(brez naslova)

Transverzala

Potopisni roman Jakoba J. Kende je kar nekaj časa čakal na branje in kot za vse druge knjige, lahko rečem, da je tudi za to moral priti pravi čas. Najboljši čas je zagotovo po tem, ko sem se sam spopadel z delčkom Transverzale, odstopil in s strani avtorja knjige prejel posmehljiv emoji.

Konec junija sem se odpravil na dobrih 100 kilometrov dolgo pot po morda najlepšem delu naše države – od Vogla prek Črne prsti, Podbrda, Tolmina in vse do Kobarida oz. Mosta na Soči. Hoja in veliko hoje, na ramah približno 15-kilogramski nahrbtnik, spanje v šotoru, nepozabni razgledi in čudovita družba. Tretji dan pohoda pa se mi je v glavi upravičeno vrtel Hamotov »Srce ne more več« in ker zdravje postavljam na prvo mesto, sem zaključil. Sploh vzponi drugega dne so terjali svoj davek – najstrmejši del klancev je imel 40-odstotni naklon, v povprečju pa okoli 20 odstotkov. Hoditi, tudi intenzivno, na enodnevne pohode, tudi tiste zelo zahtevne, je nekaj povsem drugega kot iti pohajkovat po hribih za več dni. Odlična šola in nepozabna izkušnja za naprej.

Prepričan sem, da Jakob J. Kenda teh težav ne bi imel. Nenazadnje je prehodil slovito Apalaško pot in o svoji poti napisal tudi zanimivo knjigo, pa tudi Transverzala, kot si jo je zamislil – podrobnosti, z zemljevidi vred, boste našli na spletni strani; skupno meri skoraj 1500 kilometrov, z nekaj redkimi (a upravičenimi) predahi jo je prehodil takorekoč v enem kosu. Kapo dol. Tudi dejstvo, da sta ga uvodni del poti spremljala njegova najstniška otroka, ni zanemarljivo, vsekakor čestitke in globoko spoštovanje tudi njima.

Ideja, da bi Transverzala povezala takorekoč celotno Slovenijo, mi je zelo všeč in jo podpiram. Iz lastnih izkušenj pri pohajkovanju pri hribih, gorah in drugih poteh, se vsekakor lahko strinjam z avtorjevo trditvijo, da je tak projekt zelo zahteven in le zaradi fizičnega napora posameznika, ki se spopade s takim izzivom, ampak predvsem zato, ker je naša prelepa dežela za popotnike oz. pohodnike tako slabo urejena. Slaba markiranost na nekaterih področjih, zapuščene, neurejene, zasute ali celo neobstoječe poti, nerazumevanje lokalnih veljakov ali bolj podjetnih lastnikov zemljišč, ki si za svoje brezpogojno jemljejo vse in seveda bi lahko v to vključil tudi odnos ljudi, ki po poteh hodijo oz. se tam vozijo. Sam sodim med tiste ljudi, ki radi vedo, kam gredo oz. po kateri poti naj gredo in četudi mi nekdo ponudi vse bolj priljubljeno .gpx sled, se zavedam, da je mobilni signal marsikje veliko prešibak (ali celo neobstoječ), da bi se to lahko v celoti obneslo. Pa tudi, če grem hodit, res ne želim še tam ves čas buljit v telefon in iskat pot.

Tisto, kar me je pri branju Transverzale navdušilo (in sem pogrešal pri Apalaški poti) je opis vsega, kar človek lahko doživi. Kenda je bil tokrat več kot poetičen pri opisovanju razgledov in pogledov, opisovanju rastlin in geoloških posebnosti, videnju in slišanju zanimivih živali ter seveda pri samih občutjih. Po nečem takem te prime, da bi najkasneje naslednji dan obul čevlje in se podal na katero od opisanih točk. Morda je na trenutke čisto preveč zapadel v opisovanje posameznih možnosti in razpotij, potem se je porodila še ideja o kategoriziranju poti (svizci, gamsi in kozorogi) in po lastni izkušnji vam lahko povem, da mi tehnični opisi poti ne povedo veliko, dokler je ne vidim. In zagrizem vanjo. Pohvalno je vsekakor tudi to, da se je pogosto dotaknil zgodovine in ozadja nastanka posameznih odsekov in značilnosti, v spominu vam bodo ostali tudi zanimivi pogovori med samo potjo, tako z lokalnim prebivalstvom, otrokoma, svojimi prijatelji z Apalaške, ki so prišli na obisk in nenazadnje s samim seboj. In ja, tudi kritičen je, kar se mi zdi pravilno in zgolj upam lahko, da se bo kaj premaknilo v glavah odločevalcev.

Priznam, da me je knjiga malo zmedla in še danes nisem povsem prepričan, kaj sem bral – potopisni roman, potopisni dnevnik, zgolj potopis ali kaj čisto drugega? Pri vseh zapisanih dialogih, ki so mestoma precej kompleksni, sem se dejansko spraševal, ali si jih je avtor zapisoval, mogoče celo snemal ali so pač zapisani po spominu? Zavedam se, da bi vse skupaj pošteno zasolilo ceno, ampak res pogrešam kakšno fotografijo, ki bi pokazala vse čudovito, kar je opisano. No, avtor je kasneje izdal še Vodnik po Transverzali, ki vam ga priporočam, če se odločite za preizkus lastnih zmogljivosti, saj je – sodeč po videnem; izdelan zelo natančno in na podlagi avtorjevih izkušenj in najbrž tudi kakšne napake.

Tisti največji očitek – in morda sem to zgolj jaz in je za vse kriva moja zadnja izkušnja; gre pravzaprav na to, da po prebiranju človek dobi občutek, da vse skupaj ni nič posebnega. Avtor se, kot imam v spominu recimo tudi pisanja Zvoneta Šeruge, malce postavlja in baha, češ »Kaj pa je to?! Vsak od nas si lahko vzame dva meseca dopusta in gre hodit ter to prehodi. No, dobro, mogoče ne vsi, ampak tisti »ta pravi«, pač ne oklevajo in ne razmišljajo – samo gredo!« Oprostite, ampak predvidena dva meseca hoda in skoraj 1500 kilometrov ter 80 kilometrov višincev, vključno z vzponi na številne slovenske očake, s polnim nahrbtnikom, pač ni mačji kašelj. Seveda, kot še enkrat več spoznavam tudi sam, v spominu ti ostane lepo in dobesedno nepozabno, ampak … kje so žulji, odrgnine takorekoč povsod, utrujenost, mogoče solze in vprašanja »Zakaj sploh to počnem?«, lakota in žeja, strah, ko nadte privrši nevihta, vročina in še hujše sopara, pa trenutke samote in izgubljenosti ter še bi lahko našteval.

Cheryl Strayed v Divji ni bila niti približno tako romantična, pa je še vseeno marsikaj – kot sem slišal iz ust tistih, ki so recimo prehodili Pacifiško gorsko pešpot; malce prilagodila in omehčala. Sam neizmerno uživam med hojo (naj bo to 64 kilometrov dolga pešpot Po medvedovih stopinjah okoli Kočevja, za avtorja Transverzale najbrž enostaven vzpon na Grintovec – pa ni!, ali pa 33 kilometrov okoli Ljubljane, ki je za nekatere svojevrstna muka, pa nenazadnje tudi moj neuspeli poskus prehoditi Hercules traso na Highlanderju po Julijcih), a se – podobno kot pri teku pred leti; učim in prilagajam, do kod je lepo in čudovito, postopno širim svojo cono ugodja in spoznavam, kje se začne težko, težje in »kaj mi je tega treba?!«.

Tako si pa kar predstavljam, kako bo nekdo prebral Transverzalo – in dajte jo, ker je res zanimivo branje; si šel naslednji dan kupit pohodniške čevlje in se odpravil na nekajdnevni pohod, ker je v knjigi pisalo, kako lepo je. In potem se pač smejimo »češkim« turistom, ki se v natikačih odpravijo na Triglav ali pač držimo za glavo ob novicah, koliko intervencij so opravili gorski reševalci, ker so se ljudje precenili.

Nepozabno je biti v hribih in opazovati nevihto, ki prihaja, ampak če sem znova oseben – ko enkrat stojiš na Malem Triglavu, v tvojo smer pa divja nevihta, ki bo kasneje sicer malo zavila in opustošila okolico Bohinja, ti pa na svoji desni vidiš spominske plošče, kdo vse je omahnil v dolino zaradi udarca strele; je lepo samo še življenje. Nevihto pač najrajši občudujem iz varnega zavetja štirih zidov.

Transverzala je čudovita knjiga, napisana v pesniškem jeziku in pričara lepote in krasote Slovenije, kot jih tudi najboljšim piarovcem na STO-ju ali Planinski zvezi Slovenije ne uspe. Krivično bi bilo reči, da potrebuje kanček več realnosti (avtor jo je pač doživljal tako, kot jo je opisal), manjka pač tista druga, težka in morda celo bridka plat, ki pa je ne glede na vse neizogiben del takšnih (in manjših) pohodniških podvigov.

2020, ISP

Črni princ

Dočakali smo še tretji in sklepni del niza psiholoških kriminalk Irene Svetek, v katerih je glavni lik državni tožilec Mio Aurelli. Rdeča kapica, Beli volk in sedaj še Črni princ.

Rdeča kapica se je močno naslanjala na psihologijo, Beli volk na staro slovansko mitologijo, v tretjem delu pa nas avtorica odpelje v Italijo. Moram priznati, da po nekaj dneh še kar nisem uspel ustrezno zbrati misli in si točno izoblikovati mnenja. Lahko rečem, da mi je knjiga všeč (pa čeprav sem imel nekaj povsem osebnih težav v uvodnih poglavjih), da sem jo zelo težko odložil, hkrati pa se mi zdi, da je nekaj stvari ostalo nerešenih in tako morda (a to je seveda zgolj moje mnenje!) vseeno tole ni čisto zadnja knjiga o Miu Aurelliju (ali morda katerem drugem liku). Sem pa že v mnenju o Belem volku zapisal, da nas najbrž čaka zelo oseben tretji del ter razplet in zaplet v ljubezenskem trikotniku Mio – Viola – Leja. Lahko rečem, da vsaj tisto prvo drži, drugo pa …

Črni princ se začne plesti in zapletati leta 2013 na Siciliji, italijanskem otoku, kjer vladata mafija in seveda čast. Štiridesetletni Antonio posili 12-letno Valentino Caruso. Leto dni kasneje Valentina Caruso med porodom skupaj z otrokom umre, a šele sedem let kasneje Antonieva mama Andrea na smrtni postelji lokalnemu župniku Marcu Messini prizna sinov greh. Leta 2023 v Sadinji vasi pri Ljubljani v zapuščeni hiši najdejo truplo ženske s popolnoma iznakaženim obrazom, za katero državni tožilec Mio Aurelli šele pri obdukciji ugotovi, da gre za njegovo sestro Avionko. Njuno snidenje po tridesetih letih se ni končalo, kot bi si on želel, saj je odšla nazaj k svojemu nasilnemu možu Rudolfu, za katerega vsi dokazi kažejo, da je nad njo še poslednjič dvignil roko. Aurelli informacijo o identiteti umorjenke zamolči in se odloči priti skrivnosti do dna – kdo je ubil njegovo sestro (morda pa ni bil njen mož, saj bi bilo to seveda preveč očitno) in predvsem zakaj, je morala umreti? Koščkov sestavljanke je znova vse več … nenavadni metulji, ki so na naslovnici in pravljica Il principe nero (Črni princ) so vsekakor med njimi.

Vzporedno se v Trbovljah odvija nenavadna zgodba lokalnega cvetličarja Mateja Mazeja, kjer sprva kaže, da je žrtev nasilnih dejanj, kasneje pa se izkaže, da gre za nekoliko bolj nenavadne spolne prakse, za nameček pa še čudno bolezensko stanje. In seveda, Matej Mazej je povezan z Avionko in njeno smrtjo.

In potem so tu še stari znanec policije, Gregor Bavcon, ki ima svoj avtoodpad, na katerem se znajde avto, ki je poln Avionkine krvi, pa mehanik Remškar, čigar mladoletni sin (narkoman) je našel Avionkino truplo ter gospa Magdalena Javoršek (po novem, numerološko ustrezno Lucijana Maksima Santa), Gregorjeva mama. Pa ne samo njegova!

Lahko bi rekli, da imamo znova nekoliko bolj pomembno vlogo znova tudi psihiatrinja Leja Breznik, ki si še vedno obupno želi zdravega razmerja z Miem. Zdi se, da na sodišču nekoliko iz maščevanja proti Miu poda ne najbolj strokovno analizo Rudolfa Cremina, ki sicer pristane v zaporu in tam umre. Lahko bi rekli, da smo znova na začetku. In potem je tu še Mieva bivša žena Viola, ki na jadrnici pluje po Jadranskem morju, obuja spomine, podoživlja napake in lepe trenutke ter ravno tako ni povsem prepričana, česa v življenju si res želi.

Znova lahko rečem, da se je avtorica pri pisanju kar močno naslonila na Nesbojeve vzorce in šla tokrat kopat in brskat po družini in psihi Mia Aurellija. Ne, z njegovo sestro Avionko ni bilo vse čisto tako, kot se Miu zdi in trideset let je dolga doba. Zelo dolga doba. Ljudje se spremenijo v krajšem času, da jih komaj prepoznamo. In dovolj kvarnikov. Pravici bo (nekako) zadoščeno in veliki tožilec bo odkorakal po hodniku, z aktovko v eni roki in morda krvavimi odtisi, ki jih bo puščal za seboj. Morda.

Kaj me je zmotilo pri vsem skupaj? Avtorica je očitno vzljubila Metallico in na zanimive dele v knjigi postavila nekaj verzov, celo z najnovejše plošče 72 Seasons. (polomila ga je recimo pri pesmi Tuesday’s Gone, ki v izvirniku pripada skupini Lynyrd Skynyrd, notri pa so tudi delčki besedila Am I Evil?, ki jo v izvirniku izvajajo Diamond Head) In čeprav je knjiga fikcija, zakaj se je pri vsem tem odločila, da bo Lejo Breznik in njenega ljubega Mia Aurellija v letu 2023 poslala na koncert Metallice v Firenze, ko so bili datumi koncertov za leti 2023 in 2024 znani skoraj vzporedno z naslovom plošče? Ne vem in tudi ni pomembno, me je pa zmotilo. Vso umetnost in lepoto kakšnega evropskega mesta bi šla lahko recimo občudovat tudi v Pariz, recimo. Dejstvo, da pri vseh raziskavah in podatkovnih bazah in forenziki nihče ne poveže Avionke (ki ima za nameček še ime, da bi morali posvetiti vsi alarmi, ko ga nekje vidiš) in Mia Aurellija, je meni pač za lase privlečeno. Določene zadeve, ki so veliko bolj nemogoče, rešijo in odkrijejo z nekaj intuicije in sreče, tega pa ne. To se mi je resnično zdel kiks vseh kiksov. Lik Viole pa je dobesedno obstal nekje na mirnem morju, brez veter v jadrih in z očitno praznim rezervoarjem.

Mogoče se je avtorici mudilo s pisanjem in zaključevanjem, pa je bilo vse skupaj narejeno malo bolj na silo in pod pritiskom, zato je po mojem mnenju Črni princ med vsemi tremi pravzaprav najšibkejši člen, saj na določenih mestih preprosto ne drži vode. Še vedno gre za zahteven, berljiv in napet psihološko kriminalni klobčič, nikakor pa zmagoslaven zaključek sicer res odlične trilogije.

Beletrina, 2023

Blank

Blank Feđe Štukana je avtobiografski roman, čeprav boste v uvodu prebrali, da je vse izmišljeno. Pa ni. Blank je knjiga v srbščini, a z razumevanjem ne bi smeli imeti težav. Napisana tako pristno in doživeto, da boli.

Blank je knjiga o vojni, norosti, ubijanju in zgrešenih strelih, bežanju, skrivanju in smrti. Blank je knjiga o alkoholu in še bolj o drogah, o odvisnosti, zadevanju, boleznih, iskanju in prodajanju za naslednji »šus«, o »zlatem šusu« in smrti. Blank je knjiga o otroku in starših, o družini in ljubezni, o smrti. Blank je knjiga o umetnosti – glasbi, gledališču in filmu, ustvarjanju. Blank je knjiga o sanjah, o sanjah postati pilot. Blank je tudi knjiga o politikih, ki krojijo naša življenja, še posebej o pokvarjenih politikih, ki jim ni mar za naša življenja. In ja, Blank je knjiga o življenju.

Sredi februarja letos sem bil službeno v Bosni in Hercegovini, natančneje v mestu Prijedor. Mestu, o katerem sem potem bral tudi v knjigi. Na glavni ulici sem opazil stojnico s knjigami (knjigarn tam ni prav veliko) in vrsto zanimivih naslovov – tako s področja bivše Jugoslavije kot tudi knjig, ki jih pri nas ne bomo nikoli dočakali v prevodu. Prvi dan sem kupil tri, vrnil sem se še drugi dan in kupil še tri. Blank je bila edina, ki je nisem izbral sam. Prodajalec me je vprašal, če poznam Feđo Štukana, čemur sem odkimal in mi v nekaj besedah povedal, o čem govori knjiga. In na koncu dodal – »V tej knjigi je pravzaprav vse, kar je življenje in kar morate o življenju vedeti.« Pa sem vzel še to, 20 mark, 10 evrov. Ni mi žal.

Kdo je Feđa Štukan, boste izvedeli, ko boste njegovo ime vpisali v Google. Prepričan sem, da so mnenja o njem v BiH (in tudi kje drugje) deljena – prorežimski ljudje ga najbrž sovražijo, umetniki in tisti navadni ljudje ga če nič drugega, spoštujejo in podpirajo. Mogoče nekateri tudi s figo v žepu, a to ni del te zgodbe.

Blank se začne s sanjami majhnega fanta, ko prvič vidi pilota in želi tudi sam postati pilot. In se nadaljuje na vrhu nekega hriba, kjer kot ostrostrelec v vojski Bosne in Hercegovine motri vojake nasprotne strani. Vidi srbskega vojaka, mogoče je bil njegov znanec, sošolec ali pač zgolj nekdo. Pomeri, ustreli. Zgreši. Vmes skozi njegove možgane steče neverjeten življenjsko-filozofski krog misli, med branjem katerega boste morali nekajkrat globoko zajeti sapo, vdihniti in izdihniti, knjigo boste pa le steka odložili.

V nadaljevanju boste izvedeli, kako je Feđa sploh prišel do ostrostrelcev, kdo in kako ga je šolal za vojaka, kakšne smrtonosne podvige so izvajali s soborci in kolikokrat je bil tik pred tem, da metek pošlje sebi v glavo. In videl, vohal, čutil je smrt. Bila je tako blizu, da je čutil njen hladni dih. V nekem trenutku je spoznal, da vojna ni zanj (bili in so pa takšni, ki v tem prav uživajo), hlinil je norost, uspešno in bil odpuščen iz vojske. Kaj vse je v tem času videl in doživel v bolnici in umobolnici, boste prebrali, nemalokrat s cmokom v grlu.

In da ne bo pomote – smrti ni videl in čutil le v vojaški uniformi, ampak tudi kasneje v življenju. V bolnišnici in umobolnici, na ulici (ne pozabite, da je živel v Sarajevu v času intenzivnih srbskih napadov na mesto) in skozi življenje, ko s iz tega ali onega razloga umirali sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci … bojim se, da je v knjigi naveden le delček tistih, ki so v tem času umrli.

Vpisal se je na študij igre, bil kot pevec skupine Almanah predskupina Iron Maiden, ko so ti sredi vojne vihre igrali v Sarajevu in dolgo v noč klepetal s pevcem Brucom Dickinsonom ter se počasi začel potapljati v svet drog. Drog več kot očitno v tistem obdobju v Sarajevu in BiH ni manjkalo, dostop je bil preprost in nemalokrat so se skupaj »zadevali« Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Vojna nima meja, drogiranje očitno tudi ne. Sledil je beg v Nemčijo, še vedno in vse bolj v jeklenem primežu drog, nekaj kriminala in predvsem veliko težav.

Feđa Štukan se je tudi iz smrtonosnega objema drog izvil, čeprav šele po povratku v povojno Bosno in Hercegovino, pri tem mu je pomagala umetnost, ljubezen in tudi boj proti resničnemu sovražniku – politikom vseh ver in narodnosti, ki so si razkosali državo in v žepe pobasali denar. To počnejo še vedno. (in BiH seveda ni edina!) Feđa ni molčal in po vsem, kar je v življenju doživel, to niti ne preseneča, ampak se je postavil v prvo bojno vrsto. Bil glas vstaje in upora, pobudnik mnogih sprememb, ki so se zgodile. Nemalokrat so mu grozili, njemu in njegovi družini. A ni sklonil glave, ampak se je boril naprej. In še vedno se …

Blank je knjiga, po kateri boste na Bosno in Hercegovino gledali drugače. Veste, da sem sam na to državo, krasne ljudi in njihovo toplino zares navezan (pa čeprav sem 100-odstotni Slovenec in v mojem DNK-ju ni nič, kar bi me vezalo na BiH). Blank je v mojo percepcijo – da ne bo pomote, jasno mi je, da v BiH še vedno veliko stvari deluje po nekih starih principih, ki smo jih vsaj pri nas tudi prisilni pozabili in kot pojejo Dubioza Kolektiv, gresta tam »vlast i korupcija« z roko v roki; precej ostro zarezal. Res je, da ko grem tja, sem v stiku z ljudmi z ulice, preprostih ljudeh, odprtih in dobrosrčnih, ki stopajo izven nacionalnih in verskih okvirjev, zamer in sovraštva. Ljudi, ki čutijo in vedo, da je treba naprej. Dubioza Kolektiv, ki so bili med nastopajočimi na enem od protestov, ki jih je organiziral Štukan, so odličen primer tega, kako je treba naprej. Saj to ne pomeni, da se pretvarjamo, da težav ni, ampak nam lahko predstavljajo poriv za ustvarjanje, življenje …

Življenje ni preprosto – postavlja nam ovire, meče polena pod noge, nas sooča s prav vsem, vsak dan je izziv, na nas pa je, kako se bomo z vsem tem spopadli. Lahko smo tisti na smrt utrujeni vojak v strelskem jarku, ki že cel teden ni nič jedel, kjer je zgolj napačen zvok dovolj, da skoči iz jarka in začne poblaznelo streljati vse naokrog – po »svojih« in »njihovih«. Seveda pa smo lahko tisti »norec«, ki ve, da obstoječi način ni pravilen in da je treba drugače. In gre proti toku …

Feđa Štukan počne prav to – Američani bi rekli, da gre »against all odds« in Blank je res knjiga o vsem, kar ponuja, obljublja in prinaša življenje.

P. S.: Nepričakovan pripis in dokaz, da moja mnenja pridejo tudi do avtorjev – dobil sem informacijo, da je knjiga Blank v lektorski fazi in bo kmalu na voljo tudi v slovenščini. Podpiram in se veselim.

Buka, 2019

Predsednikova hči

James Patterson, priznan pisec kriminalk in trilerjev ter Bill Clinton, bivši predsednik ZDA, sta skupaj že ustvarila zanimivo delo Kje je predsednik?, v katerem smo bralci dobili vpogled v zakulisno dogajanje v Beli hiši in ZDA nasploh. Predsednikova hči ni nadaljevanje, vsekakor pa nadgradnja prve knjige.

Kje je predsednik? je v nehvaležno vlogo ameriškega predsednika postavila Jonathana Lincolna Duncana, ki mora hitro in modro ukrepati, saj ZDA (in posledično celemu svetu) grozi kibernetski napad vseh napadov. Recept za katastrofo, kakršne Patterson obvlada in seveda veliko zakulisnega dogajanja, ki ga je do obisti v času svojega predsedovanja spoznal Clinton. Sum na notranjega sovražnika, ne vedno zakonite poteze predsednika in napeto branje do zadnje strani.

Predsednikova hči predstavi novega (no, rajši zapišimo drugega) predsednika ZDA – Mathewa Keatinga, ki mu spodletela vojaška akcija lova zloglasnega terorista Asada Al Ašida, spodnese drug mandat, ZDA pa dobijo prvo predsednico – Pamelo Barnes. Keating se umakne stran od washingtonskega vrveža, njegova žena Samantha se vrne k svojemu delu – arheološkim odkrivanjem in raziskovanju, njuna hči Melanie pa študira na Darthmouthu in se trudi živeti količkaj normalno življenje (bivše) predsednikove hčerke.

Patterson in Clinton kaj hitro vzpostavita dogajanje – na eni strani bivši predsednik Keating z družino, nasproti mu stojita sedanja predsednica ZDA Barnes, potem je tu Asad Al Ašid, ki išče maščevanje, štrene pa konkretno mešajo tudi Kitajci. Asad s svojim bratrancem Faradžem ugrabi predsednikovo hči (ki ji varovanje s strani države ne pripada več) in seveda postavi domala nemogoče pogoje za njeno izpustitev. Zakaj nemogoče? Ker predsednici Barnes ne pade na pamet, da bi jih izpolnila in ves čas igra zelo dvolično igro, kar smo pri politikih sicer kar vajeni – javnosti govori eno, ko se kamere in mikrofoni izklopijo, pa je stanje povsem drugačno. Keating hči želi nazaj in cena ni pomembna.

Preveč ne želim napisati, da vam ne uničim zgodbe. Asad Al Ašid seveda s pridom uporabi in izkoristi vse mogoče prijeme, da bi se lahko maščeval Keatingu, ki je zakrivil umor njegove žene in hčera. Pa je to res Keatingova krivda? In ali Jiang Lijun, višji častnik kitajskega ministrstva za državno varnost, za smrt očeta krivi pravo stran in ravno tako išče maščevanje (on za očetovo smrt)? Pri čemer Lijun prejema zelo jasne ukaze svojega nadrejenega in najbrž vemo, kaj ukaz pomeni na Kitajskem, a jih zavestno krši in je obenem prepričan, da je pri svojem početju zelo spreten in prepričljiv. Sploh vloga Kitajske v tem romanu je zelo zanimiva in nakaže marsikatero težavo, s katero se zna svet kmalu spopasti.

Bivši predsednik ZDA (in tudi bivši marinec) Mathew Keating se z ekipo zvestih sodelavcev, kjer najbolj izstopa agent David Stahl oz. prostovoljcev, odpravi na reševalno misijo v Libijo. Reševalno misijo, ki je v nasprotju z vsemi zakoni in jim malo po zaslugi poznanstev, še bolj pa po zaslugi neupoštevanja ukazov, bolj ali manj uspeva. Vmes se zgodi marsikaj nepričakovanega, pa tudi kaj zelo predvidljivega, vsekakor pa boste presenečeni ob številnih tehničnih podrobnostih, ki jih avtorja nanizata v romanu – naj si bo to z vidika orožja, tehnologije ali odnosov. Clinton je tukaj zagotovo prispeval levji delež in v zgodbo vnašal življenjskost.

Priznam, da me knjiga sprva ni pritegnila – vse se mi je zdelo prazno, naphano s političnimi puhlicami in zelo predvidljivo. A se zadeva kaj hitro dobesedno postavi na glavo in potem sem knjigo vedno težje odlagal, dokler nisem prišel do zadnje strani. Marsikaj vmes in tudi v zaključku je sicer ostalo neodgovorjeno, a za glavno zgodbo ni tako pomembno, da bralec na koncu ne bi zadovoljno zaprl knjige in si rekel »To je pa res dober triler, več takih.«

Mladinska knjiga, 2022

Drugi letnik Zvezdne Beletrine

Založba Beletrina se je pred leti odločila za izdajanje zanimivih zbirk – najprej zbirke Klasična Beletrina z izdajanjem, pogosto tudi novo prevedenih klasikov za odrasle, potem so se odločili za enak pristop še pri otroški oz. mladinski literaturi in nastala je Zvezdna Beletrina.

Prvi letnik je postregel z naslovi Mali princ, Alica v čudežni deželi, Ostržek, Butalci in Pridi, mili moj Ariel, nedavno izdani drugi letnik pa prinaša kar nekaj imenitnega branja, sploh za prihajajoče dolge počitniške dni. Sam sem počitniške dni poleg brezskrbnega druženja s prijatelja rad porabljal tudi za branje, predvsem kakšnih daljših del, seveda so se z leti moja bralska obzorja širila in tudi temu so namenjene tovrstne zbirke. Želim si, da bi v času, ko sem bil jaz otrok oz. najstnik, mladostnik, imeli tak nabor knjig in predvsem, da bi bile knjige cenovno tako dostopne kot so danes. In ne, ne trdim, da so knjige poceni (ker niso!), niso pa tako zelo drage, kot so bile pred recimo tremi desetletji. Verjamem, da si mnogi starši ne bodo mogli privoščiti celotnega zneska take zbirke, čeprav je gledano na knjigo – in obseg vsaj dveh knjig, ki presegata 500 strani!; cena ugodna.

A to ni reklama, pa tudi ne mnenje o prebranih knjigah, ampak bolj predstavitev in priporočilo, če boste iz ust vašega nadobudneža slišali stavek »Kaj naj pa berem?! Vse sem že prebral/-a!« in vem tudi, da ste mnogi starši prej v zagati, kako vašega otroka prepričati, da bi sploh bral karkoli. Kar nekaj od predstavljenih knjig ima svojo filmsko predelavo in morda – zgolj kot ideja!; lahko otroku predlagate, da si prebere knjigo in potem si še ogledate film. Na ta način se bodo (morda, upam) otroci naučili spoštovati knjige, ki so praviloma mnogo bolj izčrpne in celovita izkušnja kot film.

Najprej slovenske. Vandotov Kekec nad samotnim breznom (ki je bil osnova za prvi, še črno-beli film o Kekcu) je od vseh Vandotovih pripovedi o Kekcu morda najbolj grob – (nek drug Bedanec bi mogoče uporabil izraz) divjež Bedanec pogubi Kosobrina, da bi njega v prepad pahnil njegov lastni pes s pomenljivim imenom Volk. Kekec sicer v tem delu iz Bedančevih čvrstih in robatih rok rešuje siroto Meno, lastno mater in že omenjenega Kosobrina, vse skupaj se dogaja v idilični gorenjski vasici. Knjiga bo drugo leto stara častitljivih sto let in se utegne marsikomu zdeti starinska, a gre vsekakor za klasiko, ki je v marsičem vplivala na pisanje številnih mlajših (od Vandota) slovenskih avtorjev.

Tajno društvo PGC je bila zaradi humorne note in pobalinskosti glavnih junakov ena mojih najljubših knjig nekje na sredini osnovne šole, v zaključku osnovne šole pa zaradi nekaj nakazane erotike in uporništva že Mladost na stopnicah, morda obe bolj poznani od Gimnazijke Antona Ingoliča, ki je vključena v ta letnik. Pripoved o Jelki, ki obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije, je postavljena v leto 1965, bi se lahko odvijala tudi danes in zgodba najbrž ne bi bilo bistveno drugačna. Jelka na sošolkini zabavi zanosi, nosečnost spretno prikriva in ob koncu šolskega leta odide v Pariz, kjer se zelo naveže na služkinjo Franchon, rodi sina Francoisa in se nato vrne domov. Mama ni navdušena, presenetljivo toplo (za tiste čase pa sploh) jo sprejme oče, najbolj neosvojljiva trdnjava pa se zdi šola, saj želi Jelka končati gimnazijo in opraviti maturo. Slovenija je bila (in žal ostaja) zelo malomeščanska, se vse preveč togo drži predpisov in (tudi nepisanih) pravil, pri čemer je glavni izvor težav pogosto prav tam, kjer naj bi naše otroke naučili (in ne vzgojili!) v zrele, odgovorne in samostojne posameznike – v šolah. Družbeno kritično in zelo realno!

Sredi osemdesetih je med fanti vladala modna muha, da si »ostrigel na Limahla« in če boste malo raziskovali, boste ugotovili, da je bila to za osemdeseta precej tipična in seveda zelo moderna pričeska (v prvi polovici devetdesetih smo se recimo »strigli na Brandona«, saj je bila neverjetno popularna TV-serija Beverly Hills 90210), ki je bila posledica priljubljenosti pevca Limahla in njegove pesmi The Never Ending Story iz istoimenskega filma iz leta 1984. Mimogrede – pesem slišite tudi v zadnji epizodi tretje sezone priljubljene serije Stranger Things. No, omenjeni film je nastal po knjižni predlogi nemškega pisatelja Michaela Endeja (priporočam tudi njegovo delo Momo). Določeni prizori iz filma, pa grozna pričeska in vsaj meni ne tako zelo poslušljiva pesem so bili razlogi, da nisem Endeja nikoli bral. Napaka!

Neskončna zgodba je zanimiv fantazijski roman, kjer spremljamo debelušnega Bastijana (vsi se seveda norčujejo iz njega), ki je ostal brez mame, oče ga komaj še opazi in zato se zateka v svet domišljije in knjig. Med prebiranjem knjige Neskončna zgodba (knjiga v knjigi takorekoč!) se znajde v cesarstvu Fantazija in z znajde se je mišljeno točno to – Bastijan je čisto zares junak zgodbe o cesarstvu Fantazija, dečku Atreju in srečnem zmaju Fuhurju, ki iščeta človeškega otroka, da bi rešili deželo. A to je svet, v katerega Bastijan ne sodi, čeprav se tu počuti veliko bolj domače, predvsem pa sprejeto in ljubljeno kot v tistem pravem. Kako nazaj? Skratka, preberite knjigo, izognite se filmu in predvsem držite pesti, da se ne vrne »frizura na Limahla«.

O Mary Poppins najbrž ne rabim izgubljati prav veliko besed – bil je (animiran) muzikal z Julie Andrews, 25 let kasneje sodobna različica z Emily Blunt, vse pa je seveda zasluga knjige Pamele L. Travers iz leta 1934. Jezikava (nesramna?) in nečimrna, predvsem pa skrivnostna varuška Mary Poppins, njena neverjetna torba (le kje so dobili navdih ustvarjalci Sport Billyja?!), da o dežniku sploh ne govorimo in nasploh vseh neverjetnih in nepričakovanih dogodivščinah, ki jih bodo mladi bralci doživljali med prebiranjem. Čarovnija? Čarovnija. Ampak ne, če vprašate Mary Poppins.

Za konec sem pustil tistega, ki me je osebno najbolj navduševal in me še danes pusti odprtih ust, sploh, ko pomislim, da je zgodbe zapisoval pred več kot sto leti. Jules Verne in njegove pripovedi o potovanju okrog sveta (v 80 dneh!), raziskovanju neznanih dežel, pa »izletov« na Luno, v središče Zemlje ter seveda odkrivanje morskih globin, kar je glavna tema v zbirko vključenega romana Dvajset tisoč milj pod morjem. Jules Verne je bil pionir znanstvene fantastike, saj je s svojimi deli v 19. stoletju oral ledino temu žanru, uspevalo pa mu je predvsem zato, ker je bil pri svojem pisanju tako zelo natančen in slikovit, da je bilo (in na nek način še vedno je) vse zapisano pravzaprav verjetno oz. kar resnično. Kapitan Nemo, ki se s svojo podmornico Nautilus (Verne je sicer podmornico, ki ga je navdahnila, videl na svetovni razstavi v Parizu daljnega leta 1867) odloči odpotovati dvajset tisoč milj globoko, da bi tam našel skrivnostnega morskega enoroga. Bralca osupne Vernovo natančno predvidevanje razvoja podmorniške in potapljaške opreme, vsekakor pa gre za mojstrsko izpisan pustolovski roman, kjer se že soočamo tudi z ekološko ozaveščenostjo, vsaj v povojih. Jules Verne je bil vsekakor pred časom! Priznam pa, da poleg Jacka Londona moj glavni navdih za pisanje.

Pet imenitnih knjig in če jim dodate še tistih pet iz prvega letnika Zvezdne Beletrine ter vse druge imenitne knjige, ki za otroke in mladino redno izhajajo, vaši otroci nimajo nobenega razloga, da ne bi brali. Ni pa jim treba seveda samo brati, da ne bo pomote. Naj uživajo počitnice in raziskujejo svet okrog sebe in tudi v sebi.

Beletrina, 2023

Zadnji odgovor

Petja Rijavec je ena tistih slovenskih avtoric, ki piše iz sebe in je zato v svojem pisanju pristna, iskrena in prepričljiva. Navdušil me je že njen pokovidni roman Meter in pol pomladi, tokrat pa se popolnoma osredotoči na pri nas zelo problematično temo.

Meter in pol pomladi je ponudil zanimiv stranski lik, Nejca, ki je bil tik pred maturo, oboževal je Kurta Cobaina, ugotavljal, da je gej in ni vedel, kako naj to pove še vedno precej homofobni okolici. No, Zadnji odgovor ima glavnega junaka Davida, bodočega maturanta, ki ugotavlja, da je gej in nima pojma, kako naj to pove svojima ločenima staršema, najboljšemu prijatelju, sploh pa svoji popolni punci Lauri. Pravzaprav ne ve čisto točno, kako naj se sam sooči s tem. Oh, in obožuje Damiana Davida iz italijanske skupine Maneskin.

Tega, da je avtorica uporabila podobno izhodišče za samostojen roman za naslavljanje občutljive (ali pač tabu) teme, ne vidim, kot čisto nič slabega. Meter in pol pomladi je ponudil tako pisano paleto likov, da bi pravzaprav vsak lahko dobil tudi samostojen roman. Zakaj se je avtorica odločila za Nejca oziroma Davida, ne vem – morda ima sama doma najstniške otroke s podobnimi težavami ali pa je preprosto zaznala, da gre za stisko mnogih mladih, ki se tako ali tako iščejo v tem zmedenem svetu.

David ima najboljšega prijatelja Marka in ima krasno (s tem mislim lepotico, ki jo občuduje in mu jo zavida cela šola) dekle Lauro, njen oče pa je pomemben in uspešen odvetnik, ki ima veliko pod palcem. David živi z mamo, saj sta se starša ločila, ko je oče najprej prešuštvoval, kasneje pa se je odločil za življenje z Marto. Davidov fokus bi »moral« biti na učenju, preživljanje časa z dekletom in prijatelji, kot večina mladih njegovih letih (in žal tudi mlajših!) pa čas rad preživlja na zabavah z veliko alkohola, kakšno ne preveč trdo drogo in posledicami naslednjega jutra.

Že v uvodnih straneh lahko razberemo, da bo imela zgodba hiter preobrat iz te mladostniške »idile« v iskanje odgovorov na številna vprašanja. Z očetom in Marto (na mamino nejevoljo) David za nekaj dni odide smučat v Avstrijo in v savni spozna Luko. Postavnega, simpatičnega Slovenca, ki ga povabi na zabavo, kjer se David hudo napije z uživanjem čaja z jegrom, ki jih dopolni z nekaj globokimi potegi jointov in do apartmaja ga mora pospremit Luka. Pijanski objemi, poskusi poljubov, slabo upiranje in predvsem slaba vest naslednjega dne. In predvsem zasejan dvom, ali Davida vseeno ne privlačijo bolj moški …

Samega sebe prepriča, da gre bolj za fazo, zmedenost, pozabi na Luko, a se v življenju kmalu pojavi Urban in zgodba postane še bolj zapletena in zanimiva. Davidu ni več do popolne Laure, tudi telesno oziroma spolno ga ne privlači več, vse bolj išče priložnost za druženje z Urbanom, pišeta si dolga in precej pomenljiva sporočila, zgodi se prvi pravi poljub in tako naprej. Ljubezen, pač. Pa čeprav David s tem še vedno ni najbolj sprijaznjen.

Zadeve se vse bolj zapletajo tudi na drugih »frontah« – oče zaroči Marto, mama na Tinderju spozna Iztoka in kmalu postane čisto druga, Lauro zanima, kaj se dogaja z Davidom, spremembe v njegovem obnašanju pa opazijo tudi ostali. In seveda – pred vrati sta maturantski ples in matura.

Maturantski ples se – kot v življenju mnogih, sploh pa noro zaljubljenih srednješolskih parov; izkaže za ključnega. Tudi za Davida in Lauro oziroma Davida in Urbana, pa tudi za Davida in Marka. Petja Rijavec je ustvarila tak zanimiv mladostniški večkotnik, v katerem ključno vlogo odigra stranski lik – to pa je vsaj zame precej nepričakovano Davidova bodoča mačeha (ali obstaja kakšen bolj grozen izraz, ki že z zvenom pove, da je to neka grozna oseba?!) Marta.

Razplet zgodbe je življenjski. David se sprijazni s tem, da je gej in začne s tem živeti in nenazadnje v tem uživati. Še vedno se spopada z vprašanji, kako bo na to reagirala okolica, pa čeprav bolj ali manj vsi (razen očeta!) vedo, da so mu všeč fantje oz. moški. Avtorici je res uspelo ujeti duha generacije mladih – želja po uspehu in sprijaznjenost z dejanskim, iskanje lastne identitete, slengovski jezik, zelo realni odzivi, družinske težave, odpiranje tem, o katerih se mladi res težko pogovarjajo – že med seboj (sploh fantje), kaj šele s starši (ker s(m)o zoprni in ne razumemo nič) in potem so seveda izgubljeni.

In kot Petja Rijavec lepo uporabi primerjavo s priljubljenim TV kvizom – mladi včasih potrebujejo glas ljudstva, drugič polovičko in tudi klic v sili. V kvizu imajo tekmovalci to možnost samo enkrat, v življenju si jo vsak želi večkrat. Pa jo ima? In na neki točki bodo moral podati zadnji odgovor. Pri čemer morajo vedno najprej odgovoriti sebi, šele potem drugim.

Miš, 2023

Papirnata mesta

Poetični roman kanadske avtorice Dominique Fortier Papirnata mesta prepleta avtoričino avtobiografsko zgodbo in biografijo ameriške pesnice Emily Dickinson in je najbrž nekaj najlepšega, kar boste letos prebrali.

O Emily Dickinson razen tega, da je označena za največjo ameriško pesnico in da je bila malce čudaška samotarka, ne vem nič. Njenih del (še) nisem bral in je v tem trenutku tudi še nisem šel guglat. Tudi Dominique Fortier mi je neznanka, a me je njen roman privlačil zaradi nenavadne naslovnice in pričakovanja poetičnosti zapisa.

Papirnata mesta tako po eni strani prinašajo avtobiografsko izpoved avtorice – njene selitve, družinsko življenje, dojemanje doma ter podobnosti in različnosti z Emily Dickinson, dojemanje in razumevanje njenega življenja in predvsem del. Dominique Fortier se je veliko selila, bila je poročena, imela otroka in njena dela so zavestno prišla med ljudi. Kako čuti in doživlja odnose in dom, pa je seveda nekaj povsem drugačnega.

Emily Dickinson je živela v svojem, papirnatem svetu. Svetu, ki obstaja in živi predvsem na papirju, tam pa ga ustvarja ona oz. ga tja zapisuje. Papirnata mesta, papirnati ljudje. Vedno se je počutila tujko, še v lastni družini, najrajši je bila sama, komunicirala pa predvsem preko pisem. Naravo je čutila – kaplje dežja, enkratne snežinke, šumenje vetra, nepredvidljivo in vedno drugačno lepoto narave in čudoviti svet živali. Prav vse je doživljala po svoje, od znotraj, skozi svoj svet. Avtorica je Emily Dickinson spoznavala preko del Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Ludina, The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla, ohranjene korespondence in del Emily Dickinson, seveda pa se je nemalokrat prepustila tudi domišljiji.

Knjigo je po mojem mnenju odlično prevedla Saša Jerele in pravzaprav se iz vsake vrstice zliva neverjetna poetičnost zapisanega, filozofske misli in globoke modrosti. Vsekakor je to knjiga, ki jo bralec čuti, ko jo bere. Svojemu dekletu sem rekel: »To ne le, da je knjiga zate, ampak je tudi knjiga o tebi. Ti si podobno samotarska, ne da se ti ukvarjati z ljudmi, izgubljati dragocenega časa za nepomembne stvari in bi najrajši živela in delala tisto, kar želiš in v čemer uživaš, v svojem mehurčku, sredi narave in obkrožena z živalmi.« Prikimala je. No, tako sem jaz dojel sporočilo knjige in prepoznal največjo ameriško pesnico.

Poleg poplave misli in razmišljanj ter občudovanja lepote zapisanega, zelo težko rečem, da mi je knjiga karkoli »dala«. Vsekakor drugačno zavedanje glede dojemanja svet okrog sebe. Vsekakor je zbudila tudi zanimanje za Emily Dickinson, saj sem imel poezijo od nekdaj rad, to čutno, ki se oplaja z naravo, pa toliko bolj. V življenjskem obdobju, ko (še vedno) iščem ravnovesje, je morda to tisto, kar iščem.

Cankarjeva založba, 2022

Zabojnik

Najboljši finski kriminalni roman in ker vemo, da Skandinavci obvladajo kriminalke, ne bi smelo biti nobenega dvoma. A prvi skupni roman zakoncev Akija in Mille Ollikainen me je pustil pošteno razpetega …

Kriminalke so lahko tiste klasične, starošolske, ki jih je izmojstrila Agatha Christie – umor, kup osumljencev, obtoževanj, časovno linearno dogajanje in raziskovanje ter potem genialen preblisk detektiva, ki skrivnostni umor reši. Nekoliko modernejša različica tega je, da seveda še vedno iščemo morilca, krog osumljencev je podobno širok, a pripoved ne teče linearno in bralca ves čas »zavaja«. Poleg tega so praviloma tudi detektivi (policisti, kriminalisti, privatni detektivi ali kaj četrtega) pogosto osebno vpeti v zgodbo ali pa tako ali drugače fizično in/ali psihično razrvani in jih pri delu to pogosto omejuje. Vse več je psihologije, politike, medicine, forenzike, nadnaravnih videnj oz. občutenj, družinskih ali konkurenčnih bojev in nasprotij, izdaj in prevar in tako ima skoraj vsak (stranski) lik pomembno vlogo.

Likov v Zabojniku ne manjka in ker gre za Fince, se zdijo imena in priimki kar preveč podobni, za nameček avtorja dodata še kakšen vzdevek. Nenavaden uvod, v katerem spoznamo Hannesa Lehmusoja oz. ga spremljamo umreti, na samo zgodbo nima takorekoč nobenega vpliva. Mnogo bolj zanimivo je nadaljevanje, ko se sredi ničesar (oziroma v zabojniku in če ste bili kdaj v kakšnem praznem in zaprtem transportnem zabojniku, potem veste, da so občutki vse prej kot prijetni) omotična prebudi zaenkrat neznana temnopolta ženska, ki sestavlja koščke, kaj se je zgodilo. Sestavil jih bo mogoče bralec, saj na dovozu na posestvo Lehmusojevih najdejo zabojnik, v njem pa utopljenko – temnopolto Rauho Kalondo. Kdo, zakaj in kako?

Glavni lik je policijska inšpektorica Paula Pihlaja, izredno visoka ženska, nekdaj košarkarica, intuitivna, zbrana in predana delu, ki pa jo preganja kar nekaj demonov. Noben sicer tako močno, da svojega dela ne bi mogla opravljati ali da bi skušala demone ves čas utapljati v alkoholu, a gre za prvo knjigo iz serije o inšpektorici, tako da nas čaka še marsikaj zanimivega.

Pihlaja zbere ekipo – zanesljivega Hartikainena, bivšega pripadnika specialnih policijskih enot Karhuja (vzdevek, sicer naziv teh posebnih enot) in klepetavega Akija Renka ter začnejo s preiskavo. Prva naloga je seveda identificirati truplo – čeprav temnopolta, bi lahko bila tudi Finka, a se izkaže, da Rauha Kalondo prihaja iz Namibije. Jasno je, da vse poti vodijo k družini Lehmusoja, njihovemu imperiju, ki slonijo predvsem na zabojnikih (izposoja, prodaja, transport …) in Fundaciji ter programu Sočutje. Hannesa, ki je imperij ustvaril in postavil, smo že omenili. Nasledil ga je sin Juhana, tu je žena Elina in njuna hči Ella ter temnopolti posvojenec Jerry. Družina Lehmusoja je bila vpeta v obnovitvene programe (pranje denarja) po vojni v Namibiji (ni presenečenje, kajne?), kamor sta oče in sin pogosto potovala, pri pravnih zadevah je družini pomagal Vikko Aro, sedaj pa njegovo vlogo prevzel sin Lauri.

Karte so razdeljene, nekaj jih je na mizi. Ali je Jerry Lehmusoja sin umorjene Rauhe Kalondo in kako je z njo povezana družina Lehmusoja? Poti vodijo v Namibijo, a nekaj kart je ostalo na mizi. Zabojnik, ki je bil predelan na način, da je omogočil polnjenje z vodo, je naročil ekstravagantni umetnik Paavali Kasinen, z njim pa tesno sodeluje Mai Rinne, družinska prijateljica družine Lehmusoja, prav noben zabojnik pa ne gre mimo »gospodarice zabojnikov«, Ritve Kaakko. Kdo je s kom, kdo je koga in zakaj? Zamere in prevare, izdaje in laganje – osumljencev za umor Rauhe Kalondo ne manjka in glede na to, kako vsaj proti policiji složno nastopa družina Lehmusoja, imajo seveda vsi trden alibi.

Policija odkrije fotografijo Rauhe Kalondo z dojenčkom, za katerega sklepajo, da je Jerry. Temnopolti Jerry ima v izrazito belskem finskem okolju nemalo težav in nato neke noči po prejetem sporočilu, ko mu nekdo namigne, da je njegovo življenje laž, izgine. Družina dobi zvočno sporočilo, ki jim da vedeti, da je zaprt v zabojniku. V svetu zabojnikov pa totalna zmeda, saj je nekomu uspelo priti v sistem in na stotine naslovov razposlati na stotine zabojnikov. V katerem je Jerry? In še vedno, zakaj? Poleg tega Paula Pihlaja odkrije truplo umetnika Kasinena, izgine Renko in tudi sama se znajde v življenjski nevarnosti. In za nameček se vse bolj zdi, da je Juhana Lehmusoja ne Jerryjev očim, ampak kar njegov biološki oče.

In še vedno ne veste skoraj nič. Zgodba se potem seveda kaj hitro razplete, zmedli vas bodo sicer vmesni skoki neznane pripovedovalke v preteklost, še nekoliko bolj pa zaključek, za katerega se zdi, da je pravzaprav že uvod v novo zgodbo. Proti koncu se začne nekoliko bolj jasno, čeprav še vedno zelo megleno, risati osebna zgodba Paule Pihlaja.

Med pisanjem se mi je nekajkrat zazdelo, da avtorja ne vesta točno, kako zgodbo bodisi povezati oziroma kako bi jo še malo bolj zapletla. Potem sta se na neki točki odločila vse skupaj presekati, ampak se zdi, da je bil ta rez storjen precej na silo in je posledično vse naokrog pustil ležati ogromno koščkov, ob katerih se bralec sprašuje, ne dobi pa odgovorov. In kakorkoli je knjiga tam nekje do dveh tretjin odlično pisana in bralca drži v stalni napetosti, proti koncu vse skupaj zvodeni v tej zmedenosti in nepojasnjenosti in se mi je zdelo, da bi moral prebrati še kakšno knjigo, da bi res vse razumel.

Didakta, 2022

72 Seasons

Metallica so konec lanskega leta precej nepričakovano napovedali novo, enajsto studijsko ploščo, s pomenljivim naslovom 72 Seasons in zelo udarno skladbo Lux Aeterna. Seveda so se mnogi prebudili iz mokrih sanj, da je četverica posnela naslednika prvenca Kill ’em all …

Metallica so najbrž največja heavy metal skupina vseh časov in ni jih malo, ki bodo trdili, da so sploh ena najboljših glasbenih skupin vseh časov. Seveda ne manjka niti tistih, ki jim bodo očitali, da so se že davno tega prodali in da zadnja leta služijo predvsem na račun koncertov in je vsaka naslednja plošča slabša. Ampak – če se spomnim devetdesetih, so jim tedaj očitali, da so se »prodali« že z … And Justice for All in videom za One, t. i. Black album je bil itak ena sama komerciala. Seveda se mi zdi smešno, ko si ljudje koncerta brez One sploh ne predstavljajo in zatrjujejo, da sta Nothing Else Matters in Enter Sandman nekaj najboljšega. To so namreč isti ljudje, ki so tedaj izrekali vse te očitke. To so ti isti ljudje, za katere sta Load in ReLoad hard-rock brci v temo, St. Anger je imela težavo s snare bobnom, o sodelovanju z Loujem Reedom in plošči Lulu sploh nimajo besed in še bi lahko našteval. In vsaj jaz osebno tako že trideset let poslušam negodovanja mnogih, ki so obtičali v času in čakajo na nov Master of Puppets. Dolgočasni ste, odrastite! Ker – James, Lars, Kirk in Robert so. Stari so 60 let, glasbo ustvarjajo dobrih 40 let, še vedno silovito jo predstavljajo tudi v živo in ja, vsako njihovo turnejo razumem kot mogoče zadnjo.

In ko so napovedali, da bodo v sklopu 72 Seasons oz. M72 turneje v vsakem mestu odigrali dva koncerta in vsak večer odigrali dva popolnoma različna koncerta, sem seveda zastrigel z ušesi (kot da sicer ne bi!). 30 različnih pesmi v dveh večerih in ko sem po drugem pariškem koncertu razmišljal, bi imeli zlahka še (vsaj) en koncert in še 15 pesmi, ki bi jih z veseljem slišal. Fantje so v odlični formi – Jamesova in Kirkova treznost ter vse boljša vokalna forma prvega (kajenje cigar mu na dolgi rok sicer najbrž ne bo koristilo) in ponovne odkrite čarovnije drugega, Robertov vse bolj izrazit doprinos k zadnji plošči ter seveda tudi Larsova energičnost in predanost, ki v prvi vrsti skupino žene že v peto desetletje. Kam jih bo to pripeljalo v prihodnje, nimam pojma. Osebno si ne želim, da postanejo »cirkuška« točka kot Stonesi in če po koncu M72 turneje obelodanijo konec, bom to sprejel. Težko, ampak bom, ker – ne le, da so oni odrasli, tudi jaz sem odraščal z njimi.

In naj takoj na začetku (dva dolga odstavka kasneje, pravzaprav) napišem, da 72 Seasons ni odlična ali popolna plošča. Zagotovo je to v tem trenutku najboljša plošča Metallice. Mislim, da Ride the Lightning in Master of Puppets plošč ne bodo nikoli dosegli in tudi nečesa tako ušesom prijaznega kot je Black oz. Metallica album, ne. Samorefleksivnost, ki so jo nastavili na St. Anger, dolgi instrumentalni prehodi in nasploh dolge pesmi, ki jih poslušamo od Death Magnetic dalje in so jih na Hardwired … to Self-Destruct prignali (skoraj) do popolnosti, so še vedno tu. Torej, če vam zadnji dve plošči nista bili všeč, vam tudi 72 Seasons zagotovo ne bo.

Pa vseeno je 72 Seasons močno drugačna plošča. Posamezne pesmi imajo Load/ReLoad hard rock elemente, med poslušanjem se vam utegne prikrasti kakšna melodija z Black albuma, na tak ali drugačen način se poklonijo Motorheadom, Black Sabbathom, Diu in Thin Lizzyjem. Starejši oboževalci bodo zagotovo rekli, da bi dolge instrumentalne dele lahko preprosto vrgli ven in posneli pol krajšo ploščo, spet drugi se bodo napajali in uživali v instrumentalnih vragolijah, ki jih četverica brez usmiljenja do inštrumentov (in mlajše konkurence) ponuja pesem za pesmijo. Že omenjena Lux Aeterna je dolga dobre tri minute, zaključna Inamorata enajst minut (njihova najdaljša pesem), ostale pesmi v povprečju okrog 7 minut. V živo niso nič krajše, morda le še nekoliko bolj silovite in vplivajo na ritem vašega srca.

72 Seasons ima seveda svoj koncept, o katerem ste najbrž že veliko prebrali ali pa slišali. 72 letnih časov oz. 18 let življenja, ko se (iz)oblikuje človekova osebnost, gre skozi mnoge bitke in vojne in potem – začne živeti? Umre (ničkolikokrat), se znova rodi in živi? Mogoče. Vsak od nas bo imel svojo razlago in razumevanje posameznih pesmi, nekaterim bodo več povedale pesmi, drugim bo govorila glasba, tretjim vse skupaj, lahko pa vam zagotovim, da boste vsakič slišali kaj drugega, drugačnega, novega.

Naslovna 72 Seasons uvodoma zveni kot nekaj, kar bi bržčas ustvarili Motohead, sicer pa koncept plošče in predvsem Jamesovo spopadanje z mnogimi demoni. (Recimo verz »Staring into Black Light, Choking on the Stage Fright«) Shadows Follow je polna stopnjevanj in zanimivih poudarkov v refrenu, kjer je besedila sicer bore malo, ampak sporočilo je jasno – sence nočnih mor (med poslušanjem pesmi so pogosto pomislil na All Nightmare Long, pa tudi na številne pesmi s St. Anger) te spremljajo – ne glede na to, kdaj in kaj si nekaj storil ter predvsem ne glede na to, kam greš. Tukaj so in bodo – ko padeš, ko vstaneš in ko greš naprej. Na tebi pa je, kako se boš s temi sencami spopadal. Uvod v Screaming Suicide je veliko bolj svetel kot samo besedilo, v katerem se James dotakne pogosto tabuizirane teme – samomora. Samomor je med mladimi vsekakor vse bolj pogost in lahko rečemo, da tisto nekaj, kar mlade prvih osemnajst let pogosto spremlja, pa tudi kasneje je ta temna senca vedno prisotna. A o tem se je treba pogovarjati, imeti ob sebi zaupanja vredne ljudi, z njimi deliti stiske in najti luč, ki ti bo pokazala pot ven. Vmesna molitev, ki je še kako prepričljivo zvenela tudi v živo, čisto malo spomni na mnogo bolj znano molitev iz Enter Sandman.

Izrazito basovski uvod v Sleepwalk My Life Away utegne koga prestrašiti, saj je nenavadno plesen, vsekakor pa ena tistih pesmi, ki spomni na Load/ReLoad obdobje. You Must Burn! je težka, skoraj »stonerska« pesem, ki se s temačnostjo in težo pokloni Black Sabbath. Po eni strani se lahko spomnimo na Am I Evil? (sicer priredbo Diamond Head) in uvodni verz »My mother was a witch, she was burned alive«, po drugi strani pa gre morda za še eno Jamesovo travmo, saj je njegova mama umrla, ker se iz verskih razlogov ni hotela zdravit.

Lux Aeterna ima Whiplash 200-na-uro-brez-zaviranja zvok in predstavlja prelomno točko plošče – glasba je lahko rešitev (ali pač večna luč) za marsikatero težavo v življenju. Sam temu lahko pritrdim, saj v glasbi (in glasbi Metallice) že dobrih trideset let iščem in najdem luč na koncu temačnih labirintov ali tunelov. Crown of Barbed Wire bi si lahko znova razlagali kot obračun z vero (čeprav je Jezus nosil trnovo krono), sicer pa pesem polna dolgih instrumentalnih prehodov in v znova zelo ne-heavy vodah. Chasing Light vas bo sploh v refrenu spomnil na najboljše čase Ronniea Jamesa Dia, ima zanimiv igriv uvod, nadaljuje žanrsko govorico prejšnje pesem, osebno pa me ta pesem še najmanj prepriča.

If Darkness Had a Son me je uvodoma spomnila na That Was Just Your Life (Death Magnetic plošča), sicer pa se zdi, kot da je pesem napisana za koncerte – poveže skupino s poslušalci, veliko vzklikanja in petja, pa odličen kitarski solo, skratka v lepo celoto zaokrožena pesem. In ja, v živo dejansko funkcionira odlično!

Potem pa zaključne tri pesmi in res odličen zaključek – najprej Too Far Gone?, kjer se ves čas nekaj dogaja in je v refrenu tako zelo »thinlizzyjevska«, da si jo Lynott najbrž nekje veselo prepeva, pa Room of Mirrors in obračun s samim seboj, kup instrumentalnih preobratov in presenečenj ter potem mogoče kronski dragulj plošče – zaključna Inamorata.

11 minut, ki se začnejo kot udarec s kladivom, ki želi vse zdrobiti na koščke (lahko bi bila referenca na naslovnico, čeprav so tam stvari ožgane oz. zooglenele), potem pa … nekaj bluesovskih kitarskih prehodov in poudarkov ter vsaj meni se zdi, poklon Petru Greenu, mojstrska Jamesova melodičnost v govorjenem delu, linije v refrenu prikličejo My Friend of Misery, skladba pa je tako polna in tekoča, da nimaš občutka, da poslušaš nekaj tako zelo dolgega. Lahko bi rekel, da ima pesem za piko na i basovski solo, ampak bom rajši rekel, da je to ena tistih pesmi, ki jo boste z veseljem poslušali znova in znova.

Ne, 72 Seasons ni popolna plošča in če jo trenutno v živo igrajo pol (mogoče drugo leto obiskovalce razveselijo z drugo polovico oz. se osebno v živo ne bi branil slišati predvsem zadnjih treh pesmi), po zaključku M72 turneje na repertoarju prav veliko pesmi (najbrž) ne bo ostalo. Krivično bi bilo reči, da Metallica nove plošče ustvarjajo samo zato, da lahko koncertirajo, ker tudi na koncertih dobiš občutek, da tudi v igranju novih pesmi res uživajo in zagotovo je bilo tako tudi med ustvarjanjem.

Na pariških (pa tudi na uvodnih amsterdamskih) koncertih niso igrali prav nič s St. Anger plošče, zgolj po eno pesem s Kill ’em All (seveda Seek & Destroy) in Hardwired … (Moth Into Flame), glavnino predstavljajo pesmi s treh najbolj priljubljenih plošč – druge, tretje in pete. Vsaj za Pariz pa lahko povem, da so me pošteno presenetili z I Disappear, pa tudi King Nothing in Cyanide nisem pričakoval. Kot so imeli to v navadi na prejšnjih turnejah, bodo ob standardih (med katerima sta instrumentalni mojstrovini Orion in The Call of Ktulu) 2-3 pesmi očitno menjali in z njimi presenečali. Po štiridesetih letih igranja so še vedno sposobni presenetiti – kako drugače naj tudi opišem to, da so prvi koncert začeli s For Whom The Bell Tolls, drugega pa s Creeping Death?

In da vam branje ne bo vzelo več časa kot poslušanje – tisti zvesti poslušalci boste 72 Seasons z veseljem poslušali znova in znova ter odkrivali zanimivosti, tako lirične kot instrumentalne. Vsem tistim, ki vam Metallica že tako niso všeč – ploščo mirno preskočite in poslušajte tisto, kar je všeč vam. Okusi so različni in prav je tako. Začetnikom vsekakor priporočam, da Metallico začnejo odkrivati in spoznavati s čim starejšim in se potem vrnejo k tej, saj lahko rečem, da je to plošča za zrele Metallica oboževalce in poslušalce.

Blackened, 2023

65-nadstropna hišica na drevesu

Andy in Terry se z epopejo o vsakič–13–nadstropij–višji drevesni hišici vračata že petič, je pa medtem v slovenskem prevodu izšla tudi 78-nadstropna hišica, celo s podnaslovom Filmska premiera. Kaj si je avstralski ustvarjalni dvojec izmislil tokrat?

Andy Griffiths (piše) in Terry Denton (riše) sta pričakovano ustvarila 13 novih odštekanih in nenavadnih ter seveda zabavnih nadstropij, tista najbolj izstopajoča in ves čas prisotna novost je TV Drevnik (TV, ki vam neposredno in ekskluzivno prinaša novice s hišice na drevesu) in ki na spodnjem delu strani skrbi za zabavne opise in napovedi. Kaj več o domišljijskih novotarijah ne bi, pustite se presenetiti. Oh, in pa mravlje. Niso nove, so pa pomembne!

Še kako presenečena sta tudi Andy in Terry, ko se na obisku nepričakovano pojavi inšpektor Mehurček, ki ga zanima, če imata naša junaka gradbeno dovoljenje za drevesno hišico. Seveda ga nimata in tudi zgodba, zakaj je temu tako, je pričakovano nepričakovana, v glavni vlogi pa nastopa Terry. (Če bi bil drzen, bi rekel, da sta ustvarjalca vse bolj neposredna v svojih prepirih, ki jih prelivata na papir, saj je zvračanja krivde in obtoževanja vedno več)

Strogi (kakšen pa?!) inšpektor Mehurček, kaj hitro ugotovi kup pomanjkljivosti – najbolj ga jezi slaba varnost in to, da v drevesni hišici ni klančin; in ker fanta nimata gradbenega dovoljenja, pade odločitev – 65-nadstropno hišico je treba nemudoma porušiti! Razen seveda, če fanta zelo hitro ne pridobita gradbenega dovoljenja. To pomeni povratek 6 let in pol v preteklost, ko je Terry šel z denarjem po gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil. Ampak kako odpotovati v preteklost? S časovnim strojem seveda, ki je v tem primeru kanta za smeti.

Ampak ker se Andyju in Terryju nepričakovano v kanti za smeti pridruži se inšpektor Mehurček, prostora pa ni ravno veliko, namesto 6,5 let odidejo 650 milijonov let v preteklost, se »seznanijo« s pradavninsko sluzjo, 65 milijonov let pred našim štetjem se pozabavajo z dinozavri, Terry spotoma reši ubogo mravljico, da bi potem 65 tisoč let pred našim štetjem lahko praljudi likovno izobrazili. Inšpektor Mehurček tudi v preteklosti zelo vestno beleži številne nepravilnosti in nekajkrat reši junaka z mehurčkasto zaščitno folijo.

650 let pred našim štetjem naši trije junaki (ja, inšpektor Mehurček postaja vse bolj pogumen) razgrajajo po Egiptu, 65 let pred našim štetjem pa sodelujejo v razburljivi dirki konjskih vpreg v antičnem Rimu. V vsakem obdobju srečajo tudi eno od različic samih sebe in bodisi razjasnijo kakšno skrivnost, spletejo novo teorijo zarote ali pa mlade bralce preprosto izobrazijo.

In potem v prihodnost. Ne, ne v sedanjost, ampak v prihodnost. Najprej v leto 65.000 (torej malo manj kot 63 tisoč let v prihodnost), v prihodnost, ki je 100-odstotno odporna proti nevarnostim in zaradi tega pravzaprav zelo dolgočasna. Rešitev se skriva v Osrednji varnostni centrali, ki jo je v našem času zasnoval sam inšpektor Mehurček, ki lahko varnostne nastavitve ponastavi nazaj, poskrbi le za to, da sveta nihče več ne bo mogel narediti 100-odstotno odpornega proti nevarnostim.

Seveda z eno »lepotno napako«, ki jo ugotovijo 650 milijonov let v prihodnosti, ko je Zemlja ena velika plaža, na kateri kraljujejo orjaške rakovice. Terry je pač izklopil gumb za uničenje orjaških rakovic, ki sedaj v svojih kleščah držijo samega H. G. Wellsa, avtorja Časovnega stroja, ki je pravzaprav navdahnil Terryja, da je ustvaril svoj časovni stroj. Čas za zadnji spopad? Seveda. Čas za povratek v sedanjost, kjer stvari seveda ne bodo takšne, kot jih pričakujeta Terry in Andy? Seveda. In založnik Veliki Nos čez nekaj minut pričakuje novo knjigo, ki je junaka sploh še nista začela pisati? Seveda! Na sceno stopijo mravlje, kot rešiteljica znova Jill in nepričakovano inšpektor Mehurček, ki pa ni več inšpektor, ampak … to boste seveda izvedeli sami oz. vam bodo povedali otroci.

Otroci bodo izvedeli veliko zanimivega o zgodovini, seveda na nekoliko bolj zabaven način. Najbrž bodo opazili zvrhano mero besed, kot so »tepec«, »cepec«, »bedak« in predvsem nezrelih obtoževanj »Ti si bil! Ne, ti si bil!«, ki jih tudi otroci žal obvladajo, a bi jih lahko vseeno uporabljali nekoliko manj. Osebno (pa tudi moja dva testna otroška bralca) me je zmotilo ponavljanje – vmes je nekaj strani, sicer v duhu zgodbe, ponavljajočih, bolj ali manj pričakovan pa je tudi zaključek z ustvarjanjem nove zgodbe. Morda sta avtorja v šesti knjigi poskrbela za kaj sprememb in nas presenetita.

65-nadstropna hišica na drevesu kot celotna serija je zabavna, skoraj stripovsko naravnana in bo zato zanimiva tudi tistim otrokom, ki morda ne berejo najrajši. Nekako v kategoriji Davida Walliamsa, pri katerem me osebno (kot starša) ravno tako marsikaj zmoti. Čeprav, tam, kjer jaz ponavadi dvignem obrv, se otroci najbolj krohotajo. Tako, da očitno več kot dobro vedo, kaj počnejo.

Miš, 2022