisti, ki je skupino vodil in usmerjal, brez njega so izgubljeni. Krep, čeprav vsi dokazi potrjujejo krivdo, je oproščen. Za njegovo osvoboditev protestira celo Srakarjev oče, predvsem pa se zdi, da ker gre za člana vladajoče stranke, da je bila Krepova obsodba že vnaprej, tudi po Munihovi zaslugi, določena za nemogočo. Taras Birsa pa seveda grešni kozel.

V zgodbo se vmeša Klara Zupet, ki močno namiguje, da je bila v času Tarasove nesreče na Polhograjski Grmadi v intimnem odnosu z njim, vse skupaj pa se močno zaplete, ko se je umorjen (čeprav se sprva zdi, da gre za samomor) odvetnik (in nek čas tudi njen ljubimec) Kimovec, ki je poskrbel za vse potrebno (prilagoditev oporoke, da je vse pripadlo njej) ob smrti njenega očeta. Še dobro, da ima Taras tokrat asa v rokavu!

Kako sta oba primera povezana? Ali sta bila nemara Klara Zupet in Jure Krep v intimnem odnosu? Ali je Taras Birsa na Polhograjski Grmadi res padel po nesreči ali ga je kdo porinil? Zakaj Munih tako močno navija, da bi Tarasa invalidsko upokojili? Ali je Tarasa nesreča res tako močno spremenila in zaznamovala, da ne bo nikoli več sposoben tistega starega načina razmišljanja in bo tako dejansko ogroženo tudi njegovo delo kriminalista?

Knjiga je za branje veliko bolj zanimiva in nedoločena kot so bile pretekle. Prepletanje s preteklimi primeri, senca razmerja s sodelavko Tino Lanc, knjiga v knjigi in vsa negotovost okrog stanja Tarasa Birse jo vsekakor delajo zelo berljivo. Še enkrat več je razplet ostala »v zraku«, ponavlja se tudi vzorec pretiranega medicinskega razlaganja, tokrat na temo spomina in delovanja možganov, tako da smo lahko nekako prepričani, da nas čaka še vsaj ena, če ne kar dve deli o Tarasu Birsi – za enega si upam trditi, da bo ta nesojeni peti, ko se bomo vrnili v Tarasovo mladost, še en pa bo potreben, da se bodo vsi ti primeri končno povezali in predvsem razpletli. Jo Nesbo je Harryja Holeja preizkušal v dvanajstih delih in morda bo zgodbo zaključil v prihajajočem trinajstem. Kdaj se bo ustavil Golob?

Goga, 2022

Privzete nastavitve

Risoroman Uga Bienvenuja me je presenetil. Predstavljen mi je bil skozi osnovno zgodbo, a z vsako prebrano stranjo in vsako podobo se je veličina zgodbe večala in poglabljala.

Ugo Bienvenu mi je popolnoma neznan avtor, pa čeprav ima pri svojih 35. letih že nekaj odlično sprejetih risoromanov, delal je za Marvel in Disney in ustvarja kratkometražne filme. Privzete nastavitve so njegov četrti risoroman, za katerega je prejel tudi veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulemu. Tisto, kar me vsakič znova osupne je, da je nekdo ne le tako odličen risar, ampak zna odlično postaviti in napisati tudi zgodbo.

Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta – v kar bližnji prihodnost so svetovni diski polni. Tako zelo polni, da na eni strani obstajajo posamezniki (komisije, sodniki, razsodniki, …), ki odločajo, kaj se bo z diskov brisalo. In ne, ne brišejo se instant vsakdanje puhlice, ampak se brišejo recimo vrhunski umetniški dosežki in vse informacije o njih. Brišejo pa se zato, da je na diskih dovolj prostora za vse večje število prikupnih muckov, obrokov, nasvetov za ličenje, s čimer ljudje vsakodnevno smetijo Instagram, YouTube in druga družbena omrežja. Popravljajo in prilagajajo se filmi in številne druge kulturno-umetniške vsebine, ena od naslednjih stvari za brisanje pa je recimo Kubrickova Odiseja: 2001. Ker ima pač res obupno, takorekoč nično gledanost in Yves, glavni junak, pač ni poklican za kritika, ampak za tistega, ki briše.

Ampak on tega ne želi izbrisati. Kot v preteklosti ni izbrisal že marsičesa drugega in podobno kot to počne njegov kolega, le da je Yves osredotočen na kulturo in umetnost, njegov kolega pa na politiko in teorije zarot. Yves vse te podatke skrivaj nalaga v robota Mikkija, ki nosi njegovega in partnerkinega otroka in ki je po eni strani samo odlično programiran robot, a ima številne prebliske, ki bralca navdajo z zavedanjem, da ima tudi robot čustva. Yves seveda zabrede v težave, njihov beg na podeželje se izjalovi in robot (android) Mikki je tisti, ki mora stran od vsega in vseh vzgajati Isi. A se seveda zgodba še enkrat pošteno zaplete, a ne bom izdal preveč.

Risoroman Privzete nastavitve ni namenjen brezskrbnemu branju, zabavi ali sprostitvi. Dal vam bo misliti. Izhodišče zgodbe, tega visoko umetniškega dela, da je treba ohraniti vse plehko, površno, ceneno, vsakdanje, neizstopajoče in morda celo poneumljajoče, je seveda nenavadno. A bralec hitro vzljubi glavnega junaka, pozitivca Yvesa, ki ima sicer svoje napake, a njegovo bistvo je humano in zavezano izginjajočim presežkom človeške civilizacije. Ogrozi sebe in svojo nastajajočo družino. Umre zaradi načel, ker verjame, da to, kar počne, pač ni prav. Njegova žena, ki opravlja delo »popravljanja« filmov v všečne vsem, ga ne razume. Lahko bi živeli lepo, sproščeno in brezskrbno. A njemu to ni dovolj. On misli na njunega otroka, misli na prihodnost, ki bo prazna, če ljudje ne bodo vedeli in ne bodo imeli kje izvedeti, videti, slišati, občudovati filmov, slik, glasbe, knjig, … Isi tako na nek način postane spomin, živi disk, na njej pa shranjeno vse tisto, kar se njenemu očetu zdelo pomembno, da se mora obdržati pri življenju, tudi za prihodnje generacije.

Risoroman Privzete nastavitve vas bo vsekakor prisilil k razmišljanju, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kaj puščamo naslednjim generacijam – kaj jim želimo in kaj jim dejansko bomo. In seveda, kakšna prihodnost je pred nami – jo bodo zaznamovali instant slava, androidi in prazna vsebina? No, takih nastavitev si sam ne želim imeti privzetih. Pa vi?

VigeVageKnjige, 2022

Mega Glavca

Mega Glavca je še ena slovenska knjiga z navihanim osnovnošolcem v glavni vlogi in oznaka »še ena« ni kritika, ampak zadovoljstvo, da imamo pri nas dovolj plodovitih avtorjev, ki pišejo in zadovoljujejo najbolj zahtevno bralstvo.

Pisati za otroke ni preprosto – ne za tiste najmlajše, ki so sicer pogosto prepuščeni dobri volji staršev, niti za tiste prve bralce, za katere mora biti čtivo enostavno (tako za branje kot razumevanje), kaj šele za tiste starejše, ki so – če pač redno berejo, pravi knjižni molji in zelo hitro prepoznajo kvaliteten in zanimiv zapis. In če smo še ne tako dolgo nazaj prebirali Lumpsterje Žige X. Gombača (ki je pred desetletjem navduševal tudi z mladinskimi eko-kriminalkami), pa letos Jana Pančurja Kristerja P. Janssona, Supervida Žige Valetiča, ne smemo prezreti prevodov Davida Walliamsa, Kostje Veselka in Bojana Boječneža, če jih naštejem zgolj nekaj.

Anita Zupanc na knjižnem trgu ni novo ime in tisti, ki ste katero od njenih knjig vzeli v roke, veste, da brez humorja ne gre. In če kaj, je pri otrocih, ki jim starši in učitelji z vsakodnevno resnostjo grenimo življenje, humor zelo pomemben.

Mega Glavca je sedmošolec Svit. Dvanajstletnika sošolci kličejo Glavca, sam si pravi kar Mega Glavca, tako kot je njegov najboljši prijatelj Jan Super Faca. In morda bo simpatija Zala dobila vzdevek Super Simpatična? Zakaj je Svit Mega Glavca? Seveda zato, ker je zelo bister – v glavi mu ves čas divjajo različne ideje, zato je odličen v logiki in matematiki. Odlično igra nogomet, ima imenitne (direktorske) ideje, je (skoraj) neustrašen in za nameček je odličen kuhar. Ne mara pa kumaric in majoneze. Ah, in seveda razrednih »težakov« Marka in Žarka.

Šest zabavnih zgodb, v katerih se bodo 10+ letniki zagotovo prepoznali. Obisk dolgočasne tete, ki je vse prej kot dolgočasna in Svitu izpolni marsikatero željo. Vrtenje na plastičnem stolu, nekaj maminih strogih besed in ideja, vredna direktorja. In ko k projektu pritegne še Super Faco Jana, uspeh pač ne more izostati … ali pač? Mega Glavca, ki obvlada logiko, mora seveda na tekmovanje iz logike. Ampak ne lačen, pa se Svitu zgodi točno to. Le kako se je odrezal na tekmovanju? Šolski izlet je zabaven – pred Zalo se izkaže kot pravi kavalir, za nameček si Marko in Žarko privoščita traparijo, ob kateri se boste pač morali nasmejati. Pa še napet zaključek, ko se Svit s prijatelji odpravi v zakleto hišo in nato prelevitev v kuharskega mojstra. Se bo kdo morda zastrupil ali umrl? Naj rečem samo, da ne manjka veliko.

Otroci se bodo zagotovo poistovetili s skoraj neverjetnim miselnim tokom 12-letnika, številnimi domislicami, njegovi pomisleki in pogosto že kar nesramnimi pripombami. Svit je zelo podoben večini 12-letnikov – nogomet, palačinke, Fortnite, druženje s prijatelji, nerazumevanje odraslih, dolgočasna šola, prva zaljubljenost (ki jo seveda zanika), odlično razvit talent. Zanimivo izražanje, nenavadne besedne skovanke in veliko humorja. Knjigo vsaj v mojih očeh (očeta treh) dela posebno prav to, da je avtorica res ujela duha glavnih junakov in bi človek zlahka rekel, da je zapisala, malce dodelala in kaj dodala, kakšno dobro znano zgodbo. Seveda pa ne gre spregledati niti ilustracij Tine Perko, ki so kot glavni junak igrive, polne podrobnosti in zanimivosti.

Mega Glavca je nov knjižni junak in upam, da bodo mladi bralci dočakali še kakšno knjigo z dogodivščinami 12-letnega Svita, njegovih prijateljev, staršev, sorodnikov, učiteljev in zagotovo še koga. Iščejo vaši otroci zanimivo, zabavno in kratkočasno branje, morda tudi za bralno značko? Z Mega Glavco ne boste zgrešili.

Didakta, 2022