(brez naslova)

Joker Out – Demoni

O plošči Demoni težko govorim kot o novi plošči, zaenkrat je še vedno aktualna. Druga plošča ta hip najbolj priljubljene slovenske glasbene skupine je skupino bolj ali manj postavila v neke žanrske okvirje in jih vsekakor zasidrala na piedestalu.

Nenavadno mi je, ko mi kdo v Sloveniji, ki vsaj bežno spremlja (popularno) kulturo reče, da za Joker Out še ni slišal. Fantje so razprodali (dobesedno v nekaj dneh) Križanke, so na odlični poti, da razprodajo Stožice, lansko leto so pravzaprav ves čas nastopali, slišati jih je na radiu in kot razmeroma sveže – s skladbo Carpe Diem nas bodo zastopali na letošnji Pesmi Evrovizije v Liverpoolu. Mnenja so se kresala in ne glede na rezultat se bodo še naprej, ampak to ni del tega zapisa.

Sam se Joker Out spomnim kot nadobudne skupine, ki so nastopali na enem prvih Alive Step Up! dogodkov, bolj ali manj preigravali priredbe in če me spomin ne vara, so celo predstavili eno avtorsko pesem. Sledila je Špil liga, kjer so zmagali in od tam je šlo le še navzgor. Nekaj kadrovskih menjav, tudi žanrsko so se prilagajali in razvijali ter naposled prišli do zvoka, ki ga sami označujejo kot »shagadelic rock«. Če so ga na prvencu Umazane misli predstavili, so ga na Demonih še razvili in nadgradili.

V poldrugem desetletju pisanja o glasbi in nekaj sto napisanih člankih sem pri še tako iskrivih in zanimivih glasbenih prvencih vedno opozarjal na »sindrom druge plošče«. Prva plošča je ponavadi zbirka najboljšega, kar je skupina pred prebojem ustvarjala in pripravljala ponavadi dolga leta. Potem pride uspeh, morda celo slava, ki mine veliko hitreje … kako hitro bo skupina izdala drugo ploščo in seveda, kako dobra bo. Joker Out so drugo ploščo lepo tempirali s koncertom v Križankah, se morda z njo ukvarjali celo malce preveč in morda bo kdo rekel, da so jo izdali celo prehitro. Glede tega se sicer ne bi strinjal, si pa upam napovedati, da nas pred Stožicami čaka še tretja. In takrat bom znova pomislil na komentar ene od obiskovalk koncerta v Križankah, ko je rekla: »Ta plošča je zanič in če bodo še s tretjo tako hiteli, četrte ne bodo več izdali.« Veliko je odvisno tudi od tega, kako se bo razpletel projekt Evrovizija …

Sam bi zgodbo Demonov predstavil skozi dve pesmi – naslovno Demoni in zaključno, Novi val. Umazane misli so prinesle skladbe ljubezni, hrepenenja, nagajivosti in mladostne energije. Umazane misli so skupini prinesle prepoznavnost in slavo, vrtinci slave pa v naši majhni državici hitro posrkajo naivno mladež in jo brez slabe vesti izpljunejo. Pa ne govorim le o glasbi! Slava in prepoznavnost pa prineseta tudi lažno ljubezen, prijateljstva in druge demone, s katerimi se je treba soočiti. In lahko bi rekel, da imajo Joker Out odličen poligon za soočanje – svojo glasbo. Kanal – koncerte in občinstvo, ki jih sliši in čuti, razume, podpira. Pevec Metallice, James Hetfield, je imel dolgo časa zadržek pisat preveč osebna besedila o težavah, ki jih je prestajal, dokler ni spoznal, da se njihovi poslušalci, oboževalci poistovetijo z njim, mu verjamejo in seveda, pojejo z njim. Prav zaradi osebnih besedil.

Občinstvo Joker Out bolj ali manj sestavljajo najstnice. Katera najstnica še ni imela strtega srca? Bila zaljubljena v napačnega? Doživela neprijetne izkušnje? Pojejo z njimi, od prvega do zadnjega verza. Čutijo. Tudi Joker Out so bili še nedolgo tega najstniki – in pesmi, kot so Katrina, Padam, Vse kar vem, Ne bi smel, Ona, Tokio, NGVOT (gre za pesem Ne govoriva več o tem, ki so jo mnogi pričakovali že na prvencu) govorijo o tipičnih najstniških tegobah, ki pa niso tuje niti starejšim. Plastika je zanimivo kritična do današnje družbe in sem zelo radoveden, kako jo dojemajo mladi, saj bi upal trditi, da je kar nekaj ostrine naperjene zelo očitno.

Novi val je tista morda najbolj osebno izpovedna – kdo so (bili), kje so in kako naprej. Po eni strani spoprijemanje s kritikami in očitki ter na drugi strani prepričanost v to, kar verjamejo. Pa tudi poziv, da je treba verjeti vase, v svoje znanje in talente, slediti svojim sanjam. In kakrokoli je pesem Demoni lahko temačna, depresivna in pesimistična, je Novi val odprta, sončna in odlična popotnica za (svetlo) prihodnost.

Ne morem mimo pesmi Ona in Demoni, morda se še enkrat posvetim evrovizijski Carpe Diem. Fantje so se odločili, da bodo šli na Pesem Evrovizijo, največje evropsko »tekmovanje« popularne glasbe s pesmijo v slovenskem jeziku. Seveda jim lahko za to zaploskam. Pa mislim, da se zavedajo, da zgolj »vibe«, ki ga pesem ima, ne bo dovolj, ker je ljudje ne bodo razumeli in je ne bodo peli. Zakaj imamo potem na plošči dve pesmi v ne najbolj prepričljivi »srbohrvaščini«? Demoni vsaj studijsko najbolj odstopa od prepoznavnega shagadelic (pop) rock zvoka. Lani poleti so igrali (in navdušili) na Exitu in verjamem, da imajo fantje potencial v bivših skupnih republikah, ampak bi jim osebno svetoval, naj pač posnamejo album oz. zbirko pesmi v srbohrvaščini … tole je pač zelo neprepričljivo in en tak majhen madež na sicer zanimivi plošči.

In ko sem pri uspehu na Exitu in na sploh uspehu, priljubljenosti in prepoznavnosti skupine. Po zelo dolgem času smo v Sloveniji dobili frontmana, ki se zaveda svoje vloge, poslanstva in je ustvarjen za oder. Simpatičen, komunikativen, ravno prav spogledljiv in zadržan, z odličnim občutkom za »biti na odru in v stiku s publiko«. Lahko rečem, da Bojanu Cvjetićaninu občinstvo je iz roke. V Krisu Guštinu ima skupina tudi enega najbolj nadarjenih in zanimivih kitaristov pri nas, ki ima za nameček v genih občutek za ustvarjanje nalezljive glasbe. Po nekaj kadrovskih menjavah, ki so jih imeli v zadnjih letih in glede na govorico telesa, pa imam občutek, da bo prej ali slej s svojim statusom v skupini zelo nezadovoljen en član. Mogoče pa je samo občutek …

Tisto, kar loči prvenec in Demone, so koncertne izvedbe. Skladbe z Umazanih misli so že v osnovi nekoliko bolj udarne, spevne in »žive«, številne pesmi z Demonov pa zares zasijejo šele v koncertnih izvedbah. Producent Žare Pak je še enkrat več potrdil, da je res mojster svojega dela in zna zvok postaviti tako, kot je treba. Zanimivo in poslušljivo, s kar nekaj poudarki in podrobnostmi, ki jih poslušalec sliši šele po nekaj poslušanjih.

Samo pomislite, kdaj smo imeli nazadnje glasbeno skupino, kjer bi na koncertu občinstvo z njimi pelo vsak verz? Pa občinstvo ni deset ljudi, kjer so tri sosede, vsaka zaljubljena v enega člana, kakšna sestra, sošolka in mimoidoči neznanec. Govorimo o več sto in več tisoč ljudeh, ki obiskujejo koncerte Joker Out. Zadnje skupine, ki jim je to uspelo, praznujejo trideset in več let obstoja, njihovi člani pa imajo tako stare otroke, da imajo že svoje skupine. Joker Out, naj vam je to všeč ali ne, so novi val slovenskega pop rocka in želim si, da bodo mladi spet ugotovili, kako dobro je vzeti v roke kitaro in druge inštrumente, se zapreti v garažo in igrati – glasno in s srcem. Prihodnost je njihova in prihodnost je svetla.

Shagadelic Records, 2022

Križ čez Nepal

Prva asociacija ob omembi imena Viki Grošelj je vsekakor Himalaja. Poskusil je osvojiti vseh štirinajst osemtisočakov, uspelo mu je na desetih. Z nekaterih je smučal. In je vsekakor eden tistih, za katerega lahko rečemo, da je bil med prvimi – pionir himalajizma.

Viki Grošelj šteje sedemdeset let. Ob štirideseti obletnici prvega odhoda v Nepal je želel izdati omenjeno knjigo, a mu jo je (kot vsem nam pri zanimivih načrtih) zagodla korona. Tako je najbolj zahodno točko namišljenega križa čez Nepal (most pred kitajsko mejo) dosegel »šele« 12. oktobra 2021. Najbolj severno je dosegel 10. oktobra 1975 (vrh 8481 metrov visokega Makaluja), najbolj vzhodno (8586 metrov visoko Kangčendzengo) 1. maja 1991 in najbolj južno (le 67 metrov nad morjem ležeči Jogbani, na meji z Indijo) 18. marca 2017.

Omenjeni Makalu je bil tudi prvi osvojeni osemtisočak v karieri Vikija Grošlja in sredi sedemdesetih hkrati tudi eden tistih vzponov, ki je slovenski (oz. tedaj jugoslovanski) alpinizem dvignil na svetovno raven, saj je šla ekipa pod vodstvom Aleša Kunaverja na vrh po prvenstveni, tehnično zelo zahtevni smeri prek južne smeri. Zadnji je bil točno šestindvajset let kasneje Čo Oju, 8201 metrov visok vrh, s katerega je nato smučal in to brez uporabe dodatnega kisika. Vmes se je zvrstilo še osem drugih osemtisočakov in vrsta tragedij – med tistimi najbolj »znanimi« je vsekakor smrt Nejca Zaplotnika leta 1983, ko so osvajali Manaslu, a ni bila edina. Tudi sam je utrpel kar nekaj bližnjih izkušenj s smrtjo, poškodb, hudih ozeblin in kot boste lahko razbrali, je imel nekajkrat preprosto srečo, da je preživel.

Pa ne le srečo – lahko rečemo, da je Vikija Grošlja v prvi vrsti vodil tudi razum. V Himalajo oz. Nepal je zaljubljen, obiskuje ju že 46 let – v zadnjih letih bolj za treking in »lažje« plezanje kot za zahtevne, prvenstvene alpinistične izzive. Kar nekajkrat bi lahko vztrajal in »rinil« proti vrhu in mogoče bi imel osvojena vsaj dva osemtisočaka več, mogoče pa ga ne bi bilo več z nami. Razum, ki je še kako prisoten tudi v njegovem pisanju, številnih predavanjih in nasploh energiji, ki jo avtor oddaja. Razum, ki ga sicer vodita strast in ljubezen.

Poleg številnih trenutkov, ko ga prevzameta preprosta lepota videnega in doživetega, skoraj neopisljivih občutkov, ga čustva še najbolj preplavijo, ko pridemo do leta 2015. Grošelj je želel s skupino sopotnikov takrat prehoditi Ganeš Himalajo od Dunčeja do Arket Bazarja, aprila prišel v Nepal in po le nekaj dneh hoje je državo na območju med Katmandujem in Pokaro stresel katastrofalen potres. Naslednji dni so posvetili pomoči in reševanju prebivalstva, drugih pohodnikov, naslednja leta pa zbiranju in dostavljanju pomoči. Od vasi do vasi, od družine do družine, iz rok v roke. Toplina in skromnost ljudi, neizmerna hvaležnost … vse to, na kar zahodni svet kar pozablja in prav zato se Grošelj vsako leto (najbrž) odpravlja tja.

V teh 40+ letih, ko je delal križ čez Nepal, mu je med drugim uspelo izpeljati tudi projekt smučanje od 0 do 8000 metrov – med drugim je bil s smučmi na severnem tečaju, s smučmi je prečkal Finsko, smučal z najvišjih vrhov Evrope, Antarktike in Severne Amerike, že omenjeni Čo Oju pa je 6. najvišji vrh sveta. Osvojil je tudi najvišje vrhove vseh celin ter v času korone opravil še en zanimiv »izziv« – Krono Slovenije. Krožno pot iz domačih Guncelj ter osvajanje treh glavnih vrhov – Stola, Grintovca in Triglava, kar pa je vsebina druge knjige, o kateri bom še pisal.

Kateri osemtisočaki so (in mislim, da bodo) za Grošlja ostali nedosegljivi? Zloglasna Daulagiri (8167 metrov) in Nanga Parbat (8125 metrov), Anapurna I (8091 metrov) in Gašerbrum I (8068 metrov). Anapurno je osvajal dvakrat (1992 in 1995), a vrha ni osvojil, Daulagiri je osvajal 1998.

Križ čez Nepal ni ena tistih knjig, kjer boste našli različne modrosti ali poezijo, tudi bahavih celostranskih fotografij ni. Zapisi in obujanje spominov, celo podoživljanje skoraj petdesetih let obiskovanja Nepala, bolj dokumentaristično kot promocijsko, a predvsem ljubeznivo, polno spoštovanja – do pokrajine, gora in ljudi ter njihove kulture in običajev. Šerpe so poimenovani, »spoznali« boste njihove družine, bili povabljeni v njihove domove in čutili toplino njihovih src. Dobili boste občutek, kako je zreti v na videz (ali pa tudi dejansko) neosvojljive vrhove strehe sveta, zakaj je treba včasih stopiti previdno in drugič močno zamahniti s cepinom. Kako je, ko te res zebe in kako se razdivja narava na 6000 in več tisoč metrih …

Viki Grošelj ne naklada, ampak je v svojih zapisih pristen, iskren, natančen in srčen, predvsem pa skromen, zaradi tolikokrat doživete neslutene moči narave morda celo ponižen. Vsekakor pa alpinist, vodič in človek – vse troje z veliko začetnico.

Buča, 2022

Klementina ima rada rdečo

Klementina ima rada rdečo je delo poljske pisateljice Krystyne Boglar, ki je prvič izšla že pred več kot petdesetimi leti. Poletna detektivska zgodba, napeta in polna preobratov ter domiselno ilustrirana bo vsekakor pritegnila mlade bralce.

Uvodoma pa tole – knjiga je izšla v zbirki Sinji galeb, ki letos praznuje 70 let in kar neverjetno je, ko človek opazi, da je knjiga Klementina ima rada rdečo že 354. v tej zbirki! Poleg skoraj vrstnice Čebelice (sedemdeset let bo praznovala prihodnje leto), ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, vsekakor ena najbolj prepoznavnih in tudi kvalitetnih knjižnih zbirk za mlade pri nas. Pogosto me starši sprašujejo, katero knjigo izbrati svojemu otroku za branje in na tem mestu lahko zatrdim, da če boste izbirali med knjigami iz Čebelice (predšolski in prva triada) ali Sinjega galeba (od druge triade dalje oz. za starejše od 10 let), ne morete zgrešiti.

Krystyna Boglar je knjigo Klementina ima rada rdečo izdali leta 1970, v slovenščino je prevedena prvič, prepričan pa sem, da bo z zanimivim zapletom, otroško navihanostjo, razigranostjo in radovednostjo hitro prepričala mlade bralce.

Šestindvajseti avgust, sobota. Konec počitnic je blizu. Kraj dogajanja – vas Angelovo oz. Počitniška vas. Ada, Marko in njun mlajši brat Polpet (ki mu je v resnici ime Darko) med popoldanskim pohajkovanjem po bližnjem gozdu naletijo na deklico, ki se predstavi kot Malinka in jim v solzah zaupa, da je izgubila Klementino. Otroci seveda seštejejo ena in ena ter pod dve razumejo, da je Malinka najbrž izgubila sestro. Z nadaljnjim seštevanjem pridejo do rezultata, da je iskalna akcija nujna in da so ne glede na vse prav oni trije tisti, ki bodo poiskali Klementino.

K iskalni akciji, ki mora potekati v strogi tajnosti (berite: mimo vednosti staršev), pritegnejo še Lana in Jana, ki razmišljata po svoje in seveda želita biti prav ona dva tista, ki bosta našlo Klementino ter pobrala slavo. Prihajajoče neurje in nočni gozd otrokom preprečijo načrte, v vse skupaj pa se vplete lokalni novinar Ignacij z ne najbolj zanesljivim avtom, policijski inšpektor Brecelj in njegov sin Žan ter nekaj njegovih kolegov. Vsi iščejo Klementino oz. nekateri iščejo tudi Malinko, saj so jo njeni starši pogrešili.

Dialogi in zdrava tekmovalnost med brati in sestrami oz. nekaj tipičnega fantovskega postavljanja in zdrave dekliške pameti, veliko humorja in povezanost. Otroci so iznajdljivi, a se znajdejo v nevarnosti – padci, skrivanje, divje živali, boj za preživetje, zaskrbljenost, ugrabitev, slabo vreme, ki brane naredi še bolj razburljivo. Ilustracije je prispeval Bohdan Butenko – ni jih veliko, vse so v rdeči barvi, zelo preproste, a ravno prav dopolnjujejo zgodbo.

Bralec bo seveda ves čas razmišljal, kje je Klementina in ali jo bodo našli, situacijo malenkost zaostri še slikar Vincent Trska, da pa je vzdušje podobno klasični kriminalki, poskrbi divje neurje, za katerega si lahko le predstavljate, kako učinkuje na sicer pogumne otroke v velikem gozdu sredi noči. Avtorica bralca vse do zadnjega drži v napetosti in pričakovanju, razplet je nepričakovan in obenem zabaven.

Moram priznati, da me je zasnova zgodbe in sam potek res prijetno presenetil – marsikatera odrasla kriminalka nima tako lepe strukture in toka dogodkov in je mnogo bolj predvidljiva kot Klementina ima rada rdečo. Knjigo vsekakor priporočam otrokom, za odmik od siceršnjega branja pa jo v roke brez slabe vesti lahko vzamete tudi starejši bralci.

Mladinska knjiga, 2022

Vojna

Avtobiografski risoroman hrvaškega avtorja Gorana Duplančića na zanimiv način odpira temo, ki bi jo lahko pričakovali od kakšnega slovenskega avtorja in bi nam najbrž ponudila povsem drugačen vpogled. Desetdnevna vojna za Slovenijo in dogajanje v šentviški vojašnici, skozi oči desetarja JLA, Gorana Duplančića.

Pred dnevi sem bil v debati, kako huda in resna je bila omenjena desetdnevna vojna za Slovenijo, za katero bi lahko rekli, da je bila v samem smislu vojne res bolj simbolična oz. vojaški spopad. Za vse tiste, ki so izgubili koga od bližnjih, je bila seveda še kako resna. A treba je priznati, da v primerjavi s tistim, kar je nato sledilo tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini, pravzaprav ni bil to niti v od vojne. Pa vseeno Duplančićev strip nosi naslov Vojna in kot bo bralec lahko razbral iz vsebine, je bila za tiste vojake, ki so bili takorekoč ujeti v šentviški vojašnici, to kar resna vojna. Predvsem vojna živcev.

Načelni in odločni desetar Goran Duplančić (mama ga kliče Gogo, med sovojaki je tako Dupli kot Spličo) se prebudi 25. junija 1991, na dan, ko je Slovenija razglasila samostojnost in med poslušanjem pesmi Mojoj majci Prljavog kazališta sliši novico, da je »zvezna vlada pod vodstvom jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markovića razglasitev slovenske in hrvaške neodvisnosti označila za nelegalno in nelegitimno ter odobrila uporabo sile za discipliniranje Slovenije«. Vojna? Za začetek postroj, stanje pripravljenosti in kmalu tudi zavedanje, da so jim »janezi« izklopili vodo in elektriko.

V vojašnici Borisa Kidriča se situacija naglo spreminja in je zelo nepredvidljiva. V vojašnici zbrani še včeraj bratje, danes pa, kot Duplančić dobro navede: »sem jaz od včeraj v tujski legiji, ti, Slovenec, si domači izdajalec, vi drugi pa okupatorji.« Na kupu so seveda zbrani vsi narodi – Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bosanci. (takrat se je smelo še tako poimenovati prebivalce iz Bosne in Hercegovine). Vedelo se je, da so glavni seveda Srbi in kazale so se tudi jasne razpoke med Srbi (»četniki«) in Hrvati (»ustaši«), grožnje, zmerljivke in vseprisoten strah. Ni vode in ni elektrike, tudi hrane ni. Slovenska teritorialna obramba sestreli helikopter, ki je k njim vozil kruh (da, gre za slavni primer sestrelitve helikopterja sovražne vojske, ki ga je vozil slovenski pilot, Toni Mrlak in ki je bil s poveljstvom slovenske teritorialne obrambe dogovorjen za prebeg) in po ogledu poročil so vojaki zmedeni in niti ne vedo točno, čigave ukaze pravzaprav ubogati in še bolj – katere ukaze? Naj res v primeru poskusa bega ustrelijo človeka, s katerim so še včeraj delili sobo, hrano, erotične revije?

Zgodbo spremljamo skozi oči mladega desetarja Duplančića, ki »broji sitno« in se veseli jesenskega vpisa na fakulteto. Sanjari o dekletih, tudi tisti, ki jo ljubi, ona pa se zanj ne zmeni. Misli na starša, ki ju zagotovo skrbi. Neke noči se pred njegove oči zelo živo vrne ogromen črn volk, ki ga je v sanjah preganjal skozi otroštvo. Njegova četa je vse bolj zmedena in čeprav on sam ni več tako odločen kot je bil, pa v prvi vrsti ostaja človek, ne vojak, ki zgolj slepo uboga in posluša ukaze nadrejenih. Pa čeprav mu grozi vojaško sodišče! Tudi, ko se vmes v vojašnici nepričakovane prikaže mama, Goranu ni lahko. A dezertirati ne želi. Pretresljiv prizor, ko vojak iz njegove čete, Slovenec Tomaž, odide do ograje (čez minsko polje, za katerega niso vedeli), na drugi strani pa je slovenski teritorialec, njegov brat Matjaž. Pa, ko se pred zapornico prikaže avto, v njem pa domnevna španska novinarka s snemalcem. Vojaki so z živci na koncu! Puške so naperjene, pripravljeni so streljati, na novinarje, civiliste. In ker je vodja vojašnice, podpolkovnik Šipčić slovenskim oblastem zagrozil, da bo začel streljati po Ljubljani, predvsem pa po bližnjih strateških objektih, so dobili nazaj vodo in elektriko. Vojna, ki je res trajalo samo deset dni, a kot je zgovoren nočni dialog na straži, vlekle so se minute in vlekli so se dnevi. V neskončnost.

Avtor, Goran Duplančić, ki je JLA in šentviško vojašnico »zapustil« pred sklenitvijo premirja, se je moral nato soočiti z vojno še v svoji novi domovini. Stike s sovojaki iz ljubljanske vojašnice je povsem izgubil. Vpisal se je na fakulteto in postal doktor fizike. Ter amaterski stripar. Dve leti je ustvarjal in na stripovskem forumu objavljal odlomke Vojne. Risoroman je vsebinsko poln in bogat in mnogi se bodo vrnili dobrih trideset let nazaj in dneve neke (tudi umetno ustvarjene vojne) norije znova podoživeli. Pri sami risbi bi lahko rekel, da gre za delo amaterja, ampak – zelo dobrega amaterja, ki razume strip kot tak. Zagotovo mu je pomagalo tudi to, da je strip rad bral in se tako v sami vsebini pokloni kultnemu Dylanu Dogu. Pokloni pa se tudi številnim glasbenikom in pesmim, ki so ga v tistih dneh spremljale – že omenjeni Prljavo Kazalište, pa Bajaga, Riblja Čorba, Đorđe Balašević in Rani mraz. Pesmi, ki spomnijo na staro in novo domovino, dom, ljubezen, prijatelje …

Pravzaprav edino, kar pri risoromanu pogrešam oz. me moti, je prevod dialogov. Po mojem mnenju Vojna izgubi tisto »nekaj« s tem, ko beremo dialoge med bratskimi narodi Jugoslavije v slovenščini. Besedila pesmi so recimo ostala v izvirniku (s prevodi na koncu), dialog s špansko novinarko tudi (spet s prevodom na koncu), zakaj je bilo potem potrebno prevajati dialoge? Resno razmišljam, da bi ga poiskal v izvirniku in vidim, kaj oziroma če kaj, se je izgubilo v prevodu. Sicer pa je Vojna vsekakor strip, ki ga priporočam v branje. Kot sicer izvemo iz uvoda, je tu le ena od mnogih zgodb, ki so se izgubile v številnih drugih »junaštvih«, pa vseeno – zgodba, ki jo je vredno prebrati. Zgodba, ki vojno pokaže v drugi, življenjski luči, skozi oči vojaka, pred katerim je še celo življenje. Vojaka, ki je v prvi vrsti človek.

Založba ZRC, 2022

V gozdu

Roman Tane French V gozdu bi običajno »požrl«, saj ima vse potrebne elemente odlične psihološke kriminalke, kjer se plast za plastjo luščijo odtenki nekih pozabljenih, zamolčanih ali potlačenih dogodkov.

In zakaj ga nisem? Vprašanje, na katerega si težko odgovorim, saj je roman, svetovna uspešnica, ki je doživel tudi TV-ekranizacijo (prvih dveh knjig iz serije!), odlično napisan in izvrstno preveden (Maja Novak) in ima res vse, kar potrebuje dober roman takšnega žanra. Osebno me je navdušil nekoliko drugačen, zelo neturističen in lahko bi rekel celo neprivlačen (ali pač realen?) prikaz Irske oz. Dublina.

Žanrsko bi V gozdu na hitro označil za kriminalko in ta oznaka vsekakor drži (umor, nerešen umor, nasilje, spolne zlorabe, zastrupitev, obredi …), a je mnogo več kot to. Okoljevarstveni boj oz. še bolj boj za kulturno dediščino Irske, zelo veliko psihologije, otroške travme, vpliv politike na delo policije, mešetarjenje pri nakupih zemljišč, off-shore podjetja, nekaj malega fantazije, ko bralec čaka na kakšen »Kingovski« vložek, pa stanje duha v osemdesetih (ki je bilo povsod po svetu zelo različno, Ircem ni bilo nič lažje) in tudi dandanes, napeta družinska dinamika, medosebni odnosi in še bi lahko našteval.

Zgodba? Začne se leta 1984, ko so trije najstniki – Germaine (Jamie) Elinor Rowan, Adam Robert Ryan in Peter Joseph Savage iz mesteca Knockaree v grofiji Dublin odšli na nekaj, kar bi moralo biti običajno poletno popoldansko pohajkovanje po gozdu, končalo pa se je z izginotjem dveh in vrnitvijo samo enega, močno travmatiziranega Adama Ryana. Jamie in Petra niso nikdar našli, za njima se je dobesedno izgubila vsaka sled – nesreča, umor, izginotje – neraziskano, nedokončano. Adam Robert Ryan odide v internat in takorekoč pozabi (skoraj) na vse, kar se je zgodilo tistega usodnega 14. avgusta, obdrži le srednje ime, se znebi dublinskega naglasa in postane policist. Njegovo preteklost pozna le malokdo, pravzaprav nihče, ampak svet in življenje se mu konkretno postavita na glavo, ko mora v rodni Knockaree raziskovat nenavaden umor Katy Devlin, lokalne ljubljenke in obetavne baletne plesalke.

Truplo najdejo na arheološkem najdbišču, preko katerega bo kmalu tekla avtocesta, na keltskem oltarju. Znaki nasilja so, čeprav ne izstopajoči, deklica je bila posiljena, očitno po smrti. Ali je bila morda žrtvovana? Njen oče, Jonathan Devlin, je predsednik združenja tistih, ki so se trudili, da bi avtocesto speljali mimo pomembnega najdbišča, saj je lokalna zgodovina še kako pomembna. Seveda je na drugi strani veliko pomembnih in vplivnih ljudi, ki so s prodajo zemljišč odlično zaslužili. Ali je bil umor male Katy opozorilo očetu? Družina je videti, da nekaj prikriva – Katy ima še dvojčico, a veliko bolj skrivnostna se zdi starejša hči Rosalind, pri čemer vsaj na prvi pogled nista nedolžna niti mama in oče. Tu so seveda še številni delavci na arheološkem najdbišču, ki niso navdušeni nad prisotnostjo policije, še toliko bolj pa so jim šli na živce vedno radovedni otroci. Eden od arheologov, Mark, se zdi prav posebej nevaren in nepredvidljiv.

Policijska preiskava, ki jo vodita Robert Ryan in Cassie Maddox, se ves čas zdi v slepi ulici. Mediji niso zadovoljni, vodstvo policije, posebej njun nadrejeni O’Kelly še manj. Šele vstop Sama O’Neilla, katerega stric je pomemben politik, v to raziskovalno ekipo, začne premikati stvari. V nove slepe ulice. Odnos med Ryanom in Maddox se zdi vse bolj zapleten in napet, še posebej, ker je ona ena tistih, ki pozna njegovo skrivnost. Skrivnost, za katero se vse bolj zdi, da bo na neki točki razkriti. Tako kot Ryan ugotovi, da je bil Katyjin oče Jonathan med trojico, ki jih je on s pogrešanima prijateljema pred toliko leti zasačil, kako so posilili dekle … prijatelja je tisti dan videl zadnjič.

Bralec ve, da se bo zanka prej ali slej zategnila, a je vrv vse bolj ohlapna. Ryana vse bolj bremenijo dogodki preteklosti in ga ovirajo pri aktualni preiskavi. Bralec se bo seveda prej ali začel spraševat, ali ni bil morda kar on tisti, ki je poskrbel za izginotje prijateljev. Morda celo, ali ni Cassie njegova pogrešana prijateljica Jamie? In še korak naprej – kaj pa, če je bil on tisti, ki je vpleten v nenavaden in očitno nerešljiv umor Katy Devlin? Za ključno osebo pri vsem skupaj se izkaže Devlinova najstarejša hči Rosalind …

Morilec je naposled odkrit, čisto vse okoliščine pač ne. Takšnih ali drugačnih žrtev ne manjka, ena med njimi je tudi Robert Ryan. Avtorica bralca na trenutke predolgo drži v suspenzu, skrbi za preobrate in prevale, na koncu pa za strmoglavljenje mnogih. Prvi del serije Dublin Murder Squad tako ponudi ogromno vprašanj, nisem pa povsem prepričan, če bomo odgovore nanje dobili v naslednjih romanih – do sedaj je v izvirniku objavljenih šest (poleg V gozdu oz. In the Woods še The Likeness, Faithful Place, Broken Harbour, The Secret Place in The Trespasser). Morda sem se (in se še vedno) preveč ubadal s tem, kako bo avtorica povezala vse niti zgodbe in bil na koncu razočaran, ker jih ni.

Goga, 2022

Batman: Damned

Kmalu po prebranem Jokerju, ki sta ga zakrivila Azzarello in Bermejo, sem na policah opazil zanimivo naslovnico – Batman: Damned. Oba ustvarjalca sta me s predhodnimi deli navdušila in seveda nisem odlašal – poleg tega gre za nekakšno (pričakovano) nadaljevanje Jokerja.

In čeprav je tokrat v igri Batman – in ne njegov najljubši sovražnik; me je nemudoma prepričala grafika – ne le slike, ampak tudi zanimiva izbira fontov, ki se spreminjajo – oblikovno in po velikosti in dodajo k razgibani zgodbi. Zelo zelo temačno, nepričakovano fantazijsko, razbito in lahko bi rekel celo shizofreno. Strip ima nekaj elementov oz. predvsem likov, ki so me presenetili in zbegali, saj nisem tako zelo domač v DC vesolju – zgodbo pripoveduje John Constantine (iz serije Hellblazer), svojo vlogo odigrajo Spectre, Deadman in Zatanna, pečat pa vtisneta tudi Etrigan in Swamp Thing. Predvsem vključitev slednjega me je presenetila, ampak je spretno vpleten v zgodbo, sploh pa je navdušil njegov vstop v zgodbo. Tudi Etrigan je zanimiv, bolj stranski lik v številnih Justice League stripih, bolj demonski lik, ki sicer pogosto sodeluje z dobrimi, tokrat se odlično znajde v podzemlju Gothama kot besneči, pridigarski in napol zblazneli hip-hoper, za katerega pa je težko biti prepričan, ali bo Batmanu pomagal ali ga zgolj zavedel na stransko pot.

Batman: Damned se torej nadaljuje nekje tam, kjer se je Joker končal. Batman in Joker padeta z mostu in v reki najdejo truplo. Jokerjevo? Batmanovo? Slednji preživi, čeprav s hudimi ranami, pobegne reševalcem in policistom in pristane v oskrbi Johna Constantina. Sledi seveda iskanje Jokerja, saj ni povsem prepričan, ali ga je ubil ali ne. Bruce Wayne oz. Batman je zmeden in izgubljen kot že dolgo ni, lahko pa seveda rečem tudi – preklet. Ne ve, komu zaupati in kar je najbolj ključno – zaupati ne more niti sebi. Veliko se spominja, še več halucinira, je ranljiv in strt, zgolj na trenutke tisti pravi, vsemogočni Batman.

Nanj še kako vpliva preplet spominov na otroštvo – mame in očeta, očetovih ljubimk, nesrečnih dogodkov, potem na sceno stopi še ena nebatmanovska junakinja Enchantress (v prvem filmu Suicide Squad jo je imenitno upodobila Cara Delevigne) in se na trenutke kaže kot nekakšna Bruceova vodnica v drugačen svet ali pač nekakšno prekletstvo, v svet teme in netopirjev, svet, kjer je on lahko res on. Ko se starša spreta, Bruce ustreli mamo s pištolo-igračko … in na koncu se pokaže še dodaten pogled na smrt njegovih staršev.

Za norim dogajanjem v Gothamu pa medtem ne stoji Joker, ampak ona, tista, ki ji njegova smrt ne da miru – Harley Quinn. In tu se zgodba začne zares zapletati in prepletati, predvsem s prisotnostjo uvodoma omenjenih stranskih likov in junakov. Seveda tudi tokrat ne želim izdati preveč, boste pa presenečeni, saj sta šla ustvarjalca kar nekajkrat pošteno (in pogumno) izven okvirjev. Še enkrat več se pojavi tudi Joe Chill, morilec Bruceovih staršev, tu sta potem še (na videz nori) brezdomec, ki od začetka želi povedati resnico, pa Spectre in … kaj se bo oziroma je zgodilo.

Kdo je umrl in preživel? Kaj se je zgodilo z Batmanom in kaj z Jokerjem? John Constantine pripoved zaključi s stavkom, da je to začetek novega poglavja. Pustimo se presenetiti …

DC Black Label, 2019

Vernon Subutex (prva knjiga)

Prvi del trilogije o nenavadnem liku Vernonu Subutexu je zanimivo branje za vse, ki smo na tisti življenjski prelomnici, ko se nam zdi, da nas je (morda) povozil čas. In čeprav se dogaja v Franciji, bi zgodbo in dogajanje zlahka prenesli tudi na kakšen bolj domač lik.

Moje prvo presenečenje glede knjige (trilogije – baje bosta drugi in zadnji del v slovenskem prevodu izšli letos in drugo leto) Vernon Subutex je vsekakor to, da jo je napisala ženska. Virginie Despentes, ki je v Franciji kar nekaj prah dvignila že pred tridesetimi leti s prvencem Baise-moi, se je res odlično postavila v na trenutke kar stereotipen moški lik in šla v tem brkljanju po moški psihi precej globoko.

Drugo presenečenje je vsekakor neposrednost zapisanega – zlahka si predstavljam, da kaj od prebranega preberem na Facebook ali Twitter profilu kakšnega dežurnega nergača ali za zastavico, številko in domoljubnim vzdevkom skritega trola (v Franciji ali pri nas, saj je »mondus operandi« najbrž podoben). Ostrina in strupena kislina kar brizgata iz vrstic – desničarji, lažni, pokvarjeni in izumetničeni levičarji, nacionalisti, rasisti, homofobi, (pre)prodajalci svetega, pokvarjeni gospodarstveniki, politiki, na državno joško in gore drog priklopljeni kulturniki, med njimi tudi tisti, ki jih je že davno povozil čas in še bi lahko našteval. Toliko gneva in razočaranja, na trenutke celo sovraštva, ki pa je še kako realno, si v kakšnem našem delu ne znam predstavljati. In seveda, da je še vedno na tako visokem nivoju – vsebinsko in jezikovno. Znova je treba izpostaviti prevajalko, ki je tole spravila v slovenski jezik in mislim si, da ni bilo preprosto – Jedrt Maležič je vsaj po mojem mnenju ohranila ves »žmoht«, ki je potreben za dinamiko zgodbe.

Vernon Subutex je zanimiv lik. Lastnik ploščarne Revolver, ki je bila gibalo njegovega življenja, tako poslovnega kot zasebnega. In čeprav je jasno, da so sedaj vinilne plošče (spet) na pohodu in butične ploščarne vroča roba, se naša zgodba dogaja v času, ko je glasbo (pa ne le glasbo, da ne bo pomote!) dobesedno požrla digitalizacija. Plošče – vinilne ali CD, pač fizične; je povozil čas in le še malokdo jih je kupoval. Tisti, ki so jih, so bili pač redki oz. jih ni bilo dovolj. Vernonu je nekaj časa uspelo držati glavo nad gladino s prodajo prek spleta, predvsem pa je bil njegov rešilni jopič glasbenik (in prijatelj, čeprav je to kar vprašljivo) Alex Bleach.

Bleach, ki mu je tako po zaslugi videza, še bolj pa seveda po zaslugi nekaj popevkarskih uspešnic uspelo ohraniti status, je prijatelju Vernonu, ki ga je – če nič drugega, vedno poslušal; pomagal. Plačilo najemnine je bilo še najmanj, kar je lahko storil. A potem Alex umre in Vernon nepričakovano pade v vrtinec izterjevalcev, spominov in negotove ne le prihodnosti, ampak kar sedanjosti. Denarja nima niti za – no, ne burek, ampak za kebab; nima strehe nad glavo in vse svoje borno premoženje lahko spravi v nahrbtnik. Med njimi tudi video posnetke Alexa Bleacha, zadnji izliv velikega umetnika, ki je bil med snemanjem tako zadet od kokaina, da je seveda vse zelo vprašljive kvalitete. Vernon se spominja, a se ne spomni prav nič.

Govorice o teh posnetkih pridejo na ušesa mnogih in Vernon Subutex, ki išče svoj prostor pod pariškim nebom, postane najbolj iskana oseba. In na plano pridejo zanimivi in drugačni stranski liki, ki vse skupaj držijo pokonci, predvsem pa so posredno ali neposredno del Vernonove preteklosti, zgolj bežno pa sedanjosti in v nobenem primeru (najbrž) prihodnosti. Lydia Bazooka, Pamela Kant in Vodka Satana so že tri takšne. Novinarka, vplivnica, ex-porno zvezda in še kaj. Ne nujno v tem vrstnem redu, morda samo eno od naštetega ali pač vse.

Potem so tu producenti, režiserji in scenaristi, ki med seboj tekmujejo za to, kdo bo prej prišel do posnetkov velikega Alexa Bleacha, posnel dokumentarni ali kar celovečerni film o velikem, nepričakovano umrlem umetniku. Vernonovi otroški oz. mladostni prijatelji, s katerimi se ga je skupaj zadeval, potoval, odkrival glasbo in obiskoval koncerte. Pozabljene ali neuresničene ljubezni, ki propadajočemu Vernonu vsaj za nekaj dni ponudijo streho nad glavo. Klošarji, policisti, preprodajalci drog in prodajalci ljubezni. Geji, trans-osebe, prostitutke. Poročeni in ločeni, tisti v odprtih razmerjih, z otroki in hišnimi ljubljenčki. Prerez pariške družbe, ki morda ni tako očitno vidna, je pa še kako prisotna in aktivna.

Zaključek prvega dela je neobičajen – Vernon Subutex po tednih seljenja iz stanovanja v stanovanja znancev, prijateljev ter znancev znancev in »izkoriščanja« njihove dobrote pristane na ulici. Brezdomec, klošar. Spoznava druga pravila in način življenja. Predvsem spoznava svoje meje, meje ponosa in sramu. Podira zidove, požiga mostove in nima prav ničesar, s čimer bi zgradil karkoli novega. Razen, morda, posnetkov Alexa Bleacha. Bomo videli v nadaljevanjih.

Presenetil in navdušil me je tudi zaključek, slabi dve strani. Opis oseb, za katere bi upal reči, da so pravzaprav navdihnile celotno trilogijo. Tiste in tisti, ki jih vsak gledamo, pa v resnici nikoli ne vidimo takšnih, kot so. Nimam pojma, kam bo šla zgodba o Vernonu v naslednjih dveh knjigah in nisem šel niti raziskovat. Želim, da me preseneti. Branje je na trenutke težko, celo naporno, saj se mi je nemalokrat zazdelo, da sem jaz tista boksarska vreča, ki jo mlati težka pest posledic odločitev Vernona Subutexa. Hote ali nehote se med branjem zazreš v lastno preteklost in razmišljaš …

Cankarjeva založba, 2022

Tesnoba je res čudna reč

Tesnoba je res ena čudna reč, o kateri se je težko pogovarjati, ni je najbolj preprosto razumeti in za nameček so o tej zelo široki temi bolj ali manj na voljo same strokovne knjige, ki jih je še težje razumeti kot tesnobo samo.

In sedaj smo dobili knjigo, lahko bi rekli slikanico ali celo strip, priročnik. Take vrste, ki ga bodo zlahka prebrali in razumeli tudi najstniki, ki se s tesnobo srečujejo vse pogosteje kot tudi njihovi starši, učitelji in še kdo. Steve Haines, avtor knjige, je terapevt, ki se osredotoča na telo, na njegov način zdravljenja pa pomembno vplival razumevanje ozadja travme in bolečine. Sophie Standing je ilustratorka in oblikovalka, ki je pri svojem delu specializirana za vede o človeku. Treba pa je omeniti tudi prevajalca, ki ni imel preprostega dela ohraniti to enostavno formo, razumljivo laiku – Aleksander Koroša je specialist otroške in mladostniške psihologije.

Podrobno opisovanje knjige Tesnoba je res čudna reč bi bilo pravzaprav trapasto. Potem knjige ne potrebujete, ampak verjemite, ko vam rečem, da je to ena tistih knjig, ki jih je vredno imeti na svoji polici.

Tesnoba in panični napad ter razlika med njima, simptomi in mogoči vzroki, različne oblike tesnobe (generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost in druge fobije ter posttravmatska stresna motnja), ugotovitve in izzivi, zakaj je tesnoba tako tesno povezana s pomenom »biti človek« in seveda tudi, kako se s tem po najboljših močeh spopasti oz. za začetek tesnobo sprejeti.

Izvedeli boste tudi nekaj o čustvih, občutju, čustvovanju in razumskosti, pomenu možganov, kvalitetnemu spancu in počitku, zanimiva pa je tudi hierarhija »telo-čustva-misli«, raznolikost načinov izražanja čustev in zakaj tesnoba ni samo slaba. Spoznali se boste s pojmi »Schadenfreude«, »Hygge«, »Firgun« in »Liget«. Gre za različna čustva različnih kultur, ki so ponekod samoumevna, drugje pa neznana in jih zato ne poznamo, niti razumemo.

Zadnji del tega priročnika nam ponuja nekaj načinov, kako se s tesnobo spoprijeti – to je lahko prizemljitev, lahko je metoda s področja zdravljenja odvisnosti, ki je označena s kratico J.O.U.L., potem so tu še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (v duhu boja s tesnobo), pogled na videz nenadzorovane situacije z druge perspektive, tu sta še metoda »preoblikovanj«, prekinitev toka pretiranega razmišljanja in še in še in še.

Glavnina strani je stripovska, z zelo slikovitimi in ploščatimi ilustracijami, na dnu strani pa nas v morda predrobnem tisku čaka nekoliko podrobnejša razlaga, v zaključku knjige pa viri in številne koristne povezave (mogoče bi lahko uporabili QR kode za lažji in hitrejši dostop, da ne rabimo vpisovat spletnih naslovov?). Kratki stavki, jasni in razumljivi, marsikaterega bi si človek lahko zapisal in imel kot »plonk listek« v primeru napada tesnobe.

Tesnoba je res čudna reč ni knjiga, ki bi vam ponudila odgovore na vsa vprašanja, ker je to – vsaj pri tesnobi, takorekoč nemogoče. Vsak človek jo doživlja drugače in tudi to je pomembno zavedanje. Vsekakor vam bo pomagala tesnobo razumeti z veliko različnih kotov in vam razširila obzorja, kako se s tesnobo spoprijeti. In če je breme pretežko – ne odlašajte!, poiščite pomoč strokovnjaka.

Mladinska knjiga, 2023

Supervid – Past v razredu

Supervid pisatelja Žige Valetiča in ilustratorja Jake Vukotiča bo z navihanostjo, humorjem in iskrenostjo navdušil mlajše bralce, zagotovo tiste v prvi triadi in morda tudi malce starejše. In ker gre za prvo knjigo (oz. 1. epizodo) iz zbirke, se lahko veselimo nadaljevanj.

Vid je dokaj običajen osnovnošolec, a s to razliko, da zelo slabo vidi in potrebuje spremljevalca Bojana, da mu pri pouku pomaga. In ker res slabo vidi, je njegov dedi (ki je v sebi ohranil hipijevski duh in je poln življenjskih modrosti) prepričan, da ima toliko bolj izrazito tretje oko. Obiskuje osnovno šolo in se srečuje z zelo običajnimi težavami – zoprnim sošolcem Markom, razrednim šaljivcem Miho, razumevajočo razredničarko Brino, klepetavima sošolkama Najo in Rubi, ima pa tudi najboljšega prijatelja Lubanzija. Kakšno ime je to, se boste vprašali? No, to boste izvedeli v zaključku knjige.

Mark je tisti, ki sošolko Najo okliče za Prduljčico in s tem sproži cel zaplet. Nekega dne, ko je ulice prekril prvi sneg, otroci ob prihodu v šolo spoznajo, da je nekdo skozi okno pometal njihove risalne mape v sneg. Ne risalne mape vseh, ampak bolj ali manj so vsi prepričani, da je glavni krivec seveda Mark, ki pa vse zanika. Vid v sanjah postane Supervid in s pomočjo tretjega očesa reši zagato ter naslednjega dne nepričakovano razkrije presenetljivega krivca.

Knjiga, ki opozarja na drugačnost in sprejemanje. Tako Vidova ekstremna slabovidnost kot Najine težave z vetrovi, predvidevam pa, da bo v bližnji prihodnosti na vrsto prišel tudi Lubanzi. Prijateljstvo, spori, nerazumevanje, zaljubljenost, zarotništvo in nedolžno spletkarjenje. Vsi starši osnovnošolskih otrok prav gotovo dobro veste, da se vse to v šolskih klopeh dogaja in da se največkrat vse v šolskih klopeh oz. šolskih prostorih tudi reši. Duhoviti dialogi, nekaj notranjih bojev glavnega junaka in simpatične ilustracije so vse tisto, kar bo k branju pritegnilo, upam, da kar največje število otrok.

Miš, 2022

Kje je Jan?

Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.

Nimam sicer v spominu, da bi redno bral njegove bloge na MMC-ju RTV SLO, sem pa morda občasno prebral kakšnega. Jan je bil novinar, a je na neki točki – in trideset let se zdi kar lepa prelomnica; začutil, da mora svet videti, začutiti, biti del njega. In je šel. Najprej v Srednjo Ameriko, nato v Južno Ameriko, se izogibal tistim najbolj turističnim področjem, odšel na Japonsko in v Južno Korejo, se potepal po jugovzhodni Aziji, odšel prek Indije v centralno Afriko in nazaj, domov.

Spisek držav, ki jih je obiskal in v vsaj nekaj dneh (ali dlje) začutil je res impresiven: Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Kostarika, Panama, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Peru, Argentina, Urugvaj, Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Laos, Kambodža, Tajska, Indija, Uganda in Kenija. Mimogrede – za koliko od teh držav poznate glavna mesta, mogoče zastavo in bi jih znali na nemi karti sveta pravilno pokazati?

Vsaka država ima svoje navade, običaje, valute, pravila, stopnjo koruptivnosti, bolj ali manj stroge mejne organe, policiste, (prosto) trgovino z drogami, prostitucijo, dostop do alkohola, zanimivo (beri: nenavadno) hrano, (ne)urejene hotele in seveda tisto ključno – urejen transport po državi. No, lahko bi dodal tudi dostopnost do interneta, ker po prebranem sem dobil občutek, da je šel Jan po svetu potovat s tisto kar znano mantro »seks, droge in rock’n’roll«. Kaj ima internet s tem, se sprašujete? No, kar težko sem verjel, ampak očitno je slavna aplikacija za zmenke res priljubljena po vsem svetu in v Janovem primeru tudi učinkovita. Droge je poskušal, kjer mu je bilo to dano oz. ponujeno, se znašel tudi v težavah, na potovanju pa je srečal nekaj artefaktov (v podobi ljudi ali kot prostorov), ki so sodili v zlata leta rock’n’rolla.

Težko rečem, da me je zbirka teh potopisnih kolumn zelo navdušila. Glede na to, da je Jan preživel leto dni po svetu, bi vsaj za moj okus lahko zapisal veliko več. Prišel-začutil-odšel. Pod »prišel« je pogosto, kako je tja prišel in če je imel težave na meji, podobno velja tudi za »odšel«. Pod »začutil« pa je čutiti veliko premalo pristnega in tega, kar je on iskal in najbrž tudi našel, a bralcem, no, vsaj meni; tega vsekakor ni zaupal. Izogibal se je turističnim znamenitostim, da bi določeno državo ali mesto začutil približno tako, kot to počnejo domačini. Kaj je jedel in kaj je pil, a brez tistega ščemenja v brbončicah. Spoznaval je popotnike, domačine (oziroma predvsem domačinke), celo kakšnega Slovenca in to je to.

Vsekakor to ni eden tistih potopisov, po katerem bi človeka zgrabilo, da bi šel gledat po zemljevidu, guglat in že razmišljat, kam bi odpotoval. Nič vznemirljivega ni v njem. Nič, da bi človeka zgrabila potovalna mrzlica in bi se za začetek usedel na prvi vlak in odpeljal v Italijo ali Avstrijo ter se avanturistično prepustil prvemu mestu na poti za nekaj dni.

Mogoče je bila pot njegova terapija in je z njo uspešno opravil, ampak – tudi tega dela se v knjigi žal ne čuti. Pravzaprav razen hvalisanja in skoraj postavljanja v stilu »kakšen frajer sem, ker sem si pri tridesetih upal spakirat in iti za eno leto po svetu, vi ste mi pa fovš!« nisem v prebranem začutil prav nič. Škoda.

Didakta, 2021